Jedro

V času storitve kaznivih dejanj iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je veljal KZ-1, ki je po prenovi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah (Ur. l. RS, št. 9/11 z dne 14.11.2011) v prvem odstavku 170. člena določal kot kaznivo tisto ravnanje, pri katerem je storilec prisilil osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenem spolnem ravnanju tako, da je uporabil silo ali da ji je zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri takšnem zakonskem opisu bistvo uporabljene sile ni bilo v njeni vsebini oz. specifičnosti, temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Po opisu dejanja v 1. točki drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je bila vsebina uporabljene sile v teži obsojenčevega telesa, ko je legel na oškodovanko in se ta ni mogla osvoboditi, v 2. točki tega dela izreka pa v obsojenčevem predhodnem nasilnem naslonu oškodovanke na ploščice v kopalnici in s pritiskom njenega telesa ob ploščice. Da pri takšnih opisih uporabljena sila ne bi bila podana, je zmotno, kot je zmotno vložničino zatrjevanje, da oškodovanka po opisani uporabi sile, v spolno občevanje ni bila prisiljena. Že zato, ker gre v obeh primerih za grobo silo, ki je po opisih oškodovanki bodisi onemogočila, da se je te sile osvobodila, ali da se zaradi sile ni mogla premikati, čemur je takoj nato sledilo še spolno občevanje.

Res je, da je po 29. členu Ustave in tretjem odstavku 6. člena EKČP posamezniku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in res je, vložničin dokazni predlog ni bil brez obrazloženih podlag. Toda navedeni zagotovili še ne ustvarjata dolžnosti sodišča, da mora, čeprav procesno popolnemu dokaznemu predlogu, brezpogojno slediti. Odločilna je še vsebina dokaznega predloga, ki jo sodišča, skladno s sodniško neodvisnostjo iz 125. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, po prvem odstavku 18. člena ZKP prosto presojajo. Posledica je, da sta pozitivna in negativna odločitev o dokaznem predlogu enakovredni, le da je treba slednjo po sedmem odstavku 364. člena ZKP posebej obrazložiti.

Razlogi o odločilnih dejstvih v drugostopenjski sodbi praviloma ne morejo biti navedeni na način, kot v prvostopenjski sodbi. To je posledica razlike o predmetu odločitve in načinu obravnavanja zadeve, ko sodišče prve stopnje odloča o obtožbi tako da po prvem odstavku 355. člena ZKP opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, nakar mora po sedmem odstavku 364. člena ZKP določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali za nedokazana in iz katerih razlogov. Sodišče druge stopnje ne odloča o obtožbi, temveč o pritožbi ter z izjemo obravnave po prvem odstavku 380. člena ZKP, na seji, na kateri se dokazi ne pretresajo. Zgradba in zlasti vsebina drugostopenjske sodbe sta v tem primeru različni in ju je kot takšni treba presojati z vidika že obravnavane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka, 371. člena ZKP, kot z vidika zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 395. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 17082/2018 z dne 16. 9. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in dveh kaznivih dejanj posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, za preostali dve kaznivi dejanji pa za vsako dejanje eno leto zapora, nakar mu je bila po prvem odstavku 53. člena KZ-1 določena (pravilno: izrečena) enotna kazen 2 leti in 4 mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obsojenec dolžan vrniti oz. plačati stroške tega postopka od 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Stroški bodo, z izjemo sodne takse v znesku 350,00 EUR odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 17082/2018 z dne 9. 3. 2023 zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 525,00 EUR.

3. Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeni sodbi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodb ter zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti ali da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vložnica je v zahtevi predložila še izvod pisma, ki ga je po poizvedovanju prejela od B. B. in izvod pisanja s povzetimi SMS sporočili.

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma. Po njeni oceni je zahteva neutemeljena, saj uveljavljane kršitve zakona niso podane, v delu zahteve pa je zatrjevana zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki ga v tem postopku ni mogoče izpodbijati. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu, ki pisanja niti po dveh poskusih ni dvignil in njegovi zagovornici. Ta se je o odgovoru izjavila s pisno vlogo, v kateri vztraja pri uveljavljanih izpodbojnih razlogih, ki so bil z navajanimi dejstvi zgolj podrobneje obrazloženi.

