Jedro

Odločitev o solidarni odgovornosti obeh tožencev temelji na ugotovitvi v skupnem ravnanju in ima podlago v določbi 1. odstavka 206. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožnici odškodnino v znesku 364.374,20 Sit z zamudnimi obrestmi in jima povrniti 39.421,00 Sit pravdnih stroškov. Višji zahtevek je zavrnilo in v zvezi s tem naložilo tožnici, da povrne tožencema 6.820,00 Sit pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da sta toženca ravnala v nasprotju s pravili stroke, ko sta tožnici napravila fiksno protetično konstrukcijo na zobe nosilce, ki so bili mrtvi in pred tem niso bili ustrezno zdravljeni. V posledici tega je prišlo do vnetja zgornje čeljusti in do izdrtja vseh šestih zgornjih zob. V zvezi s tem je tožnici nastala premoženjska in nepremoženjska škoda, ki jo morata toženca povrniti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi. Navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je njena škoda posledica ravnanja tožencev. V zvezi s tem opozarja na nasprotja med mnenji izvedencev in na napake v mnenju dr. Vidmarja in dr. Žajdele. Navaja še, da za prvega toženca, ki je zobotehnik, ni ugotovljeno, da bi napravil kakšno strokovno napako. Ugotovitve izvedencev se nanašajo na delo zobozdravnika. Zato ni podlage za solidarno odgovornost obeh tožencev.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizijske navedbe, s katerimi tožena stranka obravnava nasprotja med mnenji izvedencev in s katerimi prikazuje napake in pomanjkljivosti v teh mnenjih, se nanašajo na dokazno oceno. S tem tožena stranka izpodbija dejansko podlago sodbe prve in druge stopnje. To pa ni dovoljen revizijski razlog, kajti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni ( 3. odst. 385.čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče ne more presojati utemeljenosti teh revizijskih navedb.

Kar zadeva revizijske navedbe o odgovornosti prvega toženca kot zobotehnika in v zvezi s tem o njegovi solidarni odgovornosti, ugotavlja revizijsko sodišče, da je tožena stranka šele v reviziji prvič načela vprašanje posamične odgovornosti vsakega od tožencev. Tožeča stranka je v tožbi opisala delo tožencev kot skupno. Toženca v odgovoru na tožbo in kasneje tega nista prerekala. Kadar sta se izjavljala o svoji odgovornosti, sta vedno govorila v dvojini. Tudi izvedenca vseskozi obravnavata ravnanje tožencev enotno. Zato pomeni revizijsko zatrjevanje ločenega delovanja vsakega od tožencev novoto, ki zadeva dejansko stanje in zato ni dovoljena (3. odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče teh navedb ne more upoštevati. Pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe presoja revizijsko sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v sojenju na obeh stopnjah. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je odločitev o solidarni odgovornosti obeh tožencev materialno pravno pravilna. Ta odločitev temelji na ugotovitvi o skupnem ravnanju obeh tožencev in ima podlago v določbi 1. odst. 206.čl. ZOR.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).