Jedro

Uvodoma je treba ugotoviti, da kazniva dejanja izvirajo iz obdobja, ko sta bila obtoženec in oškodovanka še poročena in da se je obtožencu očitano nasilje odvijalo med štirimi stenami, brez prič. Pri takih dejanjih, ko sta glavna akterja sprta in vsak na svoji strani, drugih dokazov pa ni na voljo oziroma so zgolj posredni, je dokazna ocena, razumljivo otežena in je odvisna le od presoje navedb udeležencev konflikta.

Pritožbene očitke, ki se nanašajo na kaznivi dejanji posilstva, je treba presojati hkrati z obtožbenimi očitki glede nasilja v družini, saj gre za celotno in medsebojno povezanost. Pri posilstvih namreč ne gre za ločeni dejanji nasilja, pač pa za celotno izvajanje psihofizičnega nasilja nad oškodovanko, ki se je v dveh primerih izrazilo z nasilno spolno prevlado nad oškodovanko.

Ker je bolnišnica, nato pa še policija, reagirala zaradi domnevnega fizičnega nasilja obtoženca, tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščina, da oškodovanka že ob prvi ovadbi ni spregovorila tudi o posilstvih, nima posebne teže. Ni neobičajno, da oškodovanec po podaji ovadbe le to kasneje še dopolni in tudi oškodovanki zaradi tega, ker ni že takoj spregovorila o posilstvih, ni mogoče prepisati preračunljivosti.

Je pa res, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije, da obtoženčeva sila ni bila posebej močna, temveč toliko, da je zlomila oškodovankin odpor. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je obtoženec pri obeh obravnavanih posilstvih vedel, ne zgolj to, da oškodovanka nasprotuje spolnemu odnosu, temveč tudi, da za dosego spolnega odnosa napram njej uporablja silo.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obtoženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega dela postopka v obliki sodne takse v višini 525,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko I storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, z dejanji pod točko II, pa dve kaznivi dejanji posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1. Na podlagi zakonskih določil mu je za prvo dejanje določilo kazen sedem mesecev zapora, za vsako dejanje pod točko II, pa kazen eno leto zapora, na kar mu je po prvem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom, sodno takso za izrek kazni zapora, pa je na podlagi tarifne št. 7114 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) odmerilo v višini 350,00 EUR.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o človekovih pravicah, pritožuje obtoženčeva zagovornica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z obtoženčevo zagovornico ni mogoče soglašati, da izpodbijana sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Okoliščine primera so po oceni pritožbenega sodišča pravilno in v celoti ugotovljene, sprejeti zaključki pa prepričljivo obrazloženi tako, da jih pritožbena izvajanja niso omajala. Bistvo pritožbe je v očitku, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je oškodovanka izpovedovala prepričljivo, saj njene izpovedbe ni preverilo s predlaganim izvedencem psihiatrične stroke. Oškodovankina izpovedba, namreč glede na številna nasprotja in nejasnosti, ni tako prepričljiva, da bi sodišče nanjo lahko s potrebno gotovostjo oprlo obsodilno sodbo.

5. S pritožbenimi očitki se sodišče druge stopnje ne strinja in ugotavlja, da je nanje v pretežni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje pri obravnavi posameznih dejanj. Uvodoma je treba ugotoviti, da kazniva dejanja izvirajo iz obdobja, ko sta bila obtoženec in oškodovanka še poročena in da se je obtožencu očitano nasilje odvijalo med štirimi stenami, brez prič. Pri takih dejanjih, ko sta glavna akterja sprta in vsak na svoji strani, drugih dokazov pa ni na voljo oziroma so zgolj posredni, je dokazna ocena, razumljivo otežena in je odvisna le od presoje navedb udeležencev konflikta. Več kot jih je, lažje jih je presojati tako same zase, kot v celoti. Ta pripomba je v konkretnem primeru potrebna zato, ker je oškodovanka očitke obtožencu večkrat in podrobno opisala, najprej v podanih ovadbah, nato na zaslišanju v preiskavi in tudi na glavni obravnavi. Obtoženec pa se je nasprotno branil z molkom in je šele na koncu dokaznega postopka podal zagovor, ki pa je bil vsebinsko zelo skop. Logično je, da spričo tega, da je očitke zanikal, o tem ni imel kaj dosti govoriti, vendar pa bi lahko pojasnil druge oškodovankine navedbe glede njenih odnosov v času trajanja zakonske skupnosti, kar bi lahko pripomoglo pri ugotavljanju dejanskega stanja in tudi presoji verodostojnosti oškodovankinih navedb. Tudi ob zaslišanju oškodovanke na glavni obravnavi, razen tega, da je bil v poroko prisiljen po šeriatskem pravu in da ni bil nasilen, drugih vprašanj, ki bi se nanašali na konkretne dogodke za oškodovanko ni imel, niti pripomb. Spričo te njegove pasivnosti je zato sodišče utemeljenost obtožbenih očitkov lahko ugotavljalo predvsem na podlagi oškodovankine izpovedbe in navedb drugih, zgolj posrednih prič, kakor tudi listinske dokumentacije. V okviru te presoje, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, v oškodovankini izpovedbi ni zaslediti večjih razhajanj ali nasprotij, ki bi omajale verodostojnost celotne izpovedbe.

