Jedro

Za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku je pravnorelevantno dejstvo, ali sta bila sklepa o izvršbi, izdana v izvršilnih zadevah In 97/328 z dne 3.11.1997 in In 97/445 z dne 9.6.1998, zaznamovana na način, kot ga je določal tedaj veljavni 186. člen ZIP za nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, torej s popisom nepremičnine in razglasitvijo zapisnika na sodni deski, še preden je bila dne 23.2.1998 sklenjena kupoprodajna pogodba, s katero je B.Š.

svoj solastninski delež do 1/6 na stanovanju prodal tožnici. Zapisnik o popisu ima namreč pomen zaznambe izvršbe in mora biti razglašen na sodni deski.

Izrek

Pritožba proti odločitvi v točki 1 izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi proti odločitvi o stroških pravdnega postopka v točki 2 izreka sodbe se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 2 izreka spremeni tako, da pravilno glasi: "Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki

223.034,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dne 14.1.2004 do plačila, v 15-tih dneh." Pritožnica T. Š. sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi, opr. št. In 97/328 z dne 3.11.1997 in opr. št. In 97/445 z dne 9.6.1998 na predmet izvršbe nedopustna.

Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki

223.588,80 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni odločitvi je vložila pritožbo toženka T. Š.. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnice je bilo toženim strankam onemogočeno sodelovanje v postopku, kršena so bila določila ZPP glede na to, da sta obe toženi stranki polnoletni osebi, v tožbi in v sodbi pa je navedena poleg T. tudi A.Š., obe pa naj bi zastopala zakonita zastopnica D. Š.. Že iz tega razloga bi bilo potrebno tožbo zavreči, saj ni podana pasivna legitimacija, tožeča stranka pa tožbe ni uskladila. Napačna je po mnenju pritožnice tudi odločitev prvostopnega sodišča, ko ji je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici stroške postopka kljub temu, da ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, ker nima sredstev za preživljanje. Napačna je tudi odločitev o glavnem zahtevku, saj je toženka vložila izvršilni predlog zaradi izterjave preživnine, preden je dolžnik sklenil kupoprodajno pogodbo. Zaradi nestrokovnega dela izvršilnega oddelka okrajnega sodišča pa sta toženi stranki prikrajšani za preživnino, nositi pa morata še stroške postopka. Sodišče pa je dolžniku in tožnici omogočilo, da se s fiktivno pogodbo izogne dolgu, ki je nastal na račun neplačevanja preživnine. Dejstvo, da stanovanje ni bilo vpisano v zemljiško knjigo naj bi po mnenju sodišča pomenilo, da dolžnik ni bil lastnik, da kupec ni pridobil lastninske pravice, zato je zanimivo, da nevpisano stanovanje v zemljiški knjigi ne pomeni ovire za sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj v času sklenitve pogodbe predmetno stanovanje prav tako ni bilo vpisano v zemljiško knjigo in torej po isti logiki tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice, saj ta nastane šele z dnem vpisa v zemljiško knjigo. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je bila v dobri veri, kar pa je seveda nemogoče, saj je bila ves čas seznanjena s terjatvami, ki jih imata obe hčeri do svojega očeta in je tudi sodelovala v kazenskem postopku zaradi neplačevanja preživnine kot priča. Po mnenju pritožnice pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj je obračun stroškov napačen. Pritožnica zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. čl. ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe glede odločanja o glavnem delu zahtevka v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in odločitev utemeljilo z jasnimi razlogi, katere pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku je pravnorelevantno dejstvo, ali sta bila sklepa o izvršbi, izdana v izvršilnih zadevah In 97/328 z dne 3.11.1997 in In 97/445 z dne 9.6.1998 zaznamovana na način, kot ga je določal tedaj veljavni 186. čl. Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) za nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, torej s popisom nepremičnine in razglasitvijo zapisnika na sodni deski, še preden je bila dne 23.2.1998 sklenjena kupoprodajna pogodba, s katero je B. Š. svoj solastninski delež do 1/6 na stanovanju prodal tožnici. Zapisnik o popisu ima namreč pomen zaznambe izvršbe in mora biti razglašen na sodni deski. Z zaznambo sklepa o izvršbi je upnik pridobil na nepremičnini poplačilno pravico, ki je imela glede poplačila enak učinek kot zastavna pravica, le da je bila omejena samo na konkretni izvršilni postopek.

