Jedro

Navedba glede vrednosti mamila oziroma iztržka zanj ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili.

Izrek

I. Zahtevi zagovornika obsojenega F. V. se deloma ugodi in se pravnomočna sodba glede tega obsojenca spremeni: v krivdnem izreku tako, da se glasi:

I. F. V. in D. G. sta skupaj z D. D. in še neznanimi osebami neupravičeno prodajala substanco, ki je razglašena za mamilo, za izvrševanje takih dejanj pa so se združili, pri tem pa so si razdelili vloge tako, da sta: F. V. in D. G. vzpostavila kontakt z dobavitelji in kupci heroina, nato pa D. D. kot prevoznika heroina napotila na mesto prevzema droge in ga sproti obveščala o času in kraju prevzema ter ga usmerjala do končnega kupca heroina, od katerega je D. D. v enem primeru prevzel delno kupnino, ki je znašala najmanj 40.000 DEM (20.451,66 EUR) za kilogram heroina, na tak način pa so: D. G. septembra 1999 D. D. poslal v Sarajevo v Bosno in Hercegovino po heroin, pri tem mu je izročil list papirja z navodili, kdaj in kje mora prečkati določene mejne prehode, zato se je D. 23. 9. 1999 z osebnim avtomobilom odpeljal v Sarajevo, kjer se je po navodilih, ki mu jih je F. V. dajal preko telefona, sestal s tremi neznanimi moškimi, ki so mu na skrito mesto pod tapetno oblogo na vratih avta natovorili 20 kilogramov heroina v paketih po najmanj 500 gramov, nato je D. D. po navodilu F. V. in D. G. tako skrito mamilo odpeljal v kraj I. na Hrvaškem in tam neznanemu moškemu izročil 10 kilogramov heroina,

24. 9. 1999 pa je D. D. po navodilu F. V. preostalih 10 kilogramov heroina odpeljal v Oslo na Norveško in ga tam izročil neznanim moškim, ki so mu mamilo delno plačali, D. D. pa je denar najkasneje 29. 9. 1999 v Sloveniji izročil D. G.; D. G. v začetku oktobra 1999 D. D. ponovno poslal v Sarajevo po mamilo, kjer je D. D. 7. 10. 1999 po navodilih F. V. in D. G. na enak način kot pod točko I/1 v skriti prostor pod tapetno oblogo na vratih avtomobila prejel 21 kilogramov heroina v dvainštiridesetih zavitkih po najmanj 500 gramov heroina, nato pa je D. D. po navodilih F. V. in D. G. tako skrito mamilo odpeljal v kraj I. na Hrvaškem in tam neznanemu moškemu izročil 10 kilogramov heroina, preostali heroin pa pripeljal v Slovenijo, kjer je D. G. iz avta vzel 1 kilogram heroina, preostalih 10 kilogramov heroina pa je D. D. 8. 10. 1999 po navodilih F. V. in D. G. odpeljal v Oslo na Norveško in ga 10. 10. 1999 izročil neznanemu moškemu; F. V. in D. G. sta v času od 10. 10. 1999 do 17. 10. 1999 na P. D. D. naročila, da gre po mamilo v tujino, tako da je D. D. 17. 10. 1999 z osebnim avtomobilom odpotoval iz Slovenije, po navodilih F. V. prispel v Prago na Češkem in tam od neznanega moškega sprejel 10 kilogramov heroina, to mamilo pa po navodilih F. V. in D. G. odpeljal v Anglijo v London in ga 20. 10. 1999 izročil neznanemu moškemu; D. G. je 29. 10. 1999 na P. - D. D. napotil na Hrvaško v I., da je tam od neznanega moškega prejel 10 kilogramov heroina in ga skritega v osebnem avtomobilu prepeljal v Veliko Britanijo, kjer ga je 31. 10. 1999 po navodilu F. V. v bližini Londona izročil neznanemu moškemu; D. G. in F. V. sta v času od 31. 10. 1999 do 5. 11. 1999 D. D. naročila, da gre na Češko v Prago po mamilo in ga odpelje v Veliko Britanijo, tako da je D. D. 5. 11. 1999 v Pragi po navodilu F. V. od neznanega moškega sprejel 12 kilogramov heroina in ga skritega v osebnem avtomobilu 6. 11. 1999 pripeljal v Veliko Britanijo v Dover, kjer mu ga je istega dne zasegla angleška policija.

II.

F. V. je neopravičeno prodajal substanco, ki je razglašena za mamilo, pri izvršitvi tega kaznivega dejanja pa je sodeloval S. P., ki je neupravičeno posredoval pri prodaji, dejanje pa sta storila tako, da je S. P. v drugi polovici decembra 1999 na območju Slovenije spravil v stik tajnega policijskega sodelavca M. L. kot kupca in F. V. kot prodajalca heroina, nato pa je F. V. 16. 1. 2000 v M. - M. L. za ceno 30.000 DEM (15.338,75 EUR) prodal 978,39 gramov heroina na tak način, da je po navodilih F. V. iz hotela P. - S. P. po telefonu usmerjal pomočnika M. L., tajnega policijskega delavca D., do gostišča v S., kamor se je nato pripeljal kurir F. V. in v D. avto dal 978,39 gramov heroina, S. P. pa je za izvedbo posla dobil provizijo 1.600 DEM (818,06 EUR).