6. Pritožnica vztraja na stališču, da se je oškodovanka s prijavo kaznivih dejanj hotela maščevati obtožencu, kar potrjuje tudi dejstvo, da pri prvi ovadbi posilstva ni omenjala, njena razlaga, da tega ni storila zato, ker ovadbe ni hotela podati pred moškim, pa se je v nadaljevanju postopka z zaslišanjem prič izkazala kot neresnična. Iz zapisnika o podaji prve ovadbe namreč izhaja, da je bila ob njej prisotna tudi policistka in zato oškodovankina izpovedba ni resnična. Kolikor bi hotela podati ovadbo tudi glede posilstva, bi to lahko storila, poleg tega pa pritožba še ocenjuje, da oškodovanka tudi sama obeh posilstev ni štela kot dejanje prisile. Sama namreč pravi, da se je z obtožencem poročila po šeriatskem pravu in da je zato vedela, da mora pristati v spolne odnose kadar si mož tako zaželi. Zato svoje neprivolitve tudi ni izkazala na navzven razpoznaven način, posledično pa tudi obtoženec ni mogel vedeti, da izvršuje posilstvo. Številne okoliščine in dokazi govorijo v prid temu, da je oškodovanka živela v skladu s pravili šeriatskega prava, ne pa tudi obtoženec in je zato očitno, da se je z drugo ovadbo hotela še dodatno maščevati. O njenih značajskih lastnosti, bi se zato po mnenju pritožbe, vsekakor moral opredeliti tudi izvedenec.

7. Pritožbene očitke, ki se nanašajo na kaznivi dejanji posilstva, je treba presojati hkrati z obtožbenimi očitki glede nasilja v družini, saj gre za celotno in medsebojno povezanost. Pri posilstvih namreč ne gre za ločeni dejanji nasilja, pač pa za celotno izvajanje psihofizičnega nasilja nad oškodovanko, ki se je v dveh primerih izrazilo z nasilno spolno prevlado nad oškodovanko. Zato njene izpovedbe v tem delu tudi ni mogoče obravnavati ločeno od ostalih dejanj. Čeprav se pritožba podrobno sklicuje na izpovedbe prič B. B. in C. C., ki sta govorila obtožencu v prid, kakor tudi na navedbe Č. Č. glede nasilnih izpadov oškodovanke, nedokazanega očitka oškodovanke, da jo je obtoženec porinil po stopnicah ter nezanesljivost navedb, ki jih je podala D. D. in E. E., je treba odgovoriti sledeče. 8. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ni nobenega dvoma, da se je obtoženec poročil z oškodovanko proti svoji volji in da med njima že med bivanjem v A. ter kasneje v B., ni vladalo zdravo zakonsko življenje in razumevanje. Oškodovanka je čutila, da jo obtoženec odklanja, bila pa je tudi sama ljubosumna zaradi njegovega druženja s sodelavkami. Zaradi takih odnosov je med njima prihajalo do napetih, konfliktnih situacij, v katerih pa je obtoženec oškodovanko fizično napadel na način, kot ga je oškodovanka opisala tako v kazenski ovadbi, kot kasneje na glavni obravnavi, kjer je bila večkrat podrobno zaslišana. Povsem razumljivo je, da je v njeni izpovedbi prišlo do razhajanj ali nasprotji, na katere pritožba obširno opozarja (npr. ali jo je obtoženec brcnil v glavo ali trebuh; glede časovnega sosledja posilstev; uporabe palice; ali je čutila, da jo je nekdo potisnil po stopnicah; da po posilstvih ni imela več spolnih odnosov z obtožencem in drugo), vendar je treba ugotoviti, da so ta razhajanja obrobnega pomena in zato niso takšna, da bi vplivala na splošno oceno verodostojnosti oškodovankinih navedb. Kot že rečeno, je obtoženec med postopkom v glavnem molčal, priče na strani obtoženca in obrambe pa zaradi sorodstvenih ali prijateljskih vezi tudi niso povsem zanesljive, spričo tega, da same neposredno niso bile navzoče ob dogodkih in so zato le na splošno zapisovale svoja zapaženja o lastnostih obeh. Je pa dejstvo, da je oškodovankina izpovedba podprta s strani prič D. D. in E. E. Iz izpovedbe prvega namreč izhaja, da je iz stanovanja oškodovanke slišal jok in prošnje oškodovanke naj jo ne tepe, slišal pa je tudi udarce in besede moške osebe naj bo tiho. Pri oškodovanki je videl tudi poškodbe, E. E. pa je ta povedala, da jo je obtoženec že večkrat udaril. Oškodovankin jok pa je slišala tudi F. F., ki je živela v bližnjem stanovanju, videla pa je tudi modrice na oškodovankinem telesu.