To pa pomeni, da je upnik pridobil pravico dobiti za svojo terjatev poplačilo iz nepremičnine tudi v primeru, če je pridobil kdo drug pozneje na isti nepremičnini lastninsko pravico (2. odst. 144. čl. ZIP). V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil popis stanovanja sicer opravljen 13.1.1998, torej pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, zapisnik o popisu pa je bil razglašen na sodni deski šele 28.6.2000, torej po sklenitvi pogodbe, zato upnici nista pridobili poplačilne pravice, izvršba na solastninski delež do 1/6 na stanovanju L. 23 v L. pa je nedopustna, saj v času zaznambe sklepa o izvršbi dolžnik ni bil več solastnik stanovanja, saj je svoj solastninski delež prodal tožnici že 23.2.1998. Na odločitev v tem postopku ne more vplivati dejstvo, da je minilo več kot dve leti od popisa do objave zapisnika o popisu na sodni deski, saj se publicitetni učinek, ki ga ima takšna objava, ker pač sklepa o izvršbi ni mogoče zaznamovati v zemljiški knjigi, doseže šele z razglasitvijo. Upnik je pridobil poplačilno pravico po ZIP oziroma sedaj po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi in ne z vložitvijo predloga, zato tudi okoliščina, da sta bila predloga za izvršbo vložena pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe nima na odločitev nobenega vpliva.

Isto velja za trditev v pritožbi, da naj bi bila kupoprodajna pogodba fiktivna in da je tožnica vedela, da sta toženki predlagali izvršbo na solastninski delež, ki je bil predmet kupoprodajne pogodbe. Pravni naslov za pridobitev lastninske pravice je pravni posel, pri nepremičninah, ki so vpisane v zemljiško knjigo, je potreben še pridobitni način, to je vknjižba v zemljiško knjigo. Če pa nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, ne pomeni, da ni v pravnem prometu in da kupec z izpolnitvijo obveznosti iz prodajne pogodbe ne postane lastnik kupljene nepremičnine, kot zatrjuje pritožnica. Če toženka meni, da so bile pri sklenitvi pogodbe kakšne nepravilnosti, bi morala to uveljavljati s posebnim zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti pogodbe.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je bilo toženkama onemogočeno sodelovanje v postopku, ker sta obe polnoletni, v postopku pa naj bi ju zastopala mati kot zakonita zastopnica in da ni podana pasivna legitimacija. Pritožnica je kot samostojna pravdna stranka nastopala ves čas postopka, saj ji je bila vročena tožba, vložila je odgovor na tožbo in prosila za brezplačno pravno pomoč, ki ji je bila odobrena, zato jo je v nadaljevanju postopka zastopala z odločbo določena odvetnica. Drugotoženka pa je postala polnoletna v teku tega postopka, zato je bilo sprva potrebno zastopanje njene matere kot zakonite zastopnice. V nadaljevanju postopka pa je drugotoženka odobrila vsa opravljena pravdna dejanja s strani svoje matere in jo pooblastila za zastopanje v tem postopku. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijane sodbe povzelo navedbe tožbe glede opredelitve glede zastopstva toženih strank, pa na pravilnost in zakonitost sodbe nima nobenega vpliva. Toženki sta upnici v izvršilnih postopkih, zato ni dvoma, da sta pasivno legitimirani v tem postopku, saj ju je kot pravdni stranki na pasivni strani opredelila tudi tožnica v tožbi.

V pravdnem postopku sodišče praviloma odloči o pravdnih stroških po uspehu strank v postopku, saj tako določa 154. čl. ZPP. Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je bila stranki, ki je glede na uspeh v postopku dolžna povrniti nasprotni stranki v pravdi nastale stroške, odobrena brezplačna pravna pomoč zaradi slabega premoženjskega stanja. Zato je neupošteven pritožbeni očitek, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov tožeči stranki, ker naj bi bila prvotoženka oproščena plačila stroškov postopka. Tožnici je bila res odobrena brezplačna pravna pomoč, oproščena je bila tudi plačila sodnih taks, vendar pa to ne pomeni, da ni dolžna povrniti stroškov tožeči stranki.

Pač pa ima pritožnica prav, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške tožeče stranke nekoliko napačno izračunalo, saj je po odvetniški in taksni tarifi tožnica upravičena do plačila 1420 točk za opravljene odvetniške storitve, 2% od odvetniških storitev za materialne stroške, kar znaša 24,2 točke oziroma skupaj 1444,2 točke.

Ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT in 20% DDV znaša strošek zastopanja po odvetniku 190.634,00 SIT. Temu je potrebno prišteti še sodno takso za tožbo v znesku 15.300,00 SIT in pritožbo v znesku

17.100,00 SIT. Pravilno izračunani stroški tožeče stranke zato znašajo 223.034,00 SIT in ne 223.588,80 SIT, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo proti odločitvi o glavnem zahtevku (točka 1 izreka) zavrnilo, saj pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa v postopku ni storilo kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ob upoštevanju določbe 2. odst. 350. čl. ZPP. Na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP pa je odločitev o stroških spremenilo tako, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki 223.034,00 SIT stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

Prvotožena stranka je uspela s pritožbo le z neznatnim delom glede pravdnih stroškov, zato ob upoštevanju določbe 2. odst. 154. čl. ZPP sama krije stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odst. 165. čl. ZPP.