Jedro

Po drugem odstavku 29. člena ZSS mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev, to pa po presoji sodišča lahko pomeni le, da mora sodnik, da bi ne prišlo do ocene, da ne ustreza sodniški službi, vsaj na minimalni ravni izpolnjevati vsakega od teh kriterijev, brez izjeme.

Negativno oceno mora zaradi njene zakonsko določene posledice potrditi tudi Sodni svet, zoper odločbo katerega je zagotovljeno sodno varstvo, zato ne gre za postopek po delavnopravni zakonodaji, kljub temu pa so sodniku v njem zagotovljene vse ustavne pravice. Ne gre namreč za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč za prenehanje funkcije po samem zakonu, zato uporaba zakona, ki ureja delovna razmerja, ne prihaja v poštev, čeprav sicer na njegovo smiselno uporabo ZSS odkazuje v 4.a členu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodni svet je z izpodbijano odločbo potrdil oceno sodniške službe št. Su 44/2011-951 z dne 25. 5. 2012, ki jo je za tožnika izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani (1. točka izreka) ter ugotovil, da tožniku iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) dne 18. 4. 2013 preneha sodniška funkcija (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je v postopku potrditve ocene preveril tako zakonitost postopka sprejemanja te ocene, kot tudi vsebinske razloge za oceno sodniške službe oziroma za prenehanje funkcije. V zvezi s postopkom sprejemanja ocene podrobno povzema vsa procesna dejanja v tem postopku in druge aktivnosti za nadzor nad tožnikovim delom v ocenjevalnem obdobju. Glede tožnikovega nasprotovanja sodelovanju sodnika A.A. tako v postopku službenega nadzora nad njegovim delom kot tudi pri izdelavi ocene sodniške službe meni, da sta opravljanje službenega nadzora ter izdelava ocene sodniške službe popolnoma ločena postopka, zato sodelovanje iste osebe v obeh postopkih „ne more biti sporno“. Strinja se tudi z mnenjem Personalnega sveta Vrhovnega sodišča, da ugotovitve službenega nadzora ocenjevalcu nudijo poznavanje relevantnih dejstev, kar mu omogoča boljše ocenjevanje sodnikovega dela. Na podlagi navedenega Sodni svet ugotavlja, da je bil postopek sprejemanja ocene sodniške službe pravilen in zakonit. Glede vsebinskih razlogov ocene meni, da je bilo tožnikovo delo ovrednoteno celovito, po vseh zakonsko določenih kriterijih, in našteva listine, ki so bile ob tem upoštevane. Tožnik v ocenjevalnem obdobju ni dosegel pričakovanega obsega dela po merilih Sodnega sveta, njegovi rezultati pa tudi niso primerljivi z doseženim povprečjem sodnikov kazenskega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani. Ob tem iz ugotovitev službenega nadzora izhaja, da v tem obdobju ni obravnaval pravno ali dejansko zahtevnih zadev. Večino zadev je končal z izdajo procesnih odločb, le v manjšem številu na podlagi sodbe z obrazložitvijo. Sodni svet se sklicuje na številčno razpisovanje narokov, prelaganje glavnih obravnav, nekritično sprejemanje dokaznih predlogov strank, nepotrebno vabljenje oškodovancev kot prič, neupoštevanje določb Zakona o kazenskem postopku glede odrejanja učinkovitih prisilnih ukrepov za zagotovitev navzočnosti obdolženca v kazenskem postopku, neupoštevanje določb o zastaranju kazenskega pregona ter nerazumno združevanje kazenskih postopkov in meni, da vse to kaže na nezadovoljivo poznavanje tako procesnega kot materialnega kazenskega prava, kar se izraža tudi v delovnih sposobnostih, ki jih zato ocenjuje kot nezadovoljive.