9. Izpovedbe navedenih prič so po oceni sodišča druge stopnje pomembne zaradi tega, ker so jih podale osebe, ki niso neposredno povezane z dejanji ali obtožencem oziroma oškodovanke. Gre za povsem neprizadete priče, ki niso imele motiva, da bi govorile komerkoli v korist ali škodo. Pomembne pa so tudi zato, ker zavračajo zagovor obtoženca, da ni bil nasilen, hkrati pa potrjujejo nasprotne navedbe oškodovanke. Kot še izhaja iz izpovedbe D. D. v preiskavi, tudi ni šlo za osamljen primer, temveč za dalj časa prisotno nasilje tako, da je postalo že moteče in se je zato tudi hotel pogovoriti za oškodovanko, da bi jo pomiril, vendar se je ta umikala vase. Glede njene verodostojnosti pa so pomembne tudi okoliščine, v katerih je oškodovanka podala prvo ovadbo, saj je zaradi obtoženčevega nasilja praktično sredi noči pobegnila iz hiše in se znašla na cesti, kjer jo je našla G. G. in zaradi vidnih poškodb odpeljala v Splošno bolnišnico Izola. Tudi te okoliščine in izvid kirurške ambulante, iz katerega izhaja, da je oškodovanka utrpela odrgnine na vratu s pordelo kožo, le še dodatno utrjujejo njeno izpovedbo. Kolikor pritožnica v zvezi s tem meni, da bi moralo sodišče imenovati izvedenca medicinske stroke zaradi razjasnitve nastanka poškodb na vratu oškodovanke, ti očitki niso utemeljeni, saj je iz fotografij že po laični oceni razvidno, da gre za odrgnine na vratu, ki so nastale s pritiskom na kožo oziroma na način, kot ga je opisala oškodovanka. Zato ni potrebna dodatna kontrola teh ugotovitev s predlaganim izvedencem.

10. Kar zadeva pritožbeni očitek oškodovanki, da se je hotela obtožencu maščevati, pa je treba poudariti še sledeče. Iz navedenega izvida kirurške ambulante izhaja, da je bolnišnica o dogodku obvestila policijo, kar izhaja tudi iz izpiska OKC PU Koper (list.št. 9 spisa), iz katerega je razvidno, da je po prejemu obvestila, policijska patrulja odšla na dom obtoženca in oškodovanko odpeljala na Policijsko postajo Piran, da bo podala ovadbo. Oškodovanka torej ni načrtovala podajo ovadbe, temveč jo je podala na podlagi opisanega razvoja dogodkov. Ker je bolnišnica, nato pa še policija, reagirala zaradi domnevnega fizičnega nasilja obtoženca, tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščina, da oškodovanka že ob prvi ovadbi ni spregovorila tudi o posilstvih, nima posebne teže. Ni neobičajno, da oškodovanec po podaji ovadbe le to kasneje še dopolni in tudi oškodovanki zaradi tega, ker ni že takoj spregovorila o posilstvih, ni mogoče prepisati preračunljivosti.

