Jedro

Materialni razlogi iz 2. točke 42. člena KZ za omilitev kazni morajo biti po kvaliteti in stopnji primerljivi s formalnimi razlogi iz 1. točke tega člena. Ker so ti redki, je zadržanost pri uporabi 2. točke 42. člena KZ pričakovana. Vpliv časovne odmaknjenosti na težo kaznivega dejanja je upravičen le, če so bile škodljive posledice odpravljene ali ko so izzvenele.

Izrek

I. Ob ugoditvi pritožbi zagovornice obd. B.J., ob delni ugoditvi pritožbam okrožne državne tožilke, zagovornika obd. A.V., zagovornika obd. B.P. in zagovornika obd. D.J. ter po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v odločbi o krivdi za obd. A.V., obd. D.M., obd. B.P., obd. D.J. in obd. B.J. tako, da se obdolžene za dejanje pod točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da so protipravno hranili strelno orožje in strelivo, katerih predmet je bil posameznikom omejen, s tem da so 7.6.2000 hranili: - A.V. v stanovanjski hiši ... pištolo znamke Smith & Wesson kalibra 9 mm s 14 naboji istega kalibra; - B.P. v stanovanju ... malokalibrsko pištolo Beretta, serijske številke 155455V z nabojnikom in 8. malokalibrskimi naboji; - D.M. v stanovanju ... nabojev kalibra 7,65 mm; - D.J. v stanovanju ... pištolo Brno, serijske številke 14891 kalibra 9 mm in 38 nabojev istega kalibra ter - B.J. v stanovanju ... pištolo znamke Taurus kalibra 38 special, serijskih številk 1031139 ter 115 nabojev istega kalibra, 88 nabojev kalibra 7,65 mm Browning, 4 naboje kalibra 22 mm in 1 naboj kalibra 7,65 mm, čeprav nihče od njih ni imel ustreznega dovoljenja pristojnega organa za nabavo orožja, ki se ga je posameznikom izdajalo v skladu z 9. členom Zakona o orožju (Ur. l. SRS, št. 17/81), s čemer bi naj vsak zase storili kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena KZ; - po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun; - za obd. Z.H. pa tako, da se dejanje pod točko II/4 izreka sodbe sodišča prve stopnje opredeli kot pomoč h kaznivemu dejanju neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ; - v odločbah o kaznih, tako da se: a) obd. A.V. kazen 2 (dve) leti zapora, določena za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, izreče; b) obd. B.P. kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora, določena za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, izreče; c) obd. D.M. kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, določena za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ zviša na 3 (tri) leta zapora, nakar se mu ob upoštevanju kazni 6 mesecev zapora, določene za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreče enotna kazen 3 (tri) leta in 4 (štiri) mesece zapora; d) obd. D.J. kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora, določena za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ izreče; e) obd. F.V. kazen 8 let in 10 mesecev zapora, določena za nadaljevano kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ zviša na 11 (enajst) let in 6 (šest) mesecev zapora, nakar se mu ob upoštevanju kazni 9 mesecev zapora, določene za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreče enotna kazen 12 (dvanajst) let zapora; f) obd. D.G. kazen 6 (šest) let in 9 (devet) mesecev zapora, izrečena za nadaljevano kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ zviša na 9 (devet) let zapora; g) obd. D.S. kazen 2 leti zapora, določene za nadaljevano kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ zviša na 3 (tri) leta in 8 (osem) mesecev zapora, nakar se mu ob upoštevanju kazni 6 mesecev zapora, določene za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreče enotna kazen 4 (štiri) leta zapora in h) obd. B.G. kazen 8 mesecev zapora za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ zviša na 1 (eno) leto zapora in se omilitvena določila iz 2. točke 42. člena KZ ter iz 2. točke 43. člena KZ ne uporabijo; - v odločbi o odvzemu predmetov tako, da se obd. A.V. pištola znamke Smith & Wesson kalibra 9 mm s 14 naboji istega kalibra, obd. B.P. malokalibrska pištola Beretta serijske številke 155455V z nabojnikom in 8. malokalibrskimi naboji, obd. D.M. 5 nabojev kalibra 7,65 mm, obd. D.J. pištola Brno, serijske številke 14891 kalibra 9 mm in 38 nabojev istega kalibra ter obd. B.J. pištola znamke Taurus kalibra 38 special, serijskih številk 1031139 ter 115 nabojev istega kalibra, 88 nabojev kalibra 7,65 mm Browning, 4 naboji kalibra 22 mm in 1 naboj kalibra 7,65 mm vzamejo po 1. točki 498. člena ZKP; - v odločbi o stroških kazenskega postopka za obd. A.V., obd. D.M., obd. B.P. in obd. D.J. tako, da so dolžni plačati povprečnino vsak v višini 400,00 ERU.

II. V ostalem se pritožbe okrožne državne tožilke, zagovornika obd. A.V., zagovornika obd. B.P., zagovornika obd. D.M., zagovornika obd. D.J., pritožbe zagovornika obd. F.V., zagovornika obd. D.G., zagovornika obd. S.P., zagovornika obd. D.S. in samega obdolženega, potem zagovornika obd. S.H., zagovornika obd. Z.H. in zagovornic obd. B.G., pa v celoti zavrnejo kot neutemeljene ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. A.V., obd. B.P., obd. D.M., obd. D.J., obd. F.V., obd. D.G., obd. S.P., obd. D.S., obd. S.H., obd. Z.H. in obd. B.G. so v tem delu kot strošek pritožbenega postopka dolžni plačati nagrado in potrebne izdatke postavljenih zagovornikov, obd. F.V., obd. D.G., obd. S.P., obd. D.S., obd. S.H., obd. Z.H. ter obd. B.G. pa še sodno takso.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. F.V., obd. D.G., obd. S.P., obd. D.S., obd. D.M., obd. A.V., obd. B.P., obd. D.J., obd. S.H., obd. Z.H., obd. B.G. ter obd. B.J. spoznalo za krive, in sicer: - obd. F.V. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ; - obd. D.G. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ; - obd. S.P. storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ; - obd. D.S. storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ; - obd. D.M. storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ; - obd. A.V. storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ; - obd. B.P. storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ; - obd. D.J. storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ; - obd. S.H. storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ; - obd. Z.H. storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter v zvezi s 27. členom KZ; - obd. B.G. storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter - obd. B.J. storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ.

Obd. F.V. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen 8 let in 10 mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen 9 mesecev zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 9 let zapora. Obd. D.G. je bila izrečena kazen 6 let in 9 mesecev zapora ter obd. S.P. kazen 1 leto in 7 mesecev zapora. Obd. D.S. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen 2 leti zapora in za drugo kaznivo dejanje kazen 6 mesecev zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 2 leti in 2 meseca zapora. Obd. D.M. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen 6 mesecev zapora in za tretje kaznivo dejanje, z uporabo omilitvenih določil iz 2. točke 42. člena KZ ter 2. točke 43. člena KZ 3 mesece zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 1 leto in 10 mesecev zapora. Obd. A.V. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen 2 leti zapora in za drugo kaznivo dejanje kazen 6 mesecev zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 2 leti in 3 mesece zapora. Obd. B.P. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen 1 leto in 5 mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje kazen 6 mesecev zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 1 leto in 7 mesecev zapora. Obd. D.J. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen 1 leto in 5 mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen 6 mesecev zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 1 leto in 7 mesecev zapora. Obd. S.H. je bila izrečena kazen 1 leto in 4 mesece zapora, obd. Z.H. kazen 1 leto in 2 meseca zapora, obd. B.G. z uporabo omilitvenih določil iz 2. točke 42. člena KZ in 2. točke 43. člena KZ kazen 8 mesecev zapora ter obd. B.J. kazen 6 mesecev zapora. V tako izrečene kazni je bil po 49. členu KZ obd. F.V. vštet čas, ki ga je prestal v priporu od 7.6.2000 do 17.5.2002, obd. D.G. čas od 18.6.2000 do 16.5.2002, obd. S.P. čas od 7.6.2000 do 10.1.2002, obd. D.S. čas od 7.6.2000 do 10.1.2002, obd. D.M. čas od 20.6.2000 do 10.1.2002, obd. A.V. čas od 21.6.2000 do 10.1.2002, obd. B.P. čas od 12.6.2000 do 18.1.2002, obd. D.J. čas od 7.6.2000 do 1.9.2000 ter od 27.3.2001 do 10.1.2002, obd. S.H. čas od 7.6.2000 do 10.1.2002, obd. Z.H. čas od 20.6.2000 do 10.1.2002 ter obd. B.J. čas od 19.6.2000 do 16.5.2002. Po četrtem odstavku 196. člena KZ so bila zasežena mamila (heroin in marihuana) odvzeta ter po 69. členu ZKP (očitno KZ) še zaseženi pištoli znamke HS 2000 in UZI kot tudi pištola znamke Smith & Wesson kalibra 9 mm s 14 naboji istega kalibra, ki je bila zasežena obd. A.V., potem malokalibrska pištola Beretta, serijske številke 155455V z nabojnikom in 8 malokalibrskimi naboji, ki je bila zasežena obd. B.P., 5 nabojev kalibra 7,45 mm, ki so bili zaseženi obd. D.M. in pištola znamke Taurus kalibra 38 special, serijske številke 1031139 s 115 naboji istega kalibra, 88 naboji kalibra 7,65 mm Browning, 4 naboji kalibra 22 mm in 1. nabojem kalibra 7,65 mm. Obd. F.V., D.G. in S.P. je bila po prvem odstavku 96. člena KZ odvzeta še premoženjska korist v različnih višinah, ki jo obdolženi morajo plačati v različno dolgih obdobjih. Po prvem odstavku 95. člena ZKP so obdolženi dolžni plačati polovico stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP tako, da morata obd. F.V. in obd. D.G. plačati vsak polovico teh stroškov, ostali obdolženi preostalo polovico, medtem ko so bili plačila prve polovice teh stroškov po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščeni. Obdolženi morajo po istem zakonskem določilu plačati tudi povprečnino, in sicer obd. F.V. v višini 1.500,00 EUR, obd. D.G. v višini 1.200,00 EUR in ostali obdolženi v višini 500,00 EUR. Končno, obdolženi so po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžni plačati polovico nagrade in potrebnih izdatkov postavljenih zagovornikov, medtem ko je bilo za ostalo polovico sklenjeno, da se izplača iz proračunskih sredstev.

Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obd. B.V., obd. A.V. in obd. B.P. po 3. točko 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, po kateri bi naj prvi storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in zadnja dva vsak po eno kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. S to sodbo je sodišče prve stopnje po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo še obtožbo, po kateri bi naj obd. A.V. storil nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in dve kaznivi dejanji pranja denarja po četrtem v zvezi s tretjim, drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ, obd. D.S. kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ v zvezi s 25. členim KZ in dve kaznivi dejanji pranja denarja po četrtem v zvezi s tretjim, drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ, obd. D.M. in obd. S.H. vsak po eno kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ, obd. B.J. kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ, obd. Z.H. kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ in dve kaznivi dejanji pranja denarja po četrtem v zvezi s tretjim, drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter obd. B.P. dve kaznivi dejanji pranja denarja po četrtem v zvezi s tretjim, drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ ter podobno kot zgoraj tudi za ta del stroškov kazenskega postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da ti obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo so se v njenem obsodilnem delu pritožili: - okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazni za obd. F.V., obd. D.G., obd. D.S., obd. D.M. in obd. B.G., s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da obd. F.V. za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ določi kazen 15 let zapora ter mu ob upoštevanju določene kazni 9 mesecev zapora za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ izreče enotno kazen 15 let zapora, obd. D.G. za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ izreče kazen 13 let zapora, obd. D.S. za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili določi kazen 5 let zapora in mu ob upoštevanju določene kazni 6 mesecev zapora za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ izreče enotno kazen 5 let in in 5 mesecev zapora, obd. D.M. za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ določi kazen 4 leta zapora ter mu ob upoštevanju določene kazni 6 mesecev zapora za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter ob upoštevanju določene kazni 3 mesece zapora za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ izreče kazen 4 leta in 4 mesece zapora ter obd. B.G. za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ izreče kazen 1 leto in 6 mesecev zapora; - zagovornik obd. F.V. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da to sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obd. D.G. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni, odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obd. S.P. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma tako, da mu izreče pogojno obsodbo, ali podrejeno, da isto sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obd. D.S. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, oziroma podrejeno, da to sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče nižjo kazen; - obd. D.S. sam zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tem delu spremeni tako, da ga plačila teh stroškov oprosti; - zagovornik obd. D.M. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni in stroških kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti, oziroma podrejeno, da to sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obd. A.V. zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazni, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma tako, da mu za kaznivo dejanje pod točko II/3 izreka sodbe določi kazen 1 leto zapora ter da mu ob upoštevanju te spremembe po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreče enotno kazen 1 leto in 5 mesecev zapora; - zagovornik obd. B.P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni in stroških kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti, ali tako, da obdolženemu za posamezna kazniva dejanja določi milejši kazni ter izreče milejšo enotno kazen, oziroma da to sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obd. D.J. iz istih pritožbenih razlogov kot predhodnik, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti, ali tako, da mu za prvo kaznivo dejanje izreče nižjo kazen, za drugo kaznivo dejanje pa pogojno obsodbo, ali tako, da mu za obe kaznivi dejanji določi nižjo kazen in izreče nižjo enotno kazen ter ga hkrati oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, oziroma podrejeno, da isto sodbo razveljavi ter v zadevi samo izvede obravnavo; - zagovornik obd. S.H. zaradi odločbe o kazni, s predlogom, da pritožbeno sodišče v tem delu napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče nižjo kazen; - zagovornik obd. Z.H. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornice obd. B.G. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazni in stroških kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in - zagovornica obd. B.J. iz, kot je zapisala, vseh pritožbenih razlogov, vsebinsko pa le zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o stroških kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti, oziroma podrejeno, da isto sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo okrožne državne tožilke sta odgovorila zagovornika obd. D.S. in zagovornice obd. B.G.. Vsi nasprotujejo pritožbeni obrazložitvi, izpostavljajo dele obrazložitev iz lastnih pritožb, ko so se prav tako pritožili zaradi odločbe o kazni ter predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo navedene pritožnice zavrne. Končno, pritožbeno sodišče je prejelo še pojasnilo predsednice senata v zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka zagovornika obd. F.V..

