Jedro

Izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do teh bistvenih navedb ni opredelila. Ni raziskala trditev o zatrjevanem nevarnosti za pripadnike LGBTQ+ skupnosti v Nigeriji in, ali bi iz tega razloga tožniku v primeru vrnitve pretila nevarnost resne škode iz 28. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 2142-6905/2023/10 (1222-18) z dne 8. 3. 2024 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Tožnik, državljan Zvezne republike Nigerije, je 18. 3. 2024 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-6905/2023/10 (1222-18) z dne 8. 3. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljena (1. točka izreka). Nadalje mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod iz območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Poleg tega je bila tožniku za obdobje enega leta določena prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala, kot je navedla v uvodu izpodbijane odločbe, na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter pete alineje prvega odstavka 49. člena' Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17- uradno prečiščeno besedilo, 54/21 j in 42/23- ZZSDT-D, v nadaljevanju: ZMZ-1). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je odločitev oprla na 52. člen ZMZ-1, konkretno na prvo alinejo prvega odstavka istega člena, ki določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če: je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih navedb, podanih na prošnji in na osebnem razgovoru, ugotovila, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel predvsem karierne razloge. Iz države je odšel zato, da bi lahko uresničil svoje sanje ter nadaljeval s kariero nogometaša. To je njegov glavni razlog za odhod iz svoje države. Da mu je uspelo uresničiti svoje sanje in oditi v Evropo igrat nogomet, je bil po lastnih navedbah prisiljen v homoseksualne spolne odnose. Tožena stranka poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega kariernega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik po mnenju tožene stranke takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. Razlogi, ki jih je navajal tožnik, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. ZMZ-1 v 8. odstavku 27. člena določa, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja, ki ga tožnik po mnenju pristojnega organa ni izkazal. Prav tako slaba karierna situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi ga kdorkoli namerno karierno ali kako drugače onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic. K temu še dodaja, da tožnik igra nogomet od svojega 14 ali 15 leta starosti. Slednje ne izkazuje, da bi ga kdo namerno onemogočal na poti pridobitve poklica profesionalnega nogometaša. Tožena stranka poleg tega izpostavlja, da dejstvo, ali lahko človek v svoji državi igra profesionalni nogomet ali ne, nikakor ni dejstvo, ki bi ga bilo mogoče okarakterizirati kot temeljno človekovo pravico v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

3. Tožena stranka je glede tožnikovih navedb, da so ga silili v homoseksualne spolne odnose navedla, da so ga vplivni ljudje silili v homoseksualne odnose, v zameno za to, da ga bodo odpeljali v Evropo igrati nogomet. Kakor je izpovedal tožnik, se je to dogajalo v času 2021- 2022, dogodkov pa ni nikoli prijavil policiji. Pomoči v zvezi z domnevnim: siljenjem v homoseksualne spolne odnose za namen odhoda v Evropo si v svoji izvorni državi po mnenju tožene stranke ni nikoli poiskal. Povedal je, da so ga omenjeni vplivni ljudje silili v homoseksualne odnose, na kar je privolil, v zameno, pa so ga pripeljali v Evropo, iz česar tožena stranka sklepa, da so bili omenjeni spolni odnosi obojestransko dogovorjeni oziroma jih prosilec ni kategorično zavrnil. Prosilec je imel po mnenju tožene stranke izbiro zavrniti homoseksualne spolne odnose (za ceno dejstva, da ga potem ti ljudje ne bi peljali v Evropo). V kolikor jim je ugodil pri tem, kar so želeli, je dobil vabilo na poskusno igranje nogometa v Evropi. Tožena stranka sicer kot zavržno označuje vsakršno siljenje v kakršnekoli spolne prakse, vendar pripominja, da bi se prosilec tovrstnim zatrjevano neželenim homoseksualnim spolnim odnosom zlahka izognil. Dejstvo, da zaradi tega ne bi odšel v Evropo nadaljevati s svojo kariero nogometaša, pa ni tako, ki bi lahko pomenilo neodtuljivo človekovo pravico ali svoboščino, saj bi v življenju lahko izbral drugačno kariero oz. drugačno pot do zastavljenega cilja. Prosilec je po mnenju tožene stranke torej v tovrstne homoseksualne spolne odnose vstopil prostovoljno.

