Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pogodba o zaposlitvi je bila navidezna, saj je bila sklenjena zato, da bi tožnica lahko pridobila nostrifikacijo diplome ter licenco Zdravniške zbornice Slovenije za delo zdravnika v Republiki Sloveniji, zato nima učinkov med strankama in v času izredne odpovedi ni veljala. Ker v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni veljala in bila dejansko realizirana kakšna (ustna) pogodba o zaposlitvi za kakršnokoli drugo delo in ker ni veljala niti prej veljavna pogodba o zaposlitvi (ta je prenehala veljati s samim zakonom z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja), je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nična, saj je bila podana takrat, ko delovnega razmerja med pravnima strankama ni bilo več. Iz tega razloga reintegracijski in reparacijski zahtevek nista utemeljena.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „II. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 9. 1. 2013, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (razen v obdobju od 22. 3. 2013 do reintegracije). Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v roku 8 dni in ji priznati vse pravice iz dela in v zvezi z delom za čas od 9. 1. 2013 do vključno 21. 3. 2013.“ ter - v IV. točki izreka delno spremeni tako, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.
II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2012 in jo razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 9. 1. 2013, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (razen v obdobju od 22. 3. 2013 do reintegracije), in toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice iz dela in v zvezi z delom za čas od 9. 1. 2013 do vključno 21. 3. 2013. V III. točki izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za obstoj in priznanje pravic iz delovnega razmerja v času od 22. 3. 2013 do reintegracije). V IV. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene pravdne stroške v višini 1.306,63 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.
2. Zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). V pritožbi navaja, da je neizvršljiva II. točka izreka sodbe, saj sodišče ne navaja, na katero delovno mesto ima tožnica pravico do reintegracije. Odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnice je vezana na predhodno ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama in zakonitosti odpovedi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni nikoli opravljala nalog delovnega mesta inštruktor trgovcev - optikov, iz izpovedb tožnice in direktorja tožene stranke pa izhaja, da je bila sklenjena fiktivna pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto. Pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto inštruktor trgovcev-optikov z dne 4. 7. 2011 sta stranki vedeli, da gre za navidezno pogodbo o zaposlitvi in da je bila sklenjena zgolj zaradi pridobitve delovnega dovoljenja ter ureditve tožničinega pravnega statusa v Republiki Sloveniji. Pogodbeni stranki nista imeli namena, da bi tožnica opravljala delo po navedeni pogodbi o zaposlitvi. Zato je ta po mnenju tožene stranke nična, na kar je opozarjala že med postopkom na prvi stopnji. To pa pomeni, da ni mogoče ugoditi reintegracijskemu zahtevku. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi smiselno zavrnilo ugovor ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2011, odločitev sodišča ni materialnopravno pravilna. Sodišče ni pravilno uporabilo določbe 50. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). V nadaljevanju pritožbe tožena stranka prereka ugotovitve sodišča glede zamude roka za podajo odpovedi, kršitve pravice do zagovora, nedokazanosti očitkov in neobstoja vseh pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje ter zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je na podlagi pravilno in popolnega ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo.
6. Pritožba utemeljeno opozarja na pomembno dejstvo, ki ga je ugotovilo, pa ne upoštevalo sodišče prve stopnje, namreč da tožnica, državljanka Republike Srbije, ni nikoli opravljala del, za katera je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 4. 7. 2011 za nedoločen čas (v odpovedi pomotoma navedeno št. ... z dne 21. 7. 2010), to je del in nalog inštruktorja trgovcev-optikov.
7. Na podlagi prvega odstavka 21. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) lahko tujec sklene pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje pogoje, določene s tem zakonom, in pogoje, določene s posebnim zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev. V drugem odstavku tega člena je določeno, da je pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nična. Tožena stranka se je v postopku na prvi stopnji (vloga z dne 26. 1. 2015) sklicevala na ničnost pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del in nalog inštruktorja trgovcev-optikov. Sicer pa na ničnost pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 13. člena ZDR pazi sodišče po uradni dolžnosti ne glede na rok, saj pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, kot je določeno v tretjem odstavku 13. člena ZDR.
8. Sodišče prve stopnje je kot prepričljivo štelo izpoved tožnice, da gre za fiktivno pogodbo o zaposlitvi in da je bila sklenjena zato, da bi tožnica lahko pridobila nostrifikacijo diplome ter licenco v Republiki Sloveniji, kar je potrdil tudi direktor tožene stranke. Po 11. členu ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Po prvem odstavku 50. člena OZ fiktivna oziroma navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek). Glede na izpoved tožnice, ki jo je potrdil tudi direktor tožene stranke, pogodba o zaposlitvi z dne 4. 7. 2011 nima učinkov med strankama in v času odpovedi ni veljala. Iz izvedenih dokazov pa ne izhaja, da je v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljala in bila dejansko realizirana kakšna (ustna) pogodba o zaposlitvi za kakršnokoli drugo delo.
9. Tožnica je bila pred sporno odpovedjo nazadnje pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 3. 7. 2012 za čas veljavnosti delovnega dovoljenja, izdanega za prilagoditveno obdobje, to je od 1. 9. 2011 do 4. 8. 2012 (priloga A/19). Tega dne je pogodba o zaposlitvi št. ... prenehala veljati po prvem odstavku XVI. člena te pogodbe oziroma po samem zakonu na podlagi drugega odstavka 119. člena ZDR. Tožena stranka je dne 21. 12. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, torej na dan, ko delovnega razmerja med njo in tožnico ni bilo več. Izredna odpoved, ki jo je podala tožena stranka dne 21. 12. 2012, je glede na navedeno nična. Skladno s četrtim odstavkom 39. člena OZ je pogodba nična, če nima pravne podlage ali je ta nedopustna. Vrhovno sodišče RS je v podobnih primerih (sklep opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011 in sodba opr. št. VIII Ips 26/2012 z dne 7. 1. 2013) obrazložilo, da to smiselno velja lahko tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi kot enostranske izjave pogodbene stranke s pravnimi učinki, ki jih opredeljuje ZDR. Pravno podlago odpovedi pogodbe o zaposlitvi predpostavlja obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki pa na dan 21. 12. 2012 ni veljala, zato je šlo za nično oziroma pravno neučinkovito izjavo tožene stranke. Iz teh razlogov je sporna izredna odpoved nezakonita.
10. Pojem reintegracije pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravni položaj delavca pa je takšen, kot da ne bi bilo nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Vendar tožnica v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato njen reintegracijski in reparacijski zahtevek ni utemeljen.
11. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe.
12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica je s tožbenim zahtevkom le delno uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške postopka.
13. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno pripomogle k razjasnitvi zadeve, zato tožnica skladno s 155. členom ZPP sama krije stroške te vloge.