Pod pričakovanji so tudi sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, in to kljub temu, da je tožnikov pritožbeni rezultat povprečen, saj je vsebinsko rešil tako majhno število zadev, da vzorec ni reprezentativen. Statistične podatke je zato treba ocenjevati skozi ugotovitve službenega nadzora, predvsem pa upoštevati mnenje sodnikov Kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani, ki imajo temeljit pregled na tožnikovim delom. Po njihovem mnenju tožnik ne dosega povprečnega znanja ostalih sodnikov Okrajnega sodišča v Ljubljani, njegove odločbe so preobsežne, predstavljajo prepis vsebine izvedenih dokazov, dokazna ocena pa je skopa oziroma v njej ni razlogov o odločilnih dejstvih. Glede dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov izstopa ugotovitev obeh službenih nadzorov, da tožnik pri reševanju zadev po vrstnem redu ni spoštoval pravil Sodnega reda, zaradi česar mu je bil v ocenjevalnem obdobju dvakrat ustavljen pripad. Podatek, da je v letih 2010 in 2011 rešil največ zadev na oddelku, ki sodijo v sklop 25 % najstarejših zadev, je zato treba upoštevati skupaj z dejstvom, da je imel zaradi sodnih zaostankov, ki so nastali po njegovi krivdi, dvakrat za daljši čas ustavljen pripad. Iz ugotovitev službenega nadzora izhaja, da je v 25 % vseh pregledanih zadev kazenski pregon relativno ali absolutno zastaral, taki rezultati pa ne omogočajo pozitivne ocene prispevka k reševanju sodnih zaostankov.

Na podlagi navedenega Sodni svet meni, da rezultati tožnikovega dela pri obravnavi prvih štirih kriterijev iz 29. člena ZSS, ki jih šteje za najpomembnejše pri oceni sodniške službe, opazno negativno odstopajo od dela drugih sodnikov. Prav tako meni, da tožnikov način vodenja kazenskih postopkov krni ugled sodnika in sodišča, zato tožnik ne izpolnjuje niti tega kriterija. To pomeni, da tožnik ne izpolnjuje petih kriterijev ocene sodniške službe, zato je celostna ocena njegovega dela, da ne ustreza sodniški službi.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da že Personalni svet Višjega sodišča pri oceni sodniške službe ni upošteval vrste kriterijev, ki bi jih po ZSS moral, kot so varovanje ugleda sodnika in sodišča, komuniciranje s strankami in drugimi organi, sposobnost pisnega in ustnega izražanja, opravljeno dodatno delo, odnos do sodelavcev in povprečen pritožbeni rezultat. Vrednotenje tožnikovega dela zato ni bilo celovito, saj bi odločba morala imeti razloge o tem, ali tožnik vsaj minimalno izpolnjuje vsakega od posameznih kriterijev, kar je varovalo zoper arbitrarno negativno oceno sodniške službe.

Sodni svet ni odločil o zakonitosti vsebine predhodnih odločb personalnih svetov, v njegovi odločbi pa ni razlogov o odločilnih dejstvih, saj se ni opredelil do tožnikove vsebinske navedbe v pritožbi z dne 29. 6. 2012, ko je pojasnil, da kazenski pregon v zadevi opr. št. III K 326/2003 ni relativno zastaral, ter do njegovih vsebinskih navedb o preseganju norme v letih 2004 in 2005, o reviziji Kazenskega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani v obdobju 2004 do 2007, ki glede tožnika ni pokazala nobenih nepravilnosti, in do navedb, da toženka to obdobje neupravičeno večkrat izpostavlja v zelo negativni luči, čeprav bi se morala opredeliti samo do ocenjevalnega obdobja 2008 do 2011. Prav tako se Personalni svet Vrhovnega sodišča in Sodni svet nista opredelila do pisne dopolnitve opisnega mnenja za tožnika z dne 4. 11. 2011, iz katere izhaja, da je od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2011 izdelal 110 sodb, kar je bistveno drugačna številka, kot jo je ugotovil ocenjevalec sodnik A.A. Navedena organa se nista opredelila niti do tožnikove navedbe, da odreditev prisilnih sredstev za zagotovitev o navzočnosti obdolženca predlaga tožilec, zato ugotovitev Sodnega sveta v zvezi s tem očitkom „ni v nikakršni zvezi s taksativno naštetimi kriteriji v 29. členu ZSS“, ne do pozitivno ocenjenega kriterija, da ima tožnik povprečen pritožbeni rezultat. Po drugi strani izpostavljata, da je vzorec preizkušenih odločb premajhen, ob čemer ne pojasnita, kakšen bi bil zadovoljiv vzorec obravnavanih zadev. Prav tako se navedena organa nista opredelila do vsebinske navedbe, da v zadevi I K 322/2000 tožnik ni odredil pripora zato, ker je bil zoper obdolženca odrejen s sklepom drugega sodišča, v zadevi I K 59103/2010 pa je prišlo do umika obtoženega predloga, na kar tožnik ni vplival in se mu ne more šteti kot očitek. Tožnik je opozoril tudi, da navedb glede zastaranja zadev ni mogoče komentirati, ne da bi ocenjevalec pri vsaki pripisal opravilno številko, zato so ti očitki nepreverljivi.

