Jedro

Tožnica razpolaga z veljavnim pravnim naslovom (pogodbo o razdružitvi premoženja) za pridobitev lastninske pravice na deležu nepremičnine, a bi morala za ugoditev zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe izkazati tudi veljavni vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Nepomembni so razlogi, zakaj do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ni prišlo.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

O B R A Z L O Ž I T E V Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je izvršba z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Trbovljah, pri nepremičninah, parc. št. 317/22 in 2311.S v lasti do ¼ K.B., s cenitvijo in prodajo teh nepremičnin, poplačilom upnika iz zneska s prodajo, nedopustna. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi stroškovni del zahtevka. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki iz naslova stroškov plačati 98,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnica je dejanska lastnica nepremičnin, vpisanih v vlož. št. 1510, te nepremičnine ima v lasti, nad njimi izvaja lastniško posest in jih uporablja. Mož tožnice se je iz nepremičnin tudi izselil. Tožnica pa je dobroverna posestnica, saj je prejela delež nepremičnin na podlagi pogodbe o razdružitvi premoženja, ki je odplačni posel, saj je tožnica za B.K. poplačala dolgove. Sodišče ne bi smelo odločati zgolj na podlagi dejstva, da tožnica še ni vpisana kot solastnica nepremičnin, pridobljenih s pogodbo. Do nevpisa tožnice v zemljiško knjigo je prišlo zaradi počasnega dela sodišča oziroma zato, ker sodišče ni takoj, ko sta bila postopka In 99/15 in Ig N 11/97 ustavljena, poslalo sklepa za izbris zaznambe v zemljiško knjigo. V kolikor bi bilo absolutno pravilno stališče sodišča prve stopnje, potem bi moralo že izvršilno sodišče zavrniti ugovor tretje in je ne napotiti na pravdo. Tožnica je poleg veljavne pogodbe izpolnila tudi drugi pogoj ZTLR, saj je predlagala vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Do zavrnitve pa je prišlo iz procesnih razlogov, ker sodišče ni pravočasno izbrisalo pred predlogom vloženih plomb. V času veljavnosti ZTLR pa je bila sodna praksa takšna, da vpis v zemljiško knjigo ni bil pogoj za pridobitev lastninske pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja in se v izogib ponavljanju na njih sklicuje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da ima tožnica veljavni pravni naslov (pogodbo o razdružitvi premoženja), za pridobitev lastninske pravice na ¼ deležu nepremičnine v lasti B.K., a bi morala za ugoditev zahtevku izkazati tudi veljavni vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, v skladu s 33. členom Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR). Kot pritožnica sama navaja, tega ni storila, pri čemer so nepomembni razlogi, zakaj do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ni prišlo. Dejstvo je namreč, da tožena stranka kot upnik v izvršilni zadevi zoper B.K., ni mogla vedeti za pogodbo o razdružitvi premoženja (iz spisovnega gradiva kaj takega ne izhaja), zato se je upravičeno zanesla na podatke v zemljiški knjigi in posledično ne more trpeti posledic pravnih dejstev, ki niso bila vpisana v zemljiški knjigi (prvi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi; Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami; v nadaljevanju ZZK-1). Tožnica pa bi lahko v tem postopku uspela, če bi dokazala, da je zemljiškoknjižno sodišče ugodilo njenemu predlogu za vpis lastninske pravice na delu nepremičnine v lasti B.K. pred vpisom sklepa o izvršbi, ki ga je v izvršilnem postopku predlagala tožena stranka. Kot rečeno, tega ni dokazala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zmotna je pritožbena navedba, da v času veljavnosti ZTLR vpis v zemljiško knjigo ni bil pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, saj je zgoraj omenjeni 33. člen ZTLR dovolj natančen, da ne pušča dvoma, da je tudi v skladu z ZTLR pridobitev lastninske pravice na nepremičnini mogoče doseči zgolj z vpisom v javno, to je zemljiško knjigo. Nadalje so nepomembna tudi pritožbena navajanja o lastniški posesti tožnice nad nepremičnino, o izselitvi njenega moža iz predmetne nepremičnine, o dobrovernosti tožnice, o odplačnosti pogodbe o razdružitvi premoženja, o pravni veljavnosti pogodbe o razdružitvi, kar niti ni bilo predmet tega postopka. Nepomembno je tudi, ali je sodišče s primerno hitrostjo poslalo sklep o ustavitvi postopka zemljiškoknjižnemu sodišču. V tem postopku tudi ne gre za vprašanje zaupanja B.K. v delo sodišča, ampak gre predvsem za vprašanje skrbnosti tožnice za to, da bi poskrbela za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Napačno je tudi stališče, da je bil v trenutku odločanja o vpisu lastninske pravice sklep o ustavitvi izvršilnega postopka, ki bi posledično izbrisal zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve, že v zemljiški knjigi. Tudi če je bila na podlagi sklepa o ustavitvi izvršilnega sodišča v zemljiški knjigi vpisana plomba, je bilo dolžno zemljiškoknjižno sodišče v skladu z načelom vrstnega reda (10. člen ZZK-1), prvo odločiti o predlogu tožnice za vpis njene lastninske pravice, ki pa zaradi zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve ni bila mogoča, saj o sklepu o ustavitvi postopka izvršilnega sodišča zemljiškoknjižno sodišče ni moglo odločati. Nepomembni so razlogi, zakaj je izvršilno sodišče napotilo tožnico na pravdo, ker je podala ugovor tretjega. Sklep o napotitvi je postal pravnomočen, tožnica pa je postopala v skladu s tem sklepom in vložila tožbo. Sklep o napotitvi na pravdo pa v nobenem primeru ne more vplivati na dokazno oceno sodišča v tem postopku.

Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, popolno in pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, s tem da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče je tudi pravilno uporabilo določbe ZPP. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.