Jedro

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa. Toženi stranki (pritožnici) ni mogoče očitati, da je v bistvenih točkah nepopolno ugotovila dejstva, pomembna za uporabo določbe prvega odstavka 52. člena ZMZ-1, in na tej podlagi odpraviti njeno odločbo kot nezakonito. Pritožnica mora odločati na podlagi postavljenega zahtevka in v njegovih mejah in ni dolžna ugotavljati dejstev, ki presegajo tako postavljen okvir odločanja. Izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilec namreč samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji in mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Šele po izpolnitvi trditvenega in dokaznega bremena na tožnikovi strani se lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je v zvezi z odločanjem o prošnji za mednarodno zaščito tudi že sprejeto stališče, da navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 561/2024-13 z dne 25. 3. 2024 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo toženke, št. 2142-6905/2023/10 (1222-18) z dne 8. 3. 2024, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče izpodbijano odločbo toženke odpravilo zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po presoji Upravnega sodišča naj namreč toženka ne bi presojala dejstva, ali bi bilo tožnikovo življenje v primeru njegove vrnitve v izvorno državo ogroženo že zgolj zaradi dejstva, da se mu lahko pripiše status istospolno usmerjene osebe zaradi preteklih homoseksualnih spolnih dejanj. Ocenilo je, da ni pomembno, ali je bil tožnik v ta dejanja prisiljen ali so bila opravljena v transakcijske namene. Toženka naj tudi ne bi obrazložila, zakaj meni, da je tožnik prostovoljno sodeloval pri homoseksualnih spolnih dejanjih, glede na to, da je tožnik sam izrecno navajal, da je bil v ta dejanja prisiljen in da se jim je skušal izogniti na način, da je odšel igrat nogomet v Španijo. Toženka bi tudi morala posebej ugotavljati in presojati, kako v državi izvora ravnajo s homoseksualci oziroma pripadniki LGBTQ+ skupnosti. Po oceni Upravnega sodišča naj bi namreč v postopku pridobljene informacije kazale na to, da je zelo verjetno, da je preganjanje homoseksualcev v Nigeriji posledica pripadnosti določeni družbeni skupini, ki temelji na skupni značilnosti, ki predstavlja tako posebno identiteto, da jih okolica dojema kot drugačne. Zadošča samo dejstvo, da bi tožnika okolica zaradi homoseksualnih spolnih praks štela za pripadnika LGBTQ+ skupnosti in je odveč za presojo tožene stranke, ali je tožnik pri zatrjevanih spolnih dejanjih sodeloval prostovoljno ali z elementi sile. Toženi stranki dalje očita, da naj ne bi navedla razlogov o odločilnih dejstvih, tj. o tem, zakaj meni, da tožnik v državi izvora ni bil ogrožen. Z ničemer naj namreč ne bi obrazložila, kako ravnajo s homoseksualci v Nigeriji in kako bi morebitna vrnitev v Nigerijo lahko tožnika ogrozila (zlasti glede na njegove navedbe, da bi bilo v primeru vrnitve njegovo življenje ogroženo). V tem delu naj bi dejansko stanje ostalo docela neraziskano in posledično nepopolno ugotovljeno. Prav tako naj ne bi bili izkazani niti razlogi, na podlagi katerih bi tožena stranka sploh ugotavljala in posledično ugotovila, ali bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozilo, zaradi dejstva, da bi ga splošna populacija lahko označila za homoseksualca, nečloveško ali poniževalno ravnanje in bi obstajala nevarnost za nastanek resne škode, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). S tem je po oceni Upravnega sodišča podan razlog za odpravo izpodbijane odločbe iz 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in je bil posledično iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker se toženka do bistvenih navedb ni opredelila. Ni namreč raziskala trditev o zatrjevani nevarnosti za pripadnike LGBTQ+ skupnosti in ali bi iz tega razloga tožniku v primeru vrnitve pretila nevarnost resne škode iz 28. člena ZMZ-1. 3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper izpodbijano sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in izpodbijano odločbo toženke potrdi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik je na pritožbo odgovoril in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

8. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

9. V obravnavani zadevi je sporna zlasti dokazna ocena Upravnega sodišča, ki je vodila do drugačnega sklepa o dejanskem stanju od tistega, ki ga je sprejela pritožnica v izpodbijani odločbi. Pritožnica je ocenila, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite ter ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi. Upravno sodišče pa je tožbi v upravnem sporu ugodilo in izpodbijano odločbo pritožnice razveljavilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek med drugim iz razloga po 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tj. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšni presoji Upravnega sodišča pritožnica nasprotuje, saj meni, da je tožniku omogočila celovito in podrobno predstavitev razlogov za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, tožnikove navedbe pa tudi celovito in pravilno presodila. Pritožnica v svoji pritožbi izraža nestrinjanje z ugotovitvijo dejanskega stanja, ki ga je v upravnem sporu sprejelo Upravno sodišče. 10. Vrhovno sodišče poudarja, da je pritožbena presoja v upravnem sporu nujno omejena. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.1 Tako je po ustaljeni sodni praksi lahko v upravnem sporu predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče zato v primeru utemeljene pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja praviloma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in temu vrne zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 79. člena ZUS-1), zadevo pa vrne organu tožene stranke le izjemoma, če je glede na okoliščine primera to potrebno (npr. če je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in zaradi tega nepravilnega ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja že v postopku izdaje upravnega akta, drugi odstavek 79. člena ZUS-1). Tudi sodbo sodišča prve stopnje lahko Vrhovno sodišče spremeni samo v povezavi z drugačno presojo dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi (80. člen ZUS-1) in ne tistega, ki ga je ugotovila toženka v upravnem aktu. Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.2 Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa.3

11. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica utemeljeno opozarja na zmotno povzemanje tožnikovih navedb glede okoliščin odhoda v Španijo, nekritično sprejemanje tožnikovih izjav in predvsem na pomanjkljivosti dokazne ocene Upravnega sodišča, še zlasti glede vprašanja na glavni obravnavi zatrjevane homoseksualnosti, kot tudi v tožbi in na glavni obravnavi zatrjevanega pripisovanja homoseksualnosti zaradi izvajanja homoseksualnih spolnih praks ter s tem povezane tožnikove ogroženosti v izvorni državi.

12. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik **v prošnji za mednarodno zaščito** navedel, da je imel v Nigeriji probleme z ljudmi, ki so ga pripeljali v Slovenijo. Moral jih je ubogati. Silili so ga v homoseksualne odnose, sicer drugače ga ne bi odpeljali v Evropo. Moral jim je ugoditi, ker je hotel priti v Evropo in uresničiti svoje sanje. Na izrecno vprašanje, ali je homoseksualec, je odgovoril, da ni in da tega ni hotel. Ljudje, s katerimi je imel probleme, so tisti, ki so ga peljali v Španijo, bili so Nigerijci. Pojasnil je, da se domov ne more vrniti, ker je ogrožen. Ogrožajo ga ljudje, ki so ga odpeljali v Evropo. Na vprašanje o konkretnem dogodku, zaradi katerega je zapustil svojo državo, je povedal, da je Nigerijo zapustil samo zaradi nogometa. Na **osebnem razgovoru** je nadalje navedel, da je imel težave z ljudmi, ki so ga silili v homoseksualne odnose. Na žalost je moral pristati na te odnose, če je želel priti v Evropo. To so bili vplivni ljudje, ki so ga pripeljali v Evropo. Ugodil jim je pri tem, kar so želeli, in dobil vabilo za poskusno igranje nogometa v Evropi. Bili so moški na visokih položajih v državi, dogajalo se je eno leto. Policiji ni prijavil dogodkov, ker je hotel iti v Evropo. Z nikomer ni govoril o teh težavah. Grozili so mu, ker ni več hotel tega početi. Vendar so na visokih položajih, so vplivni. Ko so ga pripeljali v Španijo, jim je rekel, da tega ne bo več počel. Če bi ga našli, bi bil v veliki nevarnosti. Ne ve natančno, kaj bi mu naredili, če bi ostal v Nigeriji. Bil bi ogrožen, ker so to ljudje na visokih položajih in imajo vpliv. Če bi se vrnil v Nigerijo, bi bila situacija zelo nevarna. Izvedeli bi, da se je vrnil, ti ljudje pa imajo v rokah oblast. 13. **V tožbi** je nato navajal, da ni homoseksualec, ampak je bil v te (homoseksualne) odnose prisiljen, pri opisanem dejanju pa gre za preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini v skladu z Ženevsko konvencijo. Tožnik je bil že podvržen fizičnemu nasilju v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Opozoril je, da je bil na osebnem razgovoru brez pravne pomoči, da gre pri opisanem ravnanju za izredno travmatične izkušnje in je življenjsko logično, da tožnik o njih zelo težko in zadržano govori. Glede spolnih praks, v katere so ga vplivni ljudje silili in posledic zaradi zavrnitve teh odnosov, tožnik na osebnem razgovoru zaradi narave teh dejanj ni mogel podrobneje govoriti. Meni, da bi ga v primeru vrnitve v Nigerijo (ljudje, ki so ga silili v homoseksualne odnose, ki so na visokih položajih in imajo vpliv in oblast) lahko ubili. Dalje pa tudi, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo, poleg tega, da bi bil ogrožen s strani ljudi, ki so ga prisilili v homoseksualne odnose, zaradi takšnih odnosov tudi stigmatiziran, pripisana bi mu bila namreč homoseksualnost. Na **glavni obravnavi** se je nato tožnik na izrecno sodnikovo vprašanje izrekel za pripadnika LGBTQ+ skupnosti. Na vprašanje, kako bi ga ljudje v Nigeriji v primeru vrnitve obravnavali zaradi odnosov, v katere je bil prisiljen, je povedal, da bi bilo to zanj zelo slabo, ker bi ga ljudje takoj žalili in bi to bil lahko nevarno tudi za njegovo družino. Na vprašanje, kako bi ga obravnavali drugi ljudje, če bi vedeli za te homoseksualne odnose, je povedal, da bi ga ubili, ker v Nigeriji homoseksualnost ni dovoljena. Čim ljudje vedo, da si homoseksualec, te ubijejo, pretepejo, živega zažgejo.