Izpodbijana odločba iz navedenih razlogov ne vzdrži vsebinske presoje, kakor tudi ne „glede novih dejstev“, da je bila tožniku v ocenjevalnem obdobju vedno zagotovljena administrativna podpora. Tožnik v tem pogledu opozarja na razgovor z vodjo strojepisk in vodjo oddelka, pri katerem mu je vodja strojepisk povedala, da že leto in tri mesece nima stalne strojepiske, ker se je pričakovalo, da mu bo v tem času prenehala sodniška funkcija. Zato ni mogoče govoriti o enakih delovnih pogojih, saj ima tako ravnanje vse znake spravljanje tožnika v slabši položaj „do ostalih primerljivo zaposlenih delavcev“.

Iz navedenih razlogov tožnik meni, da je toženka arbitrarno posegla v njegov položaj, saj izpodbijana odločba pomeni, da nikoli več v prihodnosti ne bo mogel biti izvoljen v sodniško funkcijo. Ta odločba je tudi v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), saj iz ocene sodniške službe sledi, da tožnik nima zadovoljivih delovnih sposobnosti, kar bi ustrezalo pojmu nesposobnosti po ZDR-1. Treba je ugotoviti, da je tožniku sicer prenehala sodniška funkcija, ne pa službeno oziroma delovno razmerje, ki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi. V zvezi s tem tožnik opozarja še na dejstvo, da je kljub temu, da mu je sodniška funkcija z dnem 18. 4. 2013 prenehala, dne 19. 4. 2013 še vedno opravljal delo sodnika. To pomeni, da je odločba Sodnega sveta napačna in nezakonita, saj mu sicer ne bi bilo dopuščeno, da še najprej dela na svojih zadevah. V zvezi s temi okoliščinami predlaga svoje zaslišanje in zahteva razpis glavne obravnave.

Dodaja še, da delodajalec ne le ni izvedel z ZDR urejenega postopka redne odpovedi delovnega razmerja iz razloga nesposobnosti, temveč tudi ni upošteval prekluzivnih subjektivnih rokov, saj je o oceni sodniške službe odločal skoraj leto po ugotovljenih domnevnih okoliščinah, da tožnik ne ustreza sodniški službi.

Meni tudi, da je bila sestavna Personalnega sveta Višjega sodišča nepravilna, saj je v njem sodeloval tudi sodnik A.A., ki je nad tožnikom vršil službeni nadzor, pri katerem se je že opredelil do strokovnosti tožnikovega dela. Zato ni mogel nepristransko odločati na glasovanju Personalnega sveta Višjega sodišča. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se vse ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana odločba, nanašajo izključno na ocenjevalno obdobje od leta 2008 do leta 2011. Iz postopka je razvidno, da je bil tožnik pritegnjen k izdelavi ocene, zoper oceno, izdelano na prvi stopnji pa se je tudi pritožil, tako da tožbene navedbe, da mu ni bila dana možnost sodelovanja pri ugotavljanju dejanskega stanja, ne držijo. Glede na obseg tožnikovega dela, ki je bilo pregledano, njegovo sklicevanje na posamezne zadeve v zvezi z zastaranjem in odreditvijo pripora ne more vplivati na ugotovitve o njegovem načinu poslovanja. Kateri spisi so bili pregledani v okviru službenega nadzora, izhaja iz zapisnika. Glede uporabe ZDR-1 v zvezi s službenim razmerjem sodnika sta Upravno in Vrhovno sodišče že zavzeli stališče, da prenehanje sodniške službe, do katerega pride zaradi potrditve negativne ocene, nastane na podlagi zakona, toženka pa to s svojo odločbo le ugotovi. Glede na to nadaljnji postopki ugotavljanja prenehanja funkcije niso predpisani, saj to izhaja že iz prvega odstavka 132. člena Ustave in iz 76. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Iz določb tega zakona izhaja tudi, da za prenehanje funkcije ni obvezna predhodna izpeljava disciplinskega postopka.

Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi navaja, da njegove pripombe k ugotovitvam službenega nadzora niso bile upoštevane, pritožbeni organ pa za preveritev njegovih pritožbenih navedb sploh ni pridobil njegovih spisov, čeprav so se navedbe nanašale na konkretne kazenske zadeve. Ne drži, da bi bil tožnik ocenjevan le v obdobju 2008 do 2011, saj je toženka redno pridobivala podatke o njegovem tekočem delu, čeprav zaradi bremena obravnavanega postopka ni več mogel normalno delati. Ne drži niti to, da bi reševal pravno in dejansko nezahtevne zadeve, saj mu nikoli ni bil ustavljen pripad točno določenih zadev, kar pomeni, da je reševal enake zadeve kot ostali sodniki.

