Jedro

Čeprav je podjemnik opravo posla zaupal podizvajalcu, je zanj še vedno odgovoren naročniku. V primeru podjemnikove odgovornosti za stvarne napake ima naročnik pravico do povrnitve škode, ki jo utrpi zaradi napake opravljenega posla na drugih pravnih dobrinah (t.i. refleksna škoda).

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z vmesno sodbo odločilo, da so prva toženka ter drugi toženci M. Š., T. V. in M. V. v celoti solidarno odgovorni za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 1.4.1999. Z isto sodbo je prvo sodišče tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko, četrtega toženca, petega toženca in šesto toženko zavrnilo ter tožniku naložilo, da tem strankam povrne pravdne stroške. Upoštevaje vsebino odločbe gre v zavrnilnem delu sodbe torej za končno sodbo, in ne za vmesno, kot to sicer izhaja iz naslova sodbe.

Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških. Prva toženka ter druga toženca T. in M. V. pa izpodbijajo vmesno sodbo. Vse tri pritožbe uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožbi tožnika in prve toženke pa tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vsi pritožniki priglašajo pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

T. in M. V. sta podala odgovor na pritožbo prve toženke, v katerem zavzemata stališče do njenih navedb v zvezi z odgovornostjo druge toženke ter priglašata stroške odgovora. Četrta, peta in šesta toženka se v odgovorih na tožnikovo pritožbo zavzemajo za njeno zavrnitev, četrta in peta toženka pa priglašata še stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbe niso utemeljene.

Zaradi jasnosti velja sprva izpostaviti, da del sodbe, ki se nanaša na M. Š., s pritožbami ni izpodbijan (333. in 319. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP).

Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka Kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba prve toženke vidi v pomanjkanju razlogov glede izvedbe in izvajanja posla, glede Poročila o pregledu o ustreznosti za varno uporabo delovne priprave – naprave krožna žaga za vzdolžni razrez št. ... z dne 19.6.1998 (v nadaljevanju Poročilo), ki je bilo izdelano na podlagi Sporazuma o poslovno tehničnem sodelovanju z dne 18.4.1997 (v nadaljevanju Sporazum) ter katero ima značaj javne listine, zaradi česar prva toženka ne more biti odgovorna za resničnost tistega, kar se v javni listini potrjuje ali določa. Nadalje tudi glede tega, da je bil tožnik proizvajalec stroja in je bil dolžan pripraviti navodila za uporabo, vzdrževanje in preizkušanje. Poleg tega pa sodba nima razlogov o dokazni oceni zaključka, da se obdelovanec ni predhodno zagozdil. Ti postopkovni očitki niso utemeljeni, ker ima izpodbijana sodba razumljive, jasne in nedvoumne razloge tako o škodnem dogodku kot odškodninski odgovornosti, ki omogočajo preizkus sodbe.

Očitek prve toženke, da ni ocenjena iz izvedeniškega mnenja izhajajoča okoliščina, da je bila bočna zaščita pokrivne kape v času ogleda poškodovana ter da ni pojasnjeno, zakaj neustrezna zaščita rok ni prispevala k nastanku poškodb, je usmerjen v izpodbijanje dejanskega stanja ter bo zato obravnavan v nadaljevanju.

Druga toženca v pritožbi trdita, da prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo izjavi tožnika, da žage ne bi uporabljal, v kolikor bi mu prva in druga toženka sporočili, da ta ne ustreza pravilom varstva pri delu. Ta trditev je napačna, saj se ti razlogi nahajajo na osemnajsti strani izpodbijane sodbe. Tudi nadaljnja trditev, da sodišče „ni preiskovalo ugovornih očitkov toženk“, da je tožnik žago vseskozi izpopolnjeval, nanjo nameščal dodatne komponente in spreminjal nastavitve, ni pravilna, saj se je prvo sodišče do navedb, ki so jih toženke pred sodiščem prve stopnje stavile v tej smeri, opredelilo na petnajsti strani.

Glede kritike dejanskega stanja Pritožba prve toženke izpodbija ugotovitev prvega sodišča, da tožnik ni uporabljal sporne žage v času od poškodovanja na dne 1.4.1999 do 10.5.1999, ko je bil opravljen ogled, z navedbo, da na uporabo žage po škodnem dogodku kaže okoliščina, da je po škodnem dogodku prišlo do poškodovanja pokrivne kape na žagi. Ker je prvo sodišče napadeno dejstvo ugotovilo na podlagi okoliščine, da tožnik v tem času žage ni mogel uporabljati, ker je bil še na zdravljenju, pritožbeno izpostavljena okoliščina lahko kaže le na uporabo sporne žage po drugi osebi, pravilnosti napadenega dejstva pa ne more izpodbiti.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožniku roko potegnilo v krožna žagina lista in da zaščita rok z rokavicami ne bi preprečila poškodovanja tožnika. Prva toženka neutemeljeno dvomi v pravilnost te ugotovitve. Glede na to, da sta tožniku krožna žagina lista amputirala štiri prste leve roke, vključno z delom dlani, je namreč gotovo, da zaščita rok z rokavicami ne bi preprečila, da žagina lista tožnika ne bi poškodovala ter da so rokavice neustrezna zaščita pred takim načinom poškodovanja.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvo sodišče na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovilo, da je tožnik obdelovanec položil na stojalo in je potem žaga potovala po obdelovancu, tožnik pa je na zunanji strani pritiskal na obdelovanec. Tik pred koncem se je žaga ustavila, obdelovanec je zagrabilo, ga vzdignilo in ga vrglo v zid, tožniku pa je ob tem roko potegnilo za obdelovancem in je z roko segel proti žagi, pri čemer je prišlo do poškodbe.

Prva toženka v pritožbi trdi, da bi moralo prvo sodišče na podlagi zapisnika z dne 10.5.1999 ugotoviti, da je do poškodbe tožnika prišlo zato, ker je tožnik poskušal osvoboditi zagozden obdelovanec. Meni, da je ta zapisnik verodostojnejši kot kasnejša tožnikova izpovedba, saj je bil sestavljen neposredno po škodnem dogodku v obratovalnici. Pritožnika V. pa trdita, da jima ni jasno, kako bi lahko obdelovanec tožniku sploh potegnil roko, glede na to, da je tožnik držal obdelovanec, in ne obdelovanec tožnika ter bi tožnik tako kot izkušen lesar moral in mogel vedeti, da je potrebno v primeru zatika obdelovanega lesa le-tega nemudoma spustiti iz rok.

Samo dejstvo, da je od škodnega dogodka do sestave zapisnika poteklo manj časa kot pa do podaje tožnikove izpovedbe, ne more vplivati na dokazno vrednost posameznega dokaza. Glede na to, da je tožnik iz lastnega spominskega vtisa izpovedoval o tem, kako je prišlo do poškodovanja, pritožbeno izpostavljene okoliščine, ugotovljene v zapisniku, pri sestavi katerega tožnik ni bil navzoč, ne morejo kazati na drugačen način poškodovanja. Pritožbena kritika ugotovljenega načina poškodovanja po drugo tožencih pa se ne more izkazati za utemeljeno že zato, ker prvostopne ocene dokazov, na podlagi katere je napadeno dejstvo ugotovljeno, niti ne izpodbija.

Ker pritožbi nista izpodbili ugotovitve, da se obdelovanec predhodno ni zagozdil, se tudi pritožbeni trditvi, da tožnik med obratovanjem stroja zaradi osvoboditve zagozdenega obdelovanca ne bi smel posegati z rokami do rezila ter da bi moral pred osvobajanjem zagozdenega obdelovanca izklopiti elektriko, izkažeta za neutemeljeni.

Napadeno dejstvo predstavlja nadalje prvostopna ugotovitev, da tožnik žage ne bi uporabljal, v kolikor bi mu prva in druga toženka ob pregledu žage sporočili, da ne ustreza pravilom varstva pri delu.

