Jedro

Sodišče prve stopnje je pri izdaji sodbe spregledalo navidezno kumulacijo zahtevkov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v tožbi. V takem primeru mora sodišče zahtevek obravnavati kot en zahtevek in v tem okviru preizkusiti vse možne pravne podlage glede na uveljavljane dejanske okoliščine. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo o dveh zahtevkih, čeprav je šlo za en sam (denarni) zahtevek, je odločilo o tem zahtevku tako, da sta si bili odločitvi v izreku sodbe nasprotujoči, saj je najprej tožbeni zahtevek zavrnilo, nato pa (istemu) tožbenemu zahtevku ugodilo.

Izvrševanje obveznosti naročnika iz izvajalske pogodbe (četudi je skladno z določili te pogodbe) na način, na katerega bi bilo podizvajalcu onemogočeno uveljavljati plačilo za ta opravljena dela, je zato glede na konkretne okoliščine mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje, ki ima za posledico nepogodbeno odškodninsko odgovornost naročnika do podizvajalca. Takšen dejanski stan je bil podan, ko je tožena stranka obveznosti do izvajalca izpolnila predčasno ob vedenju za slabo finančno stanje izvajalca in, da bo izvajalec prejeta sredstva namenil za poravnavo drugih obveznosti in ne za plačilo podizvajalcev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 12.651,40 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. T ožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala plačilo 2.342.393,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Znesek predstavlja seštevek neplačanih računov tožeče stranke njenemu naročniku, družbi A., d. d., v okviru podizvajalske pogodbe št. 1 v zvezi z izgradnjo predora B. na hitri cesti ... Na podlagi javnega naročila je tožena stranka kot naročnik imela sklenjeno pogodbo z družbo A., d. d., kot izvajalcem. Tožeča stranka je zahtevek utemeljevala kot obveznost tožene stranke na podlagi Zakona o javnem naročanju (Ur. l. RS 128/2006, 16/2008 - v nadaljevanju ZJN-2) in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Ur. l. RS 66/2007 - v nadaljevanju Uredba). Enak denarni zahtevek je tožeča stranka uveljavljala kot podredni zahtevek, pri čemer je podredni zahtevek utemeljevala na odškodninski podlagi. Tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem je tožeča stranka na podlagi delnega umika tožbe tožbeni zahtevek skrčila na 2.088.569,87 EUR s pripadki.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku in tako toženi stranki naložilo plačilo 2.088.567,87 EUR s pripadajočimi obrestmi ter povrnitev 36.089,00 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Na podlagi vloženih pritožb obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je razveljavilo zavrnilni del sodbe prvostopenjskega sodišča in v tem delu tožbo zavrglo. V presežnem delu je pritožbo tožeče stranke zavrglo. Zavrnilo pa je pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo. Uveljavljala je revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Revizijskemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se zavrne tudi podredni tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno temu je predlagala revizijskemu sodišču, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in naložitev povrnitve stroškov tožene stranke v revizijskem postopku.

Relevantno dejansko stanje

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: - Tožena stranka je kot naročnik z družbo A., d. d., kot izvajalcem po izvedenem javnem razpisu sklenila izvajalsko pogodbo št. 9. - Med družbo A., d. d., kot naročnikom in tožečo stranko kot podizvajalcem je bila sklenjena podizvajalska pogodba št. 1. Z njo se je tožeča stranka zavezala opraviti izkop in primarno oblogo predora v približni dolžini 1.500 m. - Tožena stranka je 21. 4. 2010 podala A., d. d., soglasje za angažiranje tožeče stranke kot podizvajalca.

- Tožeča stranka je dela opravila in družbi A., d. d., izstavila 10 računov v obdobju od 1. 6. 2010 do 30. 11. 2010 v skupnem znesku 2.342.393,04 EUR, od katerih je prejela plačilo zgolj v znesku 253.825,17 EUR.

