Jedro

Trditveno in dokazno breme glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revident trditvenega in dokaznega bremena v obravnavani zadevi ni izpolnil. Prenehanje sodniške funkcije na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSS oziroma posledična izguba zaposlitve sama zase še ne pomenita zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prenehanje sodniške funkcije namreč ne pomeni, da revident ne more opravljati drugega dela, za katerega izvolitev v sodniško funkcijo ni potrebna.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Sodnega sveta, št. 2/13-176 z dne 18. 4. 2013, s katero je tožena stranka potrdila oceno sodniške službe, št. Su 44/2011-951 z dne 25. 5. 2012, ki jo je za tožnika izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani (1. točka izreka) ter ugotovila, da tožniku iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) dne 18. 4. 2013 preneha sodniška funkcija (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.(1)

5. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja mogoča, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude ter vse to tudi izkazati.(2)

6. Revident v reviziji navaja, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, saj mu je prenehala sodniška funkcija, na katero ne more biti nikoli več izvoljen. Obenem mu je prenehalo tudi delovno razmerje, zato se ne more prijaviti na interne razpise za uradniška delovna mesta v državni upravi, pri čemer pa ni bil izveden niti disciplinski postopek. Reviziji prilaga Potrdilo o vpisu v evidenco brezposelnih z dne 30. 12. 2014. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident opisanega trditvenega in dokaznega bremena v obravnavani zadevi ni izpolnil. Prenehanje sodniške funkcije na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSS oziroma posledična izguba zaposlitve sama zase še ne pomenita zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prenehanje sodniške funkcije namreč ne pomeni, da revident ne more opravljati drugega dela, za katerega izvolitev v sodniško funkcijo ni potrebna. Pri tem ne drži revizijska navedba, da se prav zaradi izpodbijane odločitve tožene stranke ne more več prijavljati na interne razpise na uradniška delovna mesta, saj se na navedene razpise zaradi nezdružljivosti funkcije že pred odvzemom sodniške funkcije ni smel prijavljati, oziroma če bi se prijavil in bi ob morebitni izbiri na razpisu sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne bi več mogel opravljati sodniške funkcije. Poleg tega revident niti ne navaja niti ne izkazuje, kakšne konkretne posledice naj bi za njegovo osebno oziroma premoženjsko stanje imela izguba zaposlitve kot posledica odvzema sodniške funkcije.

8. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 292/2016 z dne 1. 9. 2016 in X Ips 201/2015 z dne 9. 3. 2016. (2) Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 234/2015 z dne 14. 9. 2016, X Ips 404/2014 z dne 10. 12. 2015, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010.