4. Nadalje tožena stranka obrazlaga, da poleg tega zatrjevane prisile v homoseksualne odnose ni prijavil policiji, ker je želel iti v Evropo. V konkretnem primeru torej sploh ni jasen subjekt preganjanja. Ob predpostavki, da bi tožnik navedel takšna dejanja, ki bi v skladu s 26. členom ZMZ-1 lahko pomenila preganjanje, bi to v skladu s 24. členom ZMZ-1 pomenilo, da ga preganjajo nedržavni subjekti. Nedržavni subjekti pa so lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, česar pa prosilec ni dokazal. Navedeno pomeni, da mora tožnik v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. V konkretnem primeru pa prosilec nikoli ni poiskal zaščite države. Prosilec je torej imel dostop do organov pregona, a ga po lastni volji ni izkoristil. Dodatno je prosilec tudi izpostavil, da če bi ostal v Nigeriji in bi ga našli, bi bil v veliki nevarnosti. Ne ve natančno, kaj bi mu naredili, če bi ostal doma. Bil bi ogrožen, ker so to ljudje na visokih položajih in imajo vpliv. Če bi se sedaj vrnil, bi bilo zelo nevarno. Tožena stranka navaja, da prosilec ni konkretiziral in podrobneje pojasnil, zakaj naj bi mu ti ljudje sploh grozili. Take navedbe tudi niso konsistentne z ostalimi njegovimi navedbami, iz katerih je mogoče narediti utemeljen sklep, daje prosilec tem ljudem prostovoljno ugodil (pristal na homoseksualne spolne odnose v zameno za pot v Evropo). Ni torej mogoče sprejeti za kredibilno, da bi mu ti ljudje kakorkoli lahko grozili, saj je izpolnil njihove pogoje za pot v Evropo in ni jasno, v zvezi s čim naj bi mu sploh grozili v primeru njegove vrnitve v izvorno državo.

5. Iz izpodbijane odločbe še izhaja, da tožnik pri razgovoru pri toženi stranki ni imel pooblaščenca, prisoten pa je bil tolmač za angleški jezik _Povzetek tožnikovega trditvenega gradiva_

6. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Uvodoma tožnik v tožbi povzame izjave, ki jih je podal v osebnem razgovoru pri toženi stranki in sicer, da so ga v državni izvora, Nigeriji, vplivni ljudje prisilili v homoseksualne spolne odnose. Ko je začel te spolne odnose zavračati, so mu začeli groziti. Ponovno navede, da bi bil v primeru vrnitve v Nigerijo ogrožen, saj so ljudje, ki so ga silili v homoseksualne spolne odnose na visokih položajih. Trdi, da bi ga ti ljudje našli tudi, če bi se vrnil v Španijo, kjer je igral nogomet po odhodu iz Nigerije.

8. Tožnik navaja, da je na osebnem razgovoru pri toženi stranki zelo težko govoril o preteklih izkušnjah v državi izvora, torej o siljenju v homoseksualne spolne odnose in se sklicuje na sodbo in sklep Upravnega sodišča RS št. U 992/2008, kjer je med drugim zapisano: "Iz primerljive mednarodno-pravne sodne prakse namreč izhaja, da od oseb, ki so bile v obdobju preganjanja žrtve nasilja, ni mogoče zahtevati, da ob prvem zaslišanju pristojnemu organu v vsakem primeru, ne glede na konkretne okoliščine, razkrijejo podrobnosti ali vse elemente nasilja, katerih žrtve so bile. Tožena stranka mora tovrstne okoliščine presojati glede na standarde in kulturo okolja, iz katerega prihaja tožnik, kajti sicer bi izpodbijano stališče pomenilo, da je od žrtev nasilja vedno upravičeno zahtevati, da mučenje ali nečloveško ravnanje takoj prijavijo in ga naznanijo okolju in da ga tudi natančno opišejo ob prvem zaslišanju v upravnem postopku."

