Jedro

Sankcije iz naslova kršitve prijavne dolžnosti (931. do 933. člen OZ) lahko zavarovalnica uveljavi tudi zoper beneficiarja, če za neresnično prijavljene oziroma zamolčane nevarnostne okoliščine ve bodisi zavarovalec (četrti odstavek 929. člena OZ) bodisi beneficiar (934. člen OZ).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, s katerim je tožnica od zavarovalnice zahtevala plačilo zavarovalnine (11.053,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2003 dalje) v zvezi z dvema pogodbama o življenjskem zavarovanju, ki ju je sklenil njen (sedaj pokojni) mož. Oprlo se je na pogodbeno določilo, s katerim je za primer zavarovalčeve smrti kot upravičenka za izplačilo zavarovalne vsote določena tožnica. Čeprav je ugotovilo, da je tožničin mož (zavarovalec) namenoma zamolčal podatke o svojem zdravstvenem stanju oziroma je o tem podal neresnične podatke, ni sledilo pogodbenima določiloma iz zavarovalnih pogodb, ki v takšnem primeru (če zavarovana oseba umre, preden je zavarovalnica izvedela za zamolčanje oziroma neresnično prijavo okoliščine take narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari) zavarovalnici omogočata odklonitev plačila. Kot je pojasnilo, bi bilo takšno določilo glede na pravilo iz 934. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mogoče uporabiti le, če bi upravičenka za zamolčanje oziroma neresnično prijavo vedela, tega pa tožena stranka niti zatrjevala ni. Posledično sodišče ni ugotavljalo, ali so bile zamolčane oziroma neresnično prijavljene okoliščine take narave, da zavarovalnica pogodb ne bi sklenila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. K razlogom sodišča prve stopnje je dodalo, da določbi splošnih pogojev o pravici zavarovalnice, da odkloni izplačilo zavarovalnine, le konkretizirata določbi 932. in 933. člena OZ o posledicah neresnične prijave, ne moreta pa izključiti uporabe kogentne določbe 934. člena OZ, da je posledice neresnične prijave ali zamolčanja mogoče razširiti tudi na tistega, v čigar korist je bilo zavarovanje sklenjeno (upravičenec), toda le pod pogojem, da je ta oseba vedela za neresnično prijavo ali zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je tukajšnje sodišče ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali 934. člen OZ lahko izključi posledice neresnične prijave ali zamolčanja zavarovalca, ki jih določa 932. člen OZ.(1)

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in v tem okviru uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri (ugoditve pritožbi in) zavrnitve tožbenega zahtevka, sicer pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Meni, da določba 934. člena OZ (oziroma enaka določba 910. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR) ureja primere, ko za neresničnost prijave oziroma zamolčanje okoliščin ve le beneficiar, ne pa tudi zavarovalec. V konkretnem primeru, ko je za te okoliščine zavarovalec vedel, zato morebitna (ne)vednost beneficiarja ni pomembna. Pri tem se sklicuje na stališče teorije.(2)

5. Tožnica v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Prav tako priglaša stroške. Opozarja, da v reviziji povzeto stališče teorije ni več primerno današnjemu času. Sklicuje se na komentar določbe 934. člena OZ, da je v vseh primerih, ko zavarovalec ni ista oseba kot zavarovanec, relevantna tudi vednost zavarovanca.(3) Poleg tega meni, da pogodba še velja, saj je zavarovalnica ni razveljavila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). To vprašanje v konkretnem primeru zadeva položaj zavarovalnice in upravičenca iz življenjskega zavarovanja, ki je sklenjeno na podlagi neresnične prijave oziroma zamolčanja nevarnostnih okoliščin. Izhodišče obravnavanega položaja je v zavarovalčevi dolžnosti, da zavarovalnici ob sklenitvi pogodbe prijavi vse za ocenitev nevarnosti pomembne okoliščine, ki so mu znane ali mu niso mogle ostati neznane (931. člen OZ). V primeru kršitve te dolžnosti ima zavarovalnica različne možnosti, ki so odvisne predvsem od stopnje zavarovalčeve krivde – ob namerni kršitvi lahko zahteva razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 932. člena OZ), ob nenamerni kršitvi pa pride v poštev bodisi odstop od pogodbe bodisi zvišanje premije (prvi odstavek 933. člena OZ) oziroma zmanjšanje zavarovalnine (četrti odstavek 933. člena OZ). Opisane posledice zavarovalčeve kršitve se uporabljajo tudi pri zavarovanjih, sklenjenih v imenu in na račun drugega, v korist tretjega, na tuj račun ali na račun tistega, katerega se tičejo, če so te osebe vedele za neresničnost prijave ali za zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti (934. člen OZ oziroma 910. člen ZOR).

8. Besedilo določbe 934. člena OZ omogoča na prvi pogled razumno jezikovno razlago sodišč nižjih stopenj (upravičenec ne more trpeti posledic neresnične prijave, če za kršitev ni vedel), saj ostaja znotraj zakonskega besedila in temelji na sklepanju po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario). Kljub temu je ta razlaga zmotna, saj upošteva zgolj sestavine določbe 934. člena OZ in jo na ta način iztrga iz konteksta pravil zavarovalnega prava, ki v konkretnem primeru narekujejo drugačno rešitev. Kot bo pojasnjeno, je prepričljivejša razlaga tožene stranke (upravičenec se lahko na nevednost o kršitvi uspešno sklicuje le, če tudi zavarovalcu ni znana), ki temelji na teleološkem in sistematičnem razlagalnem pristopu, s tem pa ustrezno upošteva še druga pravila zavarovanja na tuj račun (ki ima največ stičnih točk s pogodbo v korist tretjega), njihovo logiko in namen, pa tudi temeljna načela obligacijskega prava.

9. Pravilna presoja obravnavanega pravnega vprašanja ne more mimo zakonske ureditve specifičnega položaja beneficiarja, čigar pravica sicer nastane originarno (ni izvedena iz pravice zavarovalca), a kljub temu ni povsem neodvisna od pogodbe, na podlagi katere je nastala. Tako mora beneficiar trpeti posledice zavarovalčevega ravnanja v zvezi z izpolnjevanjem njegovih (zakonskih ali pogodbenih) obveznosti, saj ne more imeti več pravic, kot bi šle promisarju.(4) Promitent (zavarovalnica) lahko že na podlagi splošnih pravil (128. člen OZ in četrti odstavek 929. člena OZ) proti beneficiarju uveljavlja vse ugovore, ki jih ima proti promisarju (zavarovalcu) iz kritnega razmerja (zavarovalne pogodbe v korist tretjega), torej tudi kršitev dolžnosti prijave vseh nevarnostnih okoliščin, ki so zavarovalcu znane oziroma mu niso mogle ostati neznane (931. člen OZ).(5)

10. Po navedenem se izkaže, da razlaga sodišč nižjih stopenj predpostavlja stališče, da določba 934. člena OZ kot specialnejša derogira splošno pravilo o ohranitvi ugovorov zavarovalnice. Namenska in sistematična razlaga pokažeta, da je takšno izhodišče (in s tem razlaga, ki ga vključuje) napačno. Zakonsko opredeljene posledice zavarovalčeve kršitve v zvezi s sporočilom o nevarnostnih okoliščinah (932. in 933. člen OZ) so namenjene varstvu zavarovalnice pred nezakrivljenimi nesorazmerno velikimi ekonomskimi riziki, z njej dano korekturno možnostjo vzdrževanja njihove sorazmernosti in s tem ohranjanja vzajemne aleatornosti kot (dopustne) kavze zavarovalne pogodbe.(6) Enakemu namenu, torej varstvu zavarovalnice (in ne morda beneficiarja) služi tudi določba 934. člena OZ, ki v tej smeri dopolnjuje (in ne morda izključuje) splošnejše pravilo iz določbe četrtega odstavka 929. člena OZ. Ureja namreč položaj, ko je neresničnost prijave znana le beneficiarju, ne pa tudi zavarovalcu in je prav zaradi zavarovalčeve nevednosti zunaj dometa pravila o ugovorih promitenta. Če te določbe ne bi bilo, bi ostal namen varstva zavarovalnice v takih primerih neizpolnjen in bi omogočal zlorabe, saj se zavarovalnica, ki pogodbe morda ne bi sklenila, če bi vedela za resnično stanje stvari, zoper beneficiarja ne bi mogla uspešno sklicevati na določbo o ohranitvi ugovorov. Za uveljavitev obravnavanih sankcij zavarovalnice zoper beneficiarja torej zadošča, da za neresnično prijavljene oziroma zamolčane nevarnostne okoliščine ve bodisi zavarovalec (četrti odstavek 929. člena OZ) bodisi beneficiar (934. člen OZ).

11. Predstavljeno rešitev končno narekujejo splošna načela obligacijskega prava, predvsem načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen OZ) in prepoved zlorabe pravic (7. člen OZ). V tem smislu je razumeti (pravilno) stališče teorije, na katero opozarja revidentka, naj nima koristi od pogodbe tisti, ki ve za pomembno nevarnostno okoliščino, pa zavarovalnice o tem ne obvesti oziroma ne poskrbi, da zanjo zve zavarovalec in glede na to ravna po svojih dolžnostih.(7) V novejši teoriji, ki obravnava v bistvenem enako zakonsko ureditev, ni zaslediti nasprotnega mnenja. Tožnica ga zaman išče v stališču iz komentarja OZ, ki ga pomanjkljivo citira v odgovoru na revizijo. Poleg tega spregleda, da gre zgolj za povzetek že v času veljavnosti ZOR uveljavljenega stališča teorije, ki prav tako izhaja iz namena varstva zavarovalnice in poudarja, da bi drugačna ureditev lahko vodila do hudih zlorab(8) (glej zgoraj, točka 10).

12. Glede na zakonsko možnost zavarovalnice, da lahko ob zavarovalčevi namerni kršitvi prijavne dolžnosti (če gre za okoliščino take narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari) zahteva razveljavitev pogodbe zoper beneficiarja ne glede na njegovo vedenje o kršitvi, sodišči nižjih stopenj zmotno nista uporabili analognih pogodbenih določil o odklonitvi plačila (brez potrebe po razveljavitvi pogodbe). Posledično se sodišči tudi nista opredelili do pravočasnih in dokazno podprtih trditev tožene stranke, ki so za uporabo omenjenih določil bistvene – da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za zavarovalčevo resnično zdravstveno stanje.

13. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 69/2009 z dne 24. 9. 2009. Op. št. (2): Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, IV. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 2430 in 2431. Op. št. (3): Polajnar Pavčnik v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 827. Op. št. (4): Šulejić, Pravo osiguranja, drugo prošireno izdanje, Službeni list SFRJ, Beograd 1980, str. 222-224. Op. št. (5): Primerjaj Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, IV. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 2423; Blagojevič in Krulj, Komentar Zakona o obligacionim odnosima, II. knjiga, drugo izdanje, Savremena administracija, Beograd 1983, str. 1943. Tako (čeprav na splošno) tudi Šulejić, Pravo osiguranja, drugo prošireno izdanje, Službeni list SFRJ, Beograd 1980, str. 433. Op. št. (6): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 995/2006 z dne 16. 4. 2009. Op. št. (7): Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, IV. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 2430 in 2431. Op. št. (8): Blagojevič in Krulj, Komentar Zakona o obligacionim odnosima, II. knjiga, drugo izdanje, Savremena administracija, Beograd 1983, str. 1952.