- Z izvajalsko pogodbo je izvajalec (A., d. d.) pooblastil naročnika (toženo stranko), da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem. Z isto pogodbo se je izvajalec odpovedal prenosu terjatev na drugega upnika, razen na podizvajalce, kooperante in dobavitelje blaga.

- Tožena stranka je 4. 3. 2010 prejela nepreklicno izjavo A., d. d., da se je A., d. d., zavezala C. d. d., da bo vse prilive s strani tožene stranke usmerila na poseben račun, odprt pri C. d. d. - Tožena stranka ni neposredno plačevala tožeče stranke kot podizvajalca, obveznosti do A., d. d., iz izvajalske pogodbe pa je plačevala na podlagi potrjenih situacij, katerim niso bili predloženi računi tožeče stranke.

Obveznosti do A., d. d., je tožena stranka plačevala pred njihovo zapadlostjo in s tem tudi pred zapadlostjo obveznosti A., d. d., do tožeče stranke iz naslova opravljenih del, ki so bila vključena v potrjene situacije A., d. d., do tožene stranke.

- Obveznosti A., d. d., do tožene stranke niso bile poravnane. Nad družbo A., d. d., teče stečajni postopek, v katerem navadni upniki iz stečajne mase ne bodo poplačani.

- Tožena stranka je za slabo finančno stanje izvajalca (A., d. d.) v času izvajanja predčasnih plačil vedela.

- Tožena stranka je ob sklenitvi izvajalske pogodbe prejela bančno garancijo, ki je krila terjatve podizvajalcev.

Glede neutemeljenosti revizije O kršitvi načela ne bis in idem

7. Neutemeljeno je revidentovo sklicevanje, da naj bi sodišče druge stopnje v svoji sodbi razsojalo o že razsojeni stvari s tem, ko je na pritožbo tožečestranke razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in v tem delu zavrglo tožbo. Revident očita, da je s tem sodišče druge stopnje odločilo v škodo tožene stranke.

8. 359. člen ZPP ureja prepoved spremembe sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila (prepoved reformationis in peius). Že iz utemeljitve sodbe, da je sodišče druge stopnje v tem delu odločilo na pritožbo tožeče stranke, izhaja, da ni podana zatrjevana kršitev te zakonske prepovedi na škodo tožene stranke.

9. Vrhovno sodišče se v celoti pridružuje stališčem sodišča druge stopnje glede navidezne kumulacije dveh (podrejeno uveljavljanih) enakih denarnih zahtevkov tožeče stranke (tč. 61 do 67 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je pri izdaji sodbe spregledalo navidezno kumulacijo zahtevkov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v tožbi. V takem primeru mora sodišče zahtevek obravnavati kot en zahtevek in v tem okviru preizkusiti vse možne pravne podlage glede na uveljavljane dejanske okoliščine. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo o dveh zahtevkih, čeprav je šlo za en sam (denarni) zahtevek, je odločilo o tem zahtevku tako, da sta si bili odločitvi v izreku sodbe nasprotujoči, saj je najprej tožbeni zahtevek zavrnilo, nato pa (istemu) tožbenemu zahtevku ugodilo.

10. Vrhovno sodišče pri tem pojasnjuje, da je sicer pritožbeno sodišče takšno stanje zmotno opredelilo kot litispendenco. Kršitev litispendence namreč pomeni prepoved sočasnega obstoja več pravd o istem zahtevku med istima strankama (tretji odstavek 189. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V konkretnem primeru pa je šlo zgolj za eno pravdno razmerje na podlagi vložene tožbe tožeče stranke. Navidezna kumulacija dveh zahtevkov pa pomeni zgolj napako pri oblikovanju tožbenega predloga in ne sočasnega obstoja dveh pravd. Sodba sodišča prve stopnje je bila sicer obremenjena s postopkovno kršitvijo, ker je sodišče prezrlo, da gre za navidezno kumulacijo dveh zahtevkov. Takšno procesno kršitev pa lahko odpravi sodišče druge stopnje brez glavne obravnave (šesta alineja 358. člena ZPP)(1). V kolikor se izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o ugoditvi dajatvenemu zahtevku, lahko sodišče druge stopnje navedeno postopkovno kršitev odpravi tako, da razveljavi tisti del sodbe prvostopenjskega sodišča, ki presega pravilno odločitev o (edinem) tožbenem zahtevku tožeče stranke (357. člen ZPP).