11. Pritožnica v nadaljevanju zatrjuje, da posamezni očitki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje nasilja v družini, niso dokazani oziroma so s seboj v nasprotju, kar podrobneje našteva v drugem odstavku na deveti strani pritožbe. Vendar te navedbe niso utemeljene. O teh je oškodovanka večkrat spregovorila tako v predlogu za pregon (ovadbi) kot kasneje na zaslišanju v preiskavi in nato na glavni obravnavi. Na zaslišanje v preiskavi je izrecno (dvakrat) navedla, da jo je obtoženec brcal v glavo, opisala pa je tudi ostale očitke tako, da zatrjevano nasprotje ni podano. Oškodovanka je tudi potrdila, da ji je obtoženec omejeval svobodo gibanja, česar pa seveda ni mogoče razumeti v tem smislu, da ji je fizično preprečeval gibanje, pač pa da ji ni dovolil izhodov, o čemer je v svoji izpovedbi večkrat navedla. Zato v dokazanost vseh obtožbenih očitkov tudi sodišče druge stopnje nima pomislekov.

12. Enaka ugotovitev velja tudi glede obeh posilstev. Kolikor pritožnica uvodoma opozarja, da je bil predlog za pregon za kaznivo dejanje pod točko II/a podan po poteku treh mesecev oziroma prepozno, sodišče druge stopnje ugotavlja, da nima prav in sicer iz razlogov, kot so navedeni že v 32. točki izpodbijane sodbe. Res je, da je oškodovanka navedla, da je do prvega posilstva prišlo v A., vendar je nato pojasnila, da se je to zgodilo v B., z obrazložitvijo, da je v A. živela skupaj s starši in da tam do posilstva ni prišlo, pač pa v B., ko je delala v hotelu H. Oškodovanka je torej še dodatno konkretizirala čas storitve posilstva in zato predlog za pregon ni bil podan prepozno.

13. Sodišče prve stopnje je oškodovankino izpovedbo glede obeh posilstev sprejelo kot prepričljivo, ker je obe dejanji in tudi okoliščine, v katerih je do posilstvih prišlo, podrobno opisala. Ob tem je tudi enako navajala na kakšen način se je branila pred obtožencem tako, da je ta nedvomno vedel, da spolnega odnosa noče. Kot je opisala, je do prvega posilstva prišlo med njunim prerekanjem, obtoženec pa jo je s posilstvom hotel kaznovati, ker ga ne uboga. Glede na oškodovankino izpovedbo zato ne drži, da se mu ni upirala, tudi zaradi pravil šeriatskega prava, saj je sama govorila ravno nasprotno. Pritožbeno dokazovanje, da obtoženec ne priznava šeriatskega prava, pa je povsem nepotrebno, saj ta okoliščina sama zase ne dokazuje ničesar, sploh pa ne tega, da je oškodovankina izpovedba neresnična. Ker se je obtoženec moral poročiti prav zaradi pravil šeriatskega prava, je povsem možno, da je oškodovanko hotel prisiliti v spolni odnos z istim argumentom, da se mu kot zakonska žena ne sme upirati. To pa seveda ne pomeni, da se mu zaradi tega oškodovanka še ni upirala, upoštevajoč tudi, da je bilo njuno razmerje zaradi obtoženčevega nasilja in oškodovankinega ljubosumja že močno načeto.

14. Kar zadeva drugo, analno posilstvo drži, da je oškodovanka najprej navajal, da je do tega prišlo v spalnici, šele nato pa, da se je zgodilo v tuš kabini, vendar to razhajanje ni bistveno, saj je tudi to posilstvo oškodovanka zelo podrobno opisala tako, da ni nobenega dvoma, da je govorila o posilstvu v tuš kabini. Ob tem tudi ni sprejemljivo stališče v pritožbi, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca, ki bi odgovoril na vprašanje, ali je mogoče izvršiti posilstvo v stoječem položaju. Da je mogoče spolno občevati v stoječem položaju, je znano že od kar obstaja človeštvo in ker je to mogoče, je razumljivo tudi tak odnos izsiliti z uporabo sile. Pritožba pa ne zatrjuje, da tako posilstvo v stoječem položaju, da ni bilo možno zaradi drugih okoliščin, npr. razlike v telesni višini, ali drugih telesnih lastnosti oziroma utesnjenosti prostora. Oškodovanka je, kot rečeno, tudi to posilstvo podrobno opisala z navedbo, da je takoj, ko je obtoženec spolni ud vtaknil v analno odprtino, začutila močno bolečino, zaradi česar ga je odrinila od sebe, kar pomeni, da je šlo za kratek spolni kontakt. Taka izjava pa se na drugi strani izkaže kot korektna in ne govori v prid temu, da bi oškodovanka hotela na škodo obtoženca pretiravati. Sodišče druge stopnje se zato ne strinja s pritožbenim stališčem, da je podan dvom v resničnost oškodovankine izpovedbe.