B-1.

6. Vrhovno sodišče je uvodoma ugotovilo, da se v zahtevi uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP nanašajo le na kaznivi dejanji posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe in da neposredno niso opredeljene. Hkrati pa je bilo mogoče po obrazložitvi v zahtevi razbrati, da vložnica zatrjuje kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP v smislu določenosti opisanih kaznivih dejanj v izreku prvostopenjske sodbe z zakonskim opisom navedenega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 in glede njegove pravilne pravne opredelitve (kvalifikacije). Pravi namreč, da po nobenem od opisov v drugem delu izreka prvostopenjske sodbe zakonski znak prisile ni podan, niti kako drugače naveden, ter da ti dve kaznivi dejanji predstavljata „enovito kaznivo dejanje, kakor nadaljevano kaznivo dejanja.“ Obsojencu je bilo očitano časovno povezano istovrstno kaznivo dejanje zoper isto osebo, kar po stališču vložnice predstavlja enovito kaznivo dejanje, zaradi česar so bile potem napačno uporabljene določbe o steku in odmeri kazenske sankcije, saj se v teh primerih odmeri kazenska sankcija kot za eno kaznivo dejanje.

B-2.

7. V času storitve kaznivih dejanj iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je veljal KZ-1, ki je po prenovi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah (Ur. l. RS, št. 9/11 z dne 14.11.2011) v prvem odstavku 170. člena določal kot kaznivo tisto ravnanje, pri katerem je storilec prisilil osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenem spolnem ravnanju tako, da je uporabil silo ali da ji je zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri takšnem zakonskem opisu bistvo uporabljene sile ni bilo v njeni vsebini oz. specifičnosti (prim. Korošec D., Novak B. in Zgaga Markelj S., v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika KZ-1, ur. Korošec D., Filipčič K. in Zdolšek S., Uradni list, Ljubljana 2018, stran 916 do 917.), temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Z osredotočenostjo na učinek uporabljene sile namesto na njeno vsebino je bil dejansko odprt prostor različnim oblikam in stopnjam sile, od neposredne in grobe fizične sile do sile, ki je zgolj posredno usmerjena v posameznikovo telo, in vendar na način ter v stopnji, da je bil ta v spolno občevanje ali s tem izenačeno spolno ravnanje, prisiljen. V nasprotnem kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 z grožnjo z neposrednim napadom na posameznikovo življenje in telo, kot drugim, alternativno določenim izvršitvenim načinom ne bi bilo mogoče storiti.

8. Po opisu dejanja v 1. točki drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je bila vsebina uporabljene sile v teži obsojenčevega telesa, ko je legel na oškodovanko in se ta ni mogla osvoboditi, v 2. točki tega dela izreka pa v obsojenčevem predhodnem nasilnem naslonu oškodovanke na ploščice v kopalnici in s pritiskom njenega telesa ob ploščice. Da pri takšnih opisih uporabljena sila ne bi bila podana, je zmotno, kot je zmotno vložničino zatrjevanje, da oškodovanka po opisani uporabi sile, v spolno občevanje ni bila prisiljena. Že zato, ker gre v obeh primerih za grobo silo, ki je po opisih oškodovanki bodisi onemogočila, da se je te sile osvobodila, ali da se zaradi sile ni mogla premikati, čemur je takoj nato sledilo še spolno občevanje. Ostale okoliščine, ki jih vložnica v zvezi z obsojenčevo uporabljeno silo in posledično prisiljenostjo oškodovanke v spolno občevanje obširno navaja skozi preostali del obrazložitve zahteve, kot so denimo resnost oškodovankinega upora, zavest o dolžnosti imeti spolne odnose z obsojencem, ki izvira iz šeriatskega prava itd., pa gredo v smeri dvomov v oškodovankino zavračanje spolnega občevanja z obsojencem, kar ni predmet zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki po obrazloženem ni podana, ampak zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecno določeni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati.

