Jedro

Vrhovno sodišče se strinja s stališčem obeh sodišč, da predstavlja zapis v pokojnikovi oporoki o zadolžitvi pokojne C. A., da v primeru prodaje ali drugačne odsvojitve stanovanja izplača tožniku v roku enega meseca po prenosu lastništva 1/4 vrednosti stanovanja, volilo z odložnim pogojem. Ker pokojna C. A. stanovanja do svoje smrti ni odsvojila, se pogoj ni izpolnil. Drugačno revizijsko stališče, da je s smrtjo pokojne C. A. to breme postalo tožnikova obligacijska terjatev do prvega toženca, je zmotno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvemu tožencu njegove stroške revizijskega postopka v znesku 1.578,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zaradi umika tožbe zoper A. A. in B. A. v tem delu postopek ustavilo. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji pravica tožnika, da od prvega toženca zahteva izpolnitev volila oziroma izplačilo terjatve v obliki izplačila denarne vrednosti 1/4 nepremičnine ID znak: ... in v III. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 45.2047,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2013 dalje do plačila. V IV. točki izreka je odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da se sodba glede zahtevka, da je prvi toženec dolžan plačati tožniku znesek, ki presega 40.204,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2013 dalje do plačila razveljavi (I. točka izreka), v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči o revizijskih stroških kot o nadaljnjih stroških postopka. Navaja, da bi pritožbeno sodišče v I. točki izreka moralo postopek v razveljavljenem delu ustaviti. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe (v točkah 4. in 5. pritožbe), ampak je zgolj pritrdilo stališčem sodišča prve stopnje, da Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ne pozna dejstva, da bi lahko dedič svojemu dediču naložil, da breme prenese na svoje naslednike ter da bi takšna določba pomenila nedovoljeno omejevanje dedičevega dediča, zaradi česar bi jo naj sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot fideikomisarično substitucijo. Tožnik se je že v pritožbi skliceval na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 196/2007, po kateri damnacijski legat (volilo) predstavlja zgolj obligacijsko upravičenje volilojemnika, da iz zapustnikovega premoženja (ali celo iz premoženja tretje osebe) zahteva določeno stvar. Uveljavlja kršitev določb tretjega odstavka 79. člena, drugega odstavka 82. člena, prvega odstavka 84. člena, 85., 86. in 89. člena ZD. Obširno ponavlja ugotovljeno dejansko stanje in ponovno navaja, da obveznost glede izplačila 1/4 vrednosti stanovanja, ki jo je v svoji oporoki vdovi C. A. naložil pokojni D. A. (tožnikov oče), predstavlja volilo, odrejeno pod odložnim pogojem, ki se je izpolnil ob smrti C. A., ko je začelo učinkovati njeno oporočno razpolaganje s stanovanjem v korist prvega toženca, hkrati pa je z izpolnitvijo navedenega odložnega pogoja tožnik pridobil pravico terjatve do prvega toženca kot oporočnega dediča po C. A.. Nepravilno je stališče obeh sodišč o prepovedani fideikomisarični substituciji po tretjem odstavku 79. člena ZD glede določila v oporoki pokojnega D. A., po katerem je njegova vdova, pokojna C. A., dolžna breme izplačila 1/4 vrednosti stanovanja tožniku (ki bremena sama ni izpolnila in ga zaradi neizpolnjenega odložnega pogoja niti ni bila dolžna izpolniti) prenesti na svoje pravne naslednike. Ta obveznost je namreč v trenutku smrti pokojne C. A. in s tem v trenutku njenega veljavnega oporočnega razpolaganja s stanovanjem dobila pravno naravo obligacijske terjatve tožnika do prvega toženca. Ker pokojna C. A. obveznosti do tožnika ni sama izpolnila, je ta obveznost iz volila, ki jo je v skladu voljo D. A. treba razlagati po oporočiteljevem pravem namenu, postala terjatev do prvega toženca kot dediča po pokojni C. A. in njenega pravnega naslednika. Sodišči sta napačno ugotovili, da je pokojni D. A. z določilom v svoji oporoki, da je pokojna C. A. dolžna prenesti obveznost izplačila na svoje pravne naslednike, odločal o dedovanju po pokojni C. A., ampak je odločal o izpolnitvi obligacijske pravice oziroma obveznosti C. A. in njenih pravnih naslednikov. Ponovno se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 196/2007 in navaja, da je z obveznostjo izpolnitve volila mogoče obremeniti tudi tretje osebe. Dolžnost izpolnitve volila preide tudi na dediče dolžnika volila in volilo ne ugasne z dolžnikovo smrtjo. V pravočasni dopolnitvi revizije tožnik dodaja še, da pritožbeno sodišče ni presodilo tožnikovih pritožbenih navedb, da je pokojni D. A. z določitvijo bremena v oporoki, ki naj bi ga pokojna C. A. prenesla na svoje pravne naslednike, odločal o izpolnitvi tožniku pripadajoče obligacijskega pravice in ne o dedovanje pokojne C. A.. V zvezi s tem uveljavlja tudi kršitev določb 22. in 25. člena Ustave (v nadaljevanju URS). Navaja, da sodišči nista razumeli pravega bistva poslednje volje pokojnega D. A..

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena prvemu tožencu, ki je nanjo odgovoril, ter drugemu tožencu in tretji toženki. Prvi toženec se v odgovoru na revizijo v celoti strinja z zaključkom in obrazložitvijo obeh sodišč, ki ju vsebinsko ponavlja ter predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - Pokojni D. A. (rojen 1. 8. 1920, sicer tožnikov oče), ki je umrl 26. 10. 2007 (v nadaljevanju pokojnik), je dne 30. 4. 2002 napravil oporoko, s katero je za primer svoje smrti odredil, da njegov solastni del na trisobnem stanovanju 20 v 7. nadstropju zgradbe ... v Ljubljani, ki je vknjiženo pri vložku/podvložku št. 2228/179 k. o. ... (v nadaljevanju stanovanje), v celoti zapušča svoji ženi C. A., ker je to stanovanje njuno skupno premoženje. Iz nadaljnjih določb oporoke je razvidno, da je svojo ženo zadolžil, da v primeru prodaje ali drugačne odsvojitve stanovanja ... v Ljubljani izplača v roku enega meseca po prenosu lastništva tožniku (pokojnikovemu sinu) 1/4 vrednosti stanovanja, kar je pokojnik v času zapisa oporoke ocenil z najmanj 32.000,00 EUR; v drugem delu pa je zapisal, da je C. A. dolžna to obveznost - breme prenesti na svoje pravne naslednike.

- Iz sklepa o dedovanju III D 2998/2007 z dne 23. 1. 2008, izdanega v zapuščinskem postopku po pokojniku, je razvidno, da je v zapuščino po pokojniku sodila tudi 1/2 stanovanja. Kot dediča na podlagi oporočnega dedovanja sta bila razglašena pokojna C. A. (pokojnikova vdova) in tožnik (pokojnikov sin), ki sta v tem zapuščinskem postopku sklenila dedni dogovor.

- Pokojna C. A. je umrla 21. 11. 2013 in do svoje smrti stanovanja ni odsvojila. Oporoko je napravila dne 28. 10. 2007 in kot oporočnega dediča določila prvega toženca (svojega nečaka). Bremena (obveznosti izplačila vrednosti 1/4 stanovanja), določenega v pokojnikovi oporoki, ni prenesla v korist tožnika.

7. Revident uveljavlja kršitev določb tretjega odstavka 79. člena, drugega odstavka 82. člena, prvega odstavka 84. člena, 85. , 86. in 89. člena ZD. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je glede na navedeno ugotovljeno dejansko stanje neutemeljen.

8. Po prvem odstavku 85. člena ZD lahko oporočitelj zapusti v oporoki eno ali več določenih stvari ali kakšno pravico določeni osebi, ali lahko naloži dediču ali komu drugemu, ki mu kaj zapušča, da iz tistega, kar mu zapušča, da kakšno stvar določeni osebi, ji izplača vsoto denarja, ji odpusti kakšen dolg, jo vzdržuje ali da v njeno korist kaj stori, opusti ali trpi. Po drugem odstavku 85. člena ZD se s takim razpolaganjem praviloma ne določi dedič; tako razpolaganje je volilo; tisti, kateremu je namenjeno, pa je volilojemnik. Po 86. členu ZD ima volilojemnik na podlagi oporoke pravico zahtevati izpolnitev volila od tistega, ki mu je z oporoko naloženo, naj volilo izpolni. Po prvem odstavku 82. člena ZD lahko oporočitelj naloži kakšno dolžnost tistemu, ki mu zapušča kakšno korist iz zapuščine. Po drugem odstavku 82. člena ZD lahko v posameznih določilih oporoke postavi pogoje ali roke.

9. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem obeh sodišč, da predstavlja zapis v pokojnikovi oporoki o zadolžitvi pokojne C. A., da v primeru prodaje ali drugačne odsvojitve stanovanja izplača tožniku v roku enega meseca po prenosu lastništva 1/4 vrednosti stanovanja, volilo z odložnim pogojem. Ker pokojna C. A. stanovanja do svoje smrti ni odsvojila, se, kot je tožniku pojasnilo že pritožbeno sodišče, pogoj ni izpolnil. Drugačno revizijsko stališče, da je s smrtjo pokojne C. A. to breme postalo tožnikova obligacijska terjatev do prvega toženca, je zmotno, tožnikovo sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 196/2007 z dne 7. 3. 2007 pa neutemeljeno, saj gre v citirani zadevi za drugačno dejansko in pravno stanje, in sicer za vprašanje utemeljenosti tožničinega zahtevka za izločitev dela nepremičnin iz zapuščine zaradi zapisa v oporoki, da ji pripade del nepremičnin. V citirani zadevi je pritožbeno sodišče potrdilo zavrnitev zahtevka in zavzelo stališče, da, tudi če bi sporni del zapustnikovih nepremičnin predstavljal volilo, to ne bi pomenilo, da navedeni del premoženja ne spada v zapuščino.

10. Pravilna je tudi presoja obeh sodišč, da pokojnik v oporoki ni mogel veljavno naložiti pokojni C. A., da to breme prenese na svoje pravne naslednike. Po tretjem odstavku 79. člena ZD oporočitelj namreč ne more določiti dediča svojemu dediču in ne volilojemniku, ZD pa v členih o volilu (člen 85 do 94) tudi ne določa, da bi lahko zapustnik svojemu dediču naložil prenos bremena na njegove pravne naslednike. Takšna določba bi pomenila nedovoljeno omejevanje dedičevega dediča. 11. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kar naj bi pritožbeno sodišče ne odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ampak zgolj pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, ni utemeljena. Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Ker so razlogi sodbe sodišča druge stopnje jasni in razumljivi, prav tako pa se je sodišče druge stopnje opredelilo do bistvenega (do pomena zapisa v pokojnikovi oporoki), očitana kršitev ni podana in je v zvezi s tem neutemeljen revizijski očitek o kršitvi 22. in 25. člena URS.

12. Tudi ne drži revizijski očitek, da bi pritožbeno sodišče moralo v I. točki izreka postopek v razveljavljenem delu ustaviti. Pritožbeno sodišče je namreč v I. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka razveljavilo glede zneska, ki presega 40.204,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka po 357. členu ZPP. Zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, saj glede na naravo kršitve (zgolj kvantitativno višjega obsega odločitve v primerjavi z uveljavljanim zahtevkom) za to ni bilo potrebe.

13. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je prvemu tožencu (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovoril na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 1.578,68 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer: strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 1.274,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) in 22 % DDV v znesku 284,68 EUR (tar. št. 6007 Tarife). Tožnik je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).