9. Tožnik navaja, da gre pri dejanjih, ki jih je opisal, za preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini v skladu z Ženevsko konvencijo. Po mnenju tožnika so zato protispisne navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in sicer, da je navajal le karierne razloge. Tožena stranka se je v nadaljevanju sicer opredelila do dejstva, da so tožnika vplivni ljudje silili v homoseksualne odnose, vendar je povsem neutemeljeno in nesprejemljivo sklepala, da so bili navedeni spolni odnosi obojestransko dogovorjeni oz. jih prosilec ni kategorično zavrnil oz. da bi se prosilec homoseksualnim spolnim odnosom zlahka izognil. Navedbe tožene stranke nikakor ne držijo. Tožnik je namreč povedal, da ko teh prisiljenih spolnih praks ni želel več početi, so mu ti vplivni ljudje grozili. Če bi ga našli, bi bil v veliki nevarnosti. V primeru vrnitve v Nigerijo bi bil ogrožen, saj so ljudje, ki so silili v homoseksualne odnose na visokih položajih in imajo vpliv in oblast. Tožnik meni, da bi ga v primeru vrnitve v Nigerijo lahko tudi ubili. Do teh navedb tožnika se tožena stranka ni opredelila oz. jih je zgolj pavšalno zavrnila, da jih tožnik ni konkretiziral oz. podrobneje pojasnil. 10. Tožnik meni, da bi tožena stranka morala skladno z 8. in 138. členom ZUP s postavljanjem vprašanj razčistiti dejstva, ki jih je na osebnem razgovoru navedel tožnik. V kolikor pa bi tožena ocenila, da je tožnik kakšna dejstva nepopolno navedel, pa bi ga morala pozvati, da neskladja pojasni, kar je skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 138. člena ZUP. Tožena stranka tako ni ustrezno upoštevala tožnikovih navedb podanih v upravnem postopku, da bi mu v primeru vrnitve v Nigerijo grozili vplivni ljudje, ki imajo v rokah tudi oblast; z njihove strani bi mu grozila celo smrt. Tožnik meni, da so razlogi izpodbijane odločbe v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

_Odgovor na tožbo_

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna. V nadaljevanju povzame navedbe oz. ugotovitve, ki jih je podala že v izpodbijani odločbi, pri čemer ponovi, da je tožnik v homoseksualne spolne odnose privolil. Tožnik po mnenju tožene stranke v svojih izjavah ni prepričljivo obrazložil, zakaj naj bi mu ti ljudje, s katerimi je imel homoseksualne spolne odnose, sploh še grozili, če pa je prostovoljno izpolnil njihove zahteve. Tožena stranka se zato nikakor ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da gre pri opisanem dejanju za preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini v skladu z Ženevsko konvencijo. Kakor poudarja celo sam tožnik v tožbi, tožnik ni homoseksualec in niti mu tega ne pripisujejo zatrjevani akterji preganjanja. Tožnik sicer v tožbi izpostavlja, da bi bil zaradi teh preteklih homoseksualnih odnosov v izvorni državi v primeru vrnitve stigmatiziran in bi mu bila pripisana homoseksualnost. Vendar tožena stranka opozarja, da tožnik česa takega ne pri podaji prošnje in ne na osebnem razgovoru ni nikoli izjavil, zato gre pri omenjeni izjavi za nedopustno tožbeno novoto, ki jo je potrebno kot tako zavreči. Tožena stranka se nadalje opredeljuje do dveh dve informacij v zvezi z LGBTIQ+ populacijo v Nigeriji. Tožena stranka pripominja, da je potrebno predložene informacije zavrniti kot nedopustno tožbeno novoto, saj jih tožnik poprej v postopku ni uveljavljal ali predložil. Glede vsebine samih informacij pa tožena stranka dodaja, da informacije niti niso relevantne za tožnikov primer. Tožnik ni homoseksualec in iz njegovega primera niti ni mogoče zaključiti, da bi mu kdorkoli pripisoval, da to je. Tožnik namreč česa takega nikoli ni izjavil. Omenjeno dejstvo je izpostavil šele v tožbi, zaradi česar je tožena stranka na stališču, da je treba to obravnavati kot nedopustno tožbeno novoto.

