Jedro

Pogodba o prodaji stanovanja po privatizacijskih določbah SZ ni nična, ampak le izpodbojna. Izpodbija pa jo lahko le privatizacijski upravičenec, vendar le ob pogoju, da hkrati (v roku dveh let iz 123. čl. SZ) vloži tožbo na sklenitev pogodbe za stanovanje po določbi 117. čl. SZ

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe št. ISP 178/91 - 0 o prodaji stanovanja z dne 9.1.1992 in aneks A 178/91-G k navedeni pogodi o prodaji stanovanja z dne 6.1.1997, sklenjenim med toženima strankama.

Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 1.999.802,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi tekočimi od zneska 1.862.991,90 SIT od 8.1.1997 dalje do plačila in od zneska 136.890,64 SIT od dne 22.1.1995 dalje do plačila kot tudi nadaljnji zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti drugo toženi stranki pravdne stroške v znesku 171.627,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.9.1998 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločitev. V obrazložitvi pa navaja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev napačno oprlo na 19. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR). Uporabiti bi moralo določilo 61. čl. navedenega zakona. S tem je kršilo materialno pravo. Napačno je sodišče prve stopnje menilo, da 61. čl. navedenega zakona ne gre uporabiti iz razloga, ker je v stanovanju po izselitvi tožnice živela njena hči, zaradi česar je potrebno uporabiti 19. čl. To pa ni pravilno, saj je 61. čl. specialni predpis za tiste primere, v katerih so imetniki stanovanjske pravice zapustili stanovanje zaradi službe v tujini. Pri tem pa ni pomembno, ali je v stanovanju še naprej živel kdo izmed ožjih družinskih članov, saj se v tem primeru ni štelo, da je imetnik stanovanjske pravice trajno prenehal uporabljati stanovanje. Ker 19. čl. ni pravilna pravna podlaga za konkretno pravno razmerje, tudi ni pravilna ugotovitev sodišča, da je tožnici stanovanjska pravica prenehala po samem zakonu, zaradi česar ni bilo potrebno odpovedati stanovanjskega razmerja. Tožnica še vedno trdi, da ji stanovanjska pravica ni prenehala, saj stanovanja nikdar trajno ni prenehala uporabljati. Zato tudi njena hči ni mogla pridobiti te pravice in je izpodbijana kupoprodajna pogodba nična. Zaradi kršitve materialnega prava je tudi dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, saj sodišče sploh ni ugotavljalo, ali so obstajali pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja. Jasno je namreč, da tožnici stanovanjsko razmerje ni prenehalo po samem zakonu. Iz pravilnikov Ž. je jasno razvidno, da prvotoženka nikdar ni izpolnila pogojev za pridobitev stanovanjske pravice. Teh pravilnikov sodišče ni uporabilo in je tudi v tem delu kršilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenim mnenjem, da je svojo odločitev sodišče prve stopnje napačno oprlo na 19. čl. ZSR in ne na 61. čl. tega zakona, ki je dejansko specialni predpis za tiste primere, v katerih so imetniki stanovanjske pravice zapustili stanovanje zaradi službe v tujini ali v drugi republiki, kot je bilo ravno primer pri prvi toženki. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča to ni odločilno. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno odločilo, vendar so razlogi za utemeljeno zavrnitev tožbenega zahtevka drugačni, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. V predmetnem sporu uveljavlja tožeča stranka ničnost pogodbe, ki sta jo sklenili toženki. V sporih, katerih predmet je veljavnost po privatizacijskih določbah stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) sklenjenih kupoprodajnih pogodb, je v sodni praksi izoblikovano stališče, da ima pravico do izpodbijanja veljavnosti takšne pogodbe, sklenjene med lastnikom stanovanja in drugim kupcem, le privatizacijski upravičenec, ki ima sam pravico terjati sklenitev prodajne pogodbe po privatizacijskih določbah SZ. Taka pogodba, kot je sporna, je zato le izpodbojna in ne nična. Prisilno naravo privatizacijskih določb (torej 117. čl. SZ) je razumeti le v razmerju med lastnikom stanovanja in privatizacijskim upravičencem in sicer tako, da lastnik stanovanja nima proste izbire, ali bo in pod kakšnimi pogoji bo prodal stanovanje, ki je bilo olastninjeno in glede katerega ne veljajo izjeme od obveznosti privatizacije. Tožnica v tem sporu ni uveljavljala pravice do odkupa stanovanja ali kakšne druge privatizacijske pravice iz SZ. Terja le ugotovitev ničnosti med toženkama sklenjene kupoprodajne pogodbe za stanovanje. Tak zahtevek pa bi tožeča stranka lahko uveljavljala le v primeru, če bi tudi sama bila privatizacijska upravičenka, kar bi sicer utegnila biti, in ob drugem pogoju, da bi uveljavljala sklenitev kupoprodajne pogodbe po določbah o privatizaciji, kar pa bi seveda morala storiti znotraj dvoletnega roka iz 123. člena SZ, ki pa je že davno potekel pred sprožitvijo te pravde. Ker po prepričanju pritožbenega sodišča tožničin tožbeni zahtevek na ničnost pogodbe za stanovanje, ki sta jo sklenili toženki, ni utemeljen na nobeni pravni podlagi, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tak tožbeni zahtevek zavrnilo.

V posledici prve odločitve pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi drugi, to je denarni zahtevek tožeče stranke, saj sta oba zahtevka med seboj povezana in soodvisna. Tožeča stranka te druge odločitve v svoji pritožbi sploh ne omenja, ker pa se pritožuje zoper celotno sodbo, je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus v skladu z določbo 2. odst. 365. čl. ZPP. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje tudi pri zavrnitvi drugega tožbenega zahtevka ni storilo nobene absolutne procesne kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP in tudi ne kršitve materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 368. čl. ZPP neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ker se je prepričalo, da je pravilna in zakonita. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa pri izdaji izpodbijane sodbe tudi ni storilo nobene take kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka je v pritožbi zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov, vendar do tega po načelu uspeha v pravdi (1. odst. 154. čl. ZPP), ki velja tudi v pritožbenem postopku, nima pravice, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi tega njenega zahtevka pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke.