Jedro

Tožena stranka se je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila, ko je tožnici predočila, da je pri njenem delu nastala škoda zaradi neupravičeno izdanih napotnic za zdravstvene pripomočke, oziroma takrat, ko je tožnica podpisala izjavo, da je pripravljena mesečno poravnati škodo. Ker je tega dne začel teči subjektivni rok za podajo odpovedi (in ne šele tedaj, ko je tožena stranka razpolagala z dokazi glede očitanega ravnanja), je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana kasneje kot v 15-ih dneh, nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice za vpis delovne dobe v delovno knjižico za obdobje in obseg zaposlitve pri drugem delodajalcu ter za obračun in izplačilo plače v delu, v katerem je tožnica te pravice pridobila pri drugem delodajalcu.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2007 nezakonita, ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2007 ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, tožena stranka jo je dolžna pozvati nazaj na delo ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 19. 6. 2007 dalje, ji obračunati bruto plačo za čas od 19. 6. 2007 do vrnitve na delo, in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni od izdaje sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna na račun sodišča plačati pravdne stroške v višini 901,24 EUR, v osmih dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kdaj je lahko tožena stranka objektivno gledano sploh lahko začela ugotavljati kdo je storilec in kdaj je to sploh lahko ugotovila. Ni razpolagala s ključnimi dokazi – naročilnicami za medicinsko tehnične pripomočke, dokler jih ni prejela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Naročilnice za medicinsko tehnične pripomočke so takšne listine, katere je tožena stranka potrebovala za ugotavljanje kakšne kršitve z uporabo navedenih listin so bile storjene in za ugotavljanje storilca teh dejanj. Izvedenec grafološke stroke je lahko le s pregledom pisave izpolnjenih naročilnic ugotovil, kdo je pisal posamezne rubrike in kako so bile naročilnice izpolnjene. Tega sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotavljalo, je pa bistveno za ugotovitev pravočasnosti izdane sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele ko je tožena stranka prejela dopolnitev grafološke analize, je imenovana komisija lahko ustrezno dokazno ovrednotila in ocenila dokaze. Tožnica v času do zagovora vsebinsko ni nasprotovala očitanim kršitvam pogodbene obveznosti, zagovora se ni udeležila, kar kaže na njen subjektivni odnos do kršitve. Objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil presežen. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil prekoračen 15 dnevni rok, ki teče od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Ni upoštevalo, v kolikor je štelo, da začne teči rok od prejema dopolnitve izvedenskega mnenja, torej od 2. 6. 2007, se rok izteče 16. 6. 2007. Ta dan je sobota, zato se je rok iztekel v ponedeljek 18. 6. 2007. To je bil dan zagovora in tudi dan izdane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravil o poteku rokov, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po mnenju tožene stranke bi sodišče prve stopnje moralo 15-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteti od zagovora tožnice, saj se je tožena stranka po imenovani komisiji šele takrat zadostno seznanila z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, saj je morala ugotoviti vse znake kaznivega dejanja in storilca. Sodišče prve stopnje bi moralo za ugotovitev pravočasnosti subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR ugotavljati tudi kdaj so bili vsi znaki in katerega kaznivega dejanja in storilec znani toženi stranki. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka v tem delu sploh ni izvedlo. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 318/2005 z dne 20. 12. 2005. Meni, da rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR ni mogel začeti teči že, ko je tožena stranka zaznala določene nepravilnosti v naročanju medicinsko tehničnih pripomočkov. Rok tudi ni mogel začeti teči z dnem 17. 10. 2006 z izjavo tožnice. Z izjavo je tožena stranka zaznala določene nepravilnosti pri naročanju MTP. Iz izjave z dne 17. 10. 2006 ni razvidno na kaj natančno se te nepravilnosti nanašajo, zgolj navedba v izjavi o neutemeljenem naročanju medicinskih pripomočkov še ne dokazuje „kaznivosti“ dejanja. Iz izpovedi priče dr. M.Ž. izhaja, da tožnici niso bile predočene nobene dokazne listine v zvezi z neutemeljenim naročanjem. Šlo je le za indic, na podlagi katerega se je v nadaljnjem postopku še ugotavljala narava kršitve in storilec. Celotna odločitev delodajalca ne more temeljiti na tej izjavi. Tožnici tožena stranka tudi ni grozila z odpovedjo. Tudi z dopisom Okrožnega državnega tožilstva se tožena stranka ni mogla seznaniti z znaki kaznivega dejanja in storilcem. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o okoliščinah, ali ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja ali ne, saj je od tega odvisen 15-dnevni rok, odkar se je zvedelo za kršitev delovne obveznost, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Niso bile ugotovljene odločilne okoliščine, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za izredno odpoved, ni tudi ugotavljalo, kdaj se je tožena stranka seznanila z obtožnim predlogom niti ni pribavilo spis tožilstva in kazenski spis. Predmet obtožnega predloga so druge kršitve kot so tožnici očitane v pisni obdolžitvi. Sodišče prve stopnje se ne more odločiti, kateri bi bil sedaj tisti razlog, ko se je tožena stranka zadostno seznanila z razlogi za izredno odpoved. Navaja, da se je tožena stranka šele z dnevom zagovora 18. 6. 2007 seznanila z vsemi relevantnimi razlogi in okoliščinami, na podlagi katerih je lahko zakonito in utemeljeno oblikovala svojo odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Po uradni dolžnosti bi moralo upoštevati prekluzivni rok. Na dan zagovora je bilo s strani tožene stranke ugotovljeno tako porušeno zaupanje in nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo možno. Sodišče prve stopnje toženi stranki tudi ni omogočilo, da bi se izjasnilo glede pripravljalne vloge, prejete na naroku 22. 1. 2008 in s tem storilo bistveno kršitev pravil postopka. Izpodbija tudi sodbo v 2. točki izreka. Sodišče ni upoštevalo, da tožnica opravlja drugo delo, niti ni preverilo navedb tožnice, da je zaposlena po 4 ure v Bistroju ... za določen čas od 6. 12. 2007 do 6. 2. 2008, kakor tudi ni preverilo njene zaposlitve od 18. 6. 2007 dalje. Tožnica glede na navedeno ni upravičena do prejema celotne plače. Sodba o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, ker ji ni omogočilo, da bi se izjasnila o pripravljalni vlogi, prejeti na naroku 22. 1. 2008. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 22. 1. 2008 prerekala navedbe v pripravljalni vlogi ter da ni prosila za rok, da bi se lahko izjasnila o vlogi, zato so pritožbene navedbe neutemeljene.

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Tožnici je očitala kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS št. 93/94 in nadaljnji) in goljufije po 217. členu KZ v skladu s 1. alineo 1.odstavka 111. člena ZDR, ki jo je storila s tem, da je v obdobju od septembra 2003 do junija 2005 neupravičeno uporabila naročilnice št. 4967118, 4967123, 4960912, 5151595, 4967142, 5492008, 4967162, 5181878, 4967163, 5099727, 5099725, 2460561, 5181804, 5181803, 5937710, 5151598, 4967158, 5158343, 5158339, 4967159, 5181835, 5181836, 5181838, 5158348, 5158325, 5181837, 5158328, 5158329, 4932404, 4932409, 4960908, 4960998, 4960909, 5096124, 4960906, 4960907, 4967144, 5492253, 5252998, 5252997, 4967109, 4572513, 5099829, 5181854, 5181853, 4967164, 4967156, 4932408, 5181873, 5181871, 5252987246058849671504967161, 4967160, 5099827, 5158302, 5492251, 2460571, 4960911, 54920099, 5151600, 5492256, 4960910, 5099828, 5099856, 4942932, 4967146, 4967121, 5158349, 4932407, 4932411, 5181832, 5151437, 2460585, 2460586, 4967147, 4967148, 2460583, 5099823, 5158344, 5158338, 5158316, 5937897, 5937895, 5937896, 5181820, 5181821, 5181822, 4932402, 5181807, 5096125, 4967154, 4967155, 5181830, 5181887, 5937888, 5181889, 5937887, 5151444, 5937745, 5937744, 5937776, 5937777, 2460574, 2460580, 5158306 za medicinsko tehnične pripomočke z žigom ... zavarovanih oseb, ki so ji bile zaupane v zvezi z delom, tako da naj bi neupravičeno naročala medicinsko tehnične pripomočke (gaze in vatirance) kot izhaja iz njene izjave z dne 17. 10. 2006 in je neupravičeno izpolnjevala vsebino posameznih rubrik - vpisov v naročilnicah za medicinsko tehnične pripomočke ter rubrik o datumu, kraju prejema in podpisu prevzemnika (zavarovane osebe, torej pacienta) medicinsko tehničnega pripomočka kot izhaja iz grafološke analize sodnega izvedenca z dne 15. 5. 2007 in dopolnitve le te z dne 23. 5. 2007. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita le tedaj, če so izpolnjeni pogoji iz 82. člena ZDR (utemeljen razlog za odpoved), iz 1. odstavka 110. člena ZDR (da ni možno nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) in 111. člena ZDR (razlogi za izredno odpoved). Poleg tega morajo biti izpolnjene tudi druge zahteve, ki so namenjene varstvu pravic delavca: vročitev pisne obdolžitve in omogočen zagovor delavca (2. odstavek 83. člena ZDR), obvestilo sindikatu, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, če delavec tako zahteva (1. odstavek 84. člena ZDR), pisna oblika izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (86. člen ZDR) in spoštovanje subjektivnega oziroma objektivnega roka, v katerem je mogoče podati izredno odpoved (2. odstavek 110. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 15-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Postavilo se je na stališče, da se je tožena stranka večkrat seznanila z razlogi za izredno odpoved. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zamudila 15-dnevni prekluzivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR.