_Presoja sodišča_

12. Sodišče je dne 28.3.2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

13. Tožba je utemeljena.

14. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji kot enega izmed razlogov določa, da se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je kot razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene predviden razlog, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 15. V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Zvezne republike Nigerije in da je 13. 11. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 9. 1. 2024 opravila osebni razgovor ob prisotnosti tolmača za angleški jezik, pri čemer tožnik v postopku ni imel pooblaščenca.

16. Med strankama je sporno, ali tožnikove navedbe, podane v postopku za priznanje mednarodne zaščite, predstavljajo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 niso pomembna, ter ali Nigerija za tožnika predstavlja varno izvorno državo.

17. Mednarodna zaščita po ZMZ-1 pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (2. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem1 iz razloga2 pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

18. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

19. Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu ZMZ-1, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu ZMZ-1, so: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; in nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

20. Tožena stranka po oceni sodišča ni presojala dejstva, ali bi bilo tožnikovo življenje v primeru vrnitve v izvorno državo ogroženo že zgolj zaradi dejstva, da se mu lahko pripiše status istospolno usmerjene osebe zaradi preteklih homoseksualnih spolnih dejanj. Po oceni sodišča pri tem ni pomembno, ali je bil v ta dejanja prisiljen, kot navaja tožnik, ali je so bila opravljena, kot to meni tožena stranka, v transakcijske namene (da bi tožnik prišel igrati nogomet v Evropo). Tožena stranka sicer izrecno navaja, da sprejema dejstvo, da je prišlo do homoseksualnih spolnih dejanj, pri čemer pa meni, da jih je tožnik opravljal prostovoljno. Sodišče tako zaključuje, da dejansko obstaja nasprotje v odločilnih dejstvih, ki ga zatrjuje tudi tožnik z navedbo protispisnosti, saj tožena stranka sprejme navedbe tožnika o obstoju homoseksualnih praks, vendar pa meni, brez ugotavljanja dejanskega stanja v izvorni državi, da tožnik ni bil ogrožen v izvorni državi zaradi domnevnega prostovoljnega elementa na njegovi strani. Pri čemer tožena stranka dejansko v izpodbijani odločbi ne obrazloži, zakaj meni, da je tožnik prostovoljno sodeloval pri teh dejanjih, sam tožnik pa je izrecno navajal, da je bil v ta dejanja prisiljen in da se je skušal tem dejanjem izogniti na način, da je odšel igrati nogomet v Španijo. Pri tem je tožnik izrecno navedel, da ni upal podati prijave v državi izvora, ker so ljudje, ki so ga silili v homoseksualne odnose, na vplivnih položajih. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je izrecno izpovedal, da so homoseksualci v Nigeriji izpostavljeni preganjanju, vključno z uboji, tudi s strani splošne populacije.

21. Sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka posebej ugotavljati in presojati, kako v državi izvora, torej v Nigeriji, ravnajo s homoseksualci oz. Pripadniki LGBTQ+ skupnost. Tožnik je tožbi priložil izvleček iz EASO country guidance iz oktobra 2021, ki navaja, da so homoseksualci v Nigeriji izpostavljeni dejanjem, ki so tako hude narave, da pomenijo preganjanje (npr. smrtna kazen v državah, ki izvajajo šeriat, zaporna kazen, množično nasilje, mučenje, poskusi umora, posilstvo, pretepanje). Navedene informacije po oceni sodišča ne predstavljajo nedovoljene tožbene novote, saj ne moremo pričakovati, da bi jih lahko tožnik predložil v postopku pred toženo stranko, pri katerem ni sodeloval pooblaščenec za begunce. Torej jih prej ni mogle predložiti brez lastne krivde. Po oceni sodišča v postopku pridobljene informacije kažejo, da je zelo verjetno, da je preganjanje homoseksualcev v Nigeriji, torej v tožnikovi državi izvora, posledica pripadnosti določeni družbeni skupini, ki temelji na skupni značilnosti, ki predstavlja tako posebno identiteto, da jih okolica dojema kot drugačne. Pri čemer je po oceni sodišča zadošča samo dejstvo, da bi ga okolica zaradi homoseksualnih spolnih praks štela za pripadnika LGBTQ+ skupnosti in je odveč za presojo tožene stranke, ali je tožnik pri zatrjevanih spolnih dejanjih sodeloval prostovoljno ali z elementi sile.

