Jedro

Obsojenka s tem, ko je preklicala pooblastilo prvi zagovornici in pooblastila za obravnavo drugega zagovornika, ni zlorabila pravic v postopku, temveč je želela le, da bi se na obravnavi zagovarjala s strokovno pomočjo zagovornika, kar je njena ustavna pravica. Nobenega dvoma tudi ni, da ima zagovornik, ki je dolžan s svojim pravnim znanjem in izkušnjami pomagati obdolžencu pri obrambi in je hkrati samostojen subjekt kazenskega postopka, pravico in dolžnost pripraviti se na obravnavo, za kar potrebuje tudi ustrezen čas (v skrajšanem postopku tri dni). Zato bi moralo sodišče predlogu zagovornika za preložitev obravnave ugoditi in razpisano glavno obravnavo preklicati. Ker tega ni storilo, je obsojenki kršilo pravico do obrambe. Pravna jamstva, ki so našteta v 29. členu Ustave niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka, pri čemer je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja, katere namen je, kot je bilo že poudarjeno, zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku. S tem, ko sodišče v konkretnem primeru obdolženki tega ni omogočilo, je kršilo določbo drugega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bila D. J. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji je bila po istem zakonitem določilu izrečena kazen osem mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo še, da je obsojenka dolžna oškodovanemu I. J. plačati 17.876,18 EUR. Pritožbo obsojenkinega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve materialnega prava po prvem in drugem odstavku 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev iz drugega odstavka tega člena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec, svetnik Mirko Vrtačnik v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče ni prekršilo obsojenkine pravice do obrambe, ker na glavni obravnavi ni bil navzoč njen zagovornik. Obsojenka je namreč preklicala pooblastilo prejšnji zagovornici en dan pred razpisano glavno obravnavo. Novi zagovornik je, sklicujoč se na pravico do tridnevnega roka za pripravo obrambe, predlagal preložitev glavne obravnave. Njegovemu predlogu sodišče upravičeno ni sledilo, saj je obsojenka vabilo na glavno obravnavo, ki je bila razpisana za dne 13. 7. 2016 prejela že 28. 6. 2016. Sodišče je tako utemeljeno ugotovilo, da je imela obsojenka zadosti časa za pripravo obrambe glede na zapletenost zadeve in dejstvo, da gre za sumarni postopek. Sodišče tudi upravičeno ni obravnave preložilo zaradi pritegnitve izvedenca, ki bi podal mnenje o tem, ali je obdolženka sposobna sodelovati na glavni obravnavi, saj za to ni bilo nobene potrebe. V preostalem delu zahteva za varstvo zakonitosti nasprotuje ugotovitvam dejanskega stanja, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi dokazne ocene izpovedb oškodovanega I. J. in priče E. D. Iz tega razloga, pa zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku.

B.

5. Bistveni očitek zagovornika v zahtevi je, da je sodišče kršilo obsojenkino pravico do obrambe, s tem ko je opravilo glavno obravnavno dne 13. 7. 2016 brez navzočnosti njenega zagovornika, ki je pred tem podal predlog za preložitev obravnave, saj v enem dnevu ni mogel pripraviti kvalitetne obrambe, poleg tega pa je imel istega dne že razpisan narok na Okrožnem sodišču v Celju, preložitev pa je predlagal tudi zaradi tega, ker se obdolženka ni bila zdravstveno zmožna zagovarjati, še posebej ne brez zagovornika, saj boluje za vaskularno in Alzheimerjevo demenco, depresijo s kroničnim bolečinskim sindromom AH, stanjem po karcinomu želodca in črevesja po kemoterapiji, kar vse izhaja iz zdravstvene dokumentacije. Obsojenka je bila tedaj na obravnavi pod močnimi sedativi, da se je lahko sploh udeležila obravnave, kar vse bi lahko potrdil zavodski zdravnik. Poudarja še, da obsojenka nikakor ni imela namena zavlačevati postopek s preklicem pooblastila s prejšnjo zagovornico, kakor tudi ne s tem, da si je vzela drugega zagovornika dan pred obravnavo. Želela je le, da je na obravnavi navzoč njen zagovornik, oziroma, da ji je pri obrambi nudena strokovna pomoč. Pri tem zagovornik opozarja še, da je dolžnost vsakega zagovornika, da se kvalitetno pripravi na zagovor obdolženca, kar pa samo v nekaj urah pred obravnavo, kar sodišče prve stopnje imenuje zavlačevanje postopka, ni možno. S tem, ko je sodišče obsojenki onemogočilo zagovor v prisotnosti svojega zagovornika, je po njegovi presoji kršilo drugi odstavek 371. člena ZKP.