Pritožba prve toženke pravilnosti tega dejstva ne more izpodbiti z navedbo, da je „tožnikova izjava neverodostojna, ker je tožnik tudi neresnično izpovedal, da po škodnem dogodku žage ni uporabljal“, saj s podajo lastne ocene izvedenega dokaza pravilnosti dokazne ocene sodišča ne more izpodbiti. Pritožnika V. pa ne moreta uspeti z navedbo, da je bil tožnik konstruktor žage, ki je na tej žagi delal 14 let, jo vseskozi dopolnjeval ter spreminjal nastavitve, saj s to navedbo niti ne ponujata kakšne okoliščine, na podlagi katere bi bilo moč podvomiti povsem logično in življenjsko sprejemljivo dokazno oceno prvega sodišča, da tožnik potem, ko je bil po štirinajstletni rabi žage opozorjen, da mora žaga izpolnjevati predpise o varstvu pri delu, žage ne bi več uporabljal, v kolikor mu ne bi bilo zagotovljeno, da je delo na tej žagi varno.

Trditev prve toženke, da bi moralo prvo sodišče samo ugotavljati, kakšne so dimenzije primernega obdelovanca, ni pravilna. Gre namreč za stvar trditvene podlage, katero morajo priskrbeti stranke ter je sodišče dolžno šteti, da določeno dejstvo ne obstaja, če nobena od strank tega dejstva ne zatrjuje (7. člen ZPP).

Ker nobena od strank ni zatrjevala, da bi tožnik po izdaji Poročila kakorkoli posegal v krožno žago, druga toženka v pritožbi neutemeljeno trdi, da bi moralo prvo sodišče presojati te okoliščine. Tudi glede teh dejstev namreč velja, da jih sodišče ne sme ugotavljati, če jih stranke niso zatrjevale.

Prvo sodišče je ugotovilo, da se je posel zavezala opraviti prva toženka ter da je za del prevzetih obveznosti s sporazumom pooblastila prvotno drugo toženko kot podizvajalca. Prva toženka v pritožbi neutemeljeno trdi, da je I. točko ponudbe št. 10/98 (v spisu pod prilogo A14) podala v imenu in za račun prvotne druge toženke, saj iz ponudbe izhaja le, da se posel zavezuje opraviti prva toženka.

Tožnik izpodbija zaključek prvega sodišča, da ni dokazal, da bi prvotni tretji toženec ter četrti in peti toženec namenoma izdali nepravilno poročilo o ustreznosti sporne žage. Trdi, da dejstvo, da sta četrti in peti toženec podpisala potrdilo, brez da bi opravila pregled stroja, kaže na njun eventualni naklep, saj sta se kot strokovnjaka morala zavedati, da lahko pride do posledice, da bo izdana potrebna listina, ki bo potrjevala in omogočila obratovanje delovnega stroja, ki je nevaren, pa sta v to lahkomiselno pristala. Meni, da sta tekom postopka krivdo hotela zvaliti na predsednika komisije, čeprav ju v podpis brez opravljenega pregleda nikakor ni prisilil. Pri tem pa nista z ničemer izkazala, da bi potrdilo podpisala vsled pretnje z izgubo službe. Predvsem pa so bili vsi trije strokovno usposobljene osebe, ki so se morale zavedati posledic opustitve svoje dolžnosti ter je zato podan njihov eventualni naklep do nastanka prepovedane posledice – poškodovanja tožnika.

Pritožba z gornjimi navedbami ne more biti uspešna. Sprva že zato, ker pritožbeno opisana zavest in volja predstavljata malomarnostno ravnanje. Nadalje pa tudi zato, ker je prvo sodišče ugotovilo, da sta četrti in peti toženec zaupala v strokovnost tretje toženca, da je bila v podjetju stalna praksa, da je ogled opravil le predsednik komisije, člana pa sta le kot sopodpisnika podpisala zapisnik ter da je bila po njunem mnenju žaga ustrezno zaščitena. Ob obstoju teh okoliščin je zato povsem sprejemljiv zaključek prvega sodišča, da dvomi v tožnikove trditve glede obstoja namena, ko se torej storilec zaveda posledic, ki bodo nastale iz njegovega ravnanja, pa jih dopusti oziroma hoče. Tožnikovi očitki, s katerimi se napada pravilnost prvostopnih ugotovitev, da inšpekcijski organ ni nadzorni organ, da bi moral inšpektor opraviti kontrolni pregled stroja, da bi moral preveriti, ali delovni stroj dejansko ustreza predpisom o varstvu in zdravju pri delu, da bi moral inšpektor zapečatiti sredstva za delo (sporno žago), odvzeti predmete in dokumentacijo ter trditev, da je šesta toženka opustila dolžno ravnanje, so usmerjeni v uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava.