22. Sodišče sicer meni, da je tožnik prepričljivo izpovedal tudi o dejstvu, da je bil navedene spolne odnose prisiljen, oz., da v njih ni sodeloval po lastni izbiri. Tožnik je tako na osebnem razgovoru pred toženo stranko, brez prisotnosti pooblaščenca, kot tudi na glavni obravnavi (in pred tem v tožbi), navajal ista dejstva. Tožnik tudi ni prikrival svoje identitete, v ta namen je celo pridobil svoj pretečeni potni list iz države izvora in ga predložil toženi stranki. Tožena stranka je dejansko navedla, da verjame tožniku glede njegovega izvora, identitete, tudi temu, da je bil v Španiji in v Italiji, ter celo, da je imel homoseksualne spolne odnose v državi izvora. Vendar pa tožena stranka meni, da v državi izvora ni bil ogrožen, pri čemer dejansko ne navede razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tem, zakaj je prišla do takšnega zaključka. Navaja sicer, da ni iskal zaščite pri ustreznih državnih inštitucijah, z ničemer pa ne obrazloži, kako ravnajo s homoseksualci v Nigeriji, in, kako bi morebitna vrnitev v Nigerijo lahko ogrozila tožnika. Zlasti glede na njegove navedbe, da bi bilo v primeru vrnitve njegovo življenje ogroženo. Sodišče ugotavlja, da je v tem delu dejansko stanje docela neraziskano in posledično nepopolno ugotovljeno. Odločba, oprta na tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa je posledično nezakonita, ker ni upoštevala elementa ogroženosti v primeru vrnitve v izvorno državo (subsidiarna zaščita po ZMZ-1).

23. Iz spisa, ki ga je sodišču predložila tožena stranka, izhaja, da je tožnik v prošnji z kot razlog, iz katerega je zapustil Nigerijo navedel siljenje v homoseksualne spolne odnose, pri čemer je bil deležen očitanega siljenja kot igralec v nogometnem klubu. Tožnik je res, kot navaja tožena stranka, tudi povedal, da si vsak mlad igralec nogometa želi v Evropo, kjer so pogoji za profesionalno igranje nogometa po njegovi oceni boljši. Vendar pa to dejstvo ne spremeni njegovih izjav, da se boji vrnitve v izvorno državo Nigerijo ravno zaradi tega, ker bo kot nekdo, ki v očeh splošne populacije velja za homoseksualca, izpostavljen grožnjam, fizičnemu nasilju, ki se lahko v skrajni posledici konča tudi s smrtjo. To je prepričljivo izpovedal tudi na glavni obravnavi dne 25.3.2024 in tožnik dejansko ni spreminjal izpovedbe, ki jo je podal že pred tem na osebnem razgovoru pri toženi stranki, torej, da je bil zaradi homoseksualnih spolnih odnosov ogrožen v Nigeriji. Posledično njegove izpovedi ne moremo označiti za tožbeno novoto, kot to navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo.