F. V. je neupravičeno prodajal substanco, ki je razglašena za mamilo, pri izvršitvi tega kaznivega dejanja pa sta sodelovala D. S. in D. M., ki sta neupravičeno zaradi prodaje prenašala substanco, ki je razglašena za mamilo, s tem da so 30. 1. 2000; F. V. po predhodnem dogovoru s tajnim policijskim sodelavcem M. L., da mu bo prodal 1 kilogram heroina in dve pištoli za 29.000 DEM (14.827,46 EUR), prodajo izvedel tako, da je po telefonu usmerjal pomočnika M. L. tajnega policijskega delavca D., da je pred lokalom v R. pustil nezaklenjen svoj osebni avto, kamor sta nato D. S. in D. M. pripeljala 976,30 gramov heroina in dve pištoli, kar vse je D. M. odložil v D. avto.

F. V. je neupravičeno prodajal substance, ki so razglašene za mamila, pri izvršitvi dejanja pa sta sodelovala B. G. in D. S., ki sta kot kurirja neupravičeno zaradi prodaje prenašala substanco, ki je razglašena za mamilo, s tem da so v času od junija 1999 do sredine oktobra 1999 skupaj z D. T.; a) F. V. prodal Š. 200 gramov kokaina za 20.000 DEM (10.225,83 EUR) na tak način, da je F. V. kokain izročil D. T., le-ta pa Š. in b) F. V. na Dunaj prodal Š. 500 gramov kokaina za ceno 95 DEM (48,57 EUR) za gram tako, da je mamilo točno neugotovljeno kje priskrbel F. V., na Dunaj k Š. pa ga je odpeljal D. S., pri tem pa je pri dejanjih pod t.č. I in II ravnal skupaj z ostalimi obsojenci v nasprotju z 2. in 6. členom tedaj veljavnega Zakona o proizvodnji in prometu z mamili (Ur. l. SFRJ 55/78) ter 2. in 7. členom sedaj veljavnega Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Ur. l. RS, št. 108/1999), na podlagi odločbe o seznamu mamil (Ur. l. RS, št. 5/1998, št. 69/1998) in Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur. l. RS, št. 49/2000, št. 8/2001, št. 49/2001, št. 78/2002, št. 53/2004 in št. 122/2007) pa so razglašeni za mamilo: heroin v odločbi pod št. 101 in v Uredbi pod zap. št. 25 skupine I kokain v odločbi pod št. 125 in v Uredbi pod zap. št. 116, skupine II marihuana v odločbi kot Canabis pod št. 109 in v Uredbi kot Konoplja pod zap. št. 32, skupine I; s tem je z dejanji, opisanimi pod točko I/1-5, II/1 in 2 in 3/a in b izreka te sodbe, storil nadaljevano kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ; v odločbi o kazenski sankciji tako, da se mu po drugem odstavku 196. člena KZ določi kazen 10 (deset) let in 6 (šest) mesecev zapora, nato pa se mu ob upoštevanju kazni 9 (devet) mesecev zapora za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena v zvezi s 25. členom KZ po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreče enotna kazen 11 (enajst) let zapora in v odločbi o odvzemu premoženjske koristi tako, da se mu odvzame denar v skupnem znesku 30.166,21 EUR.

II. V ostalem obsegu se zahteva zagovornikov obsojenega F. V., v celoti pa zahtevi zagovornikov obsojenih D. S. in D. G. zavrnejo.

III. Obsojena D. S. in D. G. sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 250/2004 z dne 8. 9. 2008 obsojene F. V., D. G. in D. S. spoznalo za krive nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili, in sicer prva dva po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, tretjega pa po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ, obsojena F. V. in D. S. pa tudi kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena v zvezi s 25. členom KZ ter obsojenemu F. V. določilo posamezni kazni osem let in deset mesecev zapora ter devet mesecev zapora, obsojenemu D. S. pa dve leti zapora in šest mesecev zapora, nato pa po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotni kazni, prvemu devet let zapora in drugemu dve leti in dva meseca zapora. Obsojenemu D. G. je izreklo kazen šest let in devet mesecev zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je tem obsojencem v izrečene kazni vštelo čas, ki so ga prestali v priporu, in sicer obsojenemu F. V. od 7. 6. 2000 od 19.20 ure do 17. 5. 2002, D. G. od 18. 6. 2000 od 01. ure do 16. 5. 2002 in D. S. od 7. 6. 2000 od 20.25 ure do 10. 1. 2002. Po četrtem odstavku 196. člena KZ je izreklo odvzem zaseženih mamil in dne 30. 1. 2000 zaseženih pištol HS 2000 in UZI. Po prvem odstavku 96. člena KZ je odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, obsojenemu F. V. denar v skupnem znesku 34.256,54 EUR, ki jih mora plačati v dveh letih po pravnomočnosti sodbe v 24 obrokih in obsojenemu D. G. denar v skupnem znesku 5.624,20 EUR, ki jih mora plačati v osmih mesecih po pravnomočnosti sodbe v 8 obrokih. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da so obsojenci dolžni plačati polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, od tega obsojena F. V. in D. G. vsak polovico teh stroškov, ostali pa po enakih delih preostalo polovico stroškov. Povrnitve preostale polovice stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojence po četrtem odstavku 95. člena istega zakona oprostilo, obsojenima F. V. in D. G. pa naložilo plačilo povprečnin, prvemu 1.500 EUR, drugemu pa 1.200 EUR, za vse ostale obsojence pa določilo za vsakega po 500 EUR povprečnine. Odločilo je tudi, da so obsojenci dolžni plačati polovico nagrade in potrebnih izdatkov po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov, medtem ko se druga polovica izplača iz proračunskih sredstev.

