Jedro

S tem, ko je pritožbeni organ ob obravnavi pritožbe prvostopno odločbo nadomestil, je ni spremenil, ampak jo je vsebinsko gledano dejansko razveljavil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ v pritožbenem postopku s I. točko izreka (ki je izpodbijana v tem upravnem sporu) odpravil 1. in 2. točko izreka Geodetske uprave RS, Območne enote Maribor, št. 02113-1/2011-9 z dne 16. 6. 2011 in ju nadomestil z novim izrekom tako, da ta (prvostopna) odločba dopolnjuje sklep Območne geodetske uprave Maribor, št. 02113-51/2006-18 z dne 20. 8. 2007 z novo 4. točko izreka, ki se glasi: „Ta sklep nadomešča odločbo Območne geodetske uprave Maribor. št. 02112-205/2006-2 z dne 3. 4. 2006“.

V obrazložitvi navaja, da je bilo treba 1. in 2. točko izreka prvostopne odločbe z dne 16. 6. 2011 odpraviti in o zadevi drugače odločiti, ker je izrek nejasen. Sklep z dne 20. 8. 2007, ki je bil izdan v dopolnjenem postopku zaradi vložene pritožbe A.A., je že postal pravnomočen, saj ga je kot zakonitega potrdilo Upravno sodišče RS. Ker je bila z njim vloga tožnic za ureditev meje zavržena, ni pa bilo z njim odločeno o odločbi o ureditvi meje z dne 3. 4. 2006 (ki je bila izdana ravno na podlagi zavržene vloge tožnic za ureditev meje), je nastala nezakonita pravna situacija, ko o isti zadevi istočasno obstaja pravnomočen sklep o zavrženju vloge tožnic za ureditev meje (ki je bil izdan na podlagi pritožbe A.A.), z njim pa ni bilo odločeno o predhodno izdani odločbi o ureditvi meje (še nedokončni), ki je bila izdana prav na podlagi te (sedaj zavržene) vloge tožnic. Navedeno nezakonitost je bilo mogoče odpraviti le tako, da se s sklepom o zavrženju vloge za ureditev meje nadomesti navedena odločba o ureditvi meje. Drugostopni organ je sporno odločitev v drugostopni odločbi sprejel v okviru svojih pristojnosti, ki jih ima v pritožbenem postopku in glede na določbe 220 in 243. člena ZUP, po katerih sme prvostopni organ dopolniti postopek in o zadevi (v kateri je bila zoper prvostopno odločbo vložena pritožba) odločiti drugače, vendar mora biti iz izreka razvidno, da ta nova odločba nadomešča prejšnjo. Po prvem odstavku 220. člena ZUP lahko upravni organ, če z odločbo ni odločil o vseh vprašanjih postopka, o nerešenih vprašanjih izda dopolnilno odločbo. Po 243. členu ZUP sme prvostopni organ dopolniti postopek in o zadevi (v kateri je bila zoper prvostopno odločbo vložena pritožba) odločiti drugače, vendar mora biti iz izreka razvidno, da ta nova odločba nadomešča prejšnjo. Ker je bil sicer jasen namen prvostopnega organa nejasno izrečen, je pritožbeni organ odločil tako, kot je navedeno v izreku izpodbijanega dela drugostopen odločbe.

Tožnice v tožbi navajajo, da je drugostopni organ z izpodbijano odločbo prekoračil svoja pooblastila, saj pravnomočnemu sklepu z dne 20. 8. 2007 ni mogoče dodati nove točke izreka. Ugotovitev drugostopne odločbe, da je kljub nejasnemu izreku prvostopne odločbe iz nje razviden namen organa, ni pravilna, saj je nejasna tudi odločba kot celota. S sedaj nadomeščeno odločbo z dne 3. 4. 2006 je bila urejena meja parcelne številke 193/11 k.o. ... in parcelnih številk 589/2, 1, 4, 591/1, 2, 3, vse k.o. ... S tako urejenim potekom meje so se strinjali vsi, tudi A.A. Ker njena pritožba v vsebino določitve meje ni posegala, je protispisna navedba v obrazložitvi sklepa z dne 20. 8. 2007, da je upravni organ glede na dejstva navedena v pritožbi (A.A.) ugotovil, da v postopku ni bila upoštevana zadnja izvedena meritev iz zbirke listin upravnega organa, ki se nanaša na parc. št. 193/11 k.o. ... Zadnja delitev naj bi bila posledica delitve na osnovi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru št. I R 399/57-8 z dne 31. 1. 1958, ki v zemljiškem katastru ni bila izvedena. Upravni organ navedenega ni ugotavljal na podlagi dejstev navedenih v pritožbi A.A., saj takšna dejstva v njeni pritožbi sploh niso zatrjevana. Ker je izrek I. točke izpodbijane odločbe nezakonit, ga je treba odpraviti, s čimer bo ostala odločba o ureditvi meje z dne 3. 4. 2006 še vedno v veljavi. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi, odpravi I. točko izreka izpodbijane odločbe ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženki pa naloži, da tožnicam vrne stroške tega postopka, pod izvršbo.