Glede na to, da se toženka sklicuje na sklepne ugotovitve zapisnika o službenem nadzoru, ostaja nerazjasnjena cela vrsta vprašanj, na katera tožnik nikoli ni dobil odgovora, med drugim, ali je v ocenjevanem obdobju izdelal le 10 sodb z obrazložitvijo ali pa 24, kot je to v svoji odločitvi moral priznati Personalni svet Vrhovnega sodišča. Glede navedb o premajhnem številu preizkušenih sodb se sprašuje, koliko sodb zadostuje za ustrezno oceno in kako je sploh mogoče izdelati oceno sodniške službe za sodnike začetnike, ki so imeli na pritožbenem sodišču le dve ali tri odločbe.

Arbitrarnost ocene izhaja tudi iz tega, da se sklicuje na ugotovitve nekega oddelčnega sestanka pritožbenih sodnikov, katerega vsebina tožniku ni bila predstavljena ali vročena, ne priložena oceni, niti se ne nahaja v personalni mapi. To mnenje je bilo izdelano, preden je bil odrejen službeni nadzor in za drugačne potrebe, namreč za izdelavo ocene in ne za postopek službenega nadzora, kljub temu pa oba personalna sveta in toženka to mnenje obravnavajo kot ključno dokazno listino in na njem gradijo dokazno oceno. Ob tem iz mnenja ni razvidno, na kateri zakonski podlagi in na čigavo pobudo je bilo izdelano, kdo je bil prisoten na seji kazenskega oddelka, ali so bili prisotni člani senata v zadevah, v katerih je tožnik odločal na prvi stopnji in v katerem obdobju. Glede na pomen tega mnenja se tožnik sprašuje, ali so predmetni sodniki skladno s tretjim odstavkom 31. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) pregledali njegove spise in zadeve, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno. ZSS določa, da za sodnike izdela oceno sodniške službe personalni svet, zato je navedeno mnenje nezakonito in očitno izdelano z namenom diskreditacije tožnika. Za nesprejemljivo in pristransko tožnik šteje tudi, da je bila podpisnica tega mnenja B.B., v nadaljevanju postopka ocene tožnikove službe od predsednika personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani, ki je o tožnikovem delu izdalo negativno mnenje.

Poleg navedenega navaja še vrsto drugih okoliščin, ki so povezane z negativno oceno njegove sodniške službe in prenehanjem sodniške funkcije in dodaja, da se toženka ni opredelila do zapisa v poročilu o opravljenem službenem nadzoru vodje kazenskega oddelka Okrajnega sodišča z dne 22. 7. 2011, v katerem je zapisano, da je tožnik rešil največ starih zadev, da je delo v tem segmentu zelo dobro opravil in izboljšal, da ni pritiskov v smeri umikanja predlogov za pregon in da bi bil končni seštevek obravnavanih zadev v celotnem obdobju višji, če bi imel tožnik odprt pripad. Na to poročilo je tožnik podal pripombe, iz katerih izhaja, da je končal celo več zadev, kljub temu pa iz ocene Personalnega sveta Višjega sodišča izhaja, da je tožnik obravnaval le štiri prednostne zadeve. Ne personalna sveta, ne toženka niso zavzeli stališča do pozitivnih navedb v opisnem mnenju za tožnika z dne 4. 11. 2011, ki ga je izdelala tedanja vodja oddelka, niti dopolnitev tega mnenja z dne 27. 12. 2011. Toženka v nadaljnji vlogi z dne 20. 1. 2014 v bistvenem ponavlja dotedanje navedbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma opozarja, da je po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) rok za vložitev tožbe v upravnem sporu 30 dni, v tožbi pa mora tožnik razložiti zakaj toži (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Sodišče zato pri odločanju ne more upoštevati novih dejstev in razlogov, ki jih tožnik navede po preteku navedenega roka oziroma v pripravljalnih vlogah, brez posebne utemeljitve pa tudi ne dejstev in dokazov, ki bi jih stranke lahko navedle že v upravnem postopku, pa tega niso storile (52. člen ZUS-1). Po drugi strani je predmet preizkusa v upravnem sporu zakonitost izpodbijane odločbe, torej odločbe, kot je bila izdana in vročena tožniku, kar pomeni, da njenih morebitnih pomanjkljivosti ni mogoče sanirati z navedbami v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah.