Glede uporabe materialnega prava Materialno pravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, s katerimi pritožniki kot sporno izpostavljajo pravno presojo dejanske podlage, je v predpisih, ki urejajo pravno naravo odgovornosti za nastalo škodo.

Dejansko podlago predstavljajo naslednja odločilna dejstva: - da se je tožnik poškodoval, ko je v okviru svoje dejavnosti kot podjetnik posameznik opravljal delo – razrez lesa na krožni žagi za vzdolžni razrez; - da je bil s strani šeste toženke v tožnikovi mizarski delavnici opravljen inšpekcijski pregled, po katerem je bilo tožniku z odločbo z dne 14.5.1998 naloženo, da odpravi ugotovljene nepravilnosti s področja varstva pri delu, med drugim, da na vseh delovnih pripravah in napravah namesti manjkajoče opozorilne napise in navodila za varno delo, uporabo in vzdrževanje, zagotovi periodične preglede strojev in naprav, odpravi ugotovljene pomanjkljivosti ter pridobi listine pooblaščene institucije skladu s 17. členom Zakona o varstvu pri delu, v internem aktu opredeli varstvo pri delu, akt sprejme in po njem organizira varstvo pri delu ter uredi in vodi evidence iz varstva pri delu; - da se je prva toženka zavezala za tožnika kot samostojnega podjetnika opraviti izvedbo pregleda in preizkusa sredstev za delo z elektromeritvami, z izdajo zapisnika in obratovalnih dovoljenj, v kolikor ustrezajo predpisom o varstvu pri delu, izdelavo pravilnika iz varstva pri delu z nastavitvijo evidenc, izdelavo navodil za varno delo ter dobavo opozorilnih nalepk in napisov, tožnik pa se je zavezal, da ji bo za to plačal; - da je prva toženka za del obveznosti pooblastila prvotno drugo toženko, ki je opravila preglede in preizkuse sredstev za delo, elektromeritve in izdelavo javnih listin po zakonu o varstvu pri delu, prvo toženka pa je osebno za tožnika opravila pripravo pravilnika iz varstva pri delu in izdelala navodila za varno delo; - da je prvotna druga toženka po opravljenem periodičnem pregledu in preizkusu delovnih priprav in naprav izdala Poročilo, s katerim je bilo potrjeno, da se sporna žaga uporablja v določene namene in da po funkcionalnosti odgovarja svojemu namenu in da je bilo ugotovljeno, da so varstveni ukrepi in normativi za varno delo zagotovljeni, torej, da je varna za uporabo. Pregled in preizkus delovnih naprav in priprav je opravil le M. G., torej prvotni tretji toženec, čeprav iz zapisnika izhaja, da ga je opravila komisija, torej tudi četrti toženec M. S. in peti toženec A. Ž. Slednja dva sta podpisala zapisnik o opravljenem periodičnem pregledu in preizkusu delovnih priprav in naprav z dne 19.6.1998 ter Poročilo; - da je prva toženka za opravljeno storitev izstavila račun, ki ga je tožnik v celoti plačal; - da je bilo ob ponovnem inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da so bile pomanjkljivosti, ugotovljene z odločbo z dne 14.5.1998, odpravljene; - da žaga zaradi številnih pomanjkljivosti ni ustrezala pravilom varstva pri delu, med drugim tudi zato, ker ni bila omogočena popolna zaščita posega rok v nevarno območje žaginih listov, saj je bila zaščitna kapa stabilna ter je ni bilo moč nastaviti največ 5 mm nad obdelovancem in ker žagini listi niso bili zaščiteni z lovilnimi klini; - da prvotna druga toženka zato, ker krožna žaga ni izpolnjevala gornjih zahtev iz varstva pri delu, torej tudi zato, ker žagini listi niso bili ustrezno zaščiteni, Poročila ne bi smela izdati; - da tožnik krožne žage ne bi uporabljal, v kolikor bi mu prva in druga toženka ob pregledu žage sporočili, da ne ustreza pravilom varstva pri delu; - da je tožnik dne 1.4.1999 obdeloval obdelovanec dolžine 1,5 m in debeline 8 cm, tik pred koncem obdelovanja pa se je žaga ustavila, obdelovanec je zagrabilo, ga vzdignilo in ga vrglo v zid, tožniku pa je ob tem roko potegnilo za obdelovancem in je z roko segel proti žagi, pri čemer je prišlo do poškodbe (amputiranja štirih prstov leve roke vključno z delom dlani); - da je do poškodbe tožnika prišlo zato, ker ni bila omogočena popolna zaščita posega rok v nevarno območje žaginih listov, torej zaradi pomanjkljivosti, zaradi katere Poročilo za krožno žago ne bi smelo biti izdano.