11. Ker je bila (eventualna) kumulacija več zahtevkov navidezna, se izkaže za nerelevantno, da je tožeča stranka odškodninsko podlago, na katero sta sodišči prve in druge stopnje oprli odločitev o utemeljenosti zahtevka, uveljavljala v okviru utemeljevanja podrejenega zahtevka. Zato je tudi neupoštevno sklicevanje revidenta na stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 248/2002 z dne 27.2.2003, da bi moralo sodišče zavreči zahtevek, ki je poznejši. 12. Zaradi napačne presoje litispendence je sodišče druge stopnje sicer napačno postopalo v smislu drugega odstavka 354. člena ZPP, ko je poleg razveljavitve tega dela sodbe sodišča druge stopnje odločilo tudi, da se tožba v tem delu zavrže. Vendar takšna odločitev (zavrženje neobstoječe tožbe) ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje v delu, v katerem je zavrnilo pritožbo in potrdilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Kot rečeno, je sodišče druge stopnje z razveljavitvijo II. točke izreka prvostopenjske sodbe odpravilo kršitev obstoja dveh nasprotujočih si odločitev o istem zahtevku v točkah II in III izreka prvostopenjske sodbe. Pravilnost odločitve v nerazveljavljeni III. točki izreka sodbe prvostopenjskega sodišča pa je preizkušalo ob obravnavanju utemeljenosti pritožbe tožene stranke.

Glede zmotne uporabe materialnega prava

14. Sodišči prve in druge stopnje sta utemeljenost tožbenega zahtevka oprli na izkazani odškodninski odgovornosti tožene stranke. Neutemeljen je revidentov očitek, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče jasno razbrati, ali sta sodišči ugotovili pogodbeno ali nepogodbeno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodišče druge stopnje je v celoti sledilo jasni utemeljitvi sodišča prve stopnje, ki se je v svoji sodbi sklicevalo na določila 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja neposlovno odškodninsko odgovornost. 15. Sodišči prve in druge stopnje sta protipravno ravnanje tožene stranke utemeljili s tem, da naj bi ravnala nemoralno in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ko naj bi pred zapadlostjo poravnavala obveznosti do glavnega izvajalca, ne da bi pri tem spremljala, ali je glavni izvajalec poravnal obveznosti do podizvajalca (tožeče stranke). S tem je tožeči stranki onemogočila, da bi ob zapadlosti svoje terjatve do glavnega izvajalca lahko uveljavljala neposredni zahtevek do tožene stranke. Sodišče druge stopnje je ravnanje tožene stranke, ki je poznala slabo finančno stanje glavnega izvajalca, štelo za nasprotno načelom vestnosti in poštenja ter skrbnosti dobrega gospodarstvenika, četudi je bilo skladno s pogodbo tožene stranke z glavnim izvajalcem. Takšno razlogovanje obeh sodišč poskuša revident z revizijo izpodbiti.

16. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da je v času sklenitve izvajalske in podizvajalske pogodbe pravni okvir sklepanja glavne izvajalske pogodbe urejal Zakon o javnih naročilih (ZJN-2)(2)v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo novele ZJN-2B dne 11. 4. 2010. Na podlagi pooblastila iz šestega odstavka 4. člena ZJN-2 je Vlada RS sprejela Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (3) (v nadaljevanju Uredba). Jasen namen podzakonskega predpisa je v olajšanju položaja podizvajalcev pri uveljavljanju neposrednih zahtevkov do naročnika. Določbe tega podzakonskega predpisa mora upoštevati tudi naročnik pri izvajanju izvajalske pogodbe, sklenjene na podlagi javnega naročila.