9. Opisani dejanji posilstva po prvem odstavku 170.člena KZ-1 iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe ne moreta biti opredeljeni kot enovito, in ne kot nadaljevano kaznivo dejanje. V zadnjem primeru je to izključeno že iz formalnih razlogov, saj navedeno kaznivo dejanje ni premoženjsko kaznivo dejanje iz prvega odstavka 54. člena KZ-1, medtem ko gre pri enovitem kaznivem dejanju za dlje časa ponavljajoče se ravnanje zoper istega oškodovanca ali oškodovance, zaradi česar posamezna ravnanja izgubijo svojo samostojnost (gl. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 21275 z dne 24. 7. 2014). Ker sta navedeni dejanji v drugem delu izreka prvostopenjske sodbe opisani vsako zase, z uporabljenimi dovršnimi glagoli ter z individualiziranima izvršitvama, sta kljub strnjenemu časovnemu obdobju, v katerem sta bili storjeni, isti oškodovanki in istemu objektu kazensko pravnega varstva ohranili svojo samostojnost, ki je onemogočala, da bi postali zgolj del obsojenčeve protipravne dejavnosti in s tem združeni v enem oz. enovitem kaznivem dejanju. Glede na to smiselno zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

B-3.

10. Med bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče presodilo, da vložnica zatrjuje kršitvi iz 5. in 11. točke prvega odstavka tega člena. Prva kršitev je v zvezi s kaznivima dejanjema iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe in je po mnenju vložnice podana zato, ker sta nižji sodišči zmotno ugotovili, da je oškodovanka podala predlog za pregon kaznivih dejanj iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe, znotraj tedaj določenega trimesečnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP. Po oškodovankini prvi izpovedbi je bilo namreč drugo od teh dveh dejanj, storjeno v Ilirski Bistrici, ko se torej z obsojencem še nista preselila v Lucijo in veliko prej preden ga je 20. 7. 2016 za obe dejanji tudi ovadila. Oškodovanka je nato izpovedbo spremenila ter povedala, da sta bili dejanji storjeni šele po navedeni preselitvi v Lucijo, kar ni bilo potrjeno ne z izdano začasno odredbo in ne z izpovedbo oškodovankinega očeta, ki je povedal, da bi naj bilo posilstvo storjeno v Ilirski Bistrici.

11. Po obrazložitvi v zahtevi se zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nanaša na prvi in drugi del izreka prvostopenjske sodbe, njene razloge ter na razloge v drugostopenjski sodbi. Izrek prvostopenjske sodbe je v prvem delu nerazumljiv, ker je bilo v opisu dejanja dodano, da je obsojenec oškodovanki omejeval svobodo, česar ni nikoli počel, v drugem delu pa je bilo v opisu spremenjeno, da je obsojenec oškodovanko potisnil na posteljo in legel nanjo, da se ni mogla premikati, čeprav oškodovanka tega ni povedala. Izrek je nerazumljiv še zato, ker nasprotuje izpovedbam in dokazom v spisu. Enako velja za razloge prvostopenjske sodbe, pri čemer ti nasprotujejo tudi zapisnikom o zaslišanju obsojenca, oškodovanke in prič. V zvezi z razlogi v drugostopenjski sodbi, pa ti nasprotujejo listinam v spisu, saj se obsojenec ni branil z molkom, temveč je odgovarjal na vprašanja in je bilo to v razlogih očitno prezrto.

B-4.

12. Vrhovno sodišče se je strinjalo z vložnico, da je bil po veljavnem prvem odstavku 52. člena ZKP v času storitve kaznivih dejanj posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe, določen rok treh mesecev, v katerem je moral upravičenec podati predlog za pregon. Strinjalo se je tudi, da oškodovanka, kot upravičena predlagateljica iz šestega odstavka 170. člena KZ-1, glede kraja in posledično časa storitve navedenih dejanj, v izpovedbah med postopkom ni bila dosledna. To nenazadnje izhaja že iz razumljivih razlogov od 5. do vključno 32. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, ko so bile oškodovankina izpovedba z glavne obravnave, njeni izpovedbi iz preiskave ter podani ovadbi, v razlogih obširno povzete, medsebojno primerjane ter na koncu povezane še z drugimi dokazi. Na opisan način razlike glede navedenih dveh okoliščin v oškodovankini izpovedbi na glavni obravnavi in v izpovedbah v preiskavi, niso bile zgolj zaznane (registrirane), ampak z več vidikov preizkušene ter na koncu po oškodovankinih dodatnih pojasnilih in razjasnjenih kontekstih posameznih delov njenih izpovedb, tudi presežene. Po povzetem ravnanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili kaznivi dejanji posilstva po prvem odstavku 170.člena KZ-1 storjeni, ko sta se obsojenec in oškodovanka preselila iz Ilirske Bistrice v Lucijo in posledično, da je oškodovanka obsojenca ovadila znotraj tedaj določenega trimesečnega roka za vložitev predloga za pregon iz prvega odstavka 52. člena ZKP.

