Jedro

Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz člena 371 ZKP, zato ker glavne obravnave ni preložilo in jo je opravilo v navzočnosti obdolženkinega zagovornika, s čemer je kršilo obdolženki pravico do prisotnosti zagovornika ter ji je s tem tudi odreklo njeno ustavno pravico. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik po oceni pritožbenega sodišča meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uvodoma je potrebno povedati, da je bila glavna obravnava dejansko opravljena brez navzočnosti obdolženkinega zagovornika, vendar je potrebno pri tem pojasniti, da v obravnavani zadevi obramba ni obvezna, zato ne more biti govora o kršitvi iz člena 371/I-3 ZKP, v kolikor je imel zagovornik v mislih navedeno kršitev.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene D.J. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer 180,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo D.J. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji je izreklo kazen 8 mesecev zapora ter ji po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso, kar bo odmerilo s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženki naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu I. J. v višini 17.876,18 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolžene zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma obdolženko oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz člena 371 ZKP, zato ker glavne obravnave ni preložilo in jo je opravilo v navzočnosti obdolženkinega zagovornika, s čemer je kršilo obdolženki pravico do prisotnosti zagovornika ter ji je s tem tudi odreklo njeno ustavno pravico. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik po oceni pritožbenega sodišča meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uvodoma je potrebno povedati, da je bila glavna obravnava dejansko opravljena brez navzočnosti obdolženkinega zagovornika, vendar je potrebno pri tem pojasniti, da v obravnavani zadevi obramba ni obvezna, zato ne more biti govora o kršitvi iz člena 371/I-3 ZKP, v kolikor je imel zagovornik v mislih navedeno kršitev.

5. Kršitev iz člena 371/II ZKP po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo povsem pravilno, ko je glavno obravnavo dne 13. 7. 2016 opravilo v nenavzočnosti obdolženkinega zagovornika. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da sodišče prve stopnje prvi zagovornici obdolženke za preložitev glavne obravnave ni ugodilo, na kar je obdolženka zagovornici pooblastilo preklicala in en dan pred razpisano glavno obravnavo za zagovarjanje pooblastila novega zagovornika, ki je ponovno predlagal preložitev glavne obravnave in se skliceval na prekratek rok za pripravo obrambe in na slabo zdravstveno stanje obdolženke. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko predlogu za preložitev glavne obravnave ni sledilo, saj je obdolženka vabilo za glavno obravnavo prejela že 28. 6. 2016, pri čemer je imela zadosti časa za pripravo obrambe, tudi ob upoštevanju nezapletenosti zadeve. Ker gre v obravnavani zadevi za okrajno pristojnost, zakon določa tridnevni rok za pripravo obrambe (člen 439/III ZKP), ki ga je obdolženka v obravnavani zadevi imela na razpolago, razen tega pa vsebina dopisa zavodske psihiatrinje ne potrjuje tega, kar v pritožbi trdi zagovornik, da bi bila obdolženka nesposobna za sojenje. Sicer pa se je sodišče prve stopnje o sposobnosti obdolženke podati zagovor na glavni obravnavi in sodelovati v kazenskem postopku prepričalo na sami obravnavi, ko vedenje obdolženke ni vzbujalo suma o tem, da bi bila nezmožna sodelovati pri sojenju. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, in sicer zapisnika o glavni obravnavi dne 13. 7. 2016, je obdolženka po predočenju obtožnega akta izjavila, da ga je razumela, po ustreznem pravnem pouku pa izrecno izjavila, da se ne bo zagovarjala, ker na glavni obravnavi ni prisoten njen zagovornik. Tako je možnost podati svoj zagovor na glavni obravnavi imela, pa se mu je odpovedala, pri čemer ni prezreti, da so obdolženki njene pravice znane, saj se ni prvič znašla pred sodiščem. Ker obdolženka svoje pravice zagovarjati se z zagovornikom ni izkoristila, saj ni pokazala potrebne skrbnosti v tej smeri, zato niso podane ustavne in procesne kršitve, ki jih uveljavlja zagovornik. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni nobenih razlogov za preložitev glavne obravnave zaradi odsotnosti zagovornika, kakor tudi ne zaradi pritegnitve izvedenca, ki bi podal mnenje o sposobnosti obdolženke sodelovati na glavni obravnavi, saj za to ni bilo nobene potrebe. Sicer pa pritožbeno sodišče navaja, da se tisti, ki se sam spravi v situacijo, kot se je v obravnavani zadevi obdolženka, ki je prvi zagovornici tik pred obravnavo preklicala pooblastilo ter pooblastila drugega zagovornika ter se ni zagovarjala, ne more sklicevati na kršitev postopka, kot to neuspešno poskuša zagovornik v pritožbi. Zato so vsi pomisleki zagovornika obdolžene v tej smeri neutemeljeni in se v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena, saj neprisotnost zagovornika obdolžene na glavni obravnavi ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, kar sicer ne trdi niti zagovornik.

6. Zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga uveljavlja kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko v pritožbi trdi, da je izpovedba oškodovanca neverodostojna in da obdolženki ni dokazan naklep. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona, ki ga pritožnik imenuje nepravilna uporaba materialnega prava, je podana le tedaj, ko sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovi pravilno in popolno, le kazenski zakon ne uporabi ali pa ga uporabi napačno. Zato uveljavljana kršitev ni podana, kršitve, na katere je dolžno paziti po uradi dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

7. Zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, saj je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej osnovi obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja. Takšno odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še na pritožbo zagovornika obdolžene dodaja:

8. Bistvo pritožbe je v tem, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ocenilo izpovedbo oškodovanca kot verodostojno, spregledalo izjavo E.D. na policiji, ki je v nasprotju z njeno izpovedbo pred sodiščem.

9. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanca, s katero je obdolženko v celoti obremenil. Pojasnil pa je tudi, da je obdolženko spoznal preko znanke E.D., ki ga je prosila, če lahko oškodovancu posodi denar, ker ga rabi, zaradi česar je z obdolženko govoril po telefonu, ko pa sta se srečala v Slovenski Bistrici, ga je obdolženka prosila za posojo 12.000,00 EUR ter mu pri tem zatrjevala, da bo denar vrnila v treh mesecih, ker prodaja zemljišče. Ker ji je verjel, ji je tudi navedeni znesek posodil, za kar sta pri notarju sklenila posojilno pogodbo. Denar pa ji je izročil isti dan. Ker mu obdolženka po preteku treh mesecev denarja ni vrnila, jo je klical, pa se je izgovarjala, da denarja nima, da pa mu ga bo v kratkem vrnila, kar pa ni storila. Izgovarjala se je, da je prodaja njenih zemljišč pri koncu, ter da bi rabila še 5.000,00 EUR, da vse uredi in da mu bo potem ves dolg vrnila. Oškodovanec ji je dejansko izročil še 5.000,00 EUR, kar izhaja iz potrdila, plačal pa je tudi položnico za elektriko v višini 800,00 EUR, saj mu je obdolženka obljubljala, da mu bo denar vrnila. Ker mu nič od posojenega ni vrnila, je spoznal, da so njene obljube neresne in je zato zadevo predal naprej. Izpovedba oškodovanca pa je potrjena tudi z listinskimi dokazi spisa, razen tega pa jo je potrdila tudi izpovedba priče E.D., ki je tudi pojasnila, da je oškodovanec obdolženki s posojilom želel le pomagati. Da je obdolženi oškodovanki posodil zgoraj navedene zneske namreč dