Jedro

Pogodba o odstopu terjatve v izterjavo je dogovor pogodbenih strank, sklenjen v izpolnitveni fazi, da bo dolžnik namesto prvotne izpolnitve upniku cediral svojo terjatev, iz katere naj se poplača. Prvotna obveznost preneha šele s poplačilom. Če odstopljena terjatev ne obstaja ali izpolnitev ni mogoča, ostane prvotna odstopnikova obveznost do prevzemnika. V primeru neuspešne izterjave lahko upnik še vedno zahteva poplačilo od dolžnika.

S sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve tožniku ni nastala nova terjatev. Nezmožnost izterjave od toženčevega dolžnika sama po sebi zato ne more predstavljati podlage za nastanek (nove) terjatve v višini (nepoplačanega dela) prvotne terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 55.089,54 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2.Tožnik je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je toženec z umikom predloga za izvršbo grobo kršil svoje obveznosti iz pogodbe o odstopu terjatve. Zaradi tega je odgovoren za znesek škode, ki jo predstavlja tisti znesek terjatve, ki še ni bil poplačan v izvršilnem postopku in glede katerega bi se tožnik lahko poplačal kot prevzemnik terjatve in novi upnik v nadaljevanju izvršilnega postopka zoper dolžnika S. K.. Pri tem ni bistveno, da ima tožnik za isto terjatev izvršilni naslov zoper toženca. Pravno gledano to niti ne drži povsem, ker v pogodbi o odstopu terjatve ni obsežena le terjatev po računu št. 126/E z dne 4. 8. 1997, glede katere obstaja izvršilni naslov zoper toženca, ampak so zajeti tudi odvetniški stroški v višini 243.380 SIT. Če bi toženec tožniku iz naslova obveznosti po izvršilnem naslovu karkoli plačal, bi v tem obsegu njegov dolg prenehal in bi to okoliščino lahko uveljavljal v izvršilnem postopku. Izpodbijana sodba je zato materialnopravno zmotna in temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Obrazložitev sodbe pa je tudi pomanjkljiva, težko razumljiva in v določenih delih v nasprotju sama s seboj. Tožnik predlaga, naj pritožbo sodišče odpravi pomanjkljivosti dokaznega postopka in kršitve določb postopka in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa vsaj glede 243.380 SIT oz. 1.017,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2010 dalje.

3.Toženec v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Očitki o pomanjkljivi in notranje neskladni obrazložitvi so tako splošni, da se o njih ni mogoče izreči. Tudi po preizkusu obstoja bistvenih kršitev določb postopka, ki ga je pritožbeno sodišče dolžno izvesti po uradni dolžnosti, se pokaže, da je iz sodbe razvidno, o katerih procesnih in materialnopravnih vprašanjih je zavzeto stališče. Podana je tudi dejanska podlaga posameznih odločitev. Sodba se sicer opredeli tudi do nekaterih vprašanj, na katerih odločitev ne temelji, vendar navedeno ne predstavlja take pomanjkljivosti, da je zaradi nje ne bi bilo mogoče preizkusiti. Da je sodba razumljiva, nenazadnje izhaja iz pritožbenih navedb, ki izpodbijajo njene ugotovitve in stališča. 6.Izpodbijana sodba zavzema stališče, da glede na to, da se tožnik lahko poplača na podlagi sklepa o izvršbi, izdanega v izvršilnem postopku, ki teče na njegov predlog zoper toženca, ni dokazan obstoj škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pogodbe.

7.Dejanske ugotovitve, na katerih temelji navedeno stališče, so naslednje: - tožnik ima denarno terjatev do toženca v višini 3.299.999,40 ESP z zamudnimi obrestmi in stroški na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe italijanskega sodišča, izdane med njunima pravdnima prednikoma, ki je bila priznana v Republiki Sloveniji s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 10. 1999, terjatev pa se nanaša na obveznost iz računa št. 126/E z dne 4. 8. 1997, - v zvezi z navedeno terjatvijo sta pravna prednika pravdnih strank 20. 9. 1999 sklenila "pogodbo o odstopu terjatve", pri čemer je bilo v 2. členu dogovorjeno, da gre za odstop terjatve v izterjavo v skladu s 444. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, - predmet odstopa je bila terjatev toženčevega prednika do S. K. s.p. po notarskem zapisu z dne 30. 7. 1997 v višini 3.366.153 SIT in 340.000 SIT mesečne odškodnine od sklenitve sporazuma do poplačila (2. člen v zvezi s prvo alinejo 1. člena pogodbe), - odstop v izterjavo je bil dogovorjen do poplačila prevzemnikove terjatve na podlagi računa št. 126/E z dne 4. 8. 1997 v višini 3.299.999 ESP z zamudnimi obrestmi in stroški za izterjavo tega dolga (2. člen v zvezi s tretjo alinejo 1. člena pogodbe), - izvršilni postopek zoper S. K. s.p., ki je od leta 1997 tekel zaradi izterjave terjatve po zgoraj navedenem notarskem zapisu, je bil na podlagi toženčeve izjave o umiku predloga z dne 19. 12. 2008 v začetku leta 2009 ustavljen, za izterjavo terjatve na podlagi sodbe italijanskega sodišča je bila na tožnikov predlog v letu 2003 zoper toženca dovoljena izvršba, izvršilni postopek pa še teče. 8.Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da uveljavljana škoda ni škoda, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevano kršitvijo pogodbene obveznosti, tj. da se je toženec z odstopom terjatve v izterjavo zavezal, da ne bo storil ničesar, kar bi otežilo izterjavo te terjatve.

9.Odstop terjatve v izterjavo je v 444. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), na katerega se sklicuje pogodba, urejen kot poseben primer odstopa terjatve. Za razliko od odstopa terjatve namesto izpolnitve, kjer obveznost (do višine odstopljene terjatve) ugasne s sklenitvijo pogodbe (prvi odstavek 444. člena ZOR), v primeru odstopa terjatve v izterjavo dolžnikova obveznost ugasne ali se zmanjša šele tedaj, ko upnik izterja odstopljeno terjatev (drugi odstavek istega člena). V vsakem primeru mora prevzemnik izročiti odstopniku, vse, kar je izterjal več, pri odstopu v izterjavo pa lahko dolžnik izpolni svojo obveznosti odstopniku tudi potem, ko je bil obveščen o odstopu (tretji in četrti odstavek istega člena).

10.Za odločitev v zadevi ni bistveno, ali sta se pravdni stranki dogovorili, da je tožnik upravičen izterjati terjatev od toženčevega dolžnika v svojem imenu in za svoj račun ali v svojem imenu in za toženčev račun. Tožnik namreč ne gradi tožbene podlage na trditvi, da mu je toženec preprečil vstop v izvršilni postopek ali da mu ta vstop ni bil omogočen. Prav tako ni pomembno, ali je toženec uspel izterjati dolžnika oziroma ali je dolžnik tožencu dolg plačal ali ne. Ta okoliščina bi bila pomembna za morebitno uspešnost tožbe v razmerju do toženčevega dolžnika. Glede na tožnikovo trditev, da je toženec odškodninsko odgovoren, ker mu je z umikom izvršilnega predloga preprečil izterjavo od dolžnika, je za presojo, kakšna škoda mu je zaradi tega nastala, oziroma ali je zatrjevana škoda v obliki terjatve iz naslova izpolnitve temeljne obveznosti posledica zatrjevane kršitve, odločilen odgovor na vprašanje, v kakšnem razmerju sta temeljna pogodba in pogodba o odstopu terjatve v izterjavo.

11.Pogodba o odstopu terjatve v izterjavo je dogovor pogodbenih strank, sklenjen v izpolnitveni fazi, da bo dolžnik namesto prvotne izpolnitve upniku cediral svojo terjatev, iz katere naj se poplača. Prvotna obveznost preneha šele s poplačilom. Če odstopljena terjatev ne obstaja ali izpolnitev ni mogoča, ostane prvotna odstopnikova obveznost do prevzemnika. V primeru neuspešne izterjave lahko upnik še vedno zahteva poplačilo od dolžnika (1).

12.Glede na opisano vsebino dogovora o odstopu terjatve v izterjavo sporno toženčevo ravnanje, s katerim naj bi tožniku preprečil poplačilo iz odstopljene terjatve, ne more imeti za posledico škode v višini izpolnitvenega zahtevka po prvotni pogodbi. S pogodbo o odstopu terjatve v izterjavo je bil dogovorjen le (dodaten) način izpolnitve odstopnikove obveznosti, ne da bi njegova obveznost po temeljni pogodbi ugasnila. Ne glede na to, ali je toženec uspel izterjati dolg od svojega dolžnika, je tožniku ostala terjatev iz naslova izpolnitve pogodbe (ki jo v drugem postopku tudi uveljavlja). Z drugimi besedami povedano: utemeljeno je toženčevo stališče, da s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve tožniku ni nastala nova terjatev. Nezmožnost izterjave od toženčevega dolžnika sama po sebi zato ne more predstavljati podlage za nastanek (nove) terjatve v višini (nepoplačanega dela) prvotne terjatve.

13.Pritožba ne more uspeti niti z očitkom, da v delu, v katerem se zahtevek nanaša na znesek stroškov zastopanja, navedenih v 4. členu pogodbe o odstopu terjatve, terjatvi iz osnovne pogodbe in iz naslova kršitve pogodbe o odstopu terjatve nista identični. Kot izhaja iz 2. člena pogodbe o odstopu terjatve, je bila tožniku v izterjavo odstopljena (samo) toženčeva terjatev do tretjega do višine njegovega dolga na podlagi računa št. 126/E (z obrestmi in stroški). Člen 4, v katerem je omenjena terjatev iz naslova stroškov zastopanja, ne spreminja 2. člena, ampak je bil z njim dogovorjen le vrstni red poplačila posameznih upnikov tretjega. Pravno upoštevna vez med tožnikom in terjatvijo odvetniške pisarne (ki je nenavsezadnje v izvršilnem postopku zastopala toženca in ne tožnika) niti iz pogodbe niti iz tožbenih navedb ni razvidna.

14.Po presojii, da niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženčev odgovor pa ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi (v zvezi s pritožbo zoper sklep stroški niso bili priglašeni), sama trpita vsak svoje stroške, nastale z njuno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1)Teorija zastopa tudi stališče, da zaradi takšne narave dogovora za razmerje ne pridejo v poštev pravila o odgovornosti za pravilno izpolnitev. Tako Juhart, Cesija, Pogodbeni odstop terjatve, GV, Ljubljana, 1996, str. 200, in isti, v Juhart, Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV, Ljubljana, 2003, str. 603.