Jedro

Revizija neutemeljeno uveljavlja, da naj bi izpodbijana sodba predstavljala sodbo presenečenja, ker se je sodišče postavilo na stališče, da je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi fiktivna, zaradi česar so nastopile pravne posledice iz 50. člena OZ, čeprav se na to ni sklicevala nobena od strank in tega ni ugotavljalo niti sodišče prve stopnje. V primeru pritožbenega odločanja gre za sodbo presenečenja, če se drugostopenjska sodba opre na pravno podlago, o kateri stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista razpravljali in se nanjo ne sklicuje niti pritožba, stranki pa niti ob ustrezni skrbnosti nanjo nista mogli računati, ter zato tudi nista mogli dopolniti svojih navedb ter navesti dejstev in predlagati dokazov, ki so lahko relevantni glede na takšno spremenjeno pravno podlago. V takšnem primeru mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP stranki s pisno vlogo opozoriti na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogočiti, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2012 in jo je razveljavilo; ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 9. 1. 2013, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznosti iz delovnega razmerja (razen v obdobju od 22. 3. 2013 dalje do reintegracije; toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo v roku 8 dni in prizna vse pravice iz dela in v zvezi z delom za čas od 9. 1. 2013 do vključno 21. 3. 2013. Zavrnilo je višji zahtevek za priznanje delovnega razmerja za čas od 22. 3. 2013 do reintegracije ter priznanje vseh pravic iz dela in v zvezi z delom za to obdobje. Zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka tožnici pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora. Zavrnilo je pojasnila tožene stranke, da naj bi obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Odpoved je nezakonita tudi zato, ker jo je tožena stranka podala po izteku subjektivnega 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 22. 3. 2013 do reintegracije je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da se je tožnica z 22. 3. 2013 zaposlila pri drugem delodajalcu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 9. 1. 2011, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (razen v obdobju od 22. 3. 2013 do reintegracije); zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice iz dela za čas od 9. 1. 2013 do vključno 21. 3. 2013. Odločitev temelji na stališču, da je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi fiktivna oziroma navidezna, zato v skladu s 50. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) nima učinka med pogodbenima strankama. Sodišče se je pri tem sklicevalo na dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je kot prepričljivo štelo izpoved tožnice, da gre za fiktivno pogodbo o zaposlitvi in da je bila sklenjena zato, da bi tožnica lahko pridobila nostrifikacijo diplome ter licenco v Republiki Sloveniji, kar je potrdil tudi direktor tožene stranke. Ker tožnica v času odpovedi ni bila v delovnem razmerju je njen reintegracijski in reparacijski zahtevek neutemeljen. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tudi ni več veljala pogodba št. 1/2012 z dne 3. 7. 2012, ki je bila sklenjena za prilagoditveno obdobje. Sodišče zaključuje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi predpostavlja obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki pa na dan 21. 12. 2012 ni veljala, zato je šlo za nično oziroma pravno neučinkovito izjavo tožene stranke in je iz tega razloga sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev o ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeni razveljavitvi ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ta del odločitve sodišča druge stopnje ni predmet revizijske presoje.

3. Tožnica je zoper točko I izreka drugostopenjske sodbe vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba pomeni sodbo presenečenja, saj nobena od strank, niti sodišče prve stopnje, ni zavzela stališča, da tožnica v času od 4. 8. 2012 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi 21. 12. 2012 ni bila v delovnem razmerju. Sodišče druge stopnje bi moralo postopati po drugem odstavku 351. člena ZPP in strankama omogočiti, da se pred odločitvijo pisno izjavita o možnosti uporabe materialnopravnega stališča o neobstoju delovnega razmerja. Pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja v času med avgustom in decembrom 2012 je sodišče je zmotno uporabilo določbe 4. in 16. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je pri tem kršilo določbe pravdnega postopka, saj dokaznega postopka ni niti samo dopolnilo, niti ga ni vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev. Pogodba o zaposlitvi št. 1/2012 ni prenehala, saj je tožnica ves čas imela veljavno delovno dovoljenje. Ta pogodba je edina ki je bila sklenjena za delovno mesto zdravnice - specialistke oftalmologije, kar je skladno s pogodbeno voljo strank in namenom, zaradi katerega sta stranki sploh vstopili v delovno razmerje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče druge stopnje zaključek, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljala in bila dejansko realizirana kakšna (ustna) pogodba o zaposlitvi za kakršnokoli drugo delo, sprejelo brez razpisane glavne obravnave. Sodišče prve stopnje tega dejstva ni izrecno ugotavljalo, zato bi sodišče druge stopnje moralo bodisi dopolniti dokazni postopek, bodisi zadevo vrniti v ponovno sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da naj bi izpodbijana sodba predstavljala sodbo presenečenja, ker se je sodišče postavilo na stališče, da je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi fiktivna, zaradi česar so nastopile pravne posledice iz 50. člena OZ, čeprav se na to ni sklicevala nobena od strank in tega ni ugotavljalo niti sodišče prve stopnje. V primeru pritožbenega odločanja gre za sodbo presenečenja, če se drugostopenjska sodba opre na pravno podlago, o kateri stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista razpravljali in se nanjo ne sklicuje niti pritožba, stranki pa niti ob ustrezni skrbnosti nanjo nista mogli računati, ter zato tudi nista mogli dopolniti svojih navedb ter navesti dejstev in predlagati dokazov, ki so lahko relevantni glede na takšno spremenjeno pravno podlago. V takšnem primeru mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP stranki s pisno vlogo opozoriti na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogočiti, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za situacijo iz drugega odstavka 351. člena ZPP. Tožena stranka je v pritožbi izrecno navedla, da sta obe stranki pri sklepanju pogodb za delovno mesto inštruktorja trgovcev optikov vedeli, da gre za simulirano pogodbo o zaposlitvi, ki se sklepa zgolj za potrebe delovnega dovoljenja in ureditve statusa tožnice v Sloveniji in da stranki nista imeli namena, da bi tožnica dejansko delala po teh pogodbah, zaradi česar je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto inštruktor trgovcev - optikov nična. Celo tožnica sama je na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da je bila pogodba za inštruiranje optikov fiktivna v tem smislu, da je tožnica spoštovala delodajalčeva navodila in se izobraževala ter pridobivala ustrezna dovoljenja. Na prvem naroku za glavno obravnavo se je tudi tožena stranka opredelila do pravnih posledic fiktivnosti pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala, da je bila pogodba o zaposlitvi št. 1/12 sklenjena zato, da bi lahko pridobila delovno dovoljenje in da bi lahko prebivala v Sloveniji.