2. Višje sodišče v Mariboru je sodbo II Kp 208/2009 z dne 9. 11. in 10. 11. 2009 sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, ki se nanaša na obsojene F. V., D. G. in D. S. ob delni ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke v odločbah o kaznih, določenih in izrečenih tem obsojencem, spremenilo tako, da je obsojenemu F. V. posamezno kazen, določeno za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ, zvišalo na enajst let in šest mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni, določene za kaznivo dejanje po prvem odstavku 310. člena v zvezi s 25. členom KZ po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dvanajst let zapora, obsojenemu D. G. je za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ izrečeno kazen zvišalo na devet let zapora in obsojenemu D. S. zvišalo posamezno kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ na tri leta in osem mesecev zapora ter mu ob upoštevanju kazni, določene za kaznivo dejanje po prvem odstavku 310. člena v zvezi s 25. členom po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štiri leta zapora. V ostalem je zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbe zagovornikov obsojenih F. V., D. G. in D. S. in le-tega obsojenca samega kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojene F. V., D. G. in D. S. je zavezalo k povrnitvi stroškov, povezanih z nagradami in potrebnimi izdatki postavljenih zagovornikov, prvima dvema pa je naložilo tudi plačilo sodnih taks.

3. Zagovorniki obsojenih F. V., D. G. in D. S. so zoper pravnomočno sodbo vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega V. uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik obsojenega D. G. poleg teh kršitev še druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, zagovornik obsojenega D. S. pa se sklicuje na določbe 1. , 2. (točka 11 prvega odstavka 371. člena) in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik obsojenega V. predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno sojenje, zagovornik obsojenega G. se zavzema za oprostitev tega obsojenca, zagovornik obsojenega S. pa predlaga Vrhovnemu sodišču, da ugodi zahtevi in napadeni sodbi primarno spremeni v nakazani smeri, podredno pa se zavzema za njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene. Zagovornik obsojenega F. V. uvodoma navaja, da je bil obdolženi za ista kazniva dejanja že pravnomočno obsojen (res iudicata) in se pri tem sklicuje na pravnomočno sodbo Deželnega sodišča na Dunaju pod št. 63HV79/06z-64. Glede navedenega je potrebno ugotoviti, da gre za novoto, ki je obramba niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbenem postopku ni zatrjevala. Šele v dopisu z dne 24. 6. 2010, s katerim obramba dopolni zahtevo za varstvo zakonitosti, so predložene listine, iz katerih naj bi izhajala pravnomočna obsodba za ista kazniva dejanja. Glede na to, da prvostopenjskemu in drugostopenjskemu sodišču to dejstvo v času sojenja ni bilo znano, ni mogoče trditi, da je prišlo do kršitve določb kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Pri navedenih okoliščinah gre za dejansko vprašanje, glede katerega se sodišči nista mogli opredeliti. Glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pa to novo dejstvo v skladu s 4. točko prvega odstavka 410. člena ZKP lahko podlaga za vložitev zahteve za obnovo. V konkretnem primeru je obramba dne 19. 5. 2010 tudi predlagala obnovo kazenskega postopka. Glede zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bile podane, ker v opisu kaznivega dejanja ni navedena cena mamil, je na te navedbe jasno odgovorilo že višje sodišče ob reševanju pritožbe (stran 24 sodbe). Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti so neutemeljene. Cena mamila ni konstitutivni element kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, kar izhaja tako iz stališč teorije (Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 302 – 303) kakor iz sodne prakse (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 212/1996 z dne 9. 10. 1997 ter I Ips 207/2008 z dne 11. 9. 2008). Ne držijo tudi navedbe zahteve, da je v postopku prišlo do kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem je bil izveden zakonito na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika PP 12/99 z dne 9. 12. 1999, v kateri je ustrezno obrazložena ocena preiskovalnega sodnika, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za ukrep. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega D. G. pa je neutemeljena, ker gre za izpodbijanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa, kot rečeno, ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi obramba obsojenega D. S. v večjem delu zahteve podaja drugačno dokazno oceno in s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob tem sicer zahteva navaja, da gre pri uporabi nekaterih dokazov (poročil in izpovedb policistov) za nedovoljen dokaz, vendar kot je pravilno obrazložilo že višje sodišče, obramba pri tem ne navede, katere ustavne pravice so bile kršene oziroma ne utemelji, katera zakonska podlaga bi prepovedovala uporabo takih dokaznih sredstev.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencem in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

