Jedro

Tožnik tudi v primeru pravilnega točkovanja vseh delavcev ne bi bil uvrščen med 5 delavcev z najvišjim številom točk. Posledično izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri točkovanju delavcev ni nezakonita, odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je napačna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti na novo glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka 12. 11. 2015 podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo in še traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo na delovno mesto "prodajalec I", jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, zanjo za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožeči stranki izplačana, če bi v istem obdobju delala, od tako obračunanih zneskov plačati predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati mesečne neto zneske nadomestil plač, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (tj. v odločitvi o stroških postopka tožene stranke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 12. 11. 2015 (I. točka izreka). Razsodilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo na delovno mesto "prodajalec I", ga za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal, od tako obračunanih zneskov plačati predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečne neto zneske nadomestil plač, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 753,50 EUR, pravdne stroške v znesku 780,26 EUR pa je dolžna nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da v novem sojenju ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. Zmotno je stališče, da odgovor na vprašanje, ali bi bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi v primeru, če bi bilo točkovanje njegovih sodelavcev pravilno, presega pristojnosti sodišča. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo okoliščine, da bi bila tožniku v vsakem primeru podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Do njenih navedb v zvezi s tem se ni opredelilo, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje dejanskim ugotovitvam v zvezi s tem, da je bilo točkovanje delavcev A.A. in B.B. nepravilno. Sodišče prve stopnje se je glede na to, da se je sporno vprašanje glasilo "Če živite v zakonski zvezi - ali je vaš zakonec zaposlen?", pri tej presoji neutemeljeno sklicevalo na definicijo brezposelne osebe iz Zakona o urejanju trga dela (ZUTD). Ne drži, da B.B. ni bil upravičen do 20 točk iz naslova socialnega kriterija, saj njegova zunajzakonska partnerka kot študentka v relevantnem obdobju ni bila zaposlena. Finančna situacija študenta je enaka finančni situaciji brezposelne osebe, saj tudi študent ne prejema rednih dohodkov. Tudi točkovanje sodelavca A.A. je bilo pravilno. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi neutemeljeno kot bistveno štelo ugotovitev, da je zaposlitev obdržal delavec A.A., ki je gotovo ne bi smel. To na zakonitost izpodbijane odpovedi ni imelo nobenega vpliva, saj bi bila tožniku tudi v primeru, če bi bil A.A. resnično upravičen le do 55 točk, podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Opozarja, da tožnik v postopku na prvi stopnji glede ostalih 9 delavcev, ki so poleg C.C., A.A. in B.B. obdržali zaposlitev, ni zatrjeval nobenih nepravilnosti. Vztraja pri navedbah, da bi bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana tudi v primeru, če delavci C.C., A.A. in B.B. iz naslova socialnega kriterija ne bi prejeli nobene točke. To dokazuje tudi tabela, ki jo je na poziv sodišča prve stopnje predložila šesti pripravljalni vlogi. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je najnižje število točk (55 oziroma 60) vključno s tožnikom zbralo 6 delavcev, odpoved pa je bila odpoved podana 12 delavcem. Odpoved bi torej v primeru pravilnega točkovanja prejelo tudi 6 delavcev, ki so zbrali več kot 60 točk. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstva, kateri delavci bi v primeru pravilnega točkovanja obdržali zaposlitev, ni upoštevalo, da je zaposlitev obdržalo 7 delavcev, ki so bili varovani pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in so imeli ne glede na število zbranih točk prednost pred vsemi ostalimi delavci, tudi pred tožnikom. Ker je zaposlitev obdržalo le 12 delavcev, bi poleg omenjenih 7 varovanih delavcev zaposlitev obdržalo le še 5 delavcev z najvišjim številom točk in ne 11, kot je navedeno v 47. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zadeva Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 219/2010, na katero se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje, ni primerljiva obravnavani. V tej zadevi je šlo namreč za kolektivni in ne za individualni odpust, poleg tega pa bi tožnik, če bi bilo točkovanje pravilno, zaposlitev obdržal. Kot bistveno izpostavlja, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni navedel, glede na katero osebno okoliščino naj bi bil neenako obravnavan. Pri njem ni obstajalo nobeno socialno ali zdravstveno stanje, zaradi katerega bi bil upravičen do dodatnih točk iz naslova socialnega kriterija, saj je bil v relevantnem obdobju samski, zdrav in brez nepreskrbljenih otrok. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da glede izjav delavcev o njihovem socialnem in zdravstvenem stanju ni ravnala dovolj skrbno. V izjavi je bilo namreč jasno navedeno, da delavec s podpisom izjave jamči za pravilnost danih podatkov. Opozarja, da kot delodajalka nima pooblastil za preverjanje osebnih podatkov zaposlenih glede njihovega zakonskega stanu. Ker je podatke, ki so jih delavci navedli v zvezi z zaposlitvijo svojih zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, pri delavcih dodatno preverila, očitek sodišča prve stopnje, da bi lahko "z večjim angažmajem strokovnih služb ugotovila resnične socialne razmere", ni utemeljen. Da je v zvezi s tem ravnala z zadostno skrbnostjo, potrjujeta tudi izpovedi prič D.D. in E.E.. Dejanska ugotovitev, da je E.E. na elektronsko sporočilo F.F. odgovorila z besedami, da "ona s tem nima nič", je protispisna. Iz elektronskega sporočila z dne 26. 10. 2015 namreč izhaja, da je E.E. F.F. pojasnila, da so bili delavci dolžni podati resnične podatke in so za resničnost podatkov tudi odgovorni. Opozarja na sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 458/2015, ki je bila potrjena tako s strani pritožbenega sodišča (opr. št. Pdp 482/2016), kot tudi Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 20/2017). V tej zadevi je bila ugotovljena zakonitost odpovedi iz poslovnega razloga, ki jo sta jo istega dne kot tožnik prejeli njegovi sodelavki G.G. in H.H..