O seji so bili pravilno obveščeni višji državni tožilec ter po zahtevah še zagovornik obd. F.V. in obdolženi, zagovornik obd. D.G. in obdolženi, zagovornik obd. D.S. in obdolženi, zagovornik obd. D.M. in obdolženi, zagovornik obd. B.P. in obdolženi, zagovornik obd. D.J. in obdolženi, zagovornik obd. Z.H. in zagovornice obd. B.G.. Prvega dne so se seje udeležili vsi navedeni z izjemo obd. F.V., obd. D.S., obd. D.M., obd. B.P., obd. D.J. ter zagovornika obd. Z.H.. Sejo so tega dne ob različnih urah zapustili obd. D.G., obd. B.G., zagovornik obd. D.M., zagovornik obd. F.V. in zagovornik obd. B.P., pri čemer sta se zadnja dva na sejo še vrnila. Drugega dne se seje niso udeležili obd. F.V., obd. D.S., obd. D.M., obd. D.J., zagovornik obd. A.V. ter zagovornik obd. Z.H.. V primerih navedenih odsotnosti je bila seja opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP.

Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje: K 1. točki izreka: Pritožbena prizadevanja zagovornika obd. A.V., zagovornika obd. B.P., zagovornika obd. D.J. ter zagovornice obd. B.J., ko pri kaznivem dejanju pod točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, je mogoče strniti v trditvi, da to dejanje ni kaznivo dejanje. Trditev se je po odločbi Ustavnega sodišča z dne 08.01.2009, št. U-I-88/07 izkazala za utemeljeno. Ustavno sodišče je namreč v tej odločbi v končnem ugotovilo, da se zakonski znaki kaznivega dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ v delu, ki se nanašajo na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s protipravno hrambo strelnega orožja ali razstreliva, katerega promet je posameznikom omejen, lahko popolnoma prekrijejo z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju (ZOro-1) v zvezi z 10. členom istega zakona. Tak položaj, nanj sta v pritožbenih obrazložitvah izrecno opozarjala zagovornik obd. D.J. in zagovornica obd. B.J., po Ustavnem sodišču ustvarja neustavno medsebojno neločljivost, dveh sicer različnih kaznivih ravnanj. Zato je bilo ugotovljeno, da je bil 310. člen KZ v navedenem delu v neskladju z 2. členom in prvim odstavkom 28. člena Ustave ter posledično zapovedano, da se v tem delu 310. člen KZ ne sme uporabljati.

Glede na povzeto, in ker bi naj bilo kaznivo dejanje iz IV. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, storjeno ravno s protipravno hrambo strelnega orožja in streliva, katerih promet je posameznikom omejen, je pritožbeno sodišče po pritožbah navedenih zagovornikov in zagovornice ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter napadeno sodbo v zgornjem delu spremenilo tako, da je obd. A.V., obd. B.P., obd. D.J. in obd. B.J. po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo. Isto je moralo storiti še za obd. D.M., čeravno njegov zagovornik kršitev kazenskega zakona ni uveljavljal. Podlagi za takšno ravnanje sta dve. Prvič, če je bil kazenski zakon prekršen v obdolženčevo škodo, mora pritožbeno sodišče posredovati po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) in drugič, če je pritožbeno sodišče ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolženca, v korist tudi kateremu od soobdolžencev, ki se ni pritožil v tej smeri, ravna prav tako po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta (387. člen ZKP).

Narava ugotovljene kršitve in predvsem njeni učinki so pritožbenemu sodišču dovoljevali, da se ni opredelilo do pritožbenih obrazložitev zagovornika obd. D.M. in zagovornika obd. B.P. glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter glede, tudi s strani zagovornika obd. A.V. in zagovornika obd. D.J., grajane odločbe o kazni. Enako velja še za pritožbeno grajo, kot so jo za ta del odločbe o stroških kazenskega postopka obrazložili zagovornik obd. D.M., zagovornik obd. B.P., zagovornika obd. D.J. in zagovornica obd. B.J..

Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti spremenilo še odločbo o krivdi za obd. Z.H., vendar le glede pravne opredelitve kaznivega dejanja. Pri isti osebi in pri istem kaznivem dejanju ne more biti hkrati podanih več različnih oblik udeležbe (sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 20.05.2004, št. I Ips 244/02). Ker je bila pri pravni opredelitvi obdolženčevega dejanja uporabljena tudi določba 25. člena KZ, pred tem pa je bilo ugotovljeno, da je bil obdolženi pri kaznivem dejanju udeležen kot pomočnik, je pred sodiščem prve stopnje prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP v obdolženčevo škodo. To je kršitev, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), in ki jo je mogoče na zgornji način odpraviti.

Sprememba odločbe o krivdi je za obd. A.V., obd. B.P. in obd. D.J. terjala posege v odločbe o kazni, s katerim je pritožbeno sodišče obdolženim za preostalo kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ iz točke II/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje določeni kazni izreklo. Nekoliko drugače je ravnalo v primeru obd. D.M., ki je bil pod točko III izreka sodbe sodišča prve stopnje spoznan za krivega še enega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, razen tega pa je bilo treba pritrditi pritožbeni graji okrožne državne tožilke glede odločbe o kazni za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ iz točke II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Res je, obdolženčeve kurirske vloge ne gre podcenjevati, še zlasti, ko je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu, pri katerem so že po opredelitvi iz 25. člena KZ izvršitvena ravnanja posameznikov notranje soodvisna. Strinjati se je še s pritožnico, ko opozarja, da je kurir tisti, ki je pri dejanju najbolj izpostavljen in ki najbolj tvega, kar vse terja odločnost in drznost, česar sodišče prve stopnje pri odmeri kazni prav tako ni upoštevalo. Po drugi strani pritožnica, različno od sodišča prve stopnje, ne upošteva pomena posamezne olajševalne okoliščine (npr. nekaznovanost) in s tem različnega vpliva na odmero kazni, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče v „presežku“ njenih prizadevanj zavrnilo. Obrazloženo obenem že samo zase pove, zakaj pritožbeno sodišče ni ugodilo pritožbi zagovornika obd. D.M. glede odločbe o kazni, če je že mogoče prezreti, da obdolženčev položaj v domnevni združbi (tako pritožnik) z vidika uspeha dejanja ni bistven ter da je v pritožbeni obrazložitvi poudarjene olajševalne okoliščine, kot rečeno vsako zase, upoštevalo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je poseglo v odločbo o kaznih še za obd. F.V., obd. D.G., obd. D.S. in obd. B.G. ter jim določene kazni za posamezno kaznivo dejanje in na koncu izrečene enotne kazni oziroma samo izrečene kazni zvišalo. Za obd. F.V. se je strinjalo z okrožno državno tožilko, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ iz točke I/1-5, II/1, 2 ter 6/a-e izreka sodbe ni v zadostni meri upoštevalo njihovega obsega in sploh ne škodljivih posledic, ki so za posameznika uničujoče (primarna viktimizacija), za njegovo ožje in širše okolje pa hudo obremenjujoče (terciarna viktimizacija). Z vidika teže dejanja, časovna odmaknjenost, torej nima tolikšnega pomena kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje, medtem ko na obdolženčevi strani ni mogoče mimo utemeljeno izpostavljene brezbrižnosti do usode tistih – konkretno D.D., ki so pri pretežnem delu zadeve najbolj tvegali in na koncu tudi v splošnem največ izgubili. Spet pa, ker strožji kazenskopravni odziv v tuji državi za del dejanja ne more biti okoliščina, zaradi katere bi bilo obravnavano kaznivo dejanje v vseh preostalih delih težje, in ker je pohlep pri takšnih dejanjih običajno vodilo, pritožbeno sodišče pritožničinim prizadevanjem in končnemu predlogu ni v celoti sledilo.

Podobni razlogi utemeljujejo zvišanje kazni za obd. D.G.. Tudi v tem primeru se pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni premalo upoštevalo obseg storjenega kaznivega dejanja, ki različno od časovne odmaknjenosti, ko škodljive posledice niso bile odpravljene ali ko te niso izzvenele, težo dejanja neposredno določa. Podoben je še razlog, zakaj pritožbeno sodišče pri zvišanju kazni ni upoštevalo strožjega kazenskopravnega odziva v tuji državi in čemu potemtakem je pritožničin predlog v delu zavrnilo. Glede na vsebino spremembe v tem delu sodbe je jasno, da pritožbeno sodišče ni moglo sprejeti zelo posplošene obrazložitve obdolženčevega zagovornika, s katero si je ta prizadeval za znižanje, kot rečeno prenizko odmerjene kazni.

Vse zapisano v zvezi s kurirsko vlogo za obd. D.M. velja še za obd. D.S. kot drugega kurirja pri kaznivem dejanju pod točko II/2 in II/6 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Dodati je le, da je smisel delitve dela, za kar je v obravnavani zadevi nedvomno šlo, ravno v zagotavljanju njegove čim večje učinkovitosti. S tega vidika se pojavno sicer različne vloge v funkcionalnem smislu izkažejo za enakovredne in je zato prav, da se vloga kurirja v razmerju do prodajalca ne podcenjuje. Seveda pa funkcionalna enakovrednost obdolženčeve vloge ter njegova odločnost in drznost niso edine okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri konkretni odmeri kazni. Ta bi se v primeru, če bi pritožbeno sodišče brez ozira na olajševalni okoliščini, kot ju je ugotovilo sodišče prve stopnje, v celoti sledilo pritožbenemu predlogu, izkazala za čezmerno. Obdolženčevo nekaznovanost v pritožbeni obrazložitvi poudarja tudi njegov zagovornik, ki se zaradi že obrazloženega moti v ugotovitvi, da obdolženčeva vloga pri izvršitvi ni bila aktivna, in ki prezre, da je bila obdolžencu za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena KZ določena najnižja kazen. Razen tega obdolženčeva nekaznovanost po kaznivih dejanjih ne more biti poseben dosežek, glede na to, da niti pred tem ni bil kaznovan, kot ne moreta biti njegovi dejanji lažji že zato, ker se je obdolženi nahajal v priporu. Po zgornjem, ko je torej pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo ter obdolženemu kazen zvišalo in po povzetem, pritožbena prizadevanja obdolženčevega zagovornika v tem delu ne morejo biti uspešna.

Materialni razlogi iz 2. točke 42. člena KZ za omilitev kazni morajo biti po kvaliteti in stopnji primerljivi s formalnimi razlogi iz 1. točke tega člena. Ker so ti redki, je zadržanost pri uporabi 2. točke 42. člena KZ pričakovana. Posebne olajševalne okoliščine so namreč tiste, ki morajo imeti v vseh primerih, v katerih se pojavljalo, nedvomno in za vsakogar očitno olajševalno naravo, v konkretnem primeru pa tudi prevladujoč položaj z ozirom na obteževalne okoliščine (prim. Bele I., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 290 – 291). Pritožbeno sodišče se strinja z okrožno državno tožilko, da okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, nimajo takšne narave in tudi v primerjavi z obteževalnimi okoliščinami ne prevladujejo. Gre za običajne okoliščine iz drugega odstavka 41. člena KZ, ki zlasti glede na zgoraj razumljeni pomen kurirske vloge niso prevladujoče, medtem ko v pritožbeni obrazložitvi obdolženčevih zagovornic izpostavljena poškodovanost v prometni nesreči, zaradi izostale povezave s kaznivim dejanjem, obdolženčevim obnašanjem po storjenem kaznivem dejanju in njegovo osebnostjo, niti tega praga ne more doseči. Pritožbeno sodišče je zato pritožbenim prizadevanjem okrožne državne tožilke delno pritrdilo (teža dejanja je v primerjavi s težo dejanj drugih storilcev iz sklopa kaznivih dejanj pod točko II/6 izreka sodbe sodišča prve stopnje, manjša), pritožbena prizadevanja obdolženčevih zagovornic za izrek še bolj omiljene kazni pa v celoti zavrnilo.

