Jedro

Določbe OZ o zavarovalni pogodbi so v načelu kogentnega značaja, dispozitivne so samo tiste, ki so kot takšne določene. Tudi določbe 934. člena OZ o razširitvi uporabe določb o posledicah neresnične prijave ali zamolčanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, na tistega, v čigar korist je bilo zavarovanje sklenjeno (upravičenec), je kogentne narave in je pogodbeni stranki z zavarovalno pogodbo ali splošnimi pogoji ne moreta omejiti ali izključiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožnici 11.053,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2003 dalje in ji povrniti 2.312,64 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi sodbe. S sklepom ni dovolilo spremembe tožbe z uveljavljanjem podrednega zahtevka.

Proti takšni sodbi se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. V pritožbi je navedla, da je sodišče pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za odnos med tožnico in toženo stranko uporabilo določbo 934. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). OZ ureja posledice neresnične ali nepopolne prijave zavarovalca, tako da določa možne ukrepe zavarovalnice napram zavarovalcu. 934. člen OZ daje toženi stranki možnost enako ukrepati tudi, kadar je dana taka prijava z vedenjem tretjega, v korist katerega je sklenjeno zavarovanje. Drži pa, da OZ ne ureja situacije, ko zavarovalni primer – smrt zavarovalca – nastopi prej, preden zavarovalnica izve za te okoliščine. Ta primer urejajo splošni pogoji, ki določajo, da v takem primeru tožena stranka odkloni izplačilo zavarovalne vsote. Ker OZ take situacije ne ureja niti v 932. niti v 933. členu, se nanjo ne more nanašati niti 934. člen OZ in te določbe v konkretni situaciji ni mogoče uporabiti. Glede na to, da splošni pogoji obeh zavarovalnih pogodb določajo, da lahko zavarovalnica odkloni izplačilo zavarovalne vsote v primeru, če zavarovana oseba umre, preden je izvedela za neresnično prijavo podatkov, izplačilo pa je v tem primeru nedvomno lahko le v korist tretjega, se te določbe splošnih pogojev očitno nanašajo prav na tako dejansko stanje, kot je obravnavano v tem postopku in bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek glede na ugotovljeno dejansko stanje zavrniti. Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožnica kot upravičenka za primer smrti na podlagi dveh pogodb o življenjskem zavarovanju, ki jih je s toženo stranko sklenil njen mož (zavarovalec), zahtevala izplačilo zavarovalnine. Tožena stranka je odklanjala izplačilo zavarovalne vsote zaradi kršitve prijavne dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničin pokojni mož ob sklepanju pogodbe namenoma zamolčal podatke o svojem zdravstvenem stanju oz. je o tem navedel neresnične podatke. Nadalje je zaključilo, kar pritožbeno ni sporno, da OZ ne ureja situacije, ko zavarovalnica za namerno zamolčanje ali neresnično prijavo podatkov izve šele, ko je zavarovalni primer (smrt zavarovalca) že nastopil. Takšno situacijo pa urejajo splošni pogoji, ki so sestavni del obeh zavarovalnih pogodb. Ti določajo, da lahko zavarovalnica v primeru, ko je zavarovalec namenoma netočno prijavil ali namenoma zamolčal kakšno okoliščino takšne narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari, odkloni izplačilo zavarovalne vsote v primeru, če zavarovana oseba umre, preden je izvedela za tako okoliščino. Kljub takšni določbi, po kateri lahko zavarovalnica odkloni izplačilo zavarovalnine, pa je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, sklicujoč se na določbo 934. člena OZ, ki določa, da je posledice neresnične prijave ali zamolčanja mogoče razširiti tudi na tistega, v čigar korist je bilo zavarovanje sklenjeno (upravičenec), toda le pod pogojem, da je ta oseba vedela za neresnično prijavo ali zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti. Ker tožena stranka trditev o tem, da naj bi tožnica kot upravičenka vedela za neresnično prijavo ali zamolčanje podatkov, ni podala, je zaključilo, da se tožena stranka ne more sklicevati na pravico do odklonitve izplačila zavarovalnine.

Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča pritožbeno izpodbija tožena stranka z navedbami, da je sodišče prve stopnje za odnos med tožnico in toženo stranko zmotno uporabilo določbo 934. člena OZ. Po presoji sodišča druge stopnje so materialnopravna naziranja pritožbe zmotna.

Določbe OZ o zavarovalni pogodbi so v načelu kogentnega značaja, dispozitivne so samo tiste, ki so kot takšne določene. Razlog za takšno ureditev je varstvo zavarovalca kot šibkejše stranke. To izhaja iz določbe 924. člena OZ, po kateri se sme zavarovalna pogodba odmakniti samo od tistih določb tega poglavja (o zavarovalni pogodbi), v katerih je to izrecno dopustno, ter od tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo (I. odstavek), odmik od drugih določb, če ni prepovedan s tem ali s kakšnim drugim zakonom, pa je dopusten samo, če je v nedvomnem interesu zavarovanca (II. odstavek). Ob navedenem je zaključiti, da je tudi določba 934. člena OZ o razširitvi uporabe določb o posledicah neresnične prijave ali zamolčanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti na tistega, v čigar korist je bilo zavarovanje sklenjeno (upravičenec), kogentnega značaja in je pogodbeni stranki z zavarovalno pogodbo ali splošnimi pogoji ne moreta omejiti ali izključiti. Razlaga določbe splošnih pogojev, kot jo ponuja pritožba, je po presoji sodišča druge stopnje v nasprotju s citirano določbo 934. člena OZ. Določbi splošnih pogojev o pravici zavarovalnice, da odkloni izplačilo zavarovalnine, le konkretizirata določbi 932. in 933. člena OZ o posledicah neresnične prijave, ne moreta pa izključiti uporabe določbe 934. člena OZ, saj to ni v interesu zavarovanca oz. upravičenca. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 924. člena OZ, pravilno interpretiralo določbo splošnih pogojev v povezavi z določbo 934. člena OZ in tako glede na ugotovljeno dejansko stanje in upoštevaje trditveno podlago strank, na katero je vezano, pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilnosti presoje prvostopenjskega sodišča pritožba tudi ne more izpodbiti s sklicevanjem na en primer iz sodne prakse (sodba Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 611/2002), saj ne gre za identično dejansko stanje, iz razlogov odločbe pa tudi ni razvidno, da bi višje sodišče zavzelo takšno stališče oz. razlago uporabe določbe 934. člena OZ oz. prej 910. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, kot jo ponuja pritožnica.

Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj z navedbami v tej vlogi ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (I. odstavek 155. člena ZPP).