K zahtevi zagovornika obsojenega F. V. 6. Po stališču vložnika zahteve je glede obsojenega F. V. kršen kazenski zakon iz 3. točke 372. člena ZKP, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Navaja, da je obsojenec bil po obtožnici državnega tožilstva na Dunaju spoznan za krivega kaznivega dejanja po drugem, tretjem in četrtem odstavku 28. člena Zakona o mamilih v zvezi z 12. členom Kazenskega zakonika (Republike Avstrije) in pravnomočno obsojen za razpečevanje mamil v obdobju med julijem in oktobrom 1999. Zahtevi za varstvo zakonitosti je priložil obtožnico državnega tožilstva na Dunaju, vabilo obsojenemu F. V. za glavno obravnavo 29. 5. 2006 pred Deželnim sodiščem za kazenske zadeve na Dunaju, sklep Direkcije zvezne policije Republike Avstrije o časovno neomejeni prepovedi bivanja v Avstriji za obsojenca in odločbo o odreditvi preiskovalnega zapora zoper obsojenca z dne 19. 4. 2006. Po navedbah vložnika zahteve je obsojenec kazen, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo avstrijskega sodišča prestal, delno je bil pogojno odpuščen. Po trditvah zahteve je bil obsojenec pravnomočno obsojen za ista kazniva dejanja, kot so zajeta s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 250/2004 z dne 8. 9. 2008 (točka II/6 izreka te sodbe). Ker ga je Deželno sodišče za kazenske zadeve na Dunaju pravnomočno obsodilo za nadaljevano kaznivo dejanje, veljajo za že razsojeno stvar tudi vsa preostala kazniva dejanja iz izpodbijane sodbe, ki sovpadajo v časovno obdobje od julija do oktobra 1999. 7. Po spisovnih podatkih je zagovornik obsojenega F. V. 20. 5. 2010 vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka iz obnovitvenega razloga po 4. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. V zahtevi za obnovo se sklicuje na iste listine, ki jih je priložil zahtevi za varstvo zakonitosti. Zahtevo za obnovo je dopolnil dne 24. 5. 2010 in sodišču prve stopnje predložil kopijo sodbe Višjega Deželnega sodišča za kazenske zadeve na Dunaju 19BS277/00 z dne 21. 8. 2000 in 10. 5. 2006 v nemškem jeziku, 24. 6. 2010 pa tudi kopijo sodbe Deželnega sodišča za kazenske zadeve na Dunaju s prevodom v slovenski jezik, listino o dokončni odpustitvi kazni in zapisnik o glavni obravnavi z dne 29. 6. 2006. 8. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom Ks 152/2010 z dne 16. 3. 2011 delno ugodil zahtevi za obnovo in obnovo kazenskega postopka dovolil v delu, ki se nanaša na nadaljevano kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po drugem odstavku 196. člena KZ iz točk II/6/b, II/6/c in II/6/e izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je storil obsojeni F. V. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 17/2011 z dne 21. 6. 2011 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in napadeni sklep spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka in pritožbi obsojenega F. V. ter njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

9. Kot je razvidno iz izreka in obrazložitve pravnomočne sodbe Deželnega sodišča za kazenske zadeve na Dunaju, je obsojeni F. V. bil spoznan za krivega, da je v časovnem obdobju od julija do oktobra 1999 v nasprotju z obstoječimi predpisi v veliki količini (šesti odstavek 28. člena Zakona o mamilih) uvažal in izvažal mamila, in sicer 500 gramov heroina iz Slovenije, to količino razpečeval tako, da jo je na Dunaju oziroma v Dolnji Avstriji prodal S. P., napeljal druge osebe (12. člen Kazenskega zakonika), da komercialno v nasprotju z obstoječimi predpisi velike količine mamila v smislu šestega odstavka 28. člena Zakona o mamilih uvažajo v Avstrijo in izvažajo iz Slovenije, in sicer je v dveh primerih napeljal D. T., da je izvažal oziroma uvažal 100 gramov in 500 gramov kokaina ter osebo, ki je ostala neznana, da izvaža oziroma uvaža 10 kilogramov marihuane. Prav tako mu je bilo očitano, da je napeljal druge osebe, da razpečujejo, in sicer je v dveh primerih napeljal D. T., da preda že navedene količine mamil v SCS Dunaj oziroma na Dunaju S. P., prav tako da oseba, ki je ostala neznana, preda že navedeno količino mamil na Dunaju S. P. oziroma A. U. in V. Š. Dejanja je izvedel vsakokrat v povezavi z mamili, katerih količina je bila najmanj 50 krat višja od mejne količine po šestem odstavku 28. člena Zakona o mamilih. Dejanja obsojenega F. V. je sodišče pravno opredelilo kot kazniva dejanja po drugem, tretjem in četrtem odstavku 28. člena Zakona o mamilih, delno v zvezi z 12. členom KZ (udeležba). Po določbah prvega odstavka 28. člena Kazenskega zakonika in četrtega odstavka 28. člena Zakona o mamilih mu je izreklo kazen tri leta zapora. V to kazen mu je vštelo čas trajanja pripora tako v Sloveniji kot tudi v Avstriji ter preostanek zaporne kazni odložilo z določeno preizkusno dobo treh let. 10. Z zahtevo za varstvo zakonitosti napadeno pravnomočno sodbo je obsojeni F. V. bil spoznan za krivega, da je v času od junija 1999 do sredine oktobra 1999 neupravičeno prodajal substance, ki so razglašene za mamilo, pri izvršitvi dejanja pa sta sodelovala B. G. in D. S., ki sta kot kurirja neupravičeno zaradi prodaje prenašala mamilo, pri tem pa je bil udeležen tudi D. T. (izrek pod II. točka 6 prvostopenjske sodbe). Temu sledi v točkah a., b., c., d. in e. opis posameznih dejanj obsojenega F. V. ter opis vloge ostalih udeležencev.