17. Uredba je v času sklenitve pogodbe tožene stranke z glavnim izvajalcem v prvem odstavku 5. člena določala, da podizvajalec, skladno s sklenjeno pogodbo, po opravljenem delu ali dobavi blaga, izstavi glavnemu izvajalcu račun oziroma situacijo. Glavni izvajalec prejeto situacijo po pregledu potrdi ali zavrne v roku 15 dni od prejema. V takšnem primeru naročnik po določbi četrtega odstavka istega člena Uredbe izvede plačilo neposredno podizvajalcu na podlagi predloženih dokumentov, ki izkazujejo predložitev situacije ali računa glavnemu izvajalcu in potek roka za izpolnitev.

18. Tako urejeni položaj podizvajalca ne posega v načelo relativnosti pogodbenega razmerja med naročnikom in izvajalcem (prvi odstavek 125. člena OZ). Tožena stranka je tudi na podlagi osmega odstavka 5. člena izvajalske pogodbe imela pooblastilo glavnega izvajalca za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcem. Načelo relativnosti pogodbenega razmerja med naročnikom in izvajalcem v takem primeru ne odvezuje naročnika, da pri izvrševanju pogodbe z izvajalcem upošteva tudi zavarovani položaj podizvajalcev, preko katerih je izvajalec opravljal dela za naročnika. Ob udeležbi izvajalca v dveh pogodbenih razmerjih, v katerih v izvajalski pogodbi nastopa kot izvajalec, v podizvajalski pogodbi pa kot naročnik, se predpostavlja, da bo izpolnitev naročnikove obveznosti izvajalcu le-temu omogočila izpolnitev njegove obveznosti do podizvajalca, ki se nanaša na ista opravljena dela po obeh pogodbah. Izvrševanje obveznosti naročnika iz izvajalske pogodbe (četudi je skladno z določili te pogodbe) na način, na katerega bi bilo podizvajalcu onemogočeno uveljavljati plačilo za ta opravljena dela, je zato glede na konkretne okoliščine mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje, ki ima za posledico nepogodbeno odškodninsko odgovornost naročnika do podizvajalca. Takšen dejanski stan je bil podan, ko je tožena stranka obveznosti do izvajalca izpolnila predčasno ob vedenju za slabo finančno stanje izvajalca ter da bo izvajalec prejeta sredstva namenil za poravnavo drugih obveznosti in ne za plačilo podizvajalcev.

19. Vrhovno sodišče se je v dosedanji sodni praksi (4) že opredelilo, da neobstoj predpostavk za uveljavljanje neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika ne izključuje protipravnosti ravnanja kot podlage odškodninske odgovornosti naročnika, v kolikor je naročnik z izpolnitvijo svoje obveznosti izvajalcu in prevzemniku terjatve onemogočil, da bi podizvajalec lahko uveljavljal svoje upravičenje iz 5. člena Uredbe. V bistvenem delu je dejansko stanje v tej zadevi prilegajoče dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga odločanja Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 41/2013. Tožena stranka je z izpolnitvijo obveznosti izvajalcu pred iztekom 60-dnevnega roka za plačilo tožeči stranki onemogočila, da bi lahko ob zapadlosti svoje terjatve do izvajalca uveljavljala neposredni zahtevek v smislu določb 5. člena Uredbe in 5. člena izvajalske pogodbe.

20. Materialnopravno zmotna so revidentova stališča, da so določila ZJN-2 in Uredba določala zgolj možnost naročnika, da izvaja plačila neposredno podizvajalcem in da je bila ta dolžnost predpisana šele s kasnejšimi spremembami predpisov. Za presojo protipravnosti ravnanja tožene stranke je odločilno, da je tožena stranka podala izrecno soglasje izvajalcu, da tožeča stranka nastopa kot podizvajalec. Tožena stranka je bila torej seznanjena s podizvajalskim razmerjem tožeče stranke z izvajalcem. Ob poznavanju slabega finančnega položaja izvajalca in podane izvajalčeve izjave, da bo prilive nakazoval na poseben račun NLB d.d. za poplačilo kredita, je pravilno sklepanje sodišč prve in druge stopnje, da se je tožena stranka morala zavedati, da tožeča stranka ne bo poplačana od glavnega izvajalca. Ob teh okoliščinah sta predčasno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti glavnemu izvajalcu pravilno opredelili kot protipravno ravnanje, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost do tožeče stranke.