Tožnik je s prvo toženko sklenil pogodbo o delu, s katero se je prva toženka kot podjemnik zavezala opraviti posel, tožnik pa se je kot naročnik zavezal, da bo za to plačal (600. člen Zakon o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR) (1). Prva toženka in tožnik sta vsak svojo obveznost iz pogodbe izpolnila. Opravljen posel ni imel lastnosti, dogovorjenih s pogodbo, saj je prva toženka tožniku za sporno žago izdala Poročilo, ki ni ustrezalo predpisom o varstvu pri delu. Sporna žaga namreč ni bila izdelana v skladu s 27. in 29. členom (2) Pravilnika o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri mehaničnem predelovanju in obdelovanju lesa in podobnih materialov (3). Glede na to, da je imel končni rezultat podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja napako, se domneva, da vzrok za napako izvira iz sfere podjemnika (4). Čeprav je prva toženka opravo dela posla (izdelavo Poročila) zaupala prvotnemu drugemu tožencu, je prva toženka zanj še naprej odgovorna naročniku (drugi odstavek 610. člena ZOR). Prva toženka odgovarja za drugo toženko, ki je po njenem naročilu delala pri prevzetem poslu, kot bi ga sama opravila (611. člen ZOR). Prva toženka se zato ne more razbremeniti odgovornosti za stvarno napako z navedbo, da vzrok za napako izvira iz sfere prvotne druge toženke, ker podjemnik odgovarja za ravnanja tretjih, s katerimi je v poslovnem (pogodbenem) razmerju (5). Torej kot v obravnavanem primeru, ko je prvotna druga toženka na podlagi pogodbe s prvo toženko opravljala del posla, ki je bil predmet podjemnikovega (prvo toženkinega) izpolnitvenega ravnanja v razmerju do naročnika (tožnika). V primeru podjemnikove odgovornosti za stvarne napake ima naročnik pravico do povrnitve škode, ki jo utrpi zaradi napake opravljenega posla na drugih pravnih dobrinah (t.i. refleksna škoda) (6). Pravica tožnika kot naročnika zahtevati povrnitev refleksne škode se presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (tretji odstavek 488. člena ZOR). Tožnik je potem, ko je bilo izdano Poročilo, uporabljal sporno žago, ker mu je bilo s tem Poročilom zagotovljeno, da žaga izpolnjuje zahteve iz varstva pri delu. Ker teh zahtev žaga dejansko ni izpolnjevala, je tožniku pri uporabi žage zaradi tega, ker ni izpolnjevala zahtev iz varstva pri delu, nastala škoda, premoženjska in nepremoženjska. Tako se izkaže, da so za povrnitev refleksne škode izpolnjene vse predpostavke: (a) stvar je imela napako – prva toženka je kršila pogodbeno obveznosti, (b) vzrok za napako izvira iz sfere podjemnika, (c) škoda je v vzročni zvezi z napako. Ker je odškodninska obveznost enotna institucija (7), se je treba glede obsega odškodnine za to škodo opreti na prvi odstavek 266. člena ZOR in 269. člen ZOR (8). Odgovorna prva toženka je tako kot oškodovalec dolžna povrniti tožniku kot oškodovancu tisto, kar se je negativnega pripetilo v njegovi materialni in imaterialni sferi (9), torej obe vrsti škode, katerih povrnitev tožnik s tožbo zahteva. Dejstva, da gre za takšno škodo, ki jo ob sklenitvi pogodbe ni mogla pričakovati, prva toženka, ki je bila dolžna ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR), ni niti zatrjevala (7. člen ZPP) (10). Zaključek prvega sodišča, da je podana odškodninska odgovornost prve toženke za v škodnem dogodku tožniku nastalo škodo, je tako materialnopravno pravilen.

Odgovornost druge toženke se presoja na podlagi prvega odstavka 170. člena ZOR, po katerem za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja delodajalec, pri katerem je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal kot je treba. Druga toženka je bila organizacija, pooblaščena za izvajanje strokovnih nalog varstva pri delu v skladu z Zakonom o varstvu pri delu (11) (v nadaljevanju ZVD), predpisi, izdanimi na njegovi podlagi in drugimi predpisi (42. člen ZVD). Kot organizacija, ki je ugotavljala, ali so sredstva za delo, ki jih konstruirajo in izdelujejo druge organizacije, izdelana v skladu s predpisanimi varnostnimi ukrepi, normativi, standardi in tehničnimi ukrepi ter o tem izdajala spričevala o varnosti (13. in 17. člen ZVD), je morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR). Ugotovljeno je bilo, da spričevala o varnosti (Poročila) ne bi smela izdati, ker sporna žaga ni bila izdelana v skladu s 27. in 29. členom Pravilnika o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri mehaničnem predelovanju in obdelovanju lesa in podobnih materialov. Delavci druge toženke teh pomanjkljivosti niso opazili in so spričevalo o varnosti izdali, torej niso ravnali s strokovno skrbnostjo, ki se zahteva za dejavnost izdaje spričeval o varnosti. Nedopustno ravnanje delavcev predstavlja element protipravnosti. Tožniku je ob škodnem dogodku nastala nepremoženjska in premoženjska škoda. Obstoji tudi vzročna zveza med škodnim dogodkom in ravnanjem druge toženke, saj se je tožnik poškodoval na krožni žagi, ker ta ni izpolnjevala zahtev varstva pri delu, skrben strokovnjak pa z izdajo nepravilnega spričevala o varnosti ne bi omogočil uporabe nevarne krožne žage. Druga toženka odgovarja za ravnanje delavcev, ki so delovali zanjo. Te odgovornosti se ne more razbremeniti s sklicevanjem na pogodbeno odgovornost prve toženke, saj bi se v predmetni zadevi kot delodajalec te odgovornosti lahko rešila le tako, če bi dokazala, da so njeni delavci opravili delo s skrbnostjo profesionalca. Tega pa ni dokazala. Zato je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost prvotne druge toženke za v škodnem dogodku tožniku nastalo škodo ter je zato tudi pravilno zaključilo, da sta za to škodo (poleg M. Š. kot dediča pokojnega družbenika A. V.) odgovorna tudi T. in M. V.. T. V. kot družbenik prvotne druge toženke, ki je bila izbrisana iz sodnega registra in kot dedič pokojnega družbenika prvotne druge toženke A. V., M. V. pa kot dedič pokojnega družbenika prvotne druge toženke A. V. Tožnik sodbe v zavrnilnem delu, ki se nanaša na A. Ž. kot družbenika iz sodnega registra izbrisane prvotne druge toženke, ni obrazloženo izpodbijal. Zato je bil ta del sodbe preizkušan le v okviru uradnega preizkusa (350. člen ZPP). Ob ugotovitvi, da je bil A. Ž. pasivni družbenik prvotne druge toženke, je prvo sodišče tožbeni zahtevek, ki je zoper tega toženca uperjen kot pravnega naslednika prvotne druge toženke, materialnopravno pravilno zavrnilo. Ta toženec namreč iz ugotovljenega razloga za obveznosti te družbe ne odgovarja.

