Jedro

ZPP v prvem odstavku 357.a člena določa, da je pritožbo zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje mogoče izpodbijati le iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. Pritožnik bi zato moral glede na okoliščine konkretnega primera, zlasti glede na ugotovljen obseg pomanjkljivosti izvedenega dokaznega postopka, utemeljiti, zakaj je sodišče druge stopnje s tem, ko teh pomanjkljivosti ni samo odpravilo, prekomerno zavarovalo pravico do pritožbe in nedopustno poseglo v njegovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Predlagatelj v pritožbi navaja le, da je razveljavitev vsebinsko napačna, saj meni, da bi moralo sodišče druge stopnje pritožbo nasprotnega udeleženca zavrniti. Kot je bilo obrazloženo pa pritožbe po 357.a členu ZPP sploh ni mogoče vložiti iz vsebinskih razlogov. Vrhovno sodišče je zato na podlagi šestega odstavka 2. točke 365. člena ZPP v povezavi z 42. členom ZNP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče druge stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razdružilo solastne nepremičnine udeležencev tako, da predlagatelj postane izključni lastnik nepremičnin, nasprotnima udeležencema pa izplača vrednost njunih solastniških deležev.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožil prvi nasprotni udeleženec in sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločilo je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo po izteku roka pridobljenih pripomb prvega nasprotnega udeleženca na izvedensko mnenje. Sodišču prve stopnje je naložilo tudi, naj upošteva, da je nasprotni udeleženec z državo namesto razlastitve že sklenil prodajno pogodbo za svoj solastninski delež na dveh nepremičninah.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje predlagatelj vlaga pritožbo na podlagi 338. v zvezi s 357.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja tudi, da prvi nasprotni udeleženec prodajne pogodbe ni veljavno sklenil, saj ima on kot solastnik na prodanih nepremičninah zakonito predkupno pravico.

4. Pritožba je bila vročena ostalima udeležencema in prvi nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev. Opozarja, da predlagatelj ne vlaga pritožbe iz razlogov, ki so navedeni v drugem odstavku 357.a člena ZPP in predlaga, naj mu Vrhovno sodišče zaradi zlorabe procesnih pravic naloži še plačilo stroškov odgovora na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na to, da predlagatelj v pritožbi niti z besedo ne nakaže, da vlaga pritožbo, ker je drugostopenjski sklep nezdružljiv s pravico do učinkovitega sojenja, meni, da je pooblaščenec vložil pritožbo zgolj zato, ker ima predlagatelj odobreno brezplačno pravno pomoč.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZPP v prvem odstavku 357.a člena določa, da je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Čeprav določba govori le o razveljavitvi sodbe, ustavnoskladna razlaga narekuje odločitev, da mora biti to pravno sredstvo dostopno tudi v nepravdnem postopku, če gre za sklep, s katerim se tako kot s sodbo dokončno ureja pravno razmerje med udeleženci postopka.

7. ZPP v prvem odstavku 357.a člena določa, da je pritožbo zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje mogoče izpodbijati le iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. Pritožnik bi zato moral glede na okoliščine konkretnega primera, zlasti glede na ugotovljen obseg pomanjkljivosti izvedenega dokaznega postopka, utemeljiti, zakaj je sodišče druge stopnje s tem, ko teh pomanjkljivosti ni samo odpravilo, prekomerno zavarovalo pravico do pritožbe in nedopustno poseglo v njegovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8. Prvi nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da predlagatelj teh razlogov v pritožbi sploh ne omenja. Navaja le, da je razveljavitev vsebinsko napačna, saj meni, da bi moralo sodišče druge stopnje pritožbo nasprotnega udeleženca zavrniti. Kot je bilo obrazloženo pa pritožbe po 357.a členu ZPP sploh ni mogoče vložiti iz vsebinskih razlogov. Vrhovno sodišče je zato na podlagi šestega odstavka 2. točke 365. člena ZPP v povezavi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o stroških je pridržana za končno odločitev (četrti odstavek 163. člena ZPP). Razlaga, da se to stroškovno pooblastilo uporablja tudi v pritožbenih postopkih po 357.a členu ZPP, se je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že ustalila (na primer sklep Cp 4/2021 in tam navedene odločbe).