7. Vse navedeno pomeni, da pravno stališče sodišča druge stopnje o navideznosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto inštruktorja trgovcev optikov, za stranki ne more pomeniti presenečenja, saj je imelo svojo podlago tako v pritožbenih navedbah kot v navedbah v postopku pred sodiščem prve stopnje ter v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč kot prepričljivo ocenilo izpovedbo tožnice, da nikoli ni opravljala dela inštruktorja trgovca optikov, ker je bila ta pogodba sklenjena zato, da bi lahko pridobila nostrifikacijo diplome in licenco v Republiki Sloveniji, kar izhaja tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke. Sodišče druge stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe strank zato ni bilo dolžno opozoriti na možnost uporabe določbe 50. člena OZ in strankama dati možnost, da se o tem pisno izjavita. Stranki bi ob ustrezni skrbnosti na to možnost morali računati, saj sta v postopku zatrjevali navideznost pogodbe o zaposlitvi, nanjo pa se je tožena stranka tudi izrecno sklicevala v pritožbi.

8. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, da tožnica nikoli ni opravljala del, za katera je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. 2/11, ki je edina veljala v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi takšne ugotovitve je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi št. 2/11 navidezna, da zato v skladu s prvim odstavkom 50. člena OZ nima učinka med pogodbenima strankama in da je posledično neutemeljen reintegracijski in reparacijski zahtevek. Prvi odstavek 50. člena OZ namreč določa, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama.

9. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo (1). S pogodbo o zaposlitvi sta stranki izjavili, da jo sklepata za opravljanje del in nalog inštruktorja trgovcev - optikov, vendar njuna volja ni bila, da bi tožnica za toženo stranko v resnici opravljala to delo in ga tudi nikoli ni. Njuna volja je bila, da bi tožnica šele v prihodnje, ko bi izpolnila pogoje za opravljanje dela zdravnika specialista oftalmologa v Sloveniji, sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje tega dela. Navidezna pogodba predvideva strinjanje o njeni navideznosti, takšno strinjanje se stranki izrazili s tem, da te pogodbe v njenem bistvenem delu, to je opravljanju dela, nikoli nista izvajali in je tudi nista nameravali izvajati.

10. Zmotno je revizijsko sklicevanje na določbi 4. in 16. člena ZDR. Ugotovitev sodišča, da tožnica dela po pogodbi o zaposlitvi ni opravljala pomeni, da ni bil izpolnjen temeljni element delovnega razmerja po definiciji iz 4. člena ZDR, to je osebno in nepretrgano opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Tožnica je v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. 2/11 v dogovoru z delodajalcem sicer izvajala postopke za pridobitev licence zdravniške zbornice, vendar teh aktivnosti ni možno šteti za opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca v smislu določbe 4. člena ZDR. Posledično je tudi neutemeljeno sklicevanje na določbo 16. člena ZDR o tem, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

11. Neutemeljen je očitek, da je bistvena kršitev določb postopka podana, ker je sodišče druge stopnje brez pritožbene obravnave ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljala in bila dejansko realizirana kakšna ustna pogodba o zaposlitvi za kakršnokoli drugo delo. Takšen (sicer nepotreben) zaključek ne pomeni ugotovitve drugačnega dejanskega stanja, kot pa ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj tudi to ni ugotavljalo, da bi v tistem času obstajala še kakšna druga pogodba o zaposlitvi. Bistvena je ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi št. 2/2012 navidezna in da tožnica na njeni podlagi ni opravljala nobenega dela.

12. Revizijsko zavzemanje za to, da bi se štelo, da je v času odpovedi veljala pogodba o zaposlitvi št. 1/2012, ki je bila sklenjena za opravljanje dela zdravnice specialistke oftalmologije na očesni kliniki UKC Ljubljana pa dejansko pomeni uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je namreč ugotovilo, da je ta pogodba bila sklenjena le za čas prilagoditvenega obdobja, ki je v trajalo 4 mesece, kar izhaja tudi iz same pogodbe in iz tripartitne pogodbe med UKC, toženo stranko in tožnico o izvajanju prilagoditvenega obdobja. Iz obeh pogodb izhaja, da prilagoditveno obdobje zajema čas od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011. Podaljšanje pogodbenega razmerja je v IV. točki pogodbe o zaposlitvi št. 1/2012 predvideno le v primeru poteka delovnega dovoljenja pred zaključkom prilagoditvenega obdobja, do česar pa ni prišlo, saj je prilagoditveno obdobje poteklo pred prenehanjem delovnega dovoljenja.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljena razloga nista podana, zato jo je na podlagi 178. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) M. Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem Prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, stran 360.