Čeravno je pritožbeno sodišče obd. A.V., obd. D.M., obd. B.P., obd. D.J. In obd. B.J. oprostilo obtožbe pod točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje, jim je zasežene pištole in strelivo vzelo. Podlaga za takšno ravnanje je v prvem odstavku 498. člena ZKP, ki dovoljuje odvzem predmetov tudi tedaj, ko se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, če je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje, ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali morale. Dejstvo, da gre za orožje, katerega namen in učinki so vsakomur znani, dejstvo, da nobeden izmed obdolženih ni imel dovoljenja za nabavo tega orožja, se pravi, da niso bili preizkušani v smislu 14. člena ZOro-1 ter da sta bila obd. B.P. in obd. D.J. že kaznovana (prvi celo za kaznivo dejanje umora), utemeljujejo ugotovitev, da bi vrnitev predmetov nasprotovala koristim splošne varnosti, ki jih pritožbeno sodišče pri takšni presoji ni smelo prezreti.

Glede na spremenjeno odločbo o krivdi za obd. A.V., obd. D.M., obd. B.P., obd. D.J. in obd. B.J. je pritožbeno sodišče najprej sklenilo, da stroški kazenskega postopka za del v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje obremenjujejo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP), nato pa za prve štiri obdolžene odločbo o stroških tega postopka v zvezi z ostalimi kaznivimi dejanji, spremenilo tako, da jim je odmerjeno povprečnino sorazmerno znižalo.

K točki II izreka sodbe: Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, zakaj okrožna državna tožilka v njenih pritožbenih prizadevanjih ni bila povsem uspešna in zakaj so se pritožbena prizadevanja zagovornika obd. D.G., zagovornika obd. D.M., zagovornika obd. D.S. in zagovornic obd. B.G. glede odločbe o kazni izkazala za neutemeljena. Razlogi so po presoji pritožbenega sodišča jasni in jih zato v nadaljevanju ne gre ponavljati.

Po zagovorniku obd. A.V. je bil pri kaznivem dejanju pod točko II/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje prekršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Meni namreč, da je treba razumeti prenašanje kot znak kaznivega dejanja v smislu fizičnega prenašanja stvari, ki za obdolženega v izreku ni opisano. S povzeto obrazložitvijo pritožnik prezre, da je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja, storjenega v sostorilstvu, ki po 25. členu KZ ni samo v neposrednem soizvrševanju znakov kaznivega dejanja, ki pri določenih kaznivih dejanj sploh ni mogoče, oziroma je v stvarnosti videti groteskno, temveč tudi v odločilnem prispevku k njegovi izvršitvi. Ta je v izreku sodbe zadostno opisan, v njenih razlogih pa ustrezno obrazložen, zaradi česar o kaznivosti ravnanja obd. A.V. oziroma njegovi določenosti v Kazenskem zakoniku ne more biti nobenega dvoma.

Pritožnik graja odločbo o kazni z obrazložitvijo, da sodišče prve stopnje pravzaprav ni ugotovilo nobenih obteževalnih okoliščin, potem, da je marihuana najmanj nevarno mamilo in da 5 kg nikakor ne predstavlja večje količine. Prva ugotovitev je z ozirom na razloge na 102. in 103. strani naravnost zmotna, druga nasprotuje splošno znanemu dejstvu, da marihuana v prenesenem pomenu ne vodi proč, temveč k uživanju še nevarnejših mamil, medtem ko pri 5 kg zanesljivo ne gre za količino, ki bi pri odmeri kazni terjala posebno prizanesljivost. Zagovornik obd. B.P. zatrjuje obstoj nasprotja med izrekom sodbe in razlogi ter odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih kot bistvenima kršitvama določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem je čas storitve kaznivega dejanja odločilno dejstvo, do katerega se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo, saj ni nikjer navedeno, da je 22.2.2000, ko naj bi obd. B.P. po izreku sodbe prevzel 5 kg marihuane, potekal telefonski pogovor med njim in obd. A.V. Če pustimo ob strani, da iz povzete obrazložitve ni razvidno, v čem torej izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, je treba v okviru presoje iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP opozoriti, da je pri takšnem, pojmovno sicer spornem nasprotju (gl. Petrič B., Komentar Zakona o krivičnom postupku, Grafosrem, Šid 1982, str. 896) ključno vprašanje, ali in v katerem delu se dejstva iz izreka in razlogov sodbe medsebojno razlikujejo. Pritožnik, kot rečeno, razlike ni obrazložil, pritožbeno sodišče pa je pri navedenem preizkusu ugotovilo, da so dejstva iz obeh delov sodbe skladna, čeravno se v razlogih zgornji datum neposredno ne omenja. Bržkone zato, ker je bilo kaznivo dejanje pod točko II/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje storjeno v sostorilstvu in ker je kot celota potekalo v obdobju od 14.2.2000 do 28.2.2000. Časovnemu zaporedju znotraj obdobja strukturno sledijo tudi razlogi sodbe in tako zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Podobno velja še za razloge sodbe, ki kljub izostali neposredni navedbi datuma storitve kaznivega dejanja niso nezadostni. Njihova struktura je namreč takšna, da je povsem jasno, kdo (vse), kako in kdaj je zgornje kaznivo dejanje storil. Kot je iz pritožbene obrazložitve mogoče razumeti, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno zato, ker obdolženčev zagovor, v katerem je zanikal, da bi po telefonu govoril z obd. AV., da se na posnetkih nahaja njegov glas in da certifikat za mobilno številko ..., pripada njemu, ni bil preizkušan z ustreznimi meritvami frekvenc glasu in ker ni bilo pridobljeno navodilo, ki ga je za preliminarne teste, s katerimi se ugotavlja vsebnost THC, izdelal njihov proizvajalec, da bi se ugotovilo, ali so bili ti testi pravilno opravljeni.

S povzeto obrazložitvijo pritožnik najprej prezre, da se je obdolženi v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem zagovarjal zgolj tako, da ga je zanikal (list. št. 2850), s čemer so (bile), sicer nepredlagane meritve frekvenc glasu že po naravi stvari onemogočene. Izbrani način obrambe je tudi tisti, ki vodi v ugotovitev, da gre pri navedbah, ki zadevajo resničnost telefonskih pogovorov z obd. A.V, identiteto posnetih glasov ter lastništvo certifikata za navedeno mobilno številko, po vsebini za nova dejstva, za katera pa pritožnik ni obrazložil, zakaj jih ni navedel že prej in ne, kateri so tisti dokazi, ki bi naj ta dejstva dokazovali (četrti odstavek 369. člena ZKP). V tem delu je torej pritožba neupoštevna in neupoštevna je v zadnjem delu, saj iz pritožbene obrazložitve ni jasno, izpad katerega izmed odločilnih dejstev je nepridobljeno navodilo povzročilo. Druga stvar seveda je, če pritožnik to šteje kot eno izmed okoliščin, zaradi katere dvomi v pravilnost preliminarnih testiranj, vendar niti tedaj ne pove, čemu so bila ta testiranja nepravilno opravljena in ne pove, v čem konkretno so ugotovitve izvedenca T.G, zaradi zatrjevanih nepravilnosti po zasegu marihuane, napačne. Zadnje tembolj, ker v celotnem spisu in priloženem gradivu ni prav nobenega podatka, ki bi kakorkoli potrjeval pritožnikovo bojazen, da je bila predmet izvedenčevega izvida druga marihuana od tiste, ki je bila v Podlehniku najdena in kasneje zasežena. Pritožnikova prizadevanja so se tako v delu izkazala za neutemljena, v delu za neupoštevna in v delu kot prizadevanja v smeri zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki enako kot predhodna ne morejo biti uspešna.

V graji pravilnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnik v splošnem opozarja, da dejstva temeljijo na posrednih dokazih in da niso podprta s t.i. materialnimi dokazi, v posameznem pa, da v telefonskih pogovorih ni bila nikjer omenjena količina 5 kg marihuane, ki je mimogrede ni nihče niti videl ali kakršnegakoli drugega mamila, da ni nobenega dokaza, ki bi govoril za to, da gre pri „repi“ za marihuano in pri zaseženih 447,0 g marihuane za mamilo, potem da se beseda „očale“, ki sta ju v telefonskih pogovorih uporabljala obd. A.V. in obd. Z.H. nanaša na stvar in ne na osebo, da je obd. A.V. v zagovoru zanikal, da bi se pogovarjal z obd. B.P. in da obd. S.H. v svojem zagovoru ni nikjer omenil, da bi naj mamilo prejel od obdolženca. Končno, niti v opisu dejanja ni navedeno, od koga bi naj obdolženi mamilo prevzel, razen tega pa je nelogično, da je bil zaradi domnevno slabe kvalitete vrnjen samo del marihuane, in še to na Hrvaško, namesto da bi preizkuševalec njeno kvaliteto ocenil v Sloveniji.

Pritožbeno sodišče se strinja, da napadena sodba v grajanem delu temelji na posrednih dokazih. Med te je po opredelitvi treba uvrstiti tudi materialne dokaze, se pravi tiste, ki jih pritožnik skozi pritožbeno obrazložitev najbolj pogreša. Toda v pravnih sistemih z uveljavljano prosto presojo dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) ima njihova vsebina prednost pred različnimi uvrstitvami, ki konec koncev v posameznem primeru ugotavljanja dejstev niti ne omogočajo. Izhajajoč iz vsebine tako lažje razumemo, zakaj neposredni dokazi sami zase pravilnosti dejanskega stanja ne zagotavljajo in zakaj je lahko to tudi v primeru posrednih dokazov pravilno ugotovljeno.

Ustrezno izdelani razlogi govore, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na prestrežene telefonske pogovore med obd. AV. in neznancem iz Hrvaške ter istim obdolžencem in obd. S.H., obd. Z.H., obd. D.J. ter obd. B.P., potem na poročilo o tajnem opazovanju, zapisnik o ogledu kraja dejanja, izpovedbe prič „policista – vodje“ A.K., B.R. in G.P. ter na izvedensko mnenje izvedenca T.G.. Pri tem zanesljivo drži, da v prestreženih telefonskih pogovorih ni bila nikjer neposredno omenjena količina 5 kg marihuane ali kakršnegakoli drugega mamila, vendar obenem ne smejo ostati prezrte druge okoliščine, ki v vsoti vodijo v enako zanesljivo ugotovitev, da je pri navedeni komunikaciji šlo ravno za to. Če lahko pustimo ob strani, da bi vsaj obd. A.V. kot nekdanji policist ravnal naivno, če bi bil v telefonskih pogovorih neposreden, je dejstvo, da si ti časovno sledijo, da je glede na njihovo gostoto in vračanje klicev med sogovorniki zaznan komunikacijski krog, da isti vedo o čem se pogovarjajo in da tega v razmeroma dolgem časovnem obdobju niti enkrat ne razkrijejo. Slednje je tudi v pogojih ostre konkurence nenavadno in nenavadna je uporaba izrazov, ki ne asocirajo na dejavnost, s katero bi se naj ukvarjal obd. A.V.. Drugače je, ko zakonito dejavnost (preprodaja avtomobilov) zamenjano z nezakonito dejavnostjo, pri kateri se asociacija med repo in marihuano izkaže za smiselno. Sploh pa sta obd. A.V. in neznanec iz Hrvaške ob repi omenjala še „onih deset“, kar je sodišče prve stopnje pravilno povezalo z vsebino in bruto težo v Podlehniku zaseženega svežnja ter na ta način zanesljivo identificiralo predmet prenosa in njegovo količino. Da bi za kaj takšnega policisti morali zaseči vseh 5 kg marihuane, kot je to posredno zahtevano v pritožbeni obrazložitvi, je pretirano, še zlasti glede na izpovedbo priče G.P., ki je v delu, ko podaja razloge za izostali zaseg, različna od pritožnika, ni mogoče ignorirati. Pritožbena trditev, da pri zaseženih 447,02 g marihuane ni bilo dokazano, da gre za mamilo, pa je z ozirom na izpovedbo B.R. ter na ugotovitve izvedenca T. G. povsem pavšalno in zato neuspešno.

Podobno kot za predmet prenosa velja še za osebe, ki so prenos izvrševale oziroma pri njem tvorno sodelovale, zaradi česar niti ni nenavadno, da obdolženčevo ime v telefonskih pogovorih ni bilo omenjeno. Razen tega se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikom, da se beseda „očale“, ki sta jo v telefonskih pogovorih uporabljala obd. A.V. in obd. Z.H. nanaša na stvar, saj iz nadaljevanja pogovorov in iz pogovorov z drugimi sogovorniki ni videti, kaj naj bi si ti z očali (kot stvarjo) začeli. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri očalih šlo za obdolženega, ki je zaradi povezave z okoliščino, da ta nosi očala in da je uporabljal telefonsko številko, katere certifikat je bil zasežen ob hišni preiskavi, je torej pravilna, medtem ko je treba za obdolženega razbremenjujoče navedbe iz zagovora obd. A.V. in obd. S.H. razumeti v kontekstu njunih obramb, s katerima sta ta dva obdolženca očitke iz obtožbe zavračala. Toda če drži, da so ti posledica policijske zarote, motivirane z zavistjo (obd. A.V.) oziroma da je v resnici potekalo vse po navodilih nekega D. iz Hrvaške (obd. S.H.), kar seveda ni isto, je naslednji sklep ta, da so preostali obdolženci v eno ali drugo dogajanje zašli po naključju, brez da bi vedeli, za kaj pri vsem skupaj sploh gre. S tem pa se znova vračamo na telefonske pogovore, ki zaradi že ugotovljenih značilnosti takšno naključje in zlasti intelektualno nebogljenost nedvomno izključujejo. Različno od pritožnika pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je v opisu dejanja izročitelj mamila obdolžencu, četudi kot neznani kurir, naveden ter da je izkustveni dvom v zvezi z „reklamacijo“ upravičen le ob predhodno izkazanem dejstvu, da so policisti očitno pomotoma sledili neki tretji kriminalni dejavnosti s popolnoma neznanimi akterji. Po vsem obrazloženem in po tistem, kar izhaja še iz razlogov napadene sodbe, se zadnje zagotovo ni zgodilo.

Po pritožniku sta pri odmeri kazni ugotovljeni olajševalni okoliščini prišli premalo do izraza, hkrati pa ni bilo upoštevano obdolženčevo življenje po storjenem kaznivem dejanju, potem, da z dejanjem ni bila povzročena škoda, da obdolženi ni pridobil premoženjske koristi ter da je marihuana najmanj škodljivo mamilo, uporaba katerega je v posameznih državah dovoljena, zaradi določenih blagodejnih učinkov pa celo s strani ustreznih strok priporočljiva.

S povzeto obrazložitvijo pritožnik najprej prezre, da je bila obdolženemu določena kazen le nekaj nad najnižjo predpisano kaznijo, da je treba obdolženčevo življenje po kaznivem dejanju ocenjevati z ozirom, da je bilo to storjeno v času pogojnega odpusta in da z izjemo zaseženih 447,02 g marihuane ne moremo vedeti, da z dejanjem ni bila povzročena nobena škoda. Odsotnost premoženjske koristi, za razliko od količine na težo dejanja ne vpliva, medtem ko se pritožbeno sodišče v zvezi z zatrjevano majhno škodljivostjo marihuane sklicuje na razloge, s katerimi je odgovorilo na istovrstne navedbe zagovornika obd. A.V.. Dodati je le, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno vse prej kot zato, da bi bilo mamilo uporabljeno za namene, kot jih pritožnik v pritožbeni obrazložitvi podrobneje predstavlja. Ker torej zatrjevane olajševalne okoliščine niso podane in ker je med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami v izbrani višini podano ustrezno ravnovesje, se odmera kazni obdolženemu izkaže za pravilno, njena graja pa za neutemeljeno.

Odločba o stroških kazenskega postopka je sestavljena iz treh delov – odstavkov. V zadnjem je bilo odločeno o stroških kazenskega postopka iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Ti ne morejo biti predmet oprostitve po četrtem odstavku 95. člena ZKP, za kar si prizadeva pritožnik, temveč je zanje za primer nezmožnosti plačila, ko gre za postavljenega zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP predpisano izplačilo iz proračunskih sredstev. Ker je sodišče prve stopnje ravnalo po predpisanem, odločba o stroških kazenskega postopka v zvezi s pritožnikovo nagrado in potrebnimi izdatki ni napačna, medtem ko je terjana odločba v smislu četrtega odstavka 92. člena ZKP odvečna, saj so bili pritožniku med postopkom ti stroški iz proračunskih sredstev že izplačani in je morebitno zmotno tolmačenje napadene odločbe izključeno.

S trditvijo, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na ugotovitve nekdanjega Centra za kriminalistično-tehnične preiskave (CKTP), kar bi po sklepu Višjega sodišča z dne 9.7.2004, št. Kp 686/2002 ne smelo storiti, zagovornik obd. D.J. po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, brez da bi obenem obrazložil, katera izmed ustavno določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin je bila na ta način kršena in ne zakonskega določila, po katerem se navedeno strokovno mnenje v konkretnem kazenskem postopku ne bi smelo uporabiti. Kljub pomanjkljivi obrazložitvi je pritožbeno sodišče moralo uveljavljano kršitev preizkusiti še po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je Višje sodišče v navedenem sklepu, strokovno mnenje CKTP, „reproducirano“ s strani delavke tega centra, nedvomno štelo kot dokaz, na katerega se sodba ne sme opirati. Takšno stališče je posledica tedanjega razumevanja odločbe Ustavnega sodišča z dne 8.1.1998, št. U-I 132/95, ki pa je bilo kasneje skozi sodno prakso – nenazadnje samega Ustavnega sodišča (prim. odločba z dne 13.3.1998, št. Up-62/98) preseženo. Še zlasti tedaj, ko so ugotovitve CKTP preizkušane z izvedenskimi mnenji sodnih izvedencev (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 13.4.2006, št. I Kp 628/2005), kar se je v obravnavani zadevi tudi zgodilo. Smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz gornjega zakonskega določila tako niti po zapovedanem preizkusu ni podana.

Če je pritožnik z očitkom, da se sodišče prve stopnje v „sodbi ni opredelilo in ocenilo zatrjevanega obdolženčevega ravnanja“, meril na bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, so njegova pritožbena prizadevanja neutemeljena. Razlika med pripravljalnimi in izvršitvenimi ravnanji bi bila odločilna le v primeru drugih izvršitvenih ravnanj iz prvega odstavka 196. člena KZ (denimo prodaje), v primeru opisanega prenašanja od osebe do osebe pa ne. V tem primeru je namreč jasno, da je pri obdolženčevem ravnanju šlo za izvršitev in se zato sodišče prve stopnje do navedene razlike ni bilo dolžno opredeljevati. Podobno velja v zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj obdolženčevega ravnanja ni bilo mogoče pravno opredeliti kot kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. V sodbi so na straneh 76 in 77 podani jasni razlogi, zakaj so obd. A.V., obd. B.P., obd. D.J. in obd. S.H. ravnali kot sostorilci in čemu je obd. Z.H. ravnal kot pomočnik. Da bi nato moralo biti obrazloženo še tisto, kar posredno terja pritožnik, je z ozirom na opis dejanja in upoštevaje, da se obdolženi v smeri pomoči niti ni zagovarjal, nepotrebno. Nekoliko drugače je glede očitane odsotnosti razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov in izostale dokazne ocene o tem, zakaj je bilo „mamilo vrženo v obcestni jarek“. Pritožnik določnega predloga po pridobitvi plastične vrečke z zaseženo marihuano v prvem in ponovljenem sojenju v resnici ni podal, zaradi česar v tej zvezi ni bilo kaj obrazložiti, medtem ko zastavljeno vprašanje ne zadeva odločilnih dejstev in so terjani razlogi znova nepotrebni. Končno, pritožnik ni obrazložil, kateri razlogi so med seboj v nasprotju in v čem si nasprotujejo, navedeni preizkus iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP pa pavšalno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka v tem segmentu ni razkril. Pravna opredelitev kaznivega dejanja je odvisna od predhodno ugotovljenih odločilnih dejstev. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev, zaradi katerih bi bilo treba obdolženčevo ravnanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, za kar si sicer prizadeva pritožnik, smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

Iz pritožnikove graje popolnosti in pravilnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da ni bilo ugotovljeno, kateri izmed policistov je našel odvrženi sveženj z marihuano, da se ne ve, kaj se je od trenutka najdbe do izdelave strokovnega mnenja s tem svežnjem dogajalo, da zato ni potrjena identiteta med zaseženo in v izvedenskem mnenju preizkušano substanco, da v izvedenskem mnenju izvedenca T.G. ni ugotovitve, ali po kromatogramskem preizkusu vsebnost THC presega marker I in ne, ali je pri zaseženi marihuani šlo za moške ali ženske vršičke, da izraz „repa“ nujno ne pomeni mamila, da so „čelavi“ tudi drugi obdolženci in da je bilo v tej zvezi neutemeljeno sprejeto tolmačenje organov pregona, potem da se obd. S.H. z obdolženim ni nikoli pogovarjal o mamilih, da bi policisti 5 kg marihuane, če bi bila takšna količina resnično posredi, zanesljivo zasegli in naposled, da ni logično, da bi obdolženi, ki naj ne bi imel prostora za hrambo marihuane, le-to v obsegu 447,02 g vračal obd. S.H. in ne, kako bi naj obdolženi za posamezni del marihuane preverjali njeno kvaliteto ob dejstvu, da obd. D.J. ne kadi, ne pije alkohola ter da se intenzivno ukvarja s športom.

Kdaj in kako je bil sveženj z marihuano najden, izhaja iz treh virov: iz izpovedbe policista – vodje, iz zapisnika o ogledu kraja ter iz izpovedbe priče A.K.. Viri so po vsebini jasni, medsebojno skladni in posredno terjanih dopolnitev ne potrebujejo. Kateri izmed policistov je na kraju najdbe prvi prijel za sveženj z marihuano, je z vidika odločilnih dejstev nepomembno, medtem ko je pot svežnja po njegovem zasegu v zadostni meri opisana s strani omenjenega A.K. ter zlasti B.R., ki je tudi povedal, čemu je bila vsebina svežnja razdeljena v tri vrečke. Pritožnikovi strahovi o možnosti številnih manipulacij z zaseženim svežnjem so torej odveč in tako identitete med zaseženo ter v izvedenskem mnenju preizkušano marihuano niti po presoji pritožbenega sodišča ni bilo treba posebej potrjevati. Smiselno enako velja glede vsebnosti THC, ki je bila v navedenem izvedenskem mnenju v splošnem ugotovljena in glede spola vršičkov, ki v istem mnenju resnično ni bil ugotovljen. Z vidika štirinajstega odstavka 126. člena KZ, 2. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD) ter Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog, ki ne zahtevajo posebnega razmerja psihotropnih substanc, sta terjani dejstvi pravzaprav nepomembni (gl. sodba Vrhovnega sodišča z dne 28.6.2007, št. I Ips 138/06) in sta kot takšni smeli izostati.

Po drugi strani se je v splošnem mogoče strinjati s pritožnikom, da besedi repa in čelavi nista pomensko zaprti, v posameznem pa je treba enako kot pri obd. B.P. opozoriti na značilnost telefonskih pogovorov, ki si časovno sledijo, so pogosti in ko sogovorniki vedo o čem se pogovarjajo ter istega ne razkrijejo. Da se obd. S.H. in obdolženi po telefonu nista neposredno pogovarjala o mamilih, potemtakem ni nobeno presenečenje, kot ni presenečenje izpovedba priče G.P., po kateri policisti (očitno zaradi dinamike celotnega dogajanja) niso mogli operativno pokriti ter na koncu zaseči vseh 5 kg marihuane. Končno, pritožnikov izkustveni dvom temelji na prezrti vsebini telefonskih pogovorov med vsemi obdolženimi, iz katerih že po razlogih napadene sodbe jasno izhaja, da je šlo pri obd. D.J., kljub izbranemu zdravemu načinu življenja in posledični osebni nekompetentnosti za preverjanje mamila, za enega izmed osrednjih členov v sostorilski verigi, s čemer se ravnanja obd. S.H. izkažejo za logična in izkustveno popolnoma sprejemljiva. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je torej popolno in pravilno, pritožnikova nasprotna prizadevanja pa so po obrazloženem neuspešna.

Ker je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo časovno odmaknjenost dejanja, ker ni upoštevalo, da je šlo za promet vsega 447,02 g marihuane, ki sodi med lažja mamila, ker obdolženi po tem dejanju ni storil nobenega istovrstnega kaznivega dejanja, ker je edini hranilec v družini, ker ima hudo bolno partnerko in ker je del kazni prestal v njeni najhujši obliki (priporu), pritožnik ocenjuje odmerjeno kazen za previsoko.

Kot je to bilo enkrat že obrazloženo, je treba tudi pri odmeri kazni obd. D.J. izhajati iz dejstva, da mu je bila določena kazen blizu posebnega minimuma in že je bilo opozorjeno, da je vpliv časovne odmaknjenosti na težo kaznivega dejanja upravičen le, če so bile škodljive posledice (najbolj seveda s strani posameznega obdolženega) odpravljene ali ko so izzvenele. O zadnjem v konkretnem primeru ni nobenih podatkov. Z ozirom na jasnost izreka sodbe je skoraj odveč izpostavljati, da ni šlo za prenos 447,02 g marihuane, temveč za približno 10-krat večjo količino mamila, katerega učinkov kljub „mehkosti“ ne gre podcenjevati.

