Jedro

Ker tožnica veljavnosti pogodbe ni uspela izpodbiti, je ta ostala veljavna. To pa pomeni, da ni izkazala zatrjevane kršitve privatizacijskih pravic, zaradi katerih naj bi bila prikrajšana na svojem premoženju in na čemer je gradila dajatveni zahtevek.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o ničnosti pogodbe, zavrže, v preostalem delu pa se zavrne.

Zahteva druge toženke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti med toženkama dne 9.1.1992 po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona sklenjene kupoprodajne pogodbe za garsonjero na Jesenicah, zavrnilo pa je tudi nadaljnji zahtevek, da sta toženki dolžni solidarno plačati tožnici 1,999.802,50 SIT. Tožničino pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je drugostopenjsko sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

V reviziji zoper drugostopenjsko sodbo je tožnica uveljavljala vse revizijske razloge in predlagala, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. Meni, da je skladno z določilom 61. člena ZSR imela kot imetnica stanovanjske pravice pravico do odkupa stanovanja ali sklenitve najemne pogodbe. To pa sta ji preprečili toženki s sklenitvijo sporne pogodbe, ki je nična. Ker je nadaljnja kupovalka kupila sporno stanovanje, je izpraznitveni zahtevek modificirala tako, da je od toženk poleg ničnosti pogodbe zahtevala še plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe oziroma nakupa stanovanja in vračilo lastne udeležbe. Pritožbeno sodišče je vsaj smiselno ugotovilo, da je tožnica bila imetnica stanovanjske pravice in je zato aktivno legitimirana v sporu. Z drugačno uporabo materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno.

V odgovoru na revizijo je druga toženka predlagala, da naj se revizija zavrne. Opozarja, da je lahko tožnica uveljavljala pravico do odkupa stanovanja le v dvoletnem prekluzivnem roku, česar pa ni storila ter je zato izpodbijana pogodba veljavna, predpostavke za denarni zahtevek pa niso podane.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in prvi toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija zoper odločitev, s katero je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev ničnosti, ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Tožnica je v tožbi postavila dva zahtevka: prvega na ugotovitev ničnosti med toženkama dne 9.1.1992 po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona (naprej SZ) sklenjene kupoprodajne pogodbe, katerega vrednosti ni ocenila in drugega, zaradi plačila 1,999.802,50 SIT s pripadki. Ker sta zahtevka imela različno dejansko in pravno podlago, se ugotovitev stvarne pristojnosti, sestave sodišča in pravice do revizije določi na podlagi vrednosti vsakega posameznega zahtevka (35., 37., 186. in 188. člen ZPP). Ker tožnica v tožbi ni navedla vrednosti spora zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe, si pravice do revizije o tem delu spora ni zagotovila. Namreč po določilu tretjega odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (ki je ob vložitvi tožbe znašala 80.000,00 SIT). Enake procesne posledice kot v primerih, kadar vrednost spornega predmeta po 382. členu ZPP ne presega 80.000,00 SIT, pa ne gre za spor iz četrtega odstavka istega člena, nastopijo tudi v primerih, v katerih se vrednost spornega predmeta sploh ne navede. V takih primerih si stranka ni zagotovila pravice do revizije. V skladu z navedenimi ugotovitvami je revizijsko sodišče moralo zavreči tožničino revizijo v delu, s katerim je izpodbijala odločitev o ničnosti pogodbe. Ta del odločitve temelji na 392. in 389. členu ZPP.

Revizija zoper odločitev o dajatvenem zahtevku pa je dovoljena, a ni utemeljena, ker tožničin zahtevek ni imel podlage v ugotovljenem dejanskem stanju in ker med postopkom na nižjih stopnjah sojenja niso bile zagrešene zgolj pavšalno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali kakšne kršitve iz 386. člena ZPP.

Tožnica je po spremenjeni tožbi (list. št. 45) zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 9.1.1992 in plačilo 1,999.802,90 SIT (ki ga predstavlja v višini 1,862,911,90 SIT razlika med kupnino, ki jo je prva toženka plačala drugi toženki in kupnino za isto stanovanje, ki jo je zatem iztržila s prodajo stanovanja H., v razliki 342.226,60 SIT pa prikrajšanje pri lastni udeležbi, ki bi jo sicer uveljavljala pri nakupu stanovanja po privatizacijskih določbah). Ker tožnica po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj pravice do odkupa spornega stanovanja sploh ni uveljavljala, dvoletni prekluzivni rok za uveljavljanje take pravice pa je tudi že potekel in zato te pravice tožnica ne more več uveljavljati, sta zaključili, da tožničin zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe (ki pa ni bila nična ampak kvečjemu le izpodbojna) ni utemeljen na nobeni pravni podlagi ter sta zato zadevni zahtevek zavrnili. Ker je tožnica izvajala prikrajšanje na svojem premoženju (dajatveni zahtevek) iz ničnosti prodajne pogodbe, je z zavrnitvijo ničnostnega zahtevka izgubil podlago tudi dajatveni zahtevek, zaradi česar sta ga sodišči nižjih stopenj zavrnili.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica obrazložila revizijo samo v delu, ki se nanaša na odločitev o ničnosti pogodbe. Spredaj je že pojasnjeno, da revizija v tem delu ni dovoljena. Kolikor pa ta del spora predstavlja predhodno vprašanje za dajatveni zahtevek, je ugotoviti, da sta sodišči nižjih stopenj s tem povezane odločilne okolnosti pravilno presodili. Pogodba, ki sta jo sklenili toženki 9.1.1992 (čeprav po stališču tožnice v nasprotju s privatizacijskimi določbami 117. člena SZ, ker da je bila ona imetnica stanovanjske pravice in ne prva toženka), ni bila nična ampak le izpodbojna. Ker tožnica veljavnosti pogodbe ni uspela izpodbiti, je ta ostala veljavna. To pa pomeni, da ni izkazala zatrjevane kršitve privatizacijskih pravic, zaradi katerih naj bi bila prikrajšana na svojem premoženju in na čemer je gradila dajatveni zahtevek. Ta zahtevek glede na ugotovljeno dejansko stanje tako nima podlage v 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ki na splošno nalaga okoriščencu, na katerega je prešlo premoženje drugega brez pravne podlage ali se ta ni uresničila oziroma je pozneje odpadla, da prikrajšancu to premoženje vrne oziroma mu nadomesti njegovo vrednost). Tožničin zahtevek glede na uveljavljeno podlago ni bil utemeljen niti na kakšni drugi pravni podlagi. Dajatveni zahtevek sta zato sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zavrnili.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče zavrnilo tožničino revizijo v delu, ki se je nanašala na odločitev o dajatvenem zahtevku (393. člen ZPP), medtem ko je revizijo zoper odločitev o ničnosti pogodbe zavrglo.

Revizijski odgovor druge toženke po oceni revizijskega sodišča ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega postopka. Zato je zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo te stranke zavrnilo (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).