11. Primerjava opisov obsojenčevih dejanj pokaže naslednje: sodba avstrijskega sodišča zajema časovno obdobje od julija do oktobra 1999. Opredelitev obsojenčevih konkretnih dejanj se nanaša na prodajo 500 gramov heroina S. P. (I/B izreka sodbe delnega sodišča za kazenske zadeve na Dunaju), na napeljevanje k prometu z mamili (uvoz, izvoz) in razpečevanje (v bistvu dajanje v promet) v treh primerih ter v količinah 100 gramov in 500 gramov kokaina ter 10 kilogramov marihuane.

12. Izpodbijana pravnomočna sodba zajema čas izvršitve dejanj od junija 1999 do sredine oktobra 1999. Iz opisov posameznih dejanj je razvidno, da je obsojeni V. prodal P. 100 gramov kokaina (izrek pod II/6/b), nadalje 10 kilogramov marihuane (izrek pod II/6/c) in 500 gramov heroina (izrek pod II/6/e). Poleg tega je obsojencu očitano še, da je prodal P. 200 gramov kokaina (izrek pod II/6/a) in še 500 gramov kokaina (izrek pod II/6/d).

13. Iz navedenega sledi, da je obsojeni F. V. s pravnomočno sodbo Deželnega sodišča za kazenske zadeve na Dunaju bil spoznan za krivega in obsojen za posamezna dejanja, opisana pod II/6 in sicer v točkah b., c., in e. Zato je v tem delu bilo treba ugoditi zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in iz izreka izločiti dejanja, za katera je bil F. V. pravnomočno obsojen pred avstrijskim sodiščem (kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP). Pri tem ni sprejemljivo stališče vložnika zahteve, da veljajo za že razsojeno stvar tudi vsa ostala dejanja časovnega obdobja od julija od sredine oktobra 2009. Ni podlage za sklepanje, da je Deželno sodišče za kazenske zadeve na Dunaju obsojenčeva dejanja opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje. Slednje je razvidno tako iz pravne opredelitve obsojenčevih dejanj kot tudi iz določbe, na podlagi katere je sodišče izreklo kazen. Uporabilo je namreč določbo prvega odstavka 28. paragrafa StPO, ki predpisuje postopanje sodišča v primerih steka (idealnega ali realnega) kaznivih dejanj, v katerih se uporabi absorbcijski princip (glej Strafgesetzbuch prof. dr. Ernst Fabrizy, Manzsche Verlags und Universitätsbuchhandlung, Wien 2010).

14. Navedeni poseg v krivdni izrek pravnomočne sodbe je zahteval tudi spremembo odločbe o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem in tudi spremembo posamezne kazni, določene za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ ter v posledici tega tudi enotne kazni. Od skupnega zneska 34.256,54 EUR je bilo treba odšteti znesek 4.090,33 EUR, ki se nanaša na obsojenčevo dejanje, opisano pod II/6/b, za katero je bilo ugotovljeno, da je obsojenec bil pravnomočno obsojen pred navedenim avstrijskim sodiščem. Pri določitvi posamezne kazni ter izreku enotne kazni je Vrhovno sodišče upoštevalo spremenjeno težo kaznivega dejanja in vse že s pravnomočno sodbo ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (prvi in drugi odstavek 41. člena KZ). Zato je obsojenemu F. V. za navedeno kaznivo dejanje določilo kazen deset let in šest mesecev zapora in nato ob upoštevanju kazni devet mesecev zapora, določene za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 310. člena ZKP izreklo enotno kazen 11 let zapora.

15. Po stališču vložnika zahteve je podana tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker v izreku pod I/1.,2.,3.,4. in 5. opisana dejanja nimajo vseh zakonskih znakov obsojenemu F. V. očitanega kaznivega dejanja. Obsojencu je očitano neupravičeno prodajanje substance, ki je razglašena za mamilo. Element tega kaznivega dejanja, ko je očitana prodaja, je tudi cena. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je soobsojeni D. prevzel delno kupnino 40.000 DEM v enem primeru, kar bi se lahko nanašalo le na dejanje z dne 24. 9. 1999. Pri vseh ostalih primerih v opisu dejanj pod točko I izreka prvostopenjske sodbe kupnina kot znak kaznivega dejanja ni navedena in zato ne gre za prodajo.