Čeravno so obdolženčeve socialne razmere zaradi nizkih mesečnih prejemkov in razmer v družini, po pritožnikovih zatrjevanjih slabe, ne sme ostati prezrto, da se obdolženi po njegovem zagovoru ukvarja še z izterjavami dolgov. Med temi so tudi takšni z visokimi zneski, se pravi, da niti tovrstni zaslužki ne morejo biti majhni. Naložena obveza plačila stroškov kazenskega postopka v omejenem obsegu se je tako izkazala za pravilno, pritožnikova prizadevanja za oprostitev plačila vseh stroškov tega postopka pa so neutemeljena.

Zagovornik obd. D.M. za del sodbe pod točko II/2 izreka, zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelil in ne obrazložil, s čemer so se ta izkazala za neupoštevna. Enako velja glede zatrjevanj v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, saj iz pritožbene obrazložitve ni jasno, katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

V graji pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pritožnik izpostavlja, da zaslišani tajni policijski delavec Dani ni vedel odgovoriti na nobeno vprašanje, da se njegova izpovedba in poročilo z dne 30.01.2001 ne skladata s poročilom o tajnem opazovanju z istim datumom, v katerem ni zaznano, da bi obd. D.S. in obdolženi tega dne vstopala v gostinski lokal M. v R. in da je poročila od tajnega policijskega sodelavca M. pisala druga oseba, kar vse ustvarja dvom, da je ravno obdolženi odložil pošiljko orožja in mamil v avtomobil od tajnega policijskega delavca.

S povzeto obrazložitvijo pritožnik najprej prezre, da zgornji dokazi niso edini, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženi na kraju dejanja bil in da je očitano kaznivo dejanje storil. Sem sodijo še prestreženi telefonski pogovori, zagovor obd. D.S. ter izpovedba tajnega policijskega sodelavca M., ki je dejstva iz poročila, če tudi ga ni sam neposredno izdelal, zvečine potrdil. Da tajni policijski delavec D. ne bi vedel odgovoriti na nobeno izmed zastavljenih vprašanj in da se ničesar ni spominjal, zapisnik o njegovem zaslišanju z dne 23.05.2008 ne potrjuje, medtem ko je zatrjevano razhajanje s poročilom o tajnem opazovanju z dne 30.01.2000, ki ga je mimogrede sodišče prve stopnje zaznalo, z vidika odločilnih dejstev postranskega pomena. Glede na sosledje in vsebino prestreženih telefonskih pogovorov ter izpovedbo tajnega policijskega sodelavca M. je namreč jasno, da se tajni policijski delavec D. pred navedeni gostinski lokal ni pripeljal s „polnim“ avtomobilom in jasno je, kdo je tisti, ki je avtomobil „napolnil“.

Po pritožniku odločba o stroških kazenskega postopka očitno v zvezi s postavljenim zagovornikom ni pravilna zato, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo „novega“ dejstva, da je obdolženi brezposeln, in ker nima nobenega premoženja. Čeravno je prvo dejstvo izkazano s priloženim potrdilom Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (Zavod), pri čemer sta datum prijave na Zavod in datum izdaje potrdila identična, pritožnik ni obrazložil, kako in s čem se obdolženi kot odrasla in samostojna oseba preživlja ter kako se prijavljena brezposelnost odraža na dolžnosti preživljanja nepreskrbljenega otroka. Sploh pa je zatrjevano dejstvo treba presojati skozi obdolženčevo sposobnost, da je kljub razmeroma nizkim dohodkom in preživninskim obveznostim v obdobju storjenega kaznivega dejanja zmogel imeti v posesti ter uporabljati takšno motorno vozilo, kot je avtomobil znamke Nissan turbo in avtomobil „na katerem je pisalo Ferrari“ (list. št. 401-403). Drugo dejstvo je sodišče prve stopnje nedvomno upoštevalo, saj mora obdolženi plačati le del navedenih stroškov, zaradi česar bi se plačilo preostalega dela iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 97. člena ZKP) izkazalo za neupravičeno.

Zagovornik obd. F.V. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka s trditvijo, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisa (2. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), da je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna (3. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), da se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne sme opirati (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Prva kršitev je po pritožniku podana zato, ker se je sodišče prve stopnje seznanilo z video kasetami OK Kartel št. 2, 3 in 7, za katere je na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP izdalo sklep, da se izločijo iz spisov, zaprejo v poseben ovitek in izročijo preiskovalnemu sodniku, da jih hrani ločeno od spisa. Pri tem v zvezi z izločitvijo sodnika po 4.a točki 39. člena ZKP prezre časovne omejitve iz drugega odstavka 41. člena ZKP in zlasti omejitev iz 384. člena ZKP, po kateri se je na navedeno kršitev v pritožbi dovoljeno sklicevati le, če na kršitev ni bilo mogoče opozoriti med glavno obravnavo, ali če je bilo nanjo opozorjeno, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ker se v postopku pred sodiščem prve stopnje nič od povzetega ni zgodilo, je pritožnik prekludiran in zgornje kršitve v pritožbenem postopku ne more uveljavljati (gl. sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 27.03.2008, št. I Ips 378/2007).

Drugo kršitev pritožnik vidi v okoliščini, da je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo v obdolženčevi odsotnosti, čeravno je na enem izmed njenih nadaljevanj zaslišalo pričo D.D., ki je obdolženca nedvomno obremenjeval. Po pritožniku je bila obdolženčeva navzočnost v danem primeru nujna, njegova izjava, da se strinja s sojenjem v odsotnosti pa brezpredmetna. Toda po drugi strani, pritožnik ne navede, da je bil obdolženi z vsemi nadaljevanji glavne obravnave seznanjen kot tudi, kaj se bo, na katerem izmed nadaljevanj dogajalo. Bolj od soglasja je pomembno, da obdolženi v nobenem primeru svoje odsotnosti ni opravičil in da se v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I. izreka sodbe sodišča prve stopnje praktično ni zagovarjal. Obdolženčev neopravičen izostanek iz glavne obravnave, ob vedenju, kateri dokazi se bodo na tej obravnavi izvajali tako utemeljuje domnevo, da se je pravici do zaslišanja priče odpovedal, medtem ko sta izbrani način obrambe ter vsebina izpovedbe D.D. pred in med glavno obravnavo, ki je bila glede bistvenih okoliščin kaznivega dejanja jasna, tudi po presoji pritožbenega sodišča dovoljevala oceno, da obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna. Kljub obdolženčevi odsotnosti je torej sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo brez da bi kršilo tretji odstavek 307. člena ZKP in zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Pogoj za tretjo kršitev je, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na slikovni zapis video posnetka štev. 4 z dne 16.01.2000. To se po razlogih sodbe ni zgodilo, sploh pa navedeni video posnetek ne prikazuje dogajanj v hotelski sobi ali avtomobilu, temveč predajo 1 kg heroina med neidentificiranim obdolženčevim kurirjem in tajnim policijskim delavcem D. pred gostiščem L. (list. št. 683 prilog spisa in list. št. 4086 spisa) in že zato ne more biti predmet zatrjevane dokazne prepovedi.

Zadnjo kršitev pritožnik utemeljuje z ugotovitvijo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je izvedlo nezakonit dokaz, zakaj je štelo, da obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna in zakaj je obdolženi kazniva dejanja storil v stanju prištevnosti. Ker je, kot rečeno, pogoj za bistveno kršitev določb kazenskega postopka z 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP opiranje sodbe na nedovoljen dokaz, video posnetka št. 4 pa med takšne dokaze ni mogoče uvrstiti, je obrazložitev o izvajanju nezakonitega dokaza, še zlasti, ko pritožnik na to ni imel nobenih pripomb, odvečna, če že ne nesmiselna. Razlogi o ne-nujnosti obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi so zadostni, pri čemer ne sme ostati prezrto, da niti pritožnik tega dejstva pred sprejeto odločitvijo ni problematiziral. Končno, prištevnost kot podstat krivde se domneva in je v primeru izostalega dvoma ni treba posebej dokazovati ter se v razlogih sodbe do nje, prav tako posebej opredeljevati. Ker dvom v obdolženčevo prištevnost pred sodiščem prve stopnje ni bil zaznan, so pritožnikova prizadevanja tudi v tem segmentu bistvenih kršitev določb kazenskega postopka neuspešna.

Pravna relevantnost ni edini pogoj, ki mora biti izpolnjen, da bi sodišče posameznemu dokaznemu predlogu ugodilo. Enako pomembna je še stopnja verjetnosti o uspešnosti/koristnosti dokaza za obdolženca, ki jo mora predlagatelj v obrazložitvi dokaznega predloga izkazati (gl. npr. sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 5.6.2008, št. I Ips 118/2008). To pritožniku tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo. Zgolj splošna zatrjevanja o nižjih dokaznih standardih v predkazenskem postopku in o Centru za kriminalistično tehnične preiskave kot pomoči policije v tem postopku, brez da bi bilo obenem obrazloženo, čemu zavarovani dokazi in ugotovitve Centra ne omogočajo zanesljivih zaključkov o odločilnih dejstvih, ne dosegajo tiste stopnje verjetnosti, ki bi govorila za drugačna dejstva od (že) ugotovljenih in ki bi posledično terjala dopolnitev dokaznega postopka. Sploh pa je pritožnik uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP obrazložil v njenem prvem delu (nepravilna uporaba zakona oz. kršitev pravic obrambe), ne pa tudi, kako je ta vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče navedene kršitve tako že zaradi vsebinske nezadostnosti pritožbene obrazložitve ni moglo ugotoviti in je bilo treba tovrstne pritožbene navedbe zavrniti.

Po pritožniku je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje, glede kaznivih dejanj pod točko I. izreka sodbe kršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena KZ). Z izjemo opisa pod točko I/1 izreka sodbe, v opisih ostalih kaznivih dejanj kupnina ni navedena in tako očitano kaznivo dejanje neopravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ ne more biti storjeno.

Za prodajo v smislu zgoraj navedenega zakonskega določila štejejo vse stopnje pri trgovini, dejanje samo pa je dokončano s sporazumom med kupcem in prodajalcem glede blaga in cene (Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 302-303). Pri tem ni nujno, da bi bilo blago že predano kupcu in vice versa, ni nujno, da bi kupec že izročil kupnino. Povzeta pritožbena prizadevanja so torej neutemeljena. Tembolj, ker je iz izpovedbe D.D., ko je opisoval obdolženčevo jezo, ko ta v enem izmed primerov ni počakal na kupnino, ko je opisoval spore glede neplačanih prevozov in ko je opisoval njihovo organizacijo, razvidno, da je šlo med obdolženim kot prodajalcem in neznanimi kupci za odplačna razmerja, ki ugotovitev o doseženem sporazumu o blagu in ceni in s tem o prodaji kot znaku kaznivega dejanja samo potrjujejo.

Zavrnitev relevantnih dokaznih predlogov, številna zapletanja v izpovedbi tajnega policijskega sodelavca M. in razhajanja z njegovimi poročili, so po pritožniku razlog, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje, bržkone v zvezi s kaznivimi dejanji pod točko II. in III. izreka sodbe ugotovilo zmotno oz. nepopolno. Podobno velja še v primeru izpovedbe S.P (Š.), pri čemer pritožnik tudi to pot ne pove, katere izmed odločilnih dejstev, zaradi navajanih hib v izpovedbi, ni bilo ugotovljeno.

Pritožnik niti v pritožbeni obrazložitvi ne pove, kateremu izmed odločilnih dejstev se je nadejal, ko je ocenil, da bi morali biti zaslišani policisti, ki so sodelovali pri najdbi in zasegu mamil, potem strokovnjak, ki je izvedel testiranja ter da bi morale biti predložene fotografije zaseženih snovi, varnostnih embalaž in perforiranega dela varnostne vrečke. Pritožnik tudi ne pove, zakaj zapisniki o ogledih, o zasegih predmetov ter druge listine o teh opravilih ne zadostujejo oziroma so po vsebini do te mere dvomljive, da terjajo dodatna preizkušanja. Enako velja glede ugotovitev Centra za kriminalistično tehnične preiskave, ki pa jih je treba razumeti le kot strokovno nadgradnjo tistega, kar je predhodno preizkušal tajni policijski delavec D. in je tako ugotovitev sodišča prve stopnje o zaseženem heroinu tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomna.