Po 1. točki prvega odstavka 32. člena ZSS lahko personalni svet z oceno sodniške službe ugotovi, da sodnik ne ustreza sodniški službi. V takem primeru sodniku sodniška funkcija preneha (prvi odstavek 33. člena), pred tem, torej pred učinkovanjem take ocene sodniške službe pa je to oceno treba predložiti v potrditev Sodnemu svetu (drugi odstavek 33. člena).

Ocena sodniške službe se izdela na podlagi podatkov iz osebnega spisa sodnika in drugih podatkov o izpolnjevanju kriterijev iz 29. člena ZSS (tretji odstavek 31. člena).

Po stališču Ustavnega sodišča RS (odločba Up 1096/06 z dne 13. 12. 2007) Sodni svet, ko odloča o potrditvi ocene sodniške službe, katere posledica je prenehanje sodniške funkcije, glede na drugi odstavek 33. člena ZSS na takšno oceno ni vezan in jo lahko tudi zavrne. Ker zoper oceno personalnega sveta ni samostojnega sodnega varstva, to pomeni, da mora preveriti tako zakonitost postopka sprejemanja ocene, kot tudi vsebinske razloge za oceno sodniške službe oziroma za prenehanje sodniške funkcije. Po tožbenih navedbah naj bi toženka sicer ne presojala zakonitosti ocene sodniške službe, vendar po presoji sodišča kaj takega iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, saj toženka v tem pogledu navaja jasne in določne razloge.

Glede na navedeno zakonsko ureditev je bila toženka pri presoji ocene vezana na kriterije iz 1. do 8. točke prvega odstavka 29. člena ZSS. Po drugem odstavku 29. člena ZSS mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh teh kriterijev, to pa po presoji sodišča lahko pomeni le, da mora sodnik, da bi ne prišlo do ocene, da ne ustreza sodniški službi, vsaj na minimalni ravni izpolnjevati vsakega od teh kriterijev, brez izjeme. To nenazadnje izhaja tudi iz narave teh kriterijev, ki jih zakon opredeljuje kot odločilne za ugotovitev, ali kandidat (oziroma v primeru ocenjevanja sodnik) ima strokovno znanje in sposobnosti za opravljanje sodniške službe (prvi odstavek 28. člena ZSS). Ob ugotovitvi, da ocenjevani sodnik ne izpolnjuje nekaterih od teh kriterijev, zato morebitno izpolnjevanje preostalih kriterijev tudi po presoji sodišča ne more vplivati na ugotovitev, da ta sodnik ne ustreza sodniški službi. Tožbene navedbe, da vrednotenje tožnikovega dela ni bilo celovito, ker bi izpodbijana odločba morala imeti razloge tudi o tem, da tožnik vsaj minimalno izpolnjuje nekatere izmed kriterijev, zato ni mogla vplivati na odločitev v tej zadevi.

Tako ocena sodniške službe, kot tudi potrditev negativne ocene je strokovno opravilo (prim. npr. sodbo VS RS I Ips 270/2007 in sodbo tega sodišča I U 1191/2009), v takih primerih pa je sodna presoja po ustaljeni upravnosodni praksi zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje. To pomeni, da se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, temveč uporablja test tako imenovane očitne nerazumnosti. V tem pogledu sodišče ugotavlja, da je toženka z navedbo konkretnih razlogov, na podlagi katerih ocenjuje, da tožnik ne izpolnjuje nekaterih izmed kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS, svoje ugotovitve obrazložila logično in razumno. Pri tem je navedla, katere podatke je upoštevala in zakaj, tako da izpodbijani odločbi na tej ravni ni mogoče očitati nedoločnosti ali arbitrarnosti.

Tožnik ugotovitev toženke ne more izpodbiti s sklicevanjem na posamezne zadeve oziroma posamezne razloge (kot npr. glede odrejanja prisilnih sredstev za zagotovitev o navzočnosti obdolženca), saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo njegovo delo ocenjeno glede na triletno ocenjevalno obdobje, in sicer celovito, na podlagi vrste podatkov in listin, ki so v izpodbijani odločbi navedeni, podatki pa ovrednoteni. Tožnik sicer opozarja na napake pri posameznih podatkih in neupoštevanje njegovih razlogov, ki se tičejo posameznih zadev, vendar pri tem ni jasno, kako naj bi manjše število zadev, na katere se sklicuje, ali napake pri podatkih, ki sami zase niso bili odločilni za oceno (npr. glede števila izdelanih sodb) oziroma se ne nanašajo na ocenjevalno obdobje (preseganje pričakovanega obsega dela v letih 2004 in 2005) vplivali na oceno dela v triletnem obdobju.

