Jedro

Zobozdravstveni in zobotehnični poseg, ki je opravljen v nasprotju s pravili stroke in v prostorih, ki so higiensko neustrezni, je podlaga za odškodninsko odgovornost, če je nastala škoda v vzročni zvezi s takim posegom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta toženca iz malomarnosti povzročila tožnici škodo, to pa z neustreznimi in nestrokovnimi zobozdravstvenimi ter zobotehničnimi deli. Toženca sta na črno opravljala zobozdravstvene in zobotehnične usluge v prostorih, ki niti higiensko niti po opremljenosti niso ustrezali minimalnim predpisanim zahtevam. Po oceni dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da za škodo, ki je tožnici nastala, toženca odgovarjata. Sodišče je priznalo tožeči stranki nematerialno odškodnino v višini 360.000,00 SIT, za materialno odškodnino pa ji je prvo sodišče priznalo 4.374,20 SIT, vse z ustreznimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je bil kot neutemeljen zavrnjen, o stroških pa je sodišče odločalo glede na uspeh stank v pravdi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, ali pa razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče v celoti osvojilo izvedeniško mnenje dr. V. V. in dr. Z. Z., iz katekregka naj bi sledilo, da je tožencema očitati nestrokovno ravnanje. Sodišče prve stopnje pa ni v celoti in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, zlasti ni zahtevalo dodatnih pojasnil od izvedencev. Poudariti je, da je izvedenec V. govoril le o zobu št. 13, ki naj bi bil slab nosilec, njegovo mnenje pa se v bistvenem delu razhaja z mnenjem izvedencev, zaslišanih v pravdnem postopku. Iz navedenih mnenj je možno zaključiti, da toženca s svojim ravnanjem nista povzročila izgubo zob pri tožnici, ampak da obstaja le možnost, da se je zaradi tresljajev stanje zob tožnice poslabšalo. Izvedenci pa so prezrli, da tožnica k tožencema ni prišla zdravit svoje zobe, ni navajala bolečin in ni bilo znakov, ki bi kazali na slabe nosilce. Izvedenci celo navajajo, da naj bi le obstojale okoliščine, zaradi katerih je lahko prišlo do takšne posledice pri tožnici. Tudi izvedenci v civilnem postopku torej govorijo le o možnosti, ne pa o dejanski vzročni zvezi med ravnanjem tožencev ter med posledicami, ki jih je utrpela tožnica. Izgubo zob je torej povzročilo stanje zob tožnice, ne pa ravnanje tožencev.

Ponovno se poudarja, da tožnica k toženki ni prišla zdraviti zobe, ampak samo zamenjati že obstoječi protetični izdelek. Izgubo zob ni pripisati ravnanju tožencev, glede primernosti oziroma neprimernosti prostorov pa se izvedenca le na splošno opredeljujeta, da je možnost infekcije v neustreznih prostorih večja, nikjer konkretno pa ne povesta, ali je poškodbo pri tožnici povzročil ta element. Pritožba ni utemeljena.

Ugotoviti je, da se tožeča stranka ne pritožuje in je tako postal zavrnilni del sodbe pravnomočen.

Po uradnem preizkusu sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da bistvenih kršitev določb postopka ni zaslediti. Sodišče druge stopnje pa je mnenja, da je dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno za pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba predvsem izpodbija ugotovitve prvega sodišča glede temelja odškodninske odgovornosti. Toženca smatrata, da izvedenca, ki sta bila angažirana v pravdnem postopku, nista svojega mnenja podala dovolj korektno in dovolj precizno. Protispisna je trditev pritožbe, da izvedenca nista odgovorila na zahtevano dopolnitev mnenja, kajti to dopolnitev sta izvedenca napravila in je bilo pri dokazni oceni upoštevano. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da se v bistvu mnenje izvedencev v predmetni pravdni zadevi sklada z mnenjem izvedenca V., pri čemer pa je treba poudariti, da je izvedenec V. bil angažiran v kazenskem postopku in da je svoje mnenje podajal za potrebe kazenskega postopka.