V zvezi z grajano izpovedbo tajnega policijskega sodelavca M. je treba že na začetku poudariti, da ta ni edina, ki obdolženca obremenjuje in da se sklada z izpovedbo tajnega policijskega delavca D., potem z izpovedbo priče G. P. in z vsebino prestreženih telefonskih pogovorov ter na koncu še z dogajanji na terenu, ko so bila mamila in orožje zasežena. V katerih delih se izpovedba tajnega policijskega sodelavca M. ne sklada z njegovimi poročili in v katerih delih nasprotuje, sicer neidentificiranim listinam, pritožnik ni konkretiziral in so zato njegova prizadevanja v tem delu neupoštevna. Navidezna izjema je zatrjevana kontradiktornost med izpovedbo navedene priče in poročilom št. 487, spet pa ni obrazloženo, v čem si ta dva dokaza, ki po obsegu nista zanemarljiva, v celoti nasprotujeta. Pritožbeni preizkus v omenjenih dveh smereh tako ni mogoč, medtem ko se glede zatrjevanih vrzeli v izpovedbi tajnega policijskega sodelavca M. pritožbeno sodišče pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da so posredi hibe, ki na ugotovljena odločilna dejstva ne vplivajo. Končno, pritožnikova preizkušanja verodostojnosti grajane izpovedbe so nepopolna, ker temeljijo le na nekaterih kontrolnih dejstvih in brez ozira na dokaze, ki kot rečeno to izpovedbo potrjujejo.

Zakaj je sodišče prve stopnje nekritično ocenilo izpovedbo priče S.P., iz pritožbene obrazložitve pravzaprav ni jasno. Spremembe v izpovedbi navedene priče so bile namreč zaznane, sodišče prve stopnje pa jim zaradi okoliščin, ki izhajajo že iz razlogov sodbe, upravičeno ni sledilo. Pritožbena pripomba, kolikor je razumljiva, dvomov v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tako ne more povzročiti in jo je pritožbeno sodišče, skupaj z zgornjimi zatrjevanji zavrnilo.

Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, medtem ko se je pritožbeno sodišče glede njene odmere že izjavilo v prvem delu obrazložitve te sodbe.

Odločba o stroških kazenskega postopka je po pritožniku napačna, ker nasprotuje določbi četrtega odstavka 92. člena ZKP, po kateri se potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika najprej izplačajo iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek, pozneje pa izterja od tistih, ki so jih po določbah ZKP dolžni poravnati.

Toda po podatkih kazenskega spisa se je prvo že zgodilo, drugo pa se pred pravnomočnostjo sodbe ne more zgoditi, zaradi česar je pritožnikova pritožba tudi v tem – sklepnem delu neutemeljena.

Zagovornik obd. D.G. glede kaznivega dejanja pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje s pritožbeno obrazložitvijo v pretežni meri ponavlja obdolženčev zagovor, na katerega je s skrbno izdelano dokazno oceno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Nanjo se pritožbeno sodišče sklicuje, v zvezi s pritožnikovim razumevanjem hudodelske združbe in oceno izpovedbe priče D.D. pa kot bistveno izpostavlja: Hudodelska združba je (bila) opredeljena v petnajstem odstavku 126. člena KZ kot skupina najmanj treh oseb, ki so se združile za izvrševanje kaznivih dejanj, za katere se sme izreči kazen več kot treh let zapora. V pritožbeni obrazložitvi izpostavljene okoliščine, kot so vodja, načrt dela in „organiziranost ekipe“, v splošnem omogočajo lažjo prepoznavo hudodelske združbe, vendar po citirani zakonski opredelitvi niso njen nujni pogoj. Kljub temu je po izpovedbi D.D. jasno, da je bil voden in da je deloval na izvršilno-tehnični ravni, medtem, ko sta obd. F.V. in obdolženi skrbela za strateško raven podviga. Vodilnost njunega položaja je v primerjavi s položajem D.D. nedvomna in enako gotovo je, da stvari niso potekale stihijsko ter da so udeleženci delovali usklajeno. Prvo že zaradi obsega dejanja in načina storitve, zadnje pa še zato, ker so pri dejanju sodelovale tudi druge osebe in ker je bilo mamilo v štirih primerih uspešno predano.

Pritožnikova ocena izpovedbe D.D. je pomanjkljiva, mestoma napačna in pavšalna. D.D. je namreč povedal praktično vse, kar je mogoče o zadevi vedeti, medtem ko se pritožnik v iskanju skladnosti med obdolženčevim zagovorom in izpovedbo zadržuje pri okoliščinah, ki so z vidika odločilnih dejstev obrobnega pomena. Razen tega D.D. nikoli ni povedal, da ni vedel, kaj vozi in da ga to ni zanimalo. Nasprotno, po njegovi izpovedbi je že leta 1990 z obdolženčevim posredovanjem prepeljal mamilo iz Amsterdama v Varaždin in tudi pred obravnavanimi prevozi ga je obdolženi vprašal, če bo vozil rjavo – heroin ali belo – kokain. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ravno vedenje o vsebini prevozov točka, na kateri se obdolženčev zagovor in izpovedba D.D. razhajata je torej pravilna. Pravilna je še zavrnitev soočenja med obdolženim in D.D., za katerega pritožnik niti v pritožbeni obrazložitvi ne pove, odkritje katerega izmed odločilnih dejstev pričakuje in ne pove, kaj naj bi neidentificirana sodna dokumentacija iz Velike Britanije prinašala drugega ali novega od tistega, kar je sodišče prve stopnje izvedelo od D.D.. Končno, pritožnik tudi ni obrazložil, v čem je izpovedba D.D. notranje protislovna in zakaj brez zaseženega mamila ne bi bila zanesljiva. Zadnje temprej, ker je bilo mamilo v sklepnem primeru očitno zaseženo, ker je izpovedba D.D. v delu podprta z vsebino prestreženih telefonskih pogovorov in ker se glede objektivnega dogajanja pretežno sklada z obdolženčevim zagovorom.

Ali in kdaj bo posameznik preganjan je v domeni zakona in pristojnega okrožnega državnega tožilca (20. člen ZKP). Kdaj bo posameznik varovan je prav tako določeno v zakonu, za kar izven kazenskega postopka skrbi policija (3. člen Zakona o policiji). Vzročna zveza med dejstvom, da zoper D.D. ni bil sprožen kazenski pregon in da je med prihodom na sodišče užival zaščito policistov ter zatrjevano neverodostojnost njegove izpovedbe, v pritožbeni obrazložitvi ni izkazana, medtem ko je mnenje obrambe, da se je priča D.D. v zameno, da se izvzame iz obtožbe, dogovoril s kriminalistom G.P. o natančni vsebini zaslišanja“, brez kakršnekoli podlage v podatkih spisa in kot takšno popolnoma nesprejemljivo.

Po pritožniku sodišče prve stopnje dejanskega stanja pod točko II/5 izreka sodbe ni pravilno ugotovilo zato, ker se izpovedbi prič S.P. (Š.) in V.P. ne skladata z njunima izpovedbama v postopkih pred avstrijskimi sodišči. Razhajanja bi bilo mogoče preseči le z neposrednim zaslišanjem C.B., česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Razen tega nobena izmed navedenih prič v izpovedbah ni omenjala mamil v takšnih količinah, kot so obdolžencu očitane, medtem ko so izpovedbe glede višine provizij in predaje denarja popolnoma različne. Izvedeni dokazi pritožniku še govore, da S.P. ob prvem in drugem odhodu v Nemčijo še ni imel vozila znamke Opel Vectra in zato obdolženi ni mogel biti navzoč pri nakupu mamil. V tretjem primeru pa je S.P. že kupil ta avtomobil in tedaj se je skrivoma sestal z B. ter na isti način kupil mamila. Slednje je S.P. na glavni obravnavi tudi potrdil, sploh pa, če bi obdolženi imel kakršnokoli vlogo pri prometu z mamili, bi bilo to s tako imenovanimi posebnimi metodami in sredstvi razkrito. Končno, izpovedba D.D. v primeru tega kaznivega dejanja ni uporabna, ker je presplošna.

Pritožnikova ocena skladnosti izpovedb S.P. in V.P. z njunima izpovedbama v postopku pred avstrijskim sodiščem, je različno od istovrstne ocene sodišča prve stopnje, napačna. Priči sta se pred avstrijskim sodiščem, ki je vodilo postopek zoper njiju sklicevali na njuni izjavi, ki sta ju dali pred avstrijskimi varnostnimi organi. Tedaj je S.P. govoril o znancu, s katerim je potoval v mesto M., V.P. pa je povedal: „S. in D. (G. glasi njegov priimek) izvajata posle z mamili in hotel sem s tem zaslužiti denar. Drago živi v mestu M., ima tudi nočni bar v Sloveniji in tesen stik s S.“. Dejstvo je še, da je S.P. v postopku, ki ga je avstrijsko sodišče vodilo zoper C.B. govoril o D., da je V.P. govoril o „D.“ in dejstvo, je, da je tedaj C.B. v zagovoru povedal, da je G. (zanj se je ob soočenju izkazalo, da je D.) pripeljal S.P. Glede na to sta obdolženčeva identiteta in vloga znani, čeravno je C.B. kasneje pred slovenskim preiskovalnim sodnikom kot posrednika omenjal nekega Nizozemca. V takšnem položaju je pritožnikovo pričakovanje soočenja med S.P., V.P. ter C.B. razumljivo, vendar je bilo iz jasnih razlogov napadene sodbe neuresničljivo. Zato se je sodišče prve stopnje moralo zadovoljiti s prebrano izpovedbo C.B. pred preiskovalnim sodnikom, iz katere pa še vedno izhaja, da je pri celotni zadevi sodeloval posrednik, ki je kot rečno tudi po izpovedbah S. P. in V.P. pred avstrijskimi sodišči, znan. Še manj se je mogoče strinjati s pritožnikom, ko zatrjuje, da pogojno imenovani avstrijski izpovedbi obeh navedenih prič potrjujeta obdolženčev zagovor. Zatrjevanje temelji na fragmentarnih povzetkih izpovedb, ki v takšni obliki zavajajo, saj S.P. ni nikoli povedal, da je V.P. pritegnil že po prvem nakupu mamila in V.P. ni nikoli povedal, da se je z obdolženim srečal na samem začetku zadeve. Drugače je, ko sta njuni izpovedbi celovito ocenjeni in ko je mogoče brez večjih težav ugotoviti, kdo je s kom in na kakšen način sodeloval, kdo in kdaj se je k sodelovanju priključil in kdo je bil kasneje izključen. S temi ugotovitvami pa obdolženčev zagovor zanesljivo ni bil potrjen.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ugotovitve o količinah kupljenih mamil oprlo na izpovedbo S.P.. Različno od pritožnikove ocene je ta izpovedba določna in notranje skladna, medtem ko je treba razlike v razmerju do izpovedbe V.P. – te so glede višine provizij in predaje denarja v pritožbeni obrazložitvi nekonkretizirane, tudi po presoji pritožbenega sodišča iskati v dejstvu, da je bil slednji pritegnjen k zadevi kasneje in da je z istim početjem nadaljeval še potem, ko sta se obdolženi in S.P. sprla.

Kdaj je S.P. kupil avtomobil je kontrolno dejstvo, ki ob okoliščini, da dogajanje v Avstriji ni bilo pokrito z uporabo posebnih metod in sredstev, zgornjih ugotovitev ne spreminja, izpovedba D.D. pa jih utrjuje. Slednji ni povedal le, da so nekaj „mučkali“, temveč je potrdil zgoraj omenjeni spor, ki obdolženčev zagovor o nevpletenosti v celotno zadevo dokončno demantira.

Pritožnikova graja odločbe o odvzemu premoženjske koristi, ki je na 106. strani sodbe z vidika odločilnih dejstev v zadostni meri obrazložena, je pavšalna in zato neupoštevna. Podobno velja za pritožnikovo grajo odločbe o stroških kazenskega postopka, ki je sicer konkretizirana, vendar navajano novo dejstvo (obdolženčeva nezaposlenost) ni bilo ustrezno podkrepljeno (četrti odstavek 369. člena ZKP). Obdolženi je tako po osebnih podatkih še vedno samostojni podjetnik, ki zmore imeti v posesti avtomobil višjega cenovnega razreda, zaradi česar ostaja odločba o stroških kazenskega postopka nespremenjena.