13. Sodišče druge stopnje je takšni ugotovitvi v 12. točki obrazložitve sodbe pritrdilo, vložnica pa ji sedaj znotraj zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP znova nasprotuje na način, da bi pri Vrhovnem sodišču izzvala precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev iz 427. člena ZKP, glede pravočasnosti vloženega predloga za pregon. To ni mogoče, kajti vložnica se v obrazložitvi sklicuje zgolj na manjši del oškodovankine izpovedbe iz preiskave, obsojencu izrečene prepovedi približevanja oškodovanki ne poveže z njeno izpovedbo na glavni obravnavi, ki je tudi s pomočjo navedenega ukrepa zamejila obdobje, v katerem sta bili obe kaznivi dejanji iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe storjeni, izpovedbo oškodovankinega očeta, priče Ejuba Begovića pa nepopolno povzame. Res je sicer, da je imenovani v izpovedbi govoril o posilstvu, ko sta obsojenec in oškodovanka živela pri njima s soprogo v Ilirski Bistrici, vendar še preden sta se 25. 6. 2015 poročila in potem tudi veliko prej od obeh obravnavanih posilstev, ki sta bili po vseh oškodovankinih izpovedbah storjeni v času, ko sta bila z obsojencem poročena. Glede na ugotovljeno, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

14. Izrek sodbe je nerazumljiv tedaj, ko po njegovem preizkusu ni mogoče zanesljivo ugotoviti, na kaj in na koga se izrek nanaša ter o čem je bilo v bistvu s sodbo odločeno (prim. Dežman Z. v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, ur. Šepec M., GV Založba, Ljubljana 2023, str. 904.). V obrazložitvi zahteve navedena nepotrjenost izreka sodbe z izvedenimi dokazi ni predmet zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti po omenjeni omejitvi iz drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Predmet tudi ni nasprotje med izrekom sodbe in dokazi, kot je v obrazložitvi zahteve navedeno, ampak notranje nasprotje v izreku ter nasprotje med izrekom in razlogi v sodbi. Notranjega nasprotja, ki bi bilo v zahtevi obrazloženo, Vrhovno sodišče ni zasledilo, medtem ko je v zvezi z nasprotjem med izrekom in razlogi sodbi, ugotovilo, da vložnica v obrazložitvi zgolj po svoje ocenjuje dokaze, s čemer znova presega vsebino vloženega izrednega pravnega sredstva, namenjenega odpravljanju kršitev zakona, potem ko so bila odločilna dejstva v zadevi že pravnomočno ugotovljena. Podobno so obrazložena še nasprotja v razlogih sodbe, pri čemer vložnica v obrazložitvi graja vsebino ugotovljenih odločilnih dejstev, namesto da bi se osredotočila na vsebino samih nasprotij med razlogi ter nasprotij med razlogi in vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku, kar vse bi moralo biti v obrazložitvi zahteve tudi ustrezno in urejeno povzeto. Ker to ni bilo storjeno, je Vrhovno sodišče, ki je po prvem odstavku 424. člena ZKP vezano z obsegom in vsebino uveljavljanih kršitev zakona, ugotovilo, da zatrjevana bistvena kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v nobenem od delov prvostopenjske sodbe ni podana.

