Jedro

Izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika sta nezakonita že iz razloga, ker ne vsebujeta obrazložitve razloga za premestitev oz. ciljev, ki se zasledujejo s prerazporeditvijo javnega uslužbenca, ampak le povzemata zakonski tekst razloga za premestitev, kot je opredeljen v 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU (ocena predstojnika, da je mogoče s premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in - razveljavilo sklep o premestitvi št. ... z dne 11. 10. 2010 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 12. 2010 (I. točka izreka sobe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe priznati za čas od 20. 10. 2010 do 12. 10. 2012 vse pravice iz delovnega razmerja, vključujoč položajni dodatek, ki bi mu pripadale, če ga tožena stranka ne bi nezakonito premestila na drugo delovno mesto (II. točka izreka sodbe); - odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. podrejeno pa, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z izvedbo dokaznega postopka, ki je posledica preuranjenega zaključka sodišča o neobrazloženosti izpodbijanih sklepov. Tožena stranka je predlagala dokaz z zaslišanjem priče A.A., vodje ... policije, ki je bil odgovoren za izvedbo premestitve tožnika in je bil v postopku predlagan kot dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, da je bila premestitev tožnika zakonita, v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 149. člena ZJU, to je oceno predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa. Kot priča bi lahko natančneje pojasnil razloge, ki jih je delodajalec zasledoval s premestitvijo tožeče stranke. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, procesno kršitev pa je tožena stranka grajala na naroku dne 2. 4. 2014. Očitana kršitev bi lahko vplivala na odločitev sodišča, saj bi se z izvedbo predlaganega dokaza sodišče lahko prepričalo, da so obstajali zakoniti razlogi za premestitev tožnika.

Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da izpodbijana sklepa o premestitvi nista vsebinsko obrazložena, je zmotna, saj so minimalni standardi obrazloženosti upoštevani. Kot je določeno v 2. odstavku 150. člena ZJU, mora sklep o premestitvi vsebovati kraj in dan začetka dela na drugem delovnem mestu ter pravice in obveznosti, povezane z novim delovnim mestom, izpodbijani sklep pa ima vse navedene sestavine, pritožbeni organ pa se je v izpodbijanem sklepu opredelil do vseh pritožbenih očitkov tožeče stranke. V odnosu na 1. odstavek 24. člena ZJU je določba 2. odstavka 150. člena ZJU specialna določba. Zaradi napačnega stališča o neobrazloženosti sklepa sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji pojasnila, da je bil razlog prerazporeditve v zagotovitvi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, kar je eden od zakonsko določenih razlogov za premestitev javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb, podlaga za prerazporeditev pa je bila sprememba Akta o sistemizaciji, s katerim je bilo določeno, da služba ... policije opravlja strokovne, svetovalne, organizacijske in koordinativne naloge, na novo pa so bila sistemizirana tri delovna mesta policijskih svetnikov. Tožnik ima dolgoletne izkušnje in znanje tako na področju vodenja kot na področju kriminalistične dejavnosti, zato je predstojnik ocenil, da bo z njegovo premestitvijo lahko dosegel učinkovitejše in smotrnejše delo organa – Policije kot tudi Službe... policije, v kateri se izvajajo najzahtevnejše naloge s posameznega delovnega področja. Predlaganega dokaza z zaslišanjem priče sodišče prve stopnje ni izvedlo, zato je izpodbijana odločitev preuranjena in je potrebno postopek dopolniti tako, da se bo dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je prvostopenjsko sodišče oprlo na sodno odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, vendar tožena stranka meni, da sodna praksa ni materialno pravni vir, na katerega bi bilo sodišče pri sprejemanju svojih odločitev vezano. Ustaljena sodna praksa, za katero skrbi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ima pomembno vlogo, saj zagotavlja pravno varnost. Glede obrazloženosti sklepov o premestitvi je veljala enotna praksa sodišča, po kateri se za zakonitost sklepa o premestitvi javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb ne zahteva, da so delovne potrebe konkretizirane v samem sklepu o premestitvi, ampak zadošča, da jih delodajalec dokaže v sodnem postopku. Četudi iz obrazložitve sklepa o premestitvi ni razvidno, da je bila premestitev potrebna za zagotovitev učinkovitejšega oz. smotrnejšega dela organa, premestitev ni sama po sebi nezakonita, razen če tožena stranka v sodnem postopku ne bi dokazala razloga za premestitev ali če bi bilo ugotovljeno, da je bila rezultat diskriminacije in šikaniranja tožnika (odločba VDSS, opr. št. Pdp 977/2011 z dne 1. 2. 2012, Pdp 815/2010 z dne 30. 9. 2010). Tej sodni praksi je izpodbijana odločitev delodajalca ustrezna, zato tožena stranka meni, da ni bilo razlogov, da je prvostopenjsko sodišče brez vsebinskega obravnavanja zadeve zaključilo primer. Odločba pritožbenega sodišča je osamljen primer, primerjava s primerom, na katerega se nanaša odločba Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje obrazložitev izpodbijane sodbe, pa ni utemeljena, ker se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, v sporih iz naslova premestitve pa zaključki glede kršenja pravice do obrambe ne pride v poštev, saj je vprašanje smotrnosti premestitve v domeni delodajalca. Vsebina sklepa o premestitvi je določena v 2. odstavku 150. člena ZJU.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Sklicuje se zlasti na dejstvo, da je v pravdnem postopku eden izmed dokaznih postopkov tudi zaslišanje strank oz. prič, vendar morajo biti dejstva zatrjevana, ne pa le, da jih priča pove pri zaslišanju. Ko je stranka oz. priča zaslišana, to ni z namenom, da se ugotovijo nova dejstva, temveč samo, da se potrdijo prej zatrjevana dejstva. Dokazni postopek ni namenjen odkrivanju novih dejstev. Predlagana priča A.A. objektivno ni zmožna dati podatkov o tem, kateri so bili razlogi za premestitev tožnika in kakšni cilji so bili zasledovani, ker ti razlogi vsebinsko niso bili zatrjevani niti v izpodbijanih sklepih niti v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah tožene stranke, zlasti ne zato, ker sama ni sprejela ocene o potrebnosti premestitve tožnika niti ni o njegovi premestitvi odločala. Neposredni predstojnik tožnika je bil v času premestitve takratni ... g. B.B., vendar tožena stranka do prvega naroka ni predlagala izvedbe tega dokaza, čeprav za to ni bilo ovir. Razlogi za premestitev bi morali biti vsebinsko opredeljeni najkasneje v sklepu Komisije za pritožbe, ki je odločala o pritožbi tožnika zoper sklep o premestitvi, vendar vsebinske opredelitve ni niti v sklepu komisije niti v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah tožene stranke. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS, v katerih se izpostavlja problem vsebinske obrazloženosti odločitev o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih posameznika – javnega uslužbenca in meni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo tudi materialno pravo v obravnavani zadevi. Pri tem poudarja, da je zadeva, na katero se je oprlo prvostopenjsko sodišče, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1084/2012, povsem identična s tožnikovo in da je utemeljeno tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prav tako ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z izvedbo dokaznega postopka. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče A.A., vodje … policije, ki je odgovoren za izvedbo premestitve tožnika in je bil v postopku predlagan kot dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, da je bila premestitev tožnika zakonita in skladna z določbo 3. točke 1. odstavka 1. odstavka 149. člena ZJU (oceno predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa), ob jasnem in pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita že zato, ker ne ustrezata minimalnim standardom vsebinske obrazloženosti razloga za premestitev tožnika, ne predstavlja niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti nima za posledico zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem v zvezi je potrebno pritrditi tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja na to, da A.A. ni bil predstojnik, ki je sprejel oceno o potrebnosti premestitve tožnika in odločil o njegovi premestitvi zaradi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, pa tudi na dejstvo, da razlogi za premestitev tožnika vsebinsko niso bili zatrjevani niti v izpodbijanih sklepih niti v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah tožene stranke, z izjemo zatrjevanja obstoja spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest, in da zaslišanje prič ni namenjeno odkrivanju novih dejstev. Bistveno pa je, da tožeča stranka navedeno bistveno kršitev uveljavlja v prvi vrsti zato, ker se ne strinja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, s čimer v bistvu uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 147., 149. in 150. in 152. a člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami). Pri tem se je utemeljeno sklicevalo tudi na novejšo sodno prakso v zvezi z vprašanjem obrazložitve v zakonu določenih razlogov za premestitev v sklepih delodajalca o premestitvi javnega uslužbenca (npr. sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1084/2012) in pravilno zaključilo, da sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita že iz razloga, ker sploh ne vsebujeta obrazložitve razloga za premestitev oz. ciljev, ki se zasledujejo s prerazporeditvijo javnega uslužbenca, ampak le povzemata zakonski tekst razloga za premestitev, kot je opredeljen v 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU (ocena predstojnika, da je mogoče s premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa). Čeprav gre v zadevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010 res za drugačen primer (prenehanje delovnega razmerja), kot je obravnavani, ne pa za problem presoje zakonitosti sklepov o premestitvi, se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicevalo na stališča v navedeni odločbi, ki so splošna in veljajo za vse vrste odločitev oziroma sklepov, s katerimi se na podlagi 24. člena ZJU odloča o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca. Bistveno je, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, da mora biti v primerih premestitve brez soglasja javnega uslužbenca zagotovljena pravica do izjave oziroma učinkovitega pravnega sredstva v dvostopenjskem postopku pri delodajalcu v obliki pravice do pritožbe, zato je pomembna vsebinska opredelitev razloga že v prvostopenjski odločitvi delodajalca. Za obravnavani primer pa je mogoče ugotoviti, da vsebinski razlogi niti v sklepu komisije za pritožbe iz delovnega razmerja niso pojasnjeni. Poleg tega pa tožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala ustrezne trditvene podlage glede vsebinskih razlogov za premestitev tožnika (ki je bil, kot izhaja iz listin v spisu, z delovnega mesta ... policijske uprave najprej začasno, po razveljavitvi sklepa o začasni premestitvi pa trajno premeščen iz Policijske uprave C. v D.), ampak je predlagala le zaslišanje priče, ki naj bi bila z vsebinskimi razlogi za tožnikovo premestitev seznanjena (čeprav ni bila tožnikov predstojnik v času izdaje sklepov o prerazporeditvi, na kar je opozarjal tožnik). Tudi iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna in skladna s citiranimi določbami ZJU.

Res je sicer, da sodna praksa pritožbenega sodišča v podobnih primerih ni povsem enotna, na kar opozarja tudi pritožba, vendar v zadnjem obdobju prevladujejo stališča, kot jih je pritožbeno sodišče zavzelo v obravnavani zadevi (in v zadevah opr. št. Pdp 1084/2012, Pdp 802/2012, Pdp 715/2014).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).