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Iz 44. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo navedbe tožene stranke o tem, da bi bil tožnik na seznam presežnih delavcev uvrščen tudi v primeru, če bi bilo točkovanje delavcev C.C., B.B. in A.A. pravilno. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem zato ni utemeljen. Sicer pa pritožba z navedbami v tej smeri v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost namreč pomeni obstoj nasprotja med tem, kar sodišče glede odločilnih dejstev navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pritožba pa takšnega nasprotja obrazloženo ne zatrjuje. Z nasprotovanjem dejanski ugotovitvi, da je E.E. na elektronsko sporočilo F.F. odgovorila z besedami, da "ona s tem nima nič", tožena stranka v resnici nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, česar ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

8. Pritožba pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je (razen v odločitvi glede stroškov postopka tožene stranke) zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo drugič. S sodbo opr. št. Pd 451/2015 z dne 23. 5. 2016 je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi z dne 12. 11. 2015, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, ugodilo. Presodilo je, da je tožena stranka glede na določilo 77. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke (B20 - v nadaljevanju: Podjetniška kolektivna pogodba) postopek določanja presežnih delavcev izvedla na neustrezni ravni, da je primerljiva delavka C.C. v postopku točkovanja neupravičeno prejela dodatnih 20 točk in da tožena stranka v postopku podaje odpovedi ni izpolnila obveznosti iz 73. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (tj. da ni preverila, ali bi bilo tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma ali bi ga bilo mogoče dokvalificirati za delo, ki ga je opravljal, oziroma prekvalificirati za drugo delo). Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke navedeno sodbo s sklepom opr. št. Pdp 720/2016 z dne 16. 2. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po presoji pritožbenega sodišča namreč glede na okoliščino, da je odpoved prejelo kar 12 od primerjanih 24 delavcev, ugotovitev, da je bilo točkovanje ene delavke nepravilno, sama po sebi ne utemeljuje zaključka o nezakonitosti izpodbijane odpovedi. Pritožbeno sodišče je zato kot bistveno izpostavilo okoliščino, ki v prvi sodbi še ni bila ugotovljena, in sicer ali so ugotovljene nepravilnosti pri točkovanju delavcev organizacijske enote ... I. in J. vplivale na to, da je bil tožnik uvrščen na seznam presežnih delavcev in da mu je bila posledično podana izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu tudi opozorilo, da je tožena stranka glede na določilo določilo drugega odstavka 77. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (v zvezi z določilom 17. člena Aneksa št. 6 k tej pogodbi) postopek določanja presežnih delavcev izvedla na ustrezni ravni, zato je nasprotno stališče sodišča prve stopnje napačno. Sodišču prve stopnje je še naložilo, naj v novem sojenju glede vprašanja, ali je tožena stranka v postopku podaje odpovedi izpolnila zgoraj omenjeno obveznost iz 73. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, navede jasne in prepričljive razloge, saj ti v prvi sodbi niso bili navedeni.

10. Predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 12. 11. 2015. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2010 na delovnem mestu "prodajalec I" za nedoločen čas. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je kolegij vodstva K. tožene stranke z namenom racionalizacije poslovanja in optimiziranja stroškov dela 14. 10. 2015 sprejel odločitev, da z dnem 1. 11. 2015 stopi v veljavo nova organizacijska struktura enote ... I. in J., v kateri je delo opravljal tudi tožnik. Kvadratura prodajnega prostora se je zmanjšala iz dveh etaž na eno, zato je tožena stranka 12 od skupno 24 prodajalcev v tej organizacijski enoti podala odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

11. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo navedeno, da je kolegij vodstva K. 14. 10. 2015 sprejel odločitev o novi organizacijski strukturi enote ... I. in J. in da se zaradi selitve te enote iz dveh etaž v eno glede na novo organizacijo dela število izvajalcev na delovnem mestu prodajalec zmanjša za 12. Še podrobneje so te spremembe obrazložene v sklepu kolegija vodstva K., na katerega se odpoved izrecno sklicuje, in v katerem je navedeno, da gre za zmanjšanje kvadrature s 5.070 m2 na 3.470 m2, zoževanja asortimana po blagovnih skupinah ter zmanjšanje z 11 oddelkov na 6 oddelkov. Sodišče prve stopnje je na podlagi sklepa kolegija vodstva K. z dne 14. 10. 2015, spremenjene sistemizacije delovnih mest L., veljavne od 1. 11. 2015 dalje, in izpovedi prič M.M., N.N. in D.D. presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj zakonitega (organizacijskega) razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi opravljal tožnik.

12. V obravnavani zadevi ni šlo za odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev v smislu določbe 98. člena ZDR-1, zato tožena stranka pri odločitvi, katerim 12 delavcem bo podala odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni bila dolžna uporabiti kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev iz 80. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Ker pa je tožena stranka te kriterije kljub temu uporabila, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali jih je uporabila pravilno.

13. Tožnik je v postopku na prvi stopnji nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeval z navedbami, da tožena stranka presežnih delavcev ni ugotavljala na ustrezni ravni in da pri izbiri, katerim delavcem bo odpovedala pogodbe o zaposlitvi, kriterijev iz Podjetniške kolektivne pogodbe ni uporabila pravilno. Kot že navedeno, je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 720/2016 z dne 16. 2. 2017 izpostavilo, da je tožena stranka postopek določanja presežnih delavcev utemeljeno izvedla na ravni organizacijske enote ... I. in J.. Pravilnost tega stališča potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 20/2017 z dne 23. 5. 2017, v kateri je bilo dejansko stanje v bistvenem enako kot v obravnavani zadevi (v tej zadevi je sodišče presojalo zakonitost odpovedi, ki sta ju hkrati s tožnikom prejeli njegovi sodelavki).

14. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka v postopku določanja presežnih delavcev trem delavcem (C.C., A.A. in B.B.) iz naslova socialnega kriterija (6. točka 80. člena Podjetniške kolektivne pogodbe) neutemeljeno priznala 20 točk. C.C. in B.B. bi tako morala prejeti 60 (in ne 80) točk, A.A. pa 55 (in ne 75) točk. Sodišče prve stopnje je pri presoji, da je izpodbijana odpoved nezakonita, zmotno kot bistveno štelo že ugotovitev, da je zaposlitev pri toženi stranki obdržal delavec A.A., ki je glede na zbranih 55 točk zagotovo ne bi smel (zbral je namreč najmanj točk od vseh primerjanih delavcev). Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem stališčem zmotno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 219/2010 z dne 10. 1. 2012, saj ne gre za primerljivo zadevo. V tej zadevi, ki jo je pritožbeno sodišče obravnavalo pod opr. št. Pdp 69/2010, bi namreč tožnik v primeru pravilnega točkovanja zaposlitev moral obdržati, v obravnavani zadevi pa bi bil tožnik tudi v primeru, da nepravilnosti pri točkovanju ne bi bilo, uvrščen med presežne delavce, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

15. Kot že izpostavljeno, je za odločitev v zadevi bistveno, ali bi bil tožnik na seznam presežnih delavcev uvrščen tudi v primeru, če bi bilo točkovanje vseh primerjanih delavcev pravilno. To je sodišče prve stopnje v novem sojenju sicer ugotavljalo, vendar je pri ugotavljanju dejstva, katerih 12 delavcev bi v tem primeru obdržalo zaposlitev, pomotoma spregledalo ugotovitev iz 45. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi zaposlitev, ne glede na zbrano število točk, obdržalo 7 delavcev, ki so bili zaradi starosti, nosečnosti ali porodniškega dopusta varovani pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Posledično je sprejelo napačen zaključek, da bi v primeru pravilnega točkovanja zaposlitev moral obdržati tudi eden od delavcev s 60 točkami, kolikor jih je imel tudi tožnik. Glede na dejanske ugotovitve, da je zaposlitev obdržalo skupno 12 delavcev, da je poleg 7 varovanih delavcev zaposlitev obdržalo le še 5 delavcev z najvišjim številom točk (45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da bi v primeru pravilnega točkovanja višje število točk od tožnika - to je 65 točk ali več - zbralo 11 delavcev (47. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožba utemeljeno opozarja, da tožnik tudi v primeru pravilnega točkovanja vseh delavcev ne bi bil uvrščen med 5 delavcev z najvišjim številom točk. Posledično izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri točkovanju C.C., A.A. in B.B. ni nezakonita, odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je napačna.

16. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno (razen v odločitvi o stroških postopka tožene stranke, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ki jo je tožena stranka 12. 11. 2015 podala tožniku, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom ter zahtevkom za povračilo stroškov postopka, zavrnilo. V obravnavani zadevi so bili izpolnjeni pogoji za delno spremembo izpodbijane sodbe, saj je bilo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka dejansko stanje v postopku na prvi stopnji glede vseh odločilnih dejstev (tj. glede obstoja organizacijskega razloga za podajo izpodbijane odpovedi, glede števila delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, glede števila delavcev, ki bi v primeru pravilnega točkovanja zbrali višje število točk kot tožnik in glede vprašanja, ali je tožena stranka v postopku odpovedi izpolnila obveznost iz 73. člena Podjetniške kolektivne pogodbe1) pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

17. Sodišče prve stopnje pa je v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v III. točki izreka sodbe pravilno odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi v pretežnem delu ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, ostale pritožbene navedbe za odločitev niso pomembne, zato se do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je zaradi spremembe odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka v pritožbenem postopku na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP delno (v odločitvi o stroških postopka tožnika) spremenilo odločitev o stroških postopka na prvi stopnji v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, v skladu z določbo 154. člena ZPP sam krije svoje stroške postopka.

20. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da je tožena stranka to obveznost izpolnila.