Zagovornik obd. S.P. z obrazložitvijo, da sta tajni policijski delavec D. in tajni policijski sodelavec M. z obdolženim navezala stik še pred izdajo ustreznih odredb in da sta ga s svojo dejavnostjo v nasprotju z zapovedjo iz tretjega odstavka 155. člena ZKP k storitvi kaznivega dejanja napeljala, po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in šele v drugem delu zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Kdaj in kako sta tajni policijski delavec D. in tajni policijski sodelavec M. navezala stik z obdolženim, ne izhaja le iz njunih izpovedb in poročil, ampak še iz izpovedb prič G.P. ter M.D., ki ju pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ne omenja. Njihov preizkus je tudi pritožbenemu sodišču pokazal, da navedeni stik predhodno ni bil načrtovan in da je bila policijska dejavnost v smislu prikritih preiskovalnih ukrepov iz 150. člena, 152. člena in 155. člena ZKP na obdolžene iz tega kriminalnega kroga usmerjena po izdaji ustreznih odredb. Sploh pa je do stika med tajnim policijskim delavcem in tajnim policijskim sodelavcem M. prišlo v okviru dovoljene policijske dejavnosti v drugi kazenski zadevi in tako ta v nobenem oziru ne more biti problematičen. Z drugimi besedami, odsotnost policijske usmerjenosti na obdolženega pred izdajo odredb in stik kot postranski učinek raziskovanja nekega drugega kaznivega dejanja ne podpirajo pritožnikove smiselne trditve o nezakonitosti prikritih preiskovalnih ukrepov in o opiranju sodbe na nezakonite dokaze. Temprej, ker se pritožnik moti v oceni, da obd. F.V. ne bi mogel mamila priskrbeti že 16.01.2000, saj se je s tajnim policijskim sodelavcem sestal mesec dni prej, in ker mu nabava mamila po njegovem zagovoru ni predstavljala posebnih težav. Navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Kot to pravilno izhaja iz pritožbene obrazložitve je tako imenovana policijska provokacija po četrtem odstavku 155. člena ZKP ena izmed okoliščin, ki izključujejo kazenski pregon in posledično razlog za izdajo zavrnilne sodbe po 4. točki 357. člena ZKP. Pritožnik tudi upravičeno opozarja na zahteve iz tretjega odstavka 155. člena ZKP, ki pa so bile v obravnavanem primeru spoštovane. Ne samo zato, ker pritožnik v tej zvezi zgolj ponavlja razloge, s katerimi je smiselno zatrjeval kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in ker niti ni obrazložil, s čem konkretno sta tajni policijski delavec D. in tajni policijski sodelavec M. obdolženega k storitvi kaznivega dejanja napeljala, ampak predvsem, ker sta zaslišana kot priči povedala, da je bil obdolženi tisti, ki je mamilo ponujal in on je bil tisti, ki jima je povedal, da pozna osebe, ki razpolagajo z večjimi količinami mamil in orožja. Pri takšni dejanski podlagi je seveda jasno, da vzročna zveza med delovanjem tajnega policijskega delavca in tajnega policijskega sodelavca ter obdolženčevo odločitvijo storiti kaznivo dejanje ni podana in tudi kazenski pregon ne more biti izključen. Pritožnikova nasprotna prizadevanja so se s tem izkazala kot neutemeljena in jih zato pritožbeno sodišče ni sprejelo.

Z obrazložitvijo, da bi sodišče prve stopnje iz spisa moralo izločiti poročila tajnega policijskega delavca D. in tajnega policijskega sodelavca M., ker so neskladna, in ker se niso sestavljala dnevno, zaradi česar je možno, da so v njih zabeležene okoliščine, ki niso obstajale, potem prestrežene telefonske pogovore, ker se prepisi ne skladajo s posnetki in ker so ti slabi, pritožnik po vsebini uveljavlja nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zatrjevane hibe namreč ne zadevajo prava in s tem kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak ugotovljena dejstva, s katerimi se pritožnik očitno ne strinja. Toda pri tem obenem ne obrazloži, kje si zgornja poročila nasprotujejo in katero izmed odločilnih dejstev zaradi neskladja med predpisi in posnetki ter zaradi nerazumljivosti posnetkov ni bilo ugotovljeno oziroma je bilo ugotovljeno zmotno. Sploh pa pritožnik prezre, da gre pri poročilih ter pri, v pritožbeni obrazložitvi navedenih prepisih in pogovorih samo za del dokaznega gradiva, ki ima z ozirom na izpovedbe tajnega policijskega delavca D., tajnega policijskega sodelavca M. in G.P., enako kot dogajanje po predaji mamila, dopolnjujočo oziroma kontrolno naravo. Če obrazloženo združimo z ugotovitvijo, da so razhajanja med prepisi in posnetki v resnici neznatna in da zatrjevani posnetki niso do te mere slabi, da ne bi bilo mogoče razbrati pomena vsebine in pomena pogovorov, je jasno, da je bilo dejansko stanje tudi v tem delu popolno in pravilno ugotovljeno.

Popolno in pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje še v zvezi z obdolženčevo vlogo, ki jo pritožnik ocenjuje kot vlogo objekta ali največ prevajalca kurirju in ki po njegovem ne dosegata praga posrednika ali nekoga, ki je odločilno prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja. Če bi bil obdolženec zgolj (neveden) objekt, potem tajnega policijskega delavca in sodelavca ne bi pripeljal do nekoga, ki je to mamilo imel oziroma ga je lahko brez večjih težav priskrbel in ne bi zato prejel plačila. Pritožnikova navedba, da tajni policijski sodelavec M. zadnjega ni potrdil je namreč napačna, saj je ob predočenih poročilih povedal, da so bili za obdolženega dogovorjeni določeni odstotki. Sploh pa je obdolženi po njegovem zagovoru prejel denar z mislijo, da je „zrihtal“ posel in ne za prevajanje, s čemer sta bili vlogi kot ju je obdolženemu namenil pritožnik nedvomno preseženi.

Končno, če sodišče stranki ne dopusti vprašanj, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker to nima ničesar opraviti z razlogi o odločilnih dejstvih. Če že, je posredi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, možno pa je še, da je bilo zaradi zavrnitve dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno. V prvem primeru bi moral pritožnik kot prava vešč procesni udeleženec obrazložiti, katera določba zakona o kazenskem postopku je bila s tem uporabljena nepravilno oziroma ni bila uporabljena, ali katera izmed pravic obrambe je bila na ta način kršena, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V drugem primeru bi moralo biti jasno, katero izmed odločilnih dejstev zaradi neodgovorjenega vprašanja ni bilo ugotovljeno oziroma je bilo ugotovljeno zmotno. Z ozirom na pritožbeno obrazložitev gre za drugi primer, s tem, da pritožbeno sodišče dvomi, da bi bilo mogoče zgolj z datumom prihoda tajnega policijskega delavca in sodelavca v Novo Gorico ugotoviti, „ali se je predhodni postopek opravljal v skladu z ZKP, ali je verjeti obdolženčevemu zagovoru in ali je bil v celotni zadevi načrtovan kot objekt“. Še zlasti, ker je bilo vse našteto praktično že ugotovljeno in je domala neverjetno, da bi iskani odgovor karkoli spremenil. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar je v primeru, ko je podana pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu v korist, njen preizkus po 386. členu ZKP zapovedan. Sodišče prve stopnje je obdolženemu izreklo prostostno kazen, ki po višini ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter z upoštevanjem vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Sprememba odločbe o kazenski sankciji v obdolženčevo korist se je s tem izkazala za nepotrebno.

Zagovornik obd. D.S. je uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obrazložil z okoliščino, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko II/2 izreka sodbe, le-to oprlo zgolj na poročilo tajnega policijskega delavca D. z dne 30.01.2000 ter na poročilo o prepoznavi obdolženega in obd. D.M. v gostinskem lokalu M., česar bi z ozirom na zahteve iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ne smelo storiti.

Če pustimo ob strani, da sodišče prve stopnje glede navedenega kaznivega dejanja sodbe ni oprlo le na poročilo tajnega policijskega delavca D., temveč še na njegovo izpovedbo, izpovedbo tajnega policijskega sodelavca M., izpovedbo priče G. P., strokovno mnenje ter na vsebino prestreženih telefonskih pogovorov in da pri omenjenem poročilu o prepoznavi oseb ne gre za samostojno dokazno sredstvo, ampak za opise obdolžencev v poročilih in postopke prepoznavanja po fotografijah, ki jih je zaslišani tajni policijski delavec potrdil, je treba opozoriti, da pritožnik ni obrazložil, katera izmed ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin je bila z opiranjem na zatrjevani dokazni sredstvi kršena, niti zakonske določbe, ki bi uporabo teh dveh dokaznih sredstev prepovedovala. Pritožnik tudi ni obrazložil, ali sta bila poročilo in izpovedba tajnega policijskega delavca pridobljena na podlagi takega prepovedanega dokaza, medtem ko je v zatrjevanjih o kršitvi 6.člena EKČP izrazito pavšalen. Razsežnosti pravice do poštenega sojenja iz tega člena so že nomotehnično gledano mnogotere, gotovo pa je, da zahteve po količini dokazov, ki bi dovoljevali obsodbo ni med njimi. Glede na to, in ker pritožbeno sodišče uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niti po preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo, so povzeta pritožbena zatrjevanja neuspešna.

Po pritožniku je uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana zato, ker čas storitve kaznivega dejanja pod točko II/6d izreka sodbe ni konkretiziran, in ker njegova navedba nasprotuje listinskim dokazom.

Konkretizacija opisa kaznivega dejanja je namenjena razumljivosti izreka sodbe. Večja kot je, večja je razumljivost izreka in obratno. Toda, to je le domneva, ki sama zase ne izključuje primerov, ko bo izrek sodbe nerazumljiv, čeravno bo kaznivo dejanje zelo konkretno, vendar protislovno opisano in ne primerov, ko bo izrek sodbe razumljiv, četudi bo opis kaznivega dejanja vsebinsko skop. Ali in v koliki meri je opis kaznivega dejanja konkretiziran, je v prvi vrsti odvisno od števila njegovih zakonskih znakov in načina storitve, ki je z ozirom na subjektivne in objektivne okoliščine posameznega primera različen. S tem, ko je v opisu dejanja namesto točno določenega datuma storitve naveden časovni okvir, kar pritožnik v nepovzetem delu pritožbene obrazložitve sam ugotavlja, je glede na način storitve kaznivega dejanja (sostorilstvo in sosledje posameznih ravnanj), njegov opis do te mere konkretiziran, da izrek sodbe v obravnavanem delu ne more biti nerazumljiv.

Drugi pritožnikov očitek je mogoče razumeti kot zatrjevanje tako imenovane protispisnosti ali v smeri zmotno ugotovljenega dejstva, ki ga je treba presojati znotraj pritožbenega razloga iz 3. točke 370. člena ZKP, katerega pritožnik tudi sicer uveljavlja. V prvem primeru gre za to, da je v razlogih sodbe vsebina listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku glede odločilnih dejstev napačno povzeta, v drugem primeru pa zato, da posamezno dejstvo ni bilo pravilno ugotovljeno. Katere listine ali zapisniki o izpovedbah v postopku so bile(i) v razlogih sodbe glede odločilnih dejstev napačno povzete(i), pritožnik ni obrazložil in tudi preizkus iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP napačnih povzetkov ni razkril. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana, medtem ko je bil čas storitve kaznivega dejanja pravilno ugotovljen. Ne sme namreč ostati prezrto, da je bilo že po opisu obdolženčevo dejanje samo del širšega kriminalnega dogajanja, katerega časovni okvirji so bili ugotovljeni, ne s kazensko ovadbo in obtožnico, ki nista dokaza, temveč z dokazi (izpovedbe prič S.P., D.T. in V.P.), ki jih pritožnik v pritožbeni obrazložitvi izrecno omenja.

Dejansko stanje pri kaznivem dejanju pod točko II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje je bilo po pritožniku nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno še zato, ker je sodišče prve stopnje „izpustilo vsa dejstva iz listinskega gradiva spisa, ki obremenilna dejstva zanikajo“, ker ni upoštevalo izpovedb prič S.P., V.P. in D.T., ki so bili enotni, da so jim policijski „obiskovalci“ v Avstriji najprej predočali, kdo bi naj kaj storil in kakšna sredstva je pri tem uporabljal ter da je dalo prednost njihovim neavtoriziranim izjavam v Avstriji pred svobodnimi izjavami na glavnih obravnavah.

Katera razbremenilna dejstva iz listinskega gradiva je sodišče prve stopnje izpustilo pri ugotavljanju odločilnih dejstev pritožnik ni obrazložil. Prezrto ne sme ostati niti, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na izpovedbe omenjenih prič, ko po zapisnikih o zaslišanjih policijski obiskovalci zanesljivo niso bili navzoči, medtem ko so njihove izpovedbe na glavnih obravnavah (z izjemo izpovedbe V.P.) zaradi splošnosti, medsebojne neskladnosti in neskladnosti z drugimi dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča dvomljive in jih sodišče prve stopnje upravičeno ni sprejelo.

Končno, pritožnik graja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pri kaznivem dejanju pod točko II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, da obdolženi in obd. D.M. navzočnosti pred gostinskim lokalom M. neposredno nista potrdila, da sta očitano izvršitev kaznivega dejanja zanikala in da je nesmiselno, da sta tajnega policijskega delavca D. v navedenem gostinskem lokalu kakorkoli preverjala.

Prva navedba nasprotuje zagovoru samega obdolženca, ko je povedal, da je pred gostinski lokal M. pripeljal obd. D.M. in nasprotuje ugotovitvam poročila o tajnem opazovanju z dne ..., ki se z obdolženčevim zagovorom ujemajo. Med kontrolnimi dejstvi naj bo izpostavljeno lastništvo osebnega avtomobila znamke Honda, za katerega tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podatka, ki bi govoril, da je bil navedenega dne dan na posodo. Drugo navedbo, razen omenjenega poročila, demantira še vsebina prestreženih telefonskih pogovorov ter celotno dogajanje pred in po predaji mamila in pištol, kar vse je bilo na koncu tudi zaseženo. Zadnja navedba po vsebini ustreza istovrstni navedbi zagovornika obd. D.M., na katero je pritožbeno sodišče že odgovorilo in tega ni dolžno ponavljati. Dodati je le, da je že v splošnem navzočnost obeh obdolženih na kraju brez predaje mamil in pištol videti brezciljna oziroma vsaj nejasna in tudi zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zagovor obeh obdolženih v tem delu zavrnilo.

Kot rečeno se obd. D.S. pritožuje tudi sam. V graji odločbe o stroških kazenskega postopka navaja, da je bil ves čas tega postopka nezaposlen, da je to še sedaj, da ga preživljata starša ter da ni zavezanec za plačilo dohodnine.

Prva navedba nasprotuje podatkom iz napadene sodbe, po katerih je pritožnik zaposlen kot samostojni podjetnik G. s.p. ter njegovemu zagovoru, po katerem se je preživljal še z vzrejo piščancev in preprodajo avtomobilov. Razen tega je pred in v času kazenskega postopka zmogel imeti avtomobil znamke Honda CRX in zmogel je pogosto turistično potovati. Zadnje tri navedbe iz pritožbene obrazložitve tako pomenijo novo dejstvo, ki bi moralo biti izkazano z ustreznimi dokazi (četrti odstavek 369. člena ZKP). Ker so ti po pritožbeni obrazložitvi neznani, so pritožnikova prizadevanja po spremembi napadene sodbe z oprostitvijo plačila stroškov kazenskega postopka neuspešna.

Zagovornik obd. S.H. se z odmerjeno kaznijo ne strinja zato, ker je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo olajševalne okoliščine. Po njegovem je časovna oddaljenost od kaznivega dejanja ogromna, obdolženi, ki mora sedaj skrbeti za dva otroka, ni vedel za količino mamila, ki ga prevaža, in dejstvo je, da gre pri marihuani za tako imenovano mehko drogo.

Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, da je časovna oddaljenost od kaznivega dejanja kot olajševalna okoliščina upravičena le, ko so bile škodljive posledice odpravljene ali ko so izzvenele. V nasprotnem to – objektivno dano dejstvo na težo dejanja nima tehtnega vpliva. Da obdolženi ni vedel, koliko mamila pravzaprav prevaža in da do tega ni imel posebnega odnosa, je z ozirom na količino izkustveno neverjetno, medtem ko gre pri marihuani za mamilo, ki kot vsako drugo povzroča zasvojenost in je zato ne gre podcenjevati. Tako ostane le še obdolženčeva skrb za dva otroka, ki pa sama zase milejšega kazenskopravnega odziva ne more povzročiti.

Zagovornik obd. Z.H. ni obrazložil, konkretno katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, dejansko stanje pa je bilo po njegovem zmotno ugotovljeno zato, ker iz prestreženih telefonskih pogovorov med obd. A.V. in obdolženim nedvomno izhaja, da se je obdolženi peljal na avtomobilski servis, kjer so mu namestili avtoradio. Zgolj na tej podlagi ni mogoče ugotoviti, da je obdolženi obenem priskrbel prostor za hrambo marihuane, sploh pa je verjetneje, da obdolženi ni iskal sobe, ker ni bilo potrebe, saj je bilo ugotovljeno, da je obd. B.P. blago prevzel ter ga kasneje izročil obd. S.H.. Končno, pritožnik vsebino telefonskih pogovorov razume tako, da je mamilo („repa“) potovalo v Maribor, medtem ko je obdolženi potoval na Ptuj, se pravi, da sobe v nobenem primeru ni mogel urediti.

Kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, se obd. A.V. in obd. Z.H. nista pogovarjala le o nameščanju avtoradia, temveč je bilo težišče njunih telefonskih pogovorov na tistem, kar je bilo zadnjemu očitano. Če ne zaradi drugega, potem že zaradi obsega pogovorov, ki bi bil v primeru nameščanja avtoradia kot nezahtevnega opravila (priča A.P.) nesorazmeren. Razen tega ne sme ostati prezrto sosledje telefonskih pogovorov, način komunikacije, povezava z vsebino telefonskih pogovorov med obd. A.V. in drugimi udeleženci ter z dogajanjem (na terenu). Ko našteto združimo, in ko smo pozorni, da je obd. B.P. mamilo prevzel od neugotovljenega kurirja, ki je to mamilo moral nekje dobiti, je jasno, da je iskana soba imela svoj smisel in jasno je, da zgolj obdolženčeva vožnja v smeri Ptuja urejanja sobe na širšem mariborskem in ptujskem področju ne izključuje. Pritožnikov dvom v ugotovljeno dejansko stanje je torej neutemeljen in ga je bilo treba kot takšnega zavrniti.

Enako kot pri obd. S.P. velja, da ko je podana pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu v korist, je pritožbeno sodišče dolžno preizkusiti še odločbo o kazenski sankciji, čeravno te pritožba ni obsegala (386. člen ZKP). Obdolženemu je bila izrečena kazen v bližini predpisanega minimuma, kar pomeni, da z ozirom na težo storjenega kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo ter obteževalne in olajševalne okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne more biti čezmerna.

Zagovornice obd. B.G. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker ni jasno, kje in na kakšen način je D.T. od obd. F.V. prejel kokain, in ker iz opisa dejanja ni razvidna odločilnost soprispevka njihovega varovanca.

Čeravno se pritožnice v prvem delu sklicujejo na že omenjeni sklep Višjega sodišča in četudi je v 6/b delu opisa dejanja videti obdolženčevo ravnanje v primerjavi z ravnanjem obd. F.V. in D.T. kot obrobno, uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Izrek sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 10.01.2002, št. K 403/2000 v točki 5d in izrek napadene sodbe v točki II/6b se med drugim razlikujeta tudi po tem, da v prvem o kraju izročitve mamila D.T. ni bilo navedenega ničesar, medtem ko po drugem ta kraj ni bil ugotovljen. Z ozirom na izvršitveno ravnanje – prodajo, do katere je nedvomno prišlo na Dunaju, je s tako spremenjenim opisom dejanja zadoščeno zahtevi po njegovi najvišji možni določenosti in konkretnosti (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP). Razen tega ne sme ostati prezrto, da je bil zgornji kraj, ki mimogrede obd. B.G. niti ne zadeva, v razlogih sodbe (str. 92) lociran, s čemer je ob znanem stališču o enotnosti izreka in razlogov sodbe (sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 15.01.2004, št. I Ips 165/2003) ugotovljena razumljivost konkretnega izreka le še potrjena.

Odločilnost (so)prispevka h kaznivemu dejanju glavnega storilca je dejansko vprašanje, na katerega mora biti odgovorjeno zlasti v razlogih sodbe. Za njen izrek zadostuje, da je sostorilčev prispevek razumljivo opisan. Pritožnice se v pritožbeni obrazložitvi osredotočajo zgolj na del opisa dejanja, brez da bi upoštevale besedilo uvodnega dela za točko II/6 izreka, iz katerega je jasno razvidna vsebina obdolženčevega prispevka h kaznivemu dejanju. Izrek sodbe je torej tudi v tem segmentu razumljiv, povzeta pritožbena graja pa neutemeljena.

Z zatrjevanjem, da je opisani način izvršitve kaznivega dejanja neskladen s pravno opredelitvijo (4. stran pritožbe), pritožnice po vsebini uveljavljajo še kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki je v nadaljevanju ne obrazložijo. Zapovedani preizkus iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP navedene kršitve ni potrdil, saj se odločilna dejstva iz izreka sodbe ter pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja, za katerega po 25. členu KZ zadostuje že odločilen prispevek k izvršitvi glavnega storilca, popolnoma ujemajo.

Konkretno katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožnice niso obrazložile, z navedbami, da je priča S.P. na glavni obravnavi 13.11.2001 povedal, da mu obdolženi ni nikoli ponujal mamil, da ni vedel povedati, v kakšni vlogi se je obdolženi znašel na Dunaju, da ni vedel, komu je tedaj denar dal, da se je priča nahajala v abstinenčni krizi, da je obdolžene obremenila v zameno za nižjo kazen, da je S.P. zadnji dve okoliščini pri ponovnem zaslišanju potrdil, da se njegova izpovedba ne sklada z izpovedbo D.T. pred Deželnim sodiščem na Dunaju in ugotovitvami istega sodišča ter da prvotna pričina izpovedba z izkustvenega vidika ne ponuja odgovora na vprašanje, čemu je bil obdolženemu dan denar, pa dvomijo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Kot to izhaja že iz razlogov napadene sodbe na njeni 86. strani se odgovor na zgornje vprašanje nahaja v prvi izpovedbi priče S.P., po kateri mu je obdolženi ponujal več vrst mamil in tablete viagra. V razmerju do priče, pobudnik in ponudnik torej ni bil D.T., temveč obdolženi. Izročitev denarja slednjemu se po tem dejstvu izkaže za izkustveno pričakovano, ker v nasprotnem ni videti posebnega razloga za obdolženčevo navzočnost na Dunaju, ki jo je S.P. tudi v delno spremenjeni izpovedbi na glavni obravnavi dne 13.11.2001 potrdil. Po drugi strani drži, da je S.P. v nadaljevanju izpovedbe dne 14.11.2001 izrecno povedal, da mu obdolženi ni nikoli ponujal mamil, vendar samo dan kasneje ni (več) vedel, ali je bil obdolženi, ki mu je po spremenjeni izpovedbi ponujal le viagro (l. št. 3616), sploh na Dunaju. Z vidika verodostojnosti so takšni preobrati v pričini izpovedbi seveda nesprejemljivi, vzročna zveza med zatrjevano abstinenčno krizo in vsebino pričine izpovedbe po zapisniku o zaslišanju z dne 06.07.2000 ni izkazana, kot ni izkazan sporazum med pričo in zasliševalci (med katerimi ni bilo avstrijskih kriminalistov) o vsebini izpovedbe in višini kazni, ki je bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje S.P. tedaj že izrečena.

Iz razlogov sodbe na njeni 88. strani je prav tako jasno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo skladnost med prvo izpovedbo S.P. ter njegovo izpovedbo pred Deželnim sodiščem na Dunaju in ne z izpovedbo D.T., ki je to dejanje po razširjeni obtožnici zanikal. Tisto, kar drži je, da je v razlogih sodbe navedenega sodišča zapisano, da je S.P. predal denar D.T., vendar hkrati ne sme ostati prezrt zapisnik o glavni obravnavi pred istim sodiščem z dne 19.01.2000 (8 I Kp 3/2000 – četrti del spisa), v katerem je povzeta izpovedba prve priče, ki je po določnem zapisu denar izročila obd. B.G. in ne drugi priči oziroma tedanjemu obd. D.T.. Ker S.P. na drugem naroku pred dunajskim sodiščem dne 15.05.2000, ko je bila obtožnica razširjena še na obravnavano kaznivo dejanje, in ko je bila sodba D.T.izrečena, ni bil neposredno zaslišan, je torej ugotovljena skladnost izpovedb S.P. popolnoma pravilna.

Končno, že je bilo obrazloženo, da je vprašanje odločilnosti prispevka dejansko vprašanje, na katerega mora biti odgovorjeno v razlogih sodbe. To je sodišče prve stopnje storilo zlasti na 87. in 88. strani sodbe, ko je povzelo izpovedbo priče S.P., iz katere tudi po presoji pritožbenega sodišča določno izhaja, da sta obdolženi in D.T. nasproti S.P. in V.P. delovala kot celota. Če k temu dodamo prav tako že ugotovljeno dejstvo, da je bil ponudnik mamil obdolženi in ne D.T., se sicer podrobneje neobrazložena pritožbena ocena o nespremenljivosti dogajanja, če bi se slednji na Dunaj odpravil sam, izkaže za vprašljivo, ugotovitev sodišča prve stopnje o vrsti obdolženčeve udeležbe pri kaznivem dejanju pa za pravilno.

Pritožnice se za odločbo o stroških kazenskega postopka ne strinjajo zato, ker so obdolženčevi prejemki in prejemki njegove žene prenizki z ozirom na obdolženčevo skrb za dva otroka in prometno nesrečo, zaradi katere je že skoraj leto dni na bolniškem dopustu. Vsa tri dejstva so bila po presoji pritožbenega sodišča v zadostni meri upoštevana že s tem, da mora obdolženi, za katerega smiselno zatrjevana neugodna zdravstvena prognoza ni bila izkazana, plačati le del stroškov kazenskega postopka in tako pritožba niti v sklepnem delu ni utemeljena.

Po obrazloženem, in ko ni zasledilo preostalih kršitev, na katere je po prvem odstavku 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbah navedenih pritožnikov odločilo tako, kot izhaja iz obeh delov izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP in 391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka iz drugega dela izreka sodbe temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica zgoraj obrazložene odločitve. Obd. A.V., obd. B.P., obd. D.M. in obd. D.J. sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker je bilo s to sodbo delno odločeno v njihovo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).