15. Enako je na koncu ugotovilo še v zvezi z razlogi drugostopenjske sodbe, vendar v tem primeru že zato, ker vložnica ni popolno povzela besedila 5. točke obrazložitve sodbe, temveč zgolj njen del ter ga ob zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP prikazala še kot nedovoljen poseg v obsojenčeva procesna zagotovila iz Ustave in EKČP. Ko je namreč navedeno besedilo v 5. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe povzeto v celoti, je jasno, da so razlogi v zvezi z obsojenčevim molkom, zagovorom in odgovori na vprašanja, skladni z zapisniki o zaslišanjih v preiskavi in na glavni obravnavi ter da je bil izbrani način obrambe povezan v kontekstu omejenih možnosti pri dokazovanju obravnavanih kaznivih dejanj ter posledične spoznavne odvisnosti sodišč od izpovedb oškodovancev, posrednih prič in listin.

B-5.

16. Vložnica zatrjuje kršitev pravic obrambe in kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP kot delov uveljavljanih drugih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in ki so po njenem vplivale na „pravilnost in zakonitost“ sodb. Kako konkretno, vložnica ni navedla. Pri kršitvah pravic obrambe gre najprej za neutemeljeno in nezadostno obrazloženo zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihiatra ter nato za neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca medicinske stroke. V prvem primeru so dokazni predlog utemeljevale izpovedbe prič, po katerih je bila oškodovanka čudna in ljubosumna ter zdravstvena dokumentacije, ki potrjuje, da se je oškodovanka soočala z duševnimi težavami. Dokazni predlog po postavitvi izvedenca medicinske stroke pa je utemeljevala sama potreba, saj z laičnim pregledom fotografij ni mogoče ugotoviti, da je obsojenec oškodovanko davil. 17. Končno, drugostopenjska sodba ni obrazložena, ker ni zaslediti odgovorov na očitke, da je oškodovanka sama pojasnila, da naj bi jo obsojenec v spolni odnos pač prepričal in da je bila tiho.

B-6.

18. Bistvo predlagane postavitve izvedenca psihiatra je bilo v zatrjevanju povezave med oškodovankinim duševnim zdravjem in vsebino njenih izpovedb v kazenskem postopku. Res je, da je po 29. členu Ustave in tretjem odstavku 6. člena EKČP posamezniku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in res je, vložničin dokazni predlog ni bil brez obrazloženih podlag. Toda navedeni zagotovili še ne ustvarjata dolžnosti sodišča, da mora, čeprav procesno popolnemu dokaznemu predlogu, brezpogojno slediti. Odločilna je še vsebina dokaznega predloga, ki jo sodišča, skladno s sodniško neodvisnostjo iz 125. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, po prvem odstavku 18. člena ZKP prosto presojajo. Posledica je, da sta pozitivna in negativna odločitev o dokaznem predlogu enakovredni, le da je treba slednjo po sedmem odstavku 364. člena ZKP posebej obrazložiti. Gre za izhodišča pri presoji ravnanja sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da oškodovankino duševno zdravje, kljub napotitvi k psihiatru, kjer je prejela terapijo zaradi težav pri spanju in obisku pri psihologu zaradi učnih težav ni (bilo) takšno, da bi vplivalo na to, kako je v kazenskem postopku izpovedovala. Razlogi za ugotovitev sodišča se nahajajo v 3. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe ter ne glede na obseg omogočajo seznanitev z vsebino ugotovitve in njen preizkus sodišču druge stopnje, kot to sicer izhaja iz 15. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe. V danih okoliščinah, ko je torej sodišče prve stopnje, po oceni utemeljenosti dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihiatra, do katere je (bilo) upravičeno, dokazni predlog zavrnilo in ko je zavrnitev ustrezno obrazložilo, obsojencu dano zagotovilo iz navedenega 29. člena Ustave, kot eden od temeljev pravic obrambe ni bilo zanikano ter glede tega uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 421. člena ZKP ni podana.