16. Obsojenemu F. V. je očitana neupravičena prodaja mamil v združbi, v kateri so bile med posameznimi obsojenci razdeljene vloge. Obsojenčeva ravnanja so v nadaljnjem izreku (izrek pod I. in II.) opredeljena s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, iz katerih je povsem jasno razvidno, kakšna je bila njegova vloga pri izvajanju kriminalne dejavnosti. V prvem odstavku 196. člena KZ je inkriminiranih več alternativnih izvršitvenih dejanj. Med drugim stori kaznivo dejanje po tej določbi, kdor neupravičeno prodaja substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila. Neupravičena prodaja mamil (heroina, kokaina in marihuane) je v izreku sodbe navedena, prav tako je naveden način njene izvršitve. Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek zaključilo, da je obsojeni V. prodajal mamilo in tudi ugotovilo, kolikšna je bila cena za en kilogram heroina. Navedba glede vrednosti mamila oziroma iztržka zanj ni obvezna sestavina opisa tega kaznivega dejanja, pri čemer je očitek o prodaji treba povezati z dejstvi, ki jih je ugotovilo in ocenilo sodišče, takšno presojo pa v sodbi tudi izčrpno obrazložilo. Neutemeljena je zato trditev zahteve, da v vseh primerih, v katerih kupnina ni navedena v izreku sodbe, ne gre za prodajo in da je podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona. Vložnik zahteve tudi nima prav, ko izvajanja v zahtevi povezuje še s sklepanjem, da je sodišče prav tako kršilo kazenski zakon iz 4. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev se nanaša predvsem na nepravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja, ne pa na vprašanje, povezano z odsotnostjo katerega od zakonskih znakov v izreku oziroma v opisu kaznivega dejanja.

17. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva zagovornika obsojenega V. v opiranju pravnomočne sodbe na nedovoljene dokaze. Bistvo očitkov zahteve je v trditvi, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi nezakonito odrejeni in se sodba na dokaze, ki so bili na njihovi podlagi zbrani, ne bi smela opirati. Preiskovalni sodnik je zgolj na podlagi trditev policije, ne da bi bilo razvidno, kje imajo le-te svojo podlago, zaključil, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da V., H. in J. pripravljajo in organizirajo kazniva dejanja po 310. in 196. členu KZ. Tudi ni razvidno iz predloga državnega tožilstva z dne 7. 1. 2000, na kakšen način so delavci PU Maribor ugotovili, da obsojeni V. uporablja telefonske številki 041/6... in 041/2... Pomanjkljivost zahteva očita tudi predlogu tožilstva z dne 8. 12. 1999. Ocenjuje, da neobrazložene trditve policije ne zadostujejo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum in ne za odreditev nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem telefonskih pogovorov obsojenega V. Sodba se zaradi nezakonitosti izvajanja teh prikritih ukrepov ne bi smela opreti na kasneje odrejeni ukrep prisluškovanja in snemanja s privolitvijo TPS in TPD (odredba PP 4/2000 z dne 13. 1. 2000 z dopolnitvijo z dne 14. 1. 2000).

18. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost odreditve in izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, tudi tistih, ki jih navaja zahteva, z ugotovitvijo, da so bili izvedeni v skladu s tedaj veljavnimi procesnimi določbami. Sodišče je v razlogih sodbe (58 in 59 stran prvostopenjske sodbe) obrazložilo, da je po pregledu spisovnega gradiva ugotovilo, da so v predlogih, ki jih je odobril generalni direktor policije, navedeni podatki o obtoženih, opisana so dejanja, način, obseg in trajanje ukrepov ter navedeni razlogi o obstoju utemeljenega suma o izvršitvi kaznivih dejanj, čeprav je veljal nižji dokazni standard (razlogi za sum). Hkrati je ocenilo, da sta v kritičnem obdobju na podlagi enakih okoliščin tudi preiskovalni sodnik in državni tožilec ocenila, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum o izvrševanju kriminalne dejavnosti in dovolila predlagane prikrite preiskovalne ukrepe. Iz takšne utemeljitve sledi, da je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost ukrepov tudi z vidika trditev vložnika zahteve. Sodišče druge stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe (24 stran sodbe pritožbenega sodišča), kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP presojalo v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se ne nanašajo na očitke, ki jih v zvezi s to kršitvijo uveljavlja zahteva, le-ta po drugi strani ne trdi, da je nanjo opozorila v pritožbi.

19. Po podatkih kazenskega spisa (priloženi spis PP 12/1999) je 6. 12. 1999 Urad kriminalistične službe policijske uprave Maribor okrožnemu državnemu tožilstvu dal pobudo za uvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov med drugim tudi zoper obsojenega F. V., slednje pa 8. 12. 1999 predlagalo preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Mariboru, da odredi ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem telefonskih pogovorov, tudi za prenosni telefonski aparat GSM 041/5..., ki ga je uporabljal obsojeni F. V. Iz obrazložitve sklepa PP 12/99 z dne 9. 12. 1999 je razvidno, da je preiskovalni sodnik presodil obstoj utemeljenih razlogov za sum, da obsojeni F. V. skupaj z ostalimi osumljenci izvršuje, pripravlja in organizira tudi kazniva dejanja iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ. Pri tem je izhajal iz obrazložitve predloga okrožnega državnega tožilstva, ki se opira na ugotovitve Urada kriminalistične službe PU Maribor. V zvezi z delovanjem obsojenega F. V. je policija ugotovila, da so hrvaški varnostni organi v drugi polovici leta 1999 zasegli kilogram heroina, pri postopku zbiranja obvestil pa ugotovili, da so prijeti osumljenci heroin prevzeli od osebe z imenom F., ki je zaposlena v slovenski vojski. Z nadaljnjo identifikacijo osebe F. je bilo ugotovljeno, da gre za obsojenega F. V. V nadaljevanju so navedene ugotovitve avstrijskih varnostnih organov, ki so odkrili povezavo med D. T. in obsojenim F. V. (slednji je mamilo izročil T.). Ne glede na vse ostale policijske navedbe že ta dejstva in okoliščine, ki so bile tudi preverljive, kažejo, da je preiskovalni sodnik imel realno podlago za sklepanje, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je obsojenec F. V. neposredno povezan z izvrševanjem očitanemu kriminalne dejavnosti. V taki situaciji, in ker je odredba preiskovalnega sodnika izdana v skladu z ostalimi procesnimi določbami, ni mogoče pritrditi izvajanjem vložnika zahteve, da so na podlagi navedene odredbe preiskovalnega sodnika in vseh ostalih z njo povezanih in pozneje izdanih odredb, odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi nezakoniti in da se pravnomočna sodba nanje ne bi smela opirati. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