V pravdnem postopku sta bila angažirana izvedenca Vinko V. in Z. Z. in sta podala svoje mnenje. V kolikor tožena stranka s tema dvema izvedencema, ki sta podajala mnenje za potrebe pravdnega postopka, ni bila zadovoljna, je imela vso pravico zahtevati drugega izvedenca, in je sodišče prve stopnje to možnost toženi stranki tudi dalo. Vendar je tožena stranka izjavila, da predujma za drugega izvedenca ne bo založila, pa zato sodišče prve stopnje upravičeno ni angažiralo še enega izvedenca v tej zadevi. Opustitev tega dokaza gre seveda v škodo tožene stranke.

Sicer pa se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki ugotavlja temelj odškodninske odgovornosti tožencev. Neupoštevna je trditev tožencev, da tožnica vendar ni prišla k njima zdravit zobe, da tudi ni tožila zaradi bolečin, saj je ravno nastanek bolečin in nastanek škodnih posledic pripisati ravnanju tožencev. Ravno zaradi posegov tožencev so nastale škodne posledice, nastalo je vnetje v čeljusti in s tem povezane bolečine.

Verjeti je tožencema, da je tožnica res prišla k njima, da ji zamenjata protezo, vendar sta izvedenca točno povedala, kakšna je dolžnost zobozdravnika pred izdelavo protetike. Izvedenca sta tudi točno pojasnila nepravilnost ravnanja toženih strank in sodišče prve stopnje obširno ter prepričljivo razlaga temelj odškodninske odgovornosti. Izven vsakega dvoma je, da je prišlo do vnetja zaradi nestrokovnega ravnanja tožencev, tudi vse nastale posledice je pripisati njunemu ravnanju. S svojimi trditvami toženca ne moreta omajati prepričljivega mnenja izvedencev. Kot je že povedano, pa nista toženca pripravljena, da bi v zadevi podajal mnenje še nek drug izvedenec. Pritožba napačno smatra, da se izvedenca na splošno opredeljujeta glede primernosti ali neprimernosti prostorov, neprimernost prostorov za opravljenje zobozdravstvene in zobotehnične dejavnosti je bila ugotovljena z inšpekcijskim pregledom, torej ne gre le za neko splošno opredeljevanje. Navsezadnje pa je treba pripomniti, da sta toženca protipravno opravljala takšne storitve, saj svoje dejavnosti nista imela prijavljene.

Sodišče druge stopnje tako meni, da je podan odškodninski temelj in se v tem delu v celoti pridružuje prepričljivim razlogom izpodbijane sodbe, ki temeljijo na popolno ugotovljenem dejanskem stanju in na pravilni uporabi materialnega prava.

Pritožba sicer ne izpodbija konkretno posameznih odškodninskih postavk, ki jih je prvo sodišče prisodilo, vendar je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sodbe glede pravilne uporabe materialnega prava preizkusilo tudi višino prisojenega zneska. Pri tem je ugotovilo, da je višina nematerialne odškodnine prav opredeljena in da so zneski, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo, ustrezni. Tako sta izvedenca povedala, da je takšno obolenje, kakršnega je tožnica trpela, povezano z zelo hudimi bolečinami in nevšečnostmi, ki trajajo najmanj 6 tednov do več mesecev in je iz tega naslova priznana odškodnina v višini 100.000,00 SIT popolnoma primerna. Posledice izgube zob je tožnica dovolj precizno opisala, končno gre vendar za razliko, ali pacient nosi parcialno protezo ali totalno protezo in je zato sodišče zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti pravilno prisodilo znesek 120.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje verjame tožnici, da je bila utemeljeno zaskrbljena za izid zdravljenja, zlasti ji je verjeti, da se je bala za kakšno hujše oboljenje, zlasti še, ker sta jo toženca pošiljala od ene do druge zdravstvene ustanove z domnevo, da gre za drugačno obolenje, ne pa za infekcijo čeljusti. Iz tega naslova priznana odškodnina v višini 60.000,00 SIT je primerna. Ravno tako je primerna odškodnina za začasno skaženost in sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, kakšne duševne bolečine je tožnica trpela zaradi tega, ker je več kot pol leta bila brez zob. Tudi ta znesek je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo. Glede materialne odškodnine pritožba ne reče ničesar, pa se sodišče druge stopnje v tem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Tako se izkaže, da je prvo sodišče z izpodbijano sodbo pravilno razsodilo obravnavani primer in je pritožbeno sodišče zato to sodbo potrdilo.

O pritožbenih stroških ni bilo potrebno odločati, ker jih tožena stranka ni zaznamovala.