19. Drugače je pri izvedencu medicinske stroke. Vložnica njegove postavitve v postopku pred sodiščem prve stopnje neposredno ni predlagala, temveč je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo potrebo po takšni postavitvi zgolj nakazovala. Sodišče druge stopnje ji je na to odgovorilo v 9. točki drugostopenjske sodbe, vendar ne v smislu neutemeljenosti dokaznega predloga, ki kot rečeno ni bil podan, temveč v smislu vložničinih zatrjevanj v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga je vložnica v pritožbi v pretežni meri tudi grajala. V takšnem položaju do kršitve pravic obrambe sploh ni moglo priti in je uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP izključena, vložničino vztrajanje v obrazložitvi zahteve pri potrebi za postavitev navedenega izvedenca pa ne pomeni drugega kot v procesno kršitev odeto nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki po omejitvi iz drugega odstavka 420. člena ZKP ni predmet preizkusa po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

20. Razlogi o odločilnih dejstvih v drugostopenjski sodbi praviloma ne morejo biti navedeni na način, kot v prvostopenjski sodbi. To je posledica razlike o predmetu odločitve in načinu obravnavanja zadeve, ko sodišče prve stopnje odloča o obtožbi tako da po prvem odstavku 355. člena ZKP opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, nakar mora po sedmem odstavku 364. člena ZKP določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali za nedokazana in iz katerih razlogov. Sodišče druge stopnje ne odloča o obtožbi, temveč o pritožbi ter z izjemo obravnave po prvem odstavku 380. člena ZKP, na seji, na kateri se dokazi ne pretresajo. Zgradba in zlasti vsebina drugostopenjske sodbe sta v tem primeru različni in ju je kot takšni treba presojati z vidika že obravnavane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka, 371. člena ZKP, kot z vidika zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 395. člena ZKP.

21. Ker sodišče druge stopnje ni samo opravilo navedene obravnave iz prvega odstavka 380. člena ZKP in ker je po prvem odstavku 383. člena ZKP praviloma vezano z obsegom in vsebino pritožbe, oškodovankine izpovedbe ni bilo dolžno oceniti na način kot to izhaja iz obrazložitve zahteve. Še zlasti, ker gre zgolj za del izpovedbe, ki jo je sicer sodišče prve stopnje po že obrazloženem celovito ocenilo. Sodišče druge stopnje je takšni oceni pritrdilo, vložničino nasprotno oceno oškodovankine izpovedbe pa z razlogi od 5. do 15. točke in v 19. točki obrazložitve drugostopenjske sodne vsebinsko zavrnilo. Pomeni torej, da se je sodišče druge stopnje, izhajajoč iz meja preizkusa po navedenem prvem odstavku 383. člena ZKP, ukvarjalo zgolj s pritožbenimi navedbami, ki jih je po ugotovljenem v drugostopenjski sodbi tudi presodilo. S tem je bilo zahtevi iz prvega odstavka 395. člena ZKP zadoščeno in uveljavljena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niti v tem delu ni podana.

B-7.

22. Vrhovno sodišče je še ugotovilo, da vložnica ugotovljenemu dejanskemu stanju ne nasprotuje zgolj posredno skozi uveljavljene kršitve iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč tudi neposredno, ko se na 10. in 11. strani obrazložitve zahteve izrecno spušča v dokazno oceno nižjih sodišč glede oškodovankine prisiljenosti v spolno občevanje, ko na 17. strani opozarja na dokaze, po katerih bi bilo mogoče ugotoviti drugačno oškodovankini naravo in ko končno v tej zvezi, k zahtevi prilaga dokaze, ki bi naj zatrjevano tudi potrjevali. Gre za ravnanje nasprotno vsebini vloženega izrednega pravnega sredstva, po katerem se pravnomočno ugotovljena dejstva po prvem odstavku 129. člena ZKP ne preizkušajo..

C.

23. Ker po ugotovljenem obsegu uveljavljene kršitve v zahtevi niso podane in ker je bila zahteva v preostalem vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

24. Odločba o obsojenčevi oprostitvi plačila sodne takse temelji na 98.a členu ter četrtem odstavku 95. člena ZKP. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec nazadnje prejemal osebni dohodek v znesku 600,00 EUR, po tej sodbi mora vrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso, kar mora plačati še po drugostopenjski sodbi hkrati pa je dolžan skrbeti za enega otroka.

25. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.