14. Pritožnica glede na povzeto po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno izpostavlja, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila seznanjena s tožnikovo istospolno usmerjenostjo oziroma s tem, da bi mu zaradi homoseksualnih spolnih odnosov v Nigeriji homoseksualnost (lahko) pripisovali. Vrhovno sodišče se zato strinja, da ji ni mogoče očitati, da je v bistvenih točkah nepopolno ugotovila dejstva,4 pomembna za uporabo določbe prvega odstavka 52. člena ZMZ-1, in na tej podlagi odpraviti njeno odločbo kot nezakonito. Pritožnica mora odločati na podlagi postavljenega zahtevka in v njegovih mejah in ni dolžna ugotavljati dejstev, ki presegajo tako postavljen okvir odločanja. Izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilec namreč samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji in mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.5 Šele po izpolnitvi trditvenega in dokaznega bremena na tožnikovi strani se lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin.6 V sodni praksi Vrhovnega sodišča je v zvezi z odločanjem o prošnji za mednarodno zaščito tudi že sprejeto stališče, da navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin.7

15. Vrhovno sodišče poudarja, da temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem postopku za priznanje mednarodne zaščite na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa odvisna predvsem od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti njegovih navedb.8

16. Iz povzetka tožnikovih navedb v prošnji za mednarodno zaščito, na osebnem razgovoru, v tožbi in na glavni obravnavi je že na prvi pogled očitno, da se te v bistvenih in najpomembnejših okoliščinah, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, razlikujejo, to pa tako glede razlogov preganjanja, kot tudi subjektov preganjanja v izvorni državi, na kar smiselno opozarja tudi pritožnica.

17. Pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu je tožnik denimo zatrjeval, da so mu vplivni ljudje na visokih položajih v Nigeriji grozili, ker ni hotel več imeti homoseksualnih spolnih odnosov. Tem ljudem naj bi, ko so ga odpeljali v Španijo, rekel, da tega ne bo več počel. Če bi ga našli, bi bil v veliki nevarnosti, ne ve, natančno, kaj bi mu naredili, če bi v Nigeriji ostal, bil pa bi ogrožen, ker so ti ljudje na visokih položajih in imajo vpliv. Dogodkov policiji ni prijavil, ker je hotel iti v Evropo. V tožbi pa je navedel, da bi bil poleg tega, da bi bil ogrožen s strani ljudi, ki so ga prisilili v homoseksualne spolne odnose, zaradi takšnih odnosov tudi stigmatiziran - pripisana bi mu bila homoseksualnost. Na glavni obravnavi se je nato izrekel (celo) za pripadnika LGBTQ+ skupnosti, na izrecno vprašanje sodnika pa pojasnil, da tega v postopku pred toženko ni povedal, in dodal, da te ljudje v Nigeriji, čim vedo, da si homoseksualec, ubijejo, pretepejo, živega zažgejo. Poleg tega pa je navedel, bi bilo v Nigeriji, če bi ljudje vedeli za homoseksualne odnose, v katere naj bi bil prisiljen, to zanj zelo slabo, ker bi ga ti ljudje takoj žalili in bi to lahko bilo nevarno tudi za njegovo družino. Ubili bi ga, ker homoseksualnost v Nigeriji ni dovoljena. Na izrecno vprašanje na glavni obravnavi, ali bi ga policija lahko zaščitila, je navedel, da jim tega ne bi mogel povedati, ker ti politiki vladajo tudi policiji in če bi videli poročilo policije, bi bil "gotov".