V primerih krivdnega razloga na strani delodajalca ali delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je zvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Datum seznanitve z razlogi oziroma datum, ko je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, je dejansko vprašanje. Pomembna je torej seznanitev delodajalca s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in s storilcem ali z razlogi za izredno odpoved, torej z razlogi, ki so določeni v 111. členu ZDR. Seznanitev je glede na dejanske okoliščine lahko že takoj, ko je do kršitve prišlo, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je torej le zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Dejstvo, da ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tudi vse znake kaznivega dejanja, vpliva le na različno dolg tek objektivnega roka, ki je v ostalih primerih šest mesecev od nastanka razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v primeru, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pa traja objektivni rok ves čas, dokler je možen kazenski pregon. Vendar pa trajanje objektivnega roka nima nobenega vpliva v primeru, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po preteku 15-dnevnega subjektivnega roka, ki začne teči od trenutka, ko se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca.

Po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče, je tožena stranka že 17. 10. 2006 bila seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kajti takrat je bilo tožnici predočeno, da je pri njenem delu nastala škoda zaradi neupravičeno izpolnjevanih napotnic za zdravstvene pripomočke in takrat je tožnica podpisala izjavo, da je pripravljena mesečno po 20.000,00 SIT poravnavati škodo. Tožena stranka pa je že 9. 11. 2006 vložila zoper tožnico tožbo na povrnitev škode, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo z vpogledom v spis opr. št. Pdp 825/2007. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je tožena stranka v letu 2006 izvajala interne nadzore, potem, ko je bila opozorjena o nenormalno visoki porabi naročilnic za zdravstvene pripomočke. Ti nadzori so potekali od junija 2006 dalje, v oktobru 2006 pa je tožnica podpisala izjavo o povrnitvi škode. Tožena stranka je nato 11. 6. 2007 tožnici izdala pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, jo povabila na zagovor 18. 6. 2007, ki se ga tožnica ni udeležila in istega dne izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je tožena stranka lahko izvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi šele, ko je razpolagala s ključnimi dokazi (naročilnice za medicinsko tehnične pripomočke) in ko je prejela dopolnitev grafološke analize. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je tožena stranka že z podpisom izjave tožnice z dne 17. 10. 2006 bila seznanjena s kršitvijo delovne obveznosti in storilcem. Ni mogoče slediti izvajanju tožene stranke, da je takrat le zaznala določene nepravilnosti pri naročanju medicinsko tehničnih pripomočkov, ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka že v mesecu novembru 2006 zoper tožnico vložila tožbo na povrnitev škode v točno določenem znesku. Tudi dejstva v zvezi z kazenskim postopkom, za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi niso odločilna, saj presoja sodišča v delovnem sporu ni odvisna od kazenskih postopkov. Delovno sodišče namreč ob presoji zakonitosti odpovedi samo preizkusi, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, zato ni bistveno, kdaj se je tožena stranka seznanila z obtožnim predlogom. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka že 17. 10. 2006 seznanjena z kršitvijo delovne obveznosti in storilcem, ter da je zato bil pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prekoračen 15-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno še nadalje opredeljevati glede roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po preteku subjektivnega roka odpoved ni več dopustna, pa čeprav objektivni rok v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, še ni potekel, ker kazenski pregon še ni zastaral. Važno je le, da je subjektivni rok že potekel. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je ravnalo zmotno, ko je kljub navedbi tožnice, da je zaposlena, odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, ne da bi upoštevalo, da je bila v vmesnem času zaposlena pri drugem delodajalcu. Ker tega dejstva sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je v 2. točki izreka sprejelo materialno pravno zmotno odločitev. Ker je pritožba delno utemeljena, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tako, da je zavrnilo reparacijski zahtevek tožnice za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške in ker je s pritožbo uspela le v minimalnem obsegu in ker v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.