6. Procesno relevantna dejstva v zvezi z navedenim očitkom kršitve določbe procesnega zakona so naslednja: - glavna obravnava je bila razpisana za dne 13. 7. 2016; - obsojenka, ki je tedaj prestajala zaporno kazen na Igu, je prejela vabilo dne 28. 6. 2016; - dne 30. 6. 2016 je sodišče prejelo prošnjo tedanje obsojenkine zagovornice, odvetnice S. R. za preložitev glavne obravnave. Zagovornica je v vlogi pojasnila, da vljudno prosi za preložitev obravnave, ker je obdolženka na prestajanju zaporne kazni, zaradi česar je priprava na obravnavo bistveno otežena, povezana z dodatnimi stroški, dne 13. 7. 2016 pa ima sama že predviden dopust. Do takrat ima razpisanih več obravnav, na katerih mora biti navzoča. Odvetnica je skupaj z vlogo za preložitev obravnave vložila v spis tudi pooblastilo; - dne 6. 7. 2016 je zagovornica sodišču predložila dodatno pojasnilo k prošnji za preložitev obravnave, v kateri je natančno navedla od kdaj do kdaj ima razpisane obravnave in k temu predložila tudi zapisnike, iz katerih izhaja, kdaj bodo naroki potekali (gre za datume 8. 7., 11. 7. in 12. 7.). Ponovno je poudarila, da v posledici pomanjkanja časa zaradi že razpisanih obravnav, dejstva, da se obsojenka nahaja na prestajanju kazni na Igu, kar zahteva od zagovornika še dodatno angažiranost in porabo časa, je priprava kvalitetne obrambe bistveno otežena; - sodišče na predlog zagovornice ni odgovorilo; - dne 8. 7. 2016 je obsojenka sodišče obvestila, da je odvetnici Sergeji Repič preklicala pooblastilo, in to ravno zaradi tega, ker ima njena odvetnica v času obravnave predviden dopust, zaradi česar bo poskušala sama najti drugega odvetnika. Pojasnila je še, da je slabega zdravstvenega stanja, za kar bo predložila zdravniško dokumentacijo; - dne 11. 7. 2016 je odvetnica S. R. sodišče obvestila, da ji je obsojenka preklicala pooblastilo; - dne 13. 7. 2016 je odvetnik A. M. predložil pooblastilo in prosil za preklic glavne obravnave. Svoj predlog je obrazložil z naslednjim: "Glede na kratek rok od podpisa pooblastila do glavne obravnave, ter posledično nezmožnost za pripravo kvalitetne obrambe, glede na dejstvo, da imam zagovornik za ta dan že razpisan narok na Okrožnem sodišču v Celju, opr. št. P 185/2016 ob 12.30 uri, glede na to, da moram spisovno dokumentacijo še pridobiti in glede na dejstvo, da obdolžena D. J. želi, da jo na glavni obravnavi v zgornji navedeni kazenski zadevi zastopa naša odvetniška pisarna menim, da je predlog za preklic utemeljen." - zagovornik je predložil k prošnji za preklic tudi potrdilo zavodske zdravnice, iz katerega izhaja, da je bila obdolženka redno vodena pri psihiatru in nevrologu, da je prejemala terapijo, ki jo je že imela uvedeno od prej, od dne 5. 7. 2016 naprej pa je prejemala nekoliko večji odmerek pomirjevala. Obsojenka je namreč povedala, da v prihodnosti pričakuje obravnavo na sodišču, sama pa se počuti nesposobna spremljati sodni postopek. 29. 6. 2016 je bila obravnavana pri zavodski psihiatrinji; - zagovornik je nadalje predložil še dokumentacijo iz katere je razvidno, da ima dejansko razpisano obravnavo 13. 7. 2016 v Celju; - sodišče ni ugodilo prošnji za preložitev glavne obravnave, ki jo je podal zagovornik, niti ni ugodilo prošnji obsojenke, ki je v spis vložila dopis psihiatrinje iz katerega izhaja, da se je obsojenka v preteklosti zdravila pri nevrologu in psihiatru, in sicer zaradi mešane demence in depresije, zaradi česar je prejemala terapijo, pri čemer je zdravnica dopisala še, da obsojenko obravnava od 13. 6. 2016 in opaža anksiozno depresivno simptomatiko ter dodala, da ji je obsojenka pred današnjim narokom povedala, da se ne čuti sposobno, da bi se sama zagovarjala na sodišču; - obsojenka je na obravnavi izjavila, da se ne bo zagovarjala, ker ni prisoten njen zagovornik.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim pojasnilo, da se obdolženka ni zagovarjala na obravnavi, da njeno vedenje ni zbujalo sumov o tem, da je bolna in nezmožna sodelovati pri sojenju ter "podanemu predlogu zagovornika, ki je primarno predlagal predložitev obravnave, da se pripravi na sojenje, ni sledilo" ter nadaljevalo: "glede na to, da je bila obdolženka že 24. 5. 2016 s sprejemom obtožbe obveščena o tem, da je zoper njo uveden kazenski postopek, vabilo na glavno obravnavo pa je prejela 28. 6. 2016, pri čemer zakon določa tridnevni rok za pripravo obrambe (tretji odstavek 439. člena ZKP), je obdolženka za pripravo imela dovolj časa, zlasti upoštevajoč dejansko in pravno nezapletenost obravnavane zadeve, sodišče predlogu za preložitev glavne obravnave ni sledilo. Iz sodnega spisa izhaja tudi, da je pred glavno obravnavo zaporedoma pooblastila dva zagovornika; ko sodišče ni ugodilo neutemeljeni prošnji za preložitev glavne obravnave, ki jo je podala prva zagovornica, je obdolženka pooblastilo preklicala in en dan pred narokom v obrambo vključila novega zagovornika..."

