Jedro

Sklep o neizločitvi predsednika Vrhovnega sodišča RS predstavlja nesporno zgolj procesno odločitev v kazenskem postopku, in ne gre pa odločitev o glavni stvari v upravnem postopku, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnika za izločitev predsednika Vrhovnega sodišča RS, vrhovnega sodnika svétnika A.A.. Ugodila pa je zahtevi za izločitev vrhovne sodnice B.B. in v senat kot člana senata določila drugega sodnika po pravilih Sodnega reda in letnega razporeda. Kot podlago za zavrženje zahteve za izločitev predsednika Vrhovnega sodišča RS je tožena stranka navedla določbo petega odstavka 42. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj je bilo iz vsebine predmetne zahteve za izločitev razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka oz. spodkopavanja avtoritete sodišča. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v zavrnilnem delu izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Tožnik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper kazensko sodbo Vojaškega sodišča IV. armade I Sod 117/46 z dne 30. 8. 1946, kar je obravnavalo Vrhovno sodišče RS. V navedeni zadevi je tožnik na podlagi 6. točke 39. člena ZKP med drugim zahteval tudi izločitev predsednika Vrhovnega sodišča RS. O predmetni zahtevi za izločitev predsednika Vrhovnega sodišča RS je s predmetnim sklepom odločil predsednik Vrhovnega sodišča RS sam, kar pa ni pravilno in tudi ne zakonito. Na podlagi drugega odstavka 42. člena ZKP odloča o izločitvi predsednika vrhovnega sodišča obča seja vrhovnega sodišča. Sklep o zavrženju zahteve za izločitev predsednika ali sodnika po petem odstavku 42. člena ZKP pa sprejme senat, ki postopa v zadevi. Tako izpodbijanega sklepa ni sprejel pristojni organ. Tudi sicer je obrazložitev izpodbijanega sklepa, da gre tudi sicer za očitno neutemeljeno zahtevo, podana z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča je pomanjkljiva in neutemeljena in ne vsebuje zadostnih razlogov. Glede na dejstvo, da izpodbijanega sklepa ni izdal pristojni organ in da ta tudi nima nobenih resnih razlogov, je podana kršitev pravice do nepristranskega sojenja po 23. členu Ustave RS in tudi kršitev pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva po 21. členu Ustave RS. Tožnik sodišču predlaga, da zavrnilni del izpodbijanega sklepa odpravi in toženi stranki tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V predhodnem preizkusu tožbe, ki ga je sodišče dolžno opraviti na podlagi 36. člena ZUS-1, sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je upravni organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Tako v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialno-pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so takšni akti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. V tem upravnem sporu je izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve tožnika za izločitev predsednika Vrhovnega sodišča RS, torej odločitev procesne narave v kazenskem postopku. V upravnem sporu pa se na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo le tisti upravni akti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o neizločitvi predsednika Vrhovnega sodišča RS pa predstavlja nesporno zgolj procesno odločitev v kazenskem postopku, in ne gre pa odločitev o glavni stvari v upravnem postopku, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu.

Sodišče tudi meni, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen niti pogoj za vodenje (subsidiarnega) upravnega spora po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, na podlagi katerega sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, pod pogojem, če ni zagotovljenega drugega sodnega varstva. Procesni sklep, s katerim se zavrže zahteva stranke za izločitev sodnika , se sme izpodbijati v pritožbi zoper končno odločitev v zadevi oziroma je možno sodno varstva v zaradi kršitve ustavnih pravic uveljavljati pred Ustavnim sodiščem RS.

Ob predhodno navedenem je tako treba tožniku sodno varstvo v tem upravnem sporu zaradi zatrjevane kršitve ustavnih pravic iz 21. člena in 23. člena Ustave RS kot nedovoljeno odreči ter njegovo tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na razloge iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ves čas postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1).

Ker je tožba vložena zoper akt procesne narave, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.