K zahtevi zagovornika obsojenega D. S. 20. Zahteva uveljavlja kršitev 1. člena Kazenskega zakonika in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko II/2 izreka prvostopenjske sodbe. Po mnenju vložnika zahteve sodišče ne bi smelo zgolj policijskih „poročil, izpovedb, itd.“ uporabiti kot tisto dokazno podlago, na katero je možno in sploh dopustno opreti sodbo.

21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vlogo obsojenega D. S. pri izvršitvi dejanja z dne 30. 1. 2000, opisanega pod točko II/2. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe (stran 59 in naslednje prvostopenjske sodbe) se je oprlo na izpovedbe TPS M., TPD D. in koordinatorja G. P. ter na ostale zbrane dokaze, prestrežene telefonske pogovore, zapisnike o zasegu predmetov, strokovna mnenja glede analize snovi, fotografije in na poročila TPS M. in TPD D. Izvedene dokaze je ocenilo ter navedlo razloge, zaradi katerih jih šteje kot verodostojne in tudi utemeljilo, v katerem obsegu in iz katerih razlogov zavrača zagovor obsojenega S. Pritožbene navedbe, ki so v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovljene, je presodilo tudi sodišče druge stopnje z opozorilom na njihovo nezadostno obrazloženost in posplošenost. 22. V tej zadevi so bili med drugim dokazi pridobljeni tudi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki so bili odrejeni v skladu z veljavnimi postopkovnimi določbami in prav tako izvedeni na zakonit način. Ne gre tedaj za situacijo, v kateri je policija delovala samovoljno oziroma neodvisno od kakršnegakoli sodnega nadzorstva, kar nasprotuje sklepanju, da so dokazi bili nezakonito pridobljeni in da jih sodišče ne bi smelo izvesti v dokaznem postopku ter nanje opreti sodbo. V takem položaju očitek glede nepoštenosti postopka, ki jo v bistvu s svojimi navedbami problematizira zahteva za varstvo zakonitosti, ni utemeljen. Zato Vrhovno sodišče zavrača navedbe, v katerih vložnik zahteve trdi, da je sodišče kršilo 1. člen KZ in 6. člen EKČP. 23. Zahteva zagovornika obsojenega D. S. v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko II/6/d, opozarja na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po njenem stališču je čas storitve kaznivega dejanja bistvena okoliščina, ki ga konkretizira. Navedba te bistvene okoliščine je v sodbi v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Poleg tega sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo odločilnih dejstev glede neupoštevanja izpovedb prič Š., P. in T. v ponovljenem sojenju, zaradi česar so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in celo v nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin o izpovedbah teh prič in med samimi temi listinami.

24. Obsojenemu D. S. je v točki II/6/d očitana kurirska vloga pri neupravičenem prenašanju 500 gramov kokaina na Dunaj Š. v času od junija 1999 do sredine oktobra 1999. Vložniku zahteve je sicer pritrditi, da je čas izvršitve kaznivega dejanja kot ena od modalitet, pomembna okoliščina, ki je vselej opredeljena v opisu kaznivega dejanja (2. točka prvega odstavka 269. člena in 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Navedbi v izreku napadene sodbe, da sta pri izvršitvi dejanja, ki se očita obsojenemu F. V., sodelovala obsojena B. G. in D. S., ki sta kot kurirja neupravičeno zaradi prodaje prenašala substanco, ki je razglašena za mamilo, pri čemer je kot čas izvršitve dejanja opredeljen v zgoraj navedenem časovnem obdobju, po eni strani ni mogoče očitati take pomanjkljivosti, zaradi katere bi bila vprašljiva individualizacija relevantnega dejanskega stanu, posebej še ob upoštevanju vseh ostalih odločilnih dejstev, po drugi strani pa tudi ne, da je v nasprotju z listinskimi dokazi v kazenskem spisu. Glede na navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, ki v bistvu napada v zvezi s tem dejanjem obsojenega D. S. dokazno oceno sodišča (zmotna in tudi nepopolna presoja izpovedb Š., D. T., V. P. in zagovor samega obsojenca), je treba opozoriti na vsebino očitka, opisanega v točki II/6/d in sicer, da je F. V. na Dunaju prodal Š. 500 gramov kokaina za ceno 95 DEM (48,57 EUR) za gram, tako da je mamilo točno neugotovljeno kje priskrbel F. V., na Dunaj pa ga je Š.-ju odpeljal D. S. Sodišče prve stopnje je navedlo, na katere izvedene dokaze opira ta del krivdnega izreka in iz katerih razlogov je štelo za dokazano, da je obsojeni S. bil kurir obsojenega F. V. in da je prav on na Dunaj pripeljal kokain (89, 90 in 91 stran obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Utemeljilo je tudi, zakaj ni sledilo zagovoru obsojenega S., ki je zanikal vpletenost v navedeno prodajo kokaina. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, so za sodišče odločilne izpovedba Š. v preiskavi in na glavni obravnavi na prvem sojenju in v sojenju D. T. pred avstrijskim sodiščem, izpovedba V. P. in pričanje D. T. v preiskavi ter v prvem sojenju. Vsebinski prikaz teh dokazov in njihova presoja sta v zadostni meri obrazložena, iz česar se da tudi zanesljivo sklepati, zakaj sodišče ni sledilo spremenjenim izpovedbam, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti. Če med kazenskim postopkom obtoženec in priče spremenijo svoje izpovedbe, sodišče navede, katere od njih šteje za verodostojne in katere zavrača. V taki situaciji ni mogoče sklepati na protispisnost, ki je podana, če je v obrazložitvi sodbe vsebina izpovedb povzeta v nasprotju z dejansko, na takšno napačno povzemanje vsebine dokazov pa sodišče opre ugotovitve o obstoju ali neobstoju odločilnih dejstev. Iz teh razlogov ni mogoče zaključiti, da so pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje take narave, da predstavljajo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

