Jedro

Pri izpodbijanem sklepu predsednika Vrhovnega sodišča ne gre za akt, ki je bil izdan v okviru in na podlagi njegove upravne funkcije, torej v zvezi s funkcijo sodne uprave, saj se kljub označbi vpisnika (Su) po vsebini ne nanaša na naloge, povezane z delovanjem in poslovanjem sodišča (60. člen in nasl. Zakona o sodiščih). Predsednik Vrhovnega sodišča v okviru svoje upravne funkcije tudi ne more prevzeti in nadomeščati odločitev pristojnih organov Vrhovnega sodišča v kazenskem postopku.

Izpodbijani sklep je oblikovan kot odločitev v (določeni) kazenski zadevi. To navajajo tako uvodne določbe navedenega sklepa, kot tudi njegova vsebina in navedba pravne podlage (ZKP). Zato je očitno, da je njegov namen izključno ustvarjanje procesnih učinkov v predmetni kazenski zadevi. Presoja o tem, ali take učinke tudi v resnici ima, pa ni predmet upravnega spora, temveč kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. S sklepom I U 1170/2014-5 z dne 21. 10. 2014 je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožnika (v nadaljevanju pritožnik) zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1087/2014 z dne 11. 6. 2014, ker navedenega akta ni mogoče izpodbijati s tožbo niti po 2. členu niti po 4. členu ZUS-1. Sodišče prve stopnje je v utemeljitev odločitve navedlo, da gre pri izpodbijanem aktu zgolj za procesno odločitev v kazenskem postopku in ne za odločitev o glavni stvari v upravnem postopku, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Za take sklepe pa ZUS-1 ne določa možnosti izpodbijanja v upravnem sporu. Prav tako sodišče meni, da ni izpolnjen pogoj za subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj se sme navedeni procesni sklep izpodbijati v pritožbi zoper končno odločitev v zadevi oziroma je možno sodno varstvo zaradi kršitve ustavnih pravic uveljavljati pred Ustavnim sodiščem RS.

2. Pritožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo s predlogom, da naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep v celoti spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Med pritožbenimi razlogi navaja kršitev pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava, saj meni, da je izpodbijani sklep akt sodne uprave in ne procesna odločitev v kazenskem postopku oziroma akt v izvrševanju ustavne pristojnosti sodnika. Odločitev po vsebini vpliva na človekove pravice obdolženca in predlagatelja do nepristranskega sojenja in do varstva človekove osebnosti in dostojanstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik je v kazenski zadevi I Ips 3425/2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, za odločanje o kateri je pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V tej kazenski zadevi je pritožnik zahteval izločitev predsednika Vrhovnega sodišča in vrhovne sodnice iz odločanja zaradi okoliščin, ki zbujajo dvom o njuni nepristranskosti pri obravnavi in odločanju (2. in 6. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). Navedeni zahtevi za izločitev pritožnika je s citiranim sklepom z dne 11. 6. 2014 predsednik Vrhovnega sodišča zavrgel z utemeljitvijo, da sta očitno neutemeljeni in podani z namenom izpodbijanja avtoritete sodišča. V sklepu je navedeno, da je bil izdan na podlagi prvega in petega odstavka 42. člena ZKP.

5. Pritožnik ima prav, ko uveljavlja, da je zagotavljanje neodvisnega in nepristranskega sojenja človekova pravica, ki jo zagotavljata tako Ustava Republike Slovenije (23. člen Ustave) kot tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Možnost podaje zahteve po izločitvi sodnika in dolžnost sodišča, da o tem odloči skladno z zakonom, je z navedeno človekovo pravico neločljivo povezana. Prav tako je treba v vseh postopkih skrbeti za varstvo človekove osebnosti in dostojanstva po 21. členu Ustave. V obravnavani zadevi torej ne gre za vprašanje, ali je navedene človekove pravice treba varovati v sodnih postopkih, temveč za vprašanje, na kakšen način in v kakšnih postopkih jih je treba varovati, da bo to varstvo ustrezno ter učinkovito.

6. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča sicer že izhaja stališče, da je sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika akt sodne veje oblasti in ne upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Prav tako sodna praksa podpira tudi stališče sodišča prve stopnje, da je zoper procesni sklep rednega sodišča zagotovljeno sodno varstvo v samem postopku vsebinskega odločanja o zadevi in v pravnih sredstvih zoper končno odločbo sodišča(1).

7. Glede na vsebinsko jedro spora pa je treba odgovoriti na pritožnikovo vprašanje, ali je glede na značilnosti obravnavane zadeve izpodbijani akt predsednika Vrhovnega sodišča res procesni akt, izdan v kazenskem postopku in gre torej za akt, zoper katerega je zagotovljeno drugo sodno varstvo, kar izključuje varstvo pritožnikovih ustavnih pravic v upravnem sporu po 4. člen ZUS-1. 8. Glede na v spisu izkazana dejstva pritožniku ni mogoče pritrditi, da gre pri izpodbijanem sklepu predsednika Vrhovnega sodišča za akt, ki je bil izdan v okviru in na podlagi njegove upravne funkcije, torej v zvezi s funkcijo sodne uprave, saj se kljub označbi vpisnika (Su) po vsebini ne nanaša na naloge, povezane z delovanjem in poslovanjem sodišča (60. člen in nasl. Zakona o sodiščih). Predsednik Vrhovnega sodišča v okviru svoje upravne funkcije tudi ne more prevzeti in nadomeščati odločitev pristojnih organov Vrhovnega sodišča v kazenskem postopku. S tem sklepom torej ni bilo odločeno o pravicah ali obveznostih pritožnika v okviru izvrševanja upravne funkcije predsednika Vrhovnega sodišča, zato ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 ali za sklep, ki bi bil izdan v postopku izdaje upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu (5. člen ZUS-1). Na tej podlagi torej tožba v upravnem sporu ni dovoljena.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi iz samega sklepa ne izhaja, da bi predsednik Vrhovnega sodišča utemeljeval to odločitev s svojo upravno pristojnostjo in da bi torej odločil o zahtevi za izločitev na podlagi svoje funkcije predsednika Vrhovnega sodišča in s tem posegel v kazenski postopek. Izpodbijani sklep je oblikovan kot odločitev v (določeni) kazenski zadevi. To navajajo tako uvodne določbe navedenega sklepa, kot tudi njegova vsebina in navedba pravne podlage (ZKP). Zato je očitno, da je njegov namen izključno ustvarjanje procesnih učinkov v predmetni kazenski zadevi I Ips 3425/2014. Presoja o tem, ali take učinke tudi v resnici ima, pa ni predmet upravnega spora, temveč kazenskega postopka. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da procesni sklep, ki bi ga pri odločanju o izločitvi izdal v kazenskem postopku nepristojni organ, ne more ustvarjati učinkov pravnomočno razrešene zadeve (res iudicata). Zato je tudi o pritožnikovih ugovorih v zvezi z nepristojnostjo predsednika Vrhovnega sodišča, da tak sklep izda, treba odgovoriti v okviru kazenskega postopka v tej zadevi. To je utemeljeno tudi z vidika dejstva, da bi sodelovanje oseb pri odločanju, ki bi morale biti izločene skladno z ZKP, lahko vodilo do kršitve navedene pravice pritožnika iz 23. člena Ustave prav v okviru kazenskega postopka in bi s tem lahko povzročilo tudi protipravnost končne odločitve v tem postopku.

10. Glede na navedeno izpodbijani sklep ne posega v ustavne pravice pritožnika, v zvezi z ugovori, ki jih je pritožnik podal v tem upravnem sporu, pa bo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v kazenskem postopku pred Vrhovnim sodiščem. Posledično o odpravi navedenega sklepa v upravnem sporu za varstvo pritožnikovih ustavnih pravic ni niti mogoče niti treba odločati.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

(1) Sklep Vrhovnega sodišča I Up 459/2008 z dne 8. 10. 2008.