15. Oškodovanka je v svoji izpovedbi govorila tudi o dejanjih, ki niso predmet obtožbe in sicer je navajala, da je imela z obtožencem spolne odnose, čeprav se z njimi ni strinjala oziroma, se je ob tem delala, da spi. Govorila pa je tudi o padcu po stopnicah, pri čemer pa ni obremenila obtoženca, prav tako pa je potrdila, da se je tudi v drugo poročila po pravilih šeriatskega prava. Vendar te okoliščine, ki naj bi se nanašale na njene osebnostne lastnosti, kakor tudi dejstvo, da je pred poroko jemala Helex in da jo je kot duševno bolno označila obtoženčeva mati, ne utemeljuje postavitve izvedenca psihiatrične stroke. O zavrnitvi tega dokaznega predloga je že sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge v 3. točki, pri čemer je še dodati, da je bila verodostojnost oškodovankine izpovedbe deloma potrjena tudi z nepristranskimi pričami in zdravstveno dokumentacijo, kot je bilo to zgoraj obrazloženo.

16. Obtoženčeva zagovornica je k pritožbi predložila pismo prim. I. I., upokojene zdravnice pediatrinje in terapevtke za zdravljenje odvisnosti, sicer pa matere sedanje obtoženčeve žene J. J. Iz pisma, ki ga pritožba tudi povzema izhaja, da izjava oškodovanke že s stališča poznavanja in razumevanja heteroseksualnih praks medčloveških odnosov, poznavanja mehanizma poškodb in poznavanja samopoškodbenih vzorcev vedenj mladih žensk, ki so v otroštvu ali mladostništvu doživele huda, predvsem spolna, nasilja, vzbuja dvom v njeno verodostojnost. Kot še navaja, osebno srečanje s spolnostjo pri osebah s preteklimi travmatičnimi izkušnjami, lahko namreč pri žrtvah sproži čustveno retravmatizacijo, ki v njih ustvarja podoživljanje dogodkov v smislu projekcije storjenih dejanj v osebe, ki z izvorno travmo ženske nimajo nobene zveze. Nasprotno pa obtoženca sama ne prepoznava kot nasilneža in poudarja stališče stroke, da obtoženec, kolikor bi bil nasilne narave, tega v nadaljnjem obdobju gotovo ne bi mogel prikriti. Pa tudi sicer sama ni zaznala, da bi obtoženec v tistem obdobju lahko bil osebnostno moten.

17. Po oceni pritožbenega sodišča pritožbi priloženo pismo ne vnaša nobenega dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe. Svojo oceno je namreč podala obtoženčeva tašča, ki osebno pozna obtoženca in drugič, ki ima kot zdravnica določene izkušnje tudi s poznavanja človeške psihe in osebnostnih motenj. Tega ji načelno ne gre oporekati, čeprav njenega mnenja ni mogoče opredeliti kot strokovno mnenje v zadevi, saj tudi, kolikor bi nastopala kot izvedenka, tega ne bi mogla podati zaradi izključitvenih razlogov iz prvega odstavka 251. člena ZKP. Njene navedbe v pismu je zato izključno presojati le po vsebini in sicer, ali imajo takšno vrednost, da vzbujajo pomisleke v pravilnost ocene oškodovankine izpovedbe kot prepričljive oziroma ali utemeljujejo predlog pritožnice za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Vendar pismo ne pove nič takšnega. Domneva oškodovankine travmatiziranosti ne v izpovedbi oškodovanke, zagovora obtoženca ali drugih dokazih, namreč nima prav nobene podlage, niti avtorica pisma tega podrobneje ne konkretizira. Nobenega govora ni bilo v tej smeri, da bi oškodovanka že pred srečanjem z obtožencem imela kakšne negativne spolne izkušnje oziroma da je doživela druge zlorabe, saj je celo obtoženec sam navajal, da je bil njen prvi moški, zaradi česar se je moral z njo tudi poročiti. Posplošena in zgolj teoretična razlaga o čustveni retravmatizaciji zato v konkretni zadevi nima nobene uporabne vrednosti.