21. Neutemeljeno je tudi revidentovo sklicevanje, da zavzeta pravna stališča v sodbi sodišča druge stopnje odstopajo od stališč, ki jih je zavzelo Sodišče Evropske unije v zadevi Masdar Ltd proti Komisiji evropskih skupnosti, zadeva št. C-47/07 z dne 16. 12. 2008. Vrhovno sodišče kot prvo ugotavlja, da ne gre za primerljiva dejanska okvirja v obeh zadevah. Kot drugo pa je potrebno ugotoviti, da zavzeta pravna stališča sodišč prve in druge stopnje glede protipravnega ravnanja tožene stranke ne pomenijo, da so s tem v breme tožene stranke neupravičeno prenesena vsa poslovna tveganja tožeče stranke glede morebitne plačilne nesposobnosti njenega sopogodbenika. Omejitev poslovnih tveganj podizvajalca je bila condictio sine qua non ureditve v 4. členu ZJN-2 in 5. člena Uredbe v smislu pooblastila toženi stranki za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcem. V posledici pravilnega stališča sodišč prve in druge stopnje glede protipravnega ravnanja tožene stranke so v njeno breme naložene zgolj škodne posledice tožeče stranke v posledici izgube njenega zavarovanega položaja v smislu neposrednega zahtevka do tožene stranke kot naročnika.

22. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (51. točka obrazložitve sodbe) in sodišča druge stopnje (95. točka obrazložitve sodbe), na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da v stečajnem postopku nad glavnim izvajalcem (A., d. d.) navadni upniki ne bodo poplačani. Že te ugotovitve izključujejo utemeljenost revizijskih očitkov o preuranjenosti zahtevka tožeče stranke. Zato je v tem smislu neupoštevno revidentovo sklicevanje na posamezno trditev tožeče stranke v postopku, saj to pomeni poskus izpodbijanja dejanske podlage izpodbijane sodbe.

23. Ker sodišči prve in druge stopnje zahtevka nista utemeljili na podlagi 631. člena OZ, so neupoštevne revizijske navedbe, da tožeča stranka kot podizvajalec ni pravočasno uveljavljala neposrednega zahtevka od tožene stranke. Ker je tožena stranka obveznosti izvajalcu poravnala pred zapadlostjo, bi bil vsak neposredni zahtevek tožeče stranke do tožene stranke na podlagi 631. člena OZ neutemeljen. Zato morebitno neuveljavljanje ali prepozno uveljavljanje zahtevkov iz 631. člena OZ, za katere zaradi toženkine izpolnitve obveznosti do izvajalca tožeča stranka ni imela dejanske podlage, ne izključuje protipravnosti ravnanja tožene stranke. Prav tako pa neuveljavljanje neposrednih zahtevkov do tožene stranke ne izključuje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo v višini neplačanih obveznosti izvajalca do tožeče stranke iz podizvajalske pogodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta se zato v zadostnem obsegu opredelili do vprašanja obstoja vzročne zveze kot predpostavke odškodninske odgovornosti.