8. Pritožbeno sodišče je pritožbo obsojenkinega zagovornika, v kateri je prav tako uveljavljal kršitev pravice do obrambe obrazložilo z naslednjim: "da je bila glavna obravnava dejansko opravljena brez navzočnosti zagovornika, vendar je potrebno pri tem pojasniti, da v tej zadevi obramba ni obvezna, zato ne more biti govora o kršitvi iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev iz drugega odstavka tega člena pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj iz podatkov spisa izhaja, da sodišče prve stopnje prvi zagovornici obdolženke za preložitev glavne obravnave ni ugodilo, nakar je obdolženka zagovornici pooblastilo preklicala in en dan pred razpisano glavno obravnavo za zagovarjanje pooblastila novega zagovornika, ki je ponovno predlagal preložitev glavne obravnave in se skliceval na prekratek rok za pripravo obrambe in na slabo zdravstveno stanje obdolženke. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko predlogu za preložitev glavne obravnave ni sledilo, saj je obdolženka vabilo za glavno obravnavo prejela že 28. 6. 2016, pri čemer je imela zadosti časa za pripravo obrambe, tudi ob upoštevanju nezapletenosti zadeve. Ker gre v obravnavani zadevi za okrajno pristojnost, zakon določa tridnevni rok za pripravo obrambe (tretji odstavek 439. člena ZKP), ki ga je obdolženka v obravnavani zadevi imela na razpolago, razen tega pa vsebina dopisa zavodske psihiatrinje ne potrjuje tega, kar v pritožbi trdi zagovornik, da bi bila obdolženka nesposobna za sojenje. Sicer se je sodišče prve stopnje o sposobnosti obdolženke podati svoj zagovor na glavni obravnavi in sodelovati v kazenskem postopku prepričalo na sami obravnavi, ko vedenje obdolženke ni vzbujalo suma o tem, da bi bila nezmožna sodelovati pri sojenju. Obdolženka je namreč izjavila, da je obtožni predlog razumela ter, da se ne bo zagovarjala na glavni obravnavi, ker ni prisoten njen zagovornik. "Pritožbeno sodišče je zatem še dodalo: "da pri tem ni prezreti, da so obdolženki njene pravice znane, saj se ni prvič znašla pred sodiščem" in nadaljevalo: "ker obdolženka svoje pravice zagovarjati se z zagovornikom ni izkoristila, saj ni pokazala potrebne skrbnosti v tej smeri, zato niso podane ustavne in procesne kršitve, ki jih uveljavlja zagovornik". Svoje razloge pa je pritožbeno sodišče zaključilo z navedbami: "da se tisti, ki se sam spravi v situacijo, kot se je v obravnavani zadevi obdolženka, ki je prvi zagovornici tik pred obravnavo preklicala pooblastilo ter pooblastila drugega zagovornika ter se ni zagovarjala, ne more sklicevati na kršitev postopka, kot to neuspešno poskuša prikazati zagovornik v pritožbi".