25. Sodišče druge stopnje je prav tako presodilo pritožbene navedbe in jih v obsegu, v katerem so bile obrazložene, tudi utemeljilo (31 in 32 stran sodbe sodišča druge stopnje). Pritožbeno sodišče je očitek, ki se nanaša na neupoštevanje „dejstev iz listinskega gradiva spisa, ki bremenilna dejstva zanikajo“ obravnavalo v okviru s pritožbo uveljavljenega zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kljub ugotovitvi, da pritožnik ni obrazložil, za katera konkretna odločilna razbremenilna dejstva gre (kar bi glede na pritožbeni razlog moral storiti) je utemeljilo, zakaj sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbam prič na glavnih obravnavah (četrti odstavek na 32 strani sodbe sodišča druge stopnje). Pritožbeno sodišče je postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP in je zato ni kršilo.

K zahtevi zagovornika obsojenega D. G. 26. Z navedbami, da izvedeni dokazni postopek temu obsojencu „ni uspel dokazati“, da je sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ in tudi ne, da je bilo dejanje storjeno v hudodelski združbi ter da je deloval v okviru te hudodelske združbe, vložnik zahteve v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izpodbija dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe. Na slednje kažejo tudi vsa tista izvajanja, s katerimi problematizira oceno izpovedbe D. D. Po stališču zahteve obsojeni D. G. ni vzpostavljal nobenega kontakta z dobavitelji in končnimi kupci prepovedanih mamil in jih tudi ni nikoli prodajal. Zato njegovo sodelovanje v hudodelski združbi in vzpostavljanje kontakta z dobavitelji in kupci ni dokazano. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja le, da je D. D. posredoval določena sporočila in navodila za sam prevoz, ne da bi vedel za podrobnosti o njem samem.

27. V nadaljevanju vložnik zahteve opozarja na neskladnost izpovedb, ki sta ju priči Š. in P. dala v Republiki Avstriji z izpovedbama pri zaslišanju v Republiki Sloveniji, prav tako je z njima v neskladju izpovedba K. B., zaslišanega v Avstriji. Če sodišče ni ponovno zaslišalo te priče in je verjelo njegovi izpovedbi, bi ji po obsojenčevem mnenju moralo slediti. Takšne navedbe so splošne narave in na njihovi podlagi ni mogoče preizkusiti, ali obstaja zatrjevana protispisnost in s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik zahteve namreč ni konkretiziral, v čem obstaja precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve uveljavljanje kršitve zakona tudi ustrezno obrazložiti. Vrhovno sodišče namreč kršitev zakona ne preizkusi po uradni dolžnosti.

28. Zahteva opozarja, da je sodišče zavrnilo neposredno zaslišanje priče B. in izvedbo soočenja obsojenega D. G. z D. D. Izvedba teh dokazov je bistvena za potrditev, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja. S temi navedbami vložnik zahteve nakazuje, da je sodišče z zavrnitvijo izvedbe teh dokazov kršilo obsojenčevo pravico obrambe. Glede na to, da je sodišče navedlo razloge, zaradi katerih je izpovedbo B. prebralo na glavni obravnavi (drugi odstavek na 40 strani prvostopenjske sodbe) in tudi razloge za zavrnitev izvedbe soočenja med obsojenim G. in D. D. (četrta alineja na 41. in 42. strani iste sodbe), ob zgolj posplošeni utemeljitvi, ki jo vsebuje zahteva, ni mogoče sklepati, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

29. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ob delni ugoditvi zahtevi zagovornika obsojenega F. V. izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa zahtevo tega zagovornika, v celoti pa zahtevi zagovornikov D. S. in D. G. zavrnilo (prvi odstavek 426. člena in 425. člen ZKP).

30. Ker je Vrhovno sodišče odločilo deloma v korist obsojenega F. V., mu ni naložilo plačila sodne takse (98. a člen v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP). Odločilo pa je, da sta obsojena D. S. in D. G. glede na njune premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).