Tožena stranka na tožbo ni posebej odgovorila, je pa sodišče obvestila, da se upravni spisi nahajajo v sodni zadevi II U 383/2011. A.A., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke v smislu prvega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v odgovoru na tožbo zavrača kot neutemeljene tožbene navedbe, po katerih je izpodbijana odločitev nezakonita, ker na nepravilen način nadomešča odločbo z dne 3. 4. 2006. Meni, da je takšna odločitev, glede na vrsto nedorečenosti v dosedanjih postopkih ureditve sporne meje, pravilna. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže ali zavrne, tožnicam pa naloži plačilo stroškov tega sodnega postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je izpodbijana odločitev drugostopnega organa tudi po presoji sodišča zakonita in glede na zapleteno stanje zadeve (kar je tudi posledica dosedanjega nepreglednega dela na zadevi) vsebinsko utemeljena. Tudi njena utemeljitev v izpodbijani odločbi je zadostna in zakonita. Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ ob tem, ko se tožnice v prejšnjem postopku niso odzvale pozivu k predložitvi oz. dopolnitvi elaborata o ureditvi meje, odločanje o ureditvi sporne meje praktično vrnil v izhodiščno stanje. Utemeljeno je navedla drugostopnega organa, da je bil izrek z izpodbijano odločbo odpravljenega dela prvostopne odločbe dejansko nerazumljiv, namen organa pa je bil iz odločbe vendarle razviden. Zato je drugostopni organ, v okviru svojih pristojnosti v pritožbenem postopku, odpravljen del izreka prvostopne odločbe zakonito nadomestil z novim, razumljivim izrekom. Glede na to, da je predmetna parcelna meja še naprej sporna (stališča udeležencev pa očitno nepomirljiva), bo v zadevi verjetno potrebna sodna ureditev meje (kar pa sicer ni predmet tega spora).

Z izpodbijano odločitvijo je drugostopni organ odpravil nesprejemljivo (nezakonito) pravno situacijo, ko je bila vloga tožnic, s katero sta predlagali ureditev meje, pravnomočno zavržena s sklepom prvostopnega organa z dne 20. 8. 2007 (zavrnjena je bila pritožba tožnic zoper ta sklep, kakor tudi njihova tožba v upravnem sporu- sodba tukajšnjega sodišča opr. št. U 55/2008 z dne 25. 8. 2010), kljub temu pa je bila še vedno v veljavi na podlagi te iste vloge izdana odločba prvostopnega organa o ureditvi meje z dne 30. 4. 2006. Kot je razvidno iz druge točke izreka izpodbijane odločbe (ki sicer ni predmet tega upravnega spora), je drugostopni organ istočasno tudi razveljavil obvestilo prvostopnega organa z dne 24. 12. 2010, s katerim je prvostopni organ ukinil prav tako sporno parcelo št. 193/11. V zvezi z obravnavano problematiko je v 243. členu ZUP določeno, da lahko organ, ki je izdal neko odločbo, če ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln, postopek dopolni in potem glede na uspeh dopolnjenega postopka zadevo reši drugače in z novo odločbo nadomesti tisto, ki se izpodbija s pritožbo. V drugem odstavku 151. člena ZUP je določeno, da organ druge stopnje, če spozna, da je treba na podlagi v dopolnilnem postopku ugotovljenih dejstev zadevo rešiti drugače, kot je bila rešena s prvostopno odločbo, prvostopno odločbo odpravi in s svojo odločbo sam reši zadevo. Po 220. členu ZUP lahko pristojni organ, če z odločbo (ali smiselno tudi s sklepom) ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba).

Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da v primeru, če pristojni organ z izdanim aktom ni odločil o vseh relevantnih vprašanjih postopka, lahko (na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti) izda dopolnilno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (220. člen ZUP). Drugostopni organ lahko v pritožbenem postopku prvostopno odločbo odpravi (delno ali v celoti) in (v odpravljenem delu) sam reši zadevo (drugače kot prvostopni).

V obravnavanem primeru je torej prvostopni organ dne 3. 4. 2006 najprej izdal odločbo o ureditvi meje, ki zaradi pritožb nikoli ni postala dokončna (oz. še manj pravnomočna). Potem pa je dne 20.08.2008 (na podlagi pritožbe A.A. in potem, ko tožnice kljub zahtevi organa niso dopolnile elaborata o meji) izdal (sedaj že pravnomočen) sklep z dne 20. 8. 2007, da se zahteva pritožnic za ureditev meje zavrže. Glede na tako vsebino navedenega sklepa, bi z njim moralo biti odločeno tudi o odpravi ali nadomestitvi odločbe o ureditvi meje, ki je bila sedaj (po zavrženju vloge tožnic za ureditev meje) izdana brez zahteve strank. Zato je drugostopni organ upravičeno odločil, da se z navedenim sklepom nadomesti odločba o ureditvi meje z dne 3. 4. 2006. S tem je, po mnenju sodišča, nastalo nezakonito situacijo razrešil na še zakonit način.

Upoštevaje navedeno je neutemeljen tožbeni ugovor, da je izpodbijana dopolnitev sklepa z dne 20. 8. 2007 nezakonita zato, ker ni mogoče dopolnjevati že pravnomočnega akta. Odločitev drugostopnega organa je treba obravnavati kot odločitev o izdaji dopolnilnega akta po 220. členu ZUP. Zato tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je drugostopni organ odločbo prvostopnega organa istočasno in nezakonito spremenil. S tem, ko jo je nadomestil, je ni spremenil, ampak jo je (vsebinsko gledano) dejansko razveljavil. Prav tako so upoštevaje vse navedeno neutemeljeni ugovori tožnic glede samega poteka sporne meje, saj se o tej vsebini, glede na to, da je bila njihova vloga zavržena, v postopku ni odločalo.

Ker je postal sklep z dne 20. 8. 2007 že prej pravnomočen (razen v dopolnjenem delu, ki je predmet tega upravnega spora), so neutemeljeni oz. niso relevantni niti tožbeni ugovori, da je njegova obrazložitev nepravilna oz. protispisna.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), sklicuje še na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedel drugostopni organ.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, kjer je določeno, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.