B.-1

9. Pravica obdolženca, da se v kazenskem postopku brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika je temeljna človekova pravica, ki jo zagotavlja druga alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), točka d. tretjega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) ter točka c. tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). To, da ima obdolženec pravico do formalne obrambe ne pomeni, da je obramba s pomočjo zagovornika zgolj formalna in da vsebinsko ni enaka materialni obrambi obdolženca, saj je zagovornik upravičen, pa tudi dolžan storiti vse, kar je v korist obdolženca. S formalno obrambo se obdolžencu zagotavlja dejanska enakopravnost z nasprotno stranko - državnim tožilcem, zato je bistveni element obdolženčeve pravice do poštenega sojenja. Formalna obramba tudi omogoča, da poteka kazenski postopek potencirano kontradiktorno, da je sodišče samo organ sojenja, ne pa tudi preiskovanja. Gre torej za tako imenovano "enakost orožij". Pravica do obrambe z zagovornikom in ne le pravica obdolženca, da se brani, je po Ustavi razglašena za eno temeljnih pravic, strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa za eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku zato, da mu zagotovi uresničevanje drugih ustavnih pravic, na prvem mestu pa pošteno sojenje s strani nepristranskih sodišč.

10. Po določbi prvega odstavka 12. člena ZKP ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov. Če je bila v primeru obvezne formalne obrambe glavna obravnava opravljena brez navzočnosti zagovornika, gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana tudi v primeru, ko formalna obramba ni obvezna, sodišče pa je v nasprotju z določbami 308. člena ali drugega odstavka 442. člena opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti zagovornika. Sicer pa kršitev pravice do obrambe lahko pomeni tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, oziroma ima za posledico izločitev posameznih dokazov.1