Glede uveljavljanih bistvenih kršitev postopka

24. Sodišči prve in druge stopnje sta protipravnost ravnanja tožene stranke utemeljili tudi na neunovčenju bančne garancije, ki jo je skladno z izvajalsko pogodbo prejela tožena stranka. S tem v zvezi je neutemeljeno revidentovo sklicevanje, da je sodišče druge stopnje v svoji sodbi o protipravnosti ravnanja tožene stranke sklepalo izven ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje. Neutemeljeno je sklicevanje, da sta sodišči v svojih sodbah obravnavali različne vrste protipravnega ravnanja, ker naj bi prvostopenjsko sodišče odločitev temeljilo na neunovčitvi bančne garancije s strani tožene stranke, sodišče druge stopnje pa na nezagotovitvi poplačila tožeči stranki iz bančne garancije, ki jo je glavni izvajalec predložil toženi stranki tudi za kritje poplačil podizvajalcem.

25. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča v svoji sodbi o protipravnem ravnanju tožene stranke zaradi neunovčitve bančne garancije vsebuje dejansko ugotovitev, da je tožena stranka razpolagala z bančno garancijo, ki ji jo je izročil glavni izvajalec v zavarovanje svojih obveznosti do podizvajalcev. Tožena stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni nasprotovala trditvi tožeče stranke, da je od nje zahtevala unovčitev bančne garancije v korist tožeče stranke (5). Bistvo ugotovitve tako sodišča prve stopnje (neunovčitev bančne garancije) kot sodišča druge stopnje (nezagotovitev poplačila tožeče stranke iz bančne garancije) je v ugotovitvi, da tožena stranka ni ravnala v korist tožeče stranke. Njeno dolžno ravnanje (zagotovitev plačila obveznosti glavnega izvajalca do tožeče stranke) je izhajalo iz realizirane pogodbene zaveze izvajalca iz izvajalske pogodbe s toženo stranko. Ta pogodbena zaveza je imela podlago v Pravilniku o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudnik zavaruje izpolnitev svoje obveznosti v postopku oddaje javnega naročila (Ur. l. RS 25/2004). Posedovanje bančne garancije je toženi stranki nalagalo ravnanje v dobro tistih, zaradi katerih je bilo zavarovanje vzpostavljeno, med drugim tudi v dobro tožeče stranke (6).

26. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge se izkaže kot neutemeljen revidentov očitek, da je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi mimo trditev tožeče stranke dopolnjevalo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, oziroma, da je s tem podana bistvena kršitev postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP.

27. V okviru utemeljevanja bistvenih kršitev pravil postopka s strani sodišča druge stopnje se revident sklicuje tudi na odstopanje od ustaljene sodne prakse višjih sodišč. Vendar v nadaljevanju pojasnjuje, da naj bi dejansko šlo za različno sodno prakso med Višjim sodiščem v Ljubljani in Višjim sodiščem v Celju, ki je odločalo v pritožbenem postopku. Vrhovno sodišče na že sprejeta materialnopravna stališča nižjestopenjskih sodišč ni vezano. Njegova naloga je v primeru neenotne sodne prakse ravno v njenem poenotenju (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih), kar zagotavlja tudi v okviru materialnopravne argumentacije svojih odločitev na podlagi uveljavljanih pravnih sredstev zoper odločitve nižjestopenjskih sodišč. To pa pomeni, da zgolj s sklicevanjem na neenotnost sodne prakse višjih sodišč revident ni uspel utemeljiti zatrjevane bistvene kršitve pravdnega postopka s strani sodišča druge stopnje.

Odločitev o reviziji

28. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede stroškov revizijskega postopka

29. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nosi svoje stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti priglašene stroške odgovora na revizijo po tar. št. 3300 ZOdvT v višini 10.350,00 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št. 6002, oboje skupaj povečano še za 22% DDV. Potrebni stroški tožeče stranke v revizijskem postopku tako znašajo 12.651,40 EUR.

(1) J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, uradni list, GV Založba, 2009, 3. knjiga stran

(2) Ur. l. RS 118/2006 in 16/2008. (3) Ur. l. Rs št. 66/2007. (4) Sklep III Ips 41/2013 z dne 7. 10. 2014. (5) Navedbe v prvi pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2012. (6) Enako sodba VS RS III Ips 9/2015 z dne 20. 5. 2016.