Ob ugotovitvi, da sta škodo povzročili prva in druga toženka, ki sta delovali povezano, saj je bilo Poročilo izdano v posledici njunega medsebojnega poslovnega sodelovanja, se za pravilnega (četrti odstavek 206. člena ZOR) izkaže tudi zaključek prvega sodišča, da je obveznost prve toženke ter drugo tožencev M. in T. V. solidarna (z obveznostjo drugega toženca M. Š.).

Ker ima oškodovanec po drugem odstavku 170. člena ZOR pravico zahtevati povrnitev škode neposredno od delavca samo, če je delavec povzročil škodo namenoma, tega dejstva pa oškodovanec ni dokazal, je prvo sodišče tožbeni zahtevek zoper dedinjo prvotnega tretjega toženca ter zoper četrtega in petega toženca pravilno zavrnilo.

Glede odgovornosti šeste toženke velja sprva pojasniti, da je ena izmed temeljnih funkcij državne uprave nadzor nad izvajanjem predpisov, ki ga opravljajo inšpekcijske službe. Inšpektorji, ki so osebe s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, lahko v okviru inšpekcijskega nadzora s svojimi protipravnimi ravnanji povzročijo inšpekcijskim zavezancem premoženjsko in nepremoženjsko škodo. V primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, je pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen Ustave Republike Slovenije. V tej določbi so urejene predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima. Za vsa ostala vprašanja, ki v 26. členu URS niso urejena, je po pravni analogiji treba uporabiti določbe ZOR (12). Po 172. členu ZOR pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odgovornost po navedenih odločbah je podana, kadar so ugotovljeni vsi elementi odškodninskega delikta. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v ugotovljenem dejanskem stanju te zahtevane predpostavke niso izkazane.

Prvo sodišče je ugotovilo, da zatrjevano protipravno ravnanje ni izkazano, saj ob opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu inšpektor ni ravnal zavestno nezakonito, ali tako, da mu je v zvezi s kršitvami povsem jasnih postopkovnih ali materialnopravnih pravil mogoče očitati pomanjkanje potrebne skrbnosti. V obravnavanem primeru je šesta toženka inšpekcijsko nadzorstvo opravljala na podlagi Zakona o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID) (13). Presoja inšpekcijske odločbe, s katero so bile ugotovljene pomanjkljivosti in presoja inšpekcijske odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da so bile pomanjkljivosti odpravljene, je bila možna v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Tožnik pravilnosti teh dveh odločb ni izpodbijal. Na tožnikove trditve, da je inšpektor ravnal nezakonito, ker je izdal napačni odločbi, velja tako odgovoriti, da zgolj drugačna presoja, zaradi katere bi bila lahko v postopku s pravnimi sredstvi ta odločba spremenjena ali odpravljena, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje.

Po tožnikovih trditvah nadaljnjo protipravnost ravnanja predstavlja pasivnost inšpektorja, ker ni opravil ogleda sporne žage, na podlagi katerega bi lahko ugotovil pomanjkanje varnostnih mehanizmov in tožniku odvzel predmet oziroma mu prepovedal opravljanje dela na sporni žagi. Dejstvo, da sme inšpektor ukrepati (12. člen in nasl. ZID), samo po sebi ne predstavlja take okoliščine, ki bi v konkretnem primeru po rednem teku stvari pripeljala do nastanka zatrjevane škode. Pravno relevanten vzrok lahko namreč predstavljajo le take (konkretno zatrjevane) okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do zatrjevane posledice (14). V konkretni zadevi nastanka zatrjevane škode ni mogoče pripisati inšpektorju, ker je ta opravljal le kontrolni pregled, na podlagi katerega je bil potem, ko je naložil odpravo pomanjkljivosti, seznanjen z okoliščino, da ima sporna žaga obratovalno dovoljenje. Tako ni bilo več nobene potrebe za ukrepanje šeste toženke v zvezi s sporno žago. Zato je potrebno šteti, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze med zatrjevano opustitvijo šeste toženke in nastalo škodo, saj šesta toženka ni bila dolžna računati, da izdano obratovalno dovoljenje ni ustrezno.

Iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera, ko je inšpektor opravljal inšpekcijsko nadzorstvo, ni razvidno, da bi inšpektor pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo storjeno zatrjevano protipravno ravnanje, ki bi utemeljevalo pravico do povračila škode.

Glede odločitve o stroških Tožnik v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da je tekom postopka ista pooblaščenka zastopala prvo in tretjo toženko. Vendar ta okoliščina na pravilnost izpodbijane odločitve nima vpliva. Dejstvo, da je en odvetnik zastopal dve stranki samo po sebi še ne more pomeniti, da za pravdo potrebne stroške ene od teh dveh strank predstavlja le polovica nastalih odvetniških stroškov. Tako iz sodbe kot iz specificiranega stroškovnika namreč izhaja, da gre izključno za stroške, nastale v zvezi z zastopanjem tretje toženke.

Na nepravilnost odmere stroškov za čas potovanja v višini 80 točk ne more kazati pritožbena trditev, da potovanje od S. K. do C. ne traja eno uro. Odvetniku namreč za vsake začete pol ure (torej že za nadaljnjo minuto nad pol ure) pripada nagrada po 20 točk (četrti odstavek 7. člena Odvetniške tarife).

Tožnikov očitek, da so vloge (razen odgovora na tožbo in še ene vloge) četrte, pete in šeste toženke nepotrebne, ker so v teh vlogah stranke le ponavljale svoja navajanja, pa je premalo konkretiziran, da bi bilo moč na njegovi podlagi preizkusiti, zakaj te vloge niso bile potrebne za učinkovito varstvo strank (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Pritožbe se tako niso izkazale za utemeljene, saj niso podani uveljavljani razlogi, pa tudi ne kakšna od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato jih je bilo potrebno zavrniti in sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

Pravdne stranke, ki so zahtevale povrnitev stroškov, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, so dolžne trpeti vsaka svoje stroške. Pritožbe namreč niso bile uspešne, odgovori na pritožbe pa niso prispevali k rešitvi te zadeve (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): ZOR se predmetno obligacijsko razmerje uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika.

Op. št. (2): 27. člen : Ves list krožne žage nad mizo in pod mizo, izvzemši tisti njen del, s katerim se neposredno žaga, mora biti pokrit z varnostno napravo.

29. člen: Naprava, ki varuje list krožne žage, mora biti postavljena tako, da pri žaganju ne zmanjšuje vidljivosti, vendar sme biti največ 5 mm nad predmetom, ki se obdeluje. Če predmet, ki se obdeluje, ni raven, se računa višina iz prvega odstavka tega člena od njegovega izbočenega dela.

Op. št. (3): Uradni list FLRJ, št. 40/1961, Uradni list SRS, št. 32/1974 – ZVD.

Op. št. (4): Nina Plavšak et al.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 758. Op. št. (5): Nina Plavšak et al.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 837. Op. št. (6): Nina Plavšak et al.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 875. Op. št. (7): Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 1984, str. 963; Boris Stohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, 1996, str. 18; Op. št. (8): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 70/1998 z dne 26.5.1999. Op. št. (9): Mile Dolenc, Poslovna odškodninska odgovornost, str. 20, Gradivo za seminar: Odškodninska odgovornost (neposlovna in poslovna), Nebra, Gospodarsko razstavišče Ljubljana 5.12.2007. Op. št. (10): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 961/2008 z dne 13.11.2008. Op. št. (11): Zakon o varstvu pri delu, Uradni list SRS, št. 32/1974, 16/1980, 25/1986, 47/1986, Uradni list SFRJ, št. 83/1989, Uradni list SRS, št 5/1990, Uradni list RS - stari, št. 10/1991, Uradni list RS/I, št. 17/1991 – ZUDE, Uradni list RS, št. 55/1992 – ZVDK, 13/1992, 66/1993, 38/1994 – ZID, 57/1996 – ZOUTI, 56/1999 - ZVZD, 42/2002 – ZDR.

Op. št. (12): Prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 434/2009 z dne 16.12.2010. Op. št. (13): Uradni list RS, št. 38/1994, 32/1997. Op. št.(14): Prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 434/2009 z dne 16.12.2010.