11. V konkretni kazenski zadevi se je obsojenka ves čas želela zagovarjati s pomočjo zagovornika, ker se sama, kot izhaja iz predložene dokumentacije, ni čutila dovolj sposobno za lastno obrambo. Okoliščine, da se prva zagovornica obravnave ni mogla udeležiti, ker je, kot je pojasnila tako obsojenki kot sodišču, imela tedaj že predviden dopust, ni mogoče pripisati doloznemu ravnanju obsojenke. Sodišče tudi po dopolnitvi predloga za preložitev obravnave zagovornici ni odgovorilo. Ni torej navedlo, ali misli obravnavo preložiti ali ne, temveč je obsojenka lahko po poteku določenega roka le sklepala, da obravnava zaradi odsotnosti njene zagovornice ne bo preklicana. Ker se sama ni čutila dovolj sposobna za pripravo kvalitetne obrambe, ves čas pa je tudi navajala, da si želi na glavni obravnavi, ki je bistveno procesno dejanje v postopku, zagovarjati s pomočjo zagovornika, je dne 8. 7. 2016 sodišču sporočila, da je preklicala pooblastilo in da si bo poskušala najti drugega zagovornika. Ob dejstvu, da je bila na prestajanju zaporne kazni in času, ko je postalo jasno, da bo obravnava opravljena ne glede na odsotnost zagovornice, je rok v katerem je pooblastila odvetnika dne 12. 3., oziroma dan pred razpisano obravnavo vsekakor primeren in obsojenki v zvezi s tem ni mogoče očitati zavlačevanja postopka. Popolnoma jasno pa je tudi, da zagovornik potrebuje določen čas za pripravo obrambe (v skrajšanem postopku tri dni od razpisa obravnave), saj se sicer obramba s pomočjo zagovornika zreducira le na golo formalnost, kar pa je v nasprotju z zahtevo po poštenem sojenju. Za učinkovito varstvo obsojenčeve pravice do "enakosti orožij" namreč ne zadošča, da ima obdolženec zagovornika, temveč da je ob obdolžencu kot aktivni procesni udeleženec navzoč tudi na glavni obravnavi. V konkretni kazenski zadevi pa pri presoji uveljavljene kršitve tudi ni moč spregledati dejstva, ki je bilo že poudarjeno, da je bila obsojenka na prestajanju zaporne kazni, torej v bistveno slabšem položaju pri zbiranju dokazov v svojo obrambo, kot to velja za nasprotno stranko, hkrati, pa kot izhaja iz priložene zdravniške dokumentacije in kot na to upravičeno opozarja tudi zagovornik v zahtevi, dokaj slabega zdravstvenega stanja. Šibkejšemu oziroma tistemu, ki je v slabšem položaju, pa je treba vedno priznati močnejši argument oziroma dati večjo težo njegovim trditvam.2 Okoliščina, ali je bila obdolženka prvič sojena, ali obsojena, na pravico braniti se z zagovornikom nima nikakršnega vpliva.

12. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da obsojenka s tem, ko je preklicala pooblastilo prvi zagovornici in pooblastila za obravnavo drugega zagovornika, ni zlorabila pravic v postopku, temveč je želela le, da bi se na obravnavi zagovarjala s strokovno pomočjo zagovornika, kar je njena ustavna pravica. Nobenega dvoma tudi ni, da ima zagovornik, ki je dolžan s svojim pravnim znanjem in izkušnjami pomagati obdolžencu pri obrambi in je hkrati samostojen subjekt kazenskega postopka, pravico in dolžnost pripraviti se na obravnavo, za kar potrebuje tudi ustrezen čas (v skrajšanem postopku tri dni). Zato bi moralo sodišče predlogu zagovornika za preložitev obravnave ugoditi in razpisano glavno obravnavo preklicati. Ker tega ni storilo, je obsojenki kršilo pravico do obrambe. Pravna jamstva, ki so našteta v 29. členu Ustave niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka, pri čemer je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja, katere namen je, kot je bilo že poudarjeno, zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku. S tem, ko sodišče v konkretnem primeru obdolženki tega ni omogočilo, je kršilo določbo drugega odstavka 372. člena ZKP.

13. Zaradi navedene kršitve pravice do obrambe je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Ker je bila pravnomočna sodba razveljavljena že zaradi te kršitve, Vrhovno sodišče ni presojalo ali so podane tudi druge, v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega zakona.

1 Glej odločbe VS RS I Ips 196/2003, I Ips 15/2005 in druge. 2 Več John Rawls, Teorija pravičnosti.