24. Po oceni sodišča ne moremo izključiti niti, da bi lahko bili podani tako razlogi za priznanje mednarodne zaščite tako na podlagi statusa begunca (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), kot razlogi za subsidiarno zaščito (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1), v kolikor bi tožena stranka ugotovila, upoštevajoč pri tem pripadnost tožnika posebni družbeni skupini, da pogoji za priznanje statusa begunca morebiti niso podani. Navedeno bo morala tožena stranka ugotoviti v ponovljenem postopku, po tem, ko bo pridobila ustrezne informacije o tožnikovi državi izvora, konkretno, kako ravnajo z osebami, ki v očeh prebivalcev te države veljajo za pripadnike LGBTQ+ skupnosti. In, ali bi bilo tožnikovo življenje in zdravje v primeru vrnitve v Nigerijo lahko ogroženo oziroma, ali bi bil tožnik lahko v primeru vrnitve v izvorno državo Nigerijo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo definira 28. člen ZMZ-1. Seveda mora tožena stranka preučiti in ugotavljati tudi morebitni obstoj izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. 25. Razlogi za preganjanje, torej z osebne okoliščine, kot so rasa ali etnična skupina, veroizpoved, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali politično prepričanje, predstavljajo razlog za priznanje mednarodne zaščite, pod pogojem, da tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, izvira s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.3 Vendar pa se v tej zadevi sodišče ne strinja z zaključkom tožene stranke, da tožnik v primeru vrnitve ne bi bil izpostavljen nevarnosti, ker bi naj prostovoljno sodeloval v homoseksualnih spolnih odnosih, kot je zapisala tožena stranka, zaradi kariernih razlogov. Tožena stranka v izpodbijani odločbi na str. 4 izpodbijane odločbe dejansko povzema navedbe tožnika, da je bil prisiljen v homoseksualne odnose, da bi lahko igral nogomet v Evropi. Tožena stranka je torej sprejela navedbo tožnika, da je bil udeležen v homoseksualnih odnosih, prav tako povzema navedbo tožnika, da bi naj bil v te spolne odnose prisiljen, vendar pa nato zaključi, da bi se lahko tožnik tem spolnim odnosom z lahkoto izognil in da siljenja v spolne odnose ni prijavil policiji v državi izvora. Sodišče ugotavlja, da je tožnik izrecno navedel, da se je bal vplivnih ljudi in njihovega maščevanja v primeru prijave policiji, prav tako je navedel, tudi na glavni obravnavi, da policija v Nigeriji ne ščiti ljudi, ki v očeh splošne populacije veljajo za homoseksualce, v danem primeru pa imajo ljudje, s katerimi bil vpleten v homoseksualne odnose, tudi vpliv na policijo in se je posledično bal maščevanja. Iz navedenih razlogov, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščiti kot očitno neutemeljeno, po presoji sodišča niso izkazani razlogi, na podlagi katerih bi tožena stranka sploh ugotavljala in posledično ugotovila, ali bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozilo, zaradi dejstva, da bi ga splošna populacija lahko označila za homoseksualca, nečloveško ali poniževalno ravnanje in bi obstajala nevarnost za nastanek resne škode, kot jo opredeljuje druga alineja 28. člena ZMZ-1. S tem je po oceni sodišča podan razlog za odpravo izpodbijane odločbe iz 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in bil posledično iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja in je zato treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku.

26. Sodišče še ugotavlja, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do teh bistvenih navedb ni opredelila. Ni raziskala trditev o zatrjevanem nevarnosti za pripadnike LGBTQ+ skupnosti v Nigeriji in, ali bi iz tega razloga tožniku v primeru vrnitve pretila nevarnost resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Glede teh okoliščin, ki bi lahko bile relevantne, je torej dokazna ocena tožene stranke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.

27. Po presoji sodišča zato tožnik utemeljeno navaja, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločba nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)4. V obravnavani zadevi je predmet spora le zakonitost izpodbijane odločbe, pomanjkljivosti njene obrazložitve pa ni mogoče popravljati s kasnejšimi navedbami in dokaznim postopkom na sodišču. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

28. Glede na ugotovljeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

29. Ker je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijani akt odpravilo v na podlagi določbe 2. tč. prvega odstavka 64. člena ZUS-1, bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku ponovno ugotavljati dejansko stanje, kot to določa peti odstavek 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do tožnikovih izjav v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi in jih dokazno oceniti, enako pa bo morala postopati tudi z drugimi dokazi v zadevi.

30. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo.

31. Sodišče ni vodilo spora t.i. polne jurisdikcije in posledično ni ugotavljalo dejstev, ali so podani razlogi za podelitev mednarodne zaščite tožniku. Tožeča stranka je sicer predlagala kot del primarnega tožbenega zahtevka, da poleg odprave izpodbijane odločbe sodišče podeli tožniku mednarodno zaščito. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi nepopolne obrazložitve, ki je po oceni sodišča tudi posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v postopku pred toženo stranko, je sodišče lahko samo odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo v ponovni postopek pred toženo stranko.

1 Lastnosti dejanj preganjanja opredeljuje 26. člen ZMZ-1. 2 Razloge preganjanja podrobneje opredeljuje 27. člen ZMZ-1. 3 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023. 4 Ob upoštevanju prejšnje opombe mora obrazložitev upravne odločbe v skladu z navedeno določbo obsegati tudi navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.