18. V zadevi, kot je obravnavana, ko prosilec spreminja in dopolnjuje svoje navedbe, je toliko bolj pomembna zaznava oziroma ugotovitev neskladnosti konkretnih navedb o odločilnih dejstvih, raziskovanje razlogov zanje ter celovita presoja prosilčeve verodostojnosti.

19. Upravno sodišče v obravnavanem primeru v razlogih izpodbijane sodbe na neskladnost tožnikovih navedb v različnih fazah postopka za priznanje mednarodne zaščite, ni opozorilo oziroma je očitno niti ni zaznalo.

20. Nasprotno - ugotovilo je, da naj bi tožnik tako na osebnem razgovoru pred toženo stranko, brez prisotnosti pooblaščenca, kot tudi na glavni obravnavi in (pred tem v tožbi) _navajal ista dejstva_ (prim. z 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedlo je tudi, da je tožnik res, kot navaja tožena stranka, tudi povedal, da si vsak mlad igralec nogometa želi v Evropo, kjer so pogoji za profesionalno igranje nogometa po njegovi oceni boljši, vendar pa to dejstvo ne spremeni njegovih izjav, da se boji vrnitve v izvorno državo Nigerijo ravno zaradi tega, ker bo kot nekdo, ki v očeh splošne populacije velja za homoseksualca, izpostavljen grožnjam, fizičnemu nasilju, ki se lahko v skrajni posledici konča tudi s smrtjo, kar je prepričljivo izpovedal _**tudi na**_ glavni obravnavi dne 25. 3. 2024 in _**dejansko ni spreminjal izpovedbe**_, ki jo je podal že pred tem na osebnem razgovoru pri toženi stranki, torej, da je bil zaradi homoseksualnih spolnih odnosov ogrožen v Nigeriji (prim. z 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). V 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je Upravno sodišče navedlo, da je tožnik izrecno navedel, da se je bal vplivnih ljudi in njihovega maščevanja v primeru prijave policiji, prav tako je navedel, _**tudi na**_ glavni obravnavi, da policija v Nigeriji ne ščiti ljudi, ki v očeh splošne populacije veljajo za homoseksualce, v danem primeru pa imajo ljudje, s katerimi je bil vpleten v homoseksualne odnose, tudi vpliv na policijo in se je posledično bal maščevanja.

21. Posledično so ta nasprotja ostala neraziskana, izpodbijana sodba pa brez razlogov o tem, zakaj je Upravno sodišče (kljub tožnikovemu spreminjanju navedb in njegovi nekonsistentnosti ter protislovnosti navedb) sledilo prav njegovim navedbam v tožbi in na glavni obravnavi. Držijo torej pritožbeni očitki, da je Upravno sodišče sledilo (zgolj) tožnikovim (nekonsistentnim) navedbam na glavni obravnavi in prav na podlagi teh navedb v povezavi z navedbami v tožbi tudi utemeljilo svojo odločitev, to pa ne da bi pred tem opravilo celovito, konsistentno in logično presojo tožnikove verodostojnosti glede na vse njegove navedbe.

22. Zato je Vrhovno sodišče zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem povezane kršitve določb postopka (ne da bi se opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 79. člena ZUS-1 v zvezi s 77. členom ZUS-1).

23. V novem sojenju bo moralo Upravno sodišče razčistiti protislovnost tožnikovih navedb o dejstvih, ki se nanašajo na razloge preganjanja in subjekte preganjanja v njegovi izvorni državi, dokazno oceno pa obrazložiti v skladu z napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

1 Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje. 2 Tako Vrhovno sodišče ustaljeno v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021. 3 Prim. s sodbo I Up 222/2022 z dne 22. 2. 2023. 4 Pritožnica naj po presoji Upravnega sodišča ne bi ugotovila oziroma ugotavljala, ali bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozilo, zaradi dejstva, da bi ga splošna populacija lahko označila za homoseksualca, nečloveško ali poniževalno ravnanje in bi obstajala nevarnost za nastanek resne škode, kot jo opredeljuje druga alineja 28. člena ZMZ-1 (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako naj tudi ne bi raziskala dejstev o zatrjevani nevarnosti za pripadnike LGBTQ+ skupnosti v Nigeriji (26. in 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), neraziskano naj bi bilo tudi dejansko stanje glede tožnikove (življenjske) ogroženosti (22. in 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 5 Prim. s sklepom VSRS I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016. 6 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 36/2023 z dne 5. 4. 2023. 7 Ibidem, sklep VS RS I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016, tč. 21. 8 Prim. s sodbo VS RS I Up 31/2016 z dne 31. 5. 2017.