18. Enaka ugotovitev velja tudi za osebno doživljanje obtoženca kot povsem nenasilno ali celo dobrodušno osebo. Že oškodovanka je v izpovedbi obtoženca opisala kot dvoličneža, navzven prijaznega in vljudnega, doma pa kot nasilneža. Res je, da je tudi priča J. J., sedanja žena obtoženca, slednjega opisala kot miroljubnega, vendar ta izpovedba v ničemer ne more vplivati na že povzete izpovedbe nepristranskih prič D. D. in E. E. ter F. F. Sicer pa obtoženčeva tašča v pismu tudi nekritično povzema izpovedbo D. D., kot je bila že zgoraj povzeta. Njeno pismo zato tudi iz navedenega razloga ne more vzbuditi dvoma v pravilnost in celovitost ugotovljenega dejanskega stanja.

19. Zagovornica v okviru pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona navaja, da obe posilstvi nista bili storjeni, ker obtoženec zoper oškodovanko ni uporabil sile, saj se mu le ta, kot je izpovedala na glavni obravnavi 28.3.2022, ni upirala, ampak je bila tiho. Ker svojega nestrinjanja s spolnimi odnosi ni pokazala, tudi ni bilo razloga, da bi obtoženec uporabil silo. Vendar ti očitki niso utemeljeni, saj so izvzeti iz konteksta celotne izpovedbe oškodovanke tekom postopka, pri čemer pa je poleg tega, kar je bilo že zgoraj obrazloženo, treba opozoriti še na sledeče. Oškodovanka je bila na glavni obravnavi, to je šest let po dogodku, podvržena podrobnemu zaslišanju in je že zato vsako njeno izjavo treba presojati v skladu z njeno celotno izpovedbo in ne zgolj parcialno, saj se jo sicer lahko povsem drugače razume, kot na primer, da je oškodovanka pri prvem posilstvu izjavila, da se obtožencu ni upirala. Dejstvo pa je, da je oškodovanka govorila o spolnih odnosih, s katerimi se ni strinjala, vendar jo je obtoženec vseeno prepričal in se je delala, da spi, kakor o obeh posilstvih, glede katerih pa je jasno in nedvoumno izpovedala, da se je obtožencu upirala tako, da ga je odrivala in se obračala na postelji. Šele po tistem, ko pa je prišlo do telesne združitve, je obmirovala in počakala do konca (zapisnik o zaslišanju oškodovanke z dne 30.11.2018). Tudi pri analnem posilstvu pod tušem je oškodovanka opisala obtoženčevo silo in sicer, da jo je porinil ob ploščice, da se ni mogla premikati, izmaknila pa se mu je šele potem, ko jo je zabolelo zaradi spolnega odnosa v zadnjico. Iz celotne izpovedbe oškodovanke zato izhaja, da je opisovala tako tiste spolne odnose, pri katerih se obtožencu ni upirala, čeprav se z njimi ni strinjala, kot obe posilstvi, pri katerih pa je jasno in nedvoumno izrazila, da se je obtožencu upirala. Je pa res, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije, da obtoženčeva sila ni bila posebej močna, temveč toliko, da je zlomila oškodovankin odpor. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je obtoženec pri obeh obravnavanih posilstvih vedel, ne zgolj to, da oškodovanka nasprotuje spolnemu odnosu, temveč tudi, da za dosego spolnega odnosa napram njej uporablja silo. Spričo vsega obrazloženega se tako izkaže, da nasprotna pritožbena izvajanja, ki temeljijo na parcialni oceni oškodovankine izpovedbe, ne vzbujajo dvoma v njeno verodostojnost in s tem tudi pravilnost zaključkov v izpodbijani sodbi. Zatrjevani pritožbeni razlogi zaradi vsega obrazloženega niso utemeljeni.

20. Ker pritožbeni razlog zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona v smislu 386. člena ZKP zajema tudi pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v navedeni smeri. Pri tem je ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene in tudi pri odmeri posameznih zapornih kazni ter izrečene enotne kazni ustrezno ovrednotene tako, da v obtožencu izrečeno zaporno kazen ni bilo potrebno poseči. Ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčeve zagovornice na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Glede na to, da obtoženec s pritožbo zagovornice ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela postopka, ki so nastali v obliki sodne takse. Le to je sodišče druge stopnje določilo na podlagi tarifna št. 7122 Zakona o sodnih taksah, ki se določa, da se v primeru zavrnitve pritožbe taksa določi v količniku 1,5 glede na takso, ki je bila določena v postopku na prvi stopnji.