Ne drži niti tožbena navedba, da navedb toženke glede zastaranja posameznih zadev ni mogoče komentirati, ne da bi ocenjevalec pri vsaki pripisal opravilno številko, saj se toženka po eni strani – kot že rečeno – določno sklicuje na listine, iz katerih je povzela te podatke, predvsem pa med odločilnimi razlogi navaja, da je tožniku zastaralo kar 25% od vseh zadev, pregledanih med službenim nadzorom. Da bi bil ta podatek v resnici bistveno drugačen, tožnik niti ne trdi.

Toženka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe opredeljuje tudi do navedb, da tožniku ni bila ves čas zagotovljena administrativna podpora in to svoje stališče tudi obrazlaga, med drugim z navedbo, da morebitne okoliščine, ki se ne nanašajo na ocenjevalno obdobje, v obravnavanem postopku ne morejo imeti nobene teže. K temu sodišče pripominja še, da to, da se tožnik ne strinja z ugotovitvami oziroma dokazno oceno toženke, še ne pomeni, da izpodbijana odločba „ne vzdrži vsebinske presoje“, prav tako pa tožnik tega ne more izkazati z golim ponavljanjem navedb iz obravnavanega postopka, v tem primeru o pogovorih z vodjo strojepisk in vodjo oddelka.

Tožnikove navedbe, da naj bi toženka presojala tudi njegovo delo izven relevantnega ocenjevalnega obdobja, tudi sicer nimajo opore v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Poleg tega, da toženka izrecno navaja, da je upoštevala zgolj podatke iz tega obdobja in se na podatke iz drugih obdobij niti ne sklicuje.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na neupoštevanje delovnopravne zakonodaje. Prenehanje in odvzem sodniške funkcije, kot sta urejena v ZSS, namreč temeljita na določbah 132. člena Ustave RS, ki v prvem odstavku določa, da sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon. Prav to izhaja tudi iz prej navedenega prvega odstavka 33. člena ZSS, kar pomeni, da v primeru, kot je obravnavani, sodniška funkcija preneha po samem zakonu, kot posledica negativne ocene sodniške službe. Kot je bilo že navedeno, je ocena sodniške službe strokovno opravilo, v postopku njenega sprejemanja pa je ocenjevanemu sodniku zagotovljena kontradiktornost z zakonom predpisanimi pravnimi sredstvi (pritožba na personalni svet Vrhovnega sodišča), v kateri lahko uveljavlja vse ugovore in dokazuje nasprotno od ugotovitev v oceni personalnega sveta prve stopnje. Ker mora negativno oceno zaradi njene zakonsko določene posledice potrditi tudi Sodni svet, zoper odločbo katerega je zagotovljeno sodno varstvo, ne gre za postopek po delavnopravni zakonodaji, kljub temu pa so sodniku v njem zagotovljene vse ustavne pravice. Ne gre namreč za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč za prenehanje funkcije po samem zakonu, zato uporaba zakona, ki ureja delovna razmerja, ne prihaja v poštev, čeprav sicer na njegovo smiselno uporabo ZSS odkazuje v 4.a členu (prim. tudi sodbo VS RS X Ips 270/2007).

Tožbene navedbe, da v postopku ocene sodniške službe ne bi smel sodelovati sodnik A.A., ki je opravljal že službeni nadzor nad njegovim delom, tožnik obrazlaga z mnenjem, da se je ta sodnik „že tedaj opredelil do strokovnosti“ tožnikovega dela, zaradi česar ni več mogel biti nepristranski. Po vsebini gre torej za izločitveni razlog iz 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), do obstoja katerega se je toženka določno opredelila, čeprav ne izrecno kot do izločitvenega razloga. Pri tem se je sklicevala na zakonsko ureditev službenega nadzora in izdelave ocene sodniške službe, ki sta po izvedbi in vsebini povsem ločena. Tožnik po drugi strani svoje navedbe poleg nestrinjanja s stališči sodnika A.A. utemeljuje le s časovnim potekom postopka za oceno sodniške službe in napačno navedbo datuma, ko je oddal pripombe, tako da po presoji sodišča konkretnejša opredelitev toženke do tega izločitvenega razloga niti ni bila mogoča. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker tožnik ni navedel novih dejstev ali dokazov, ki bi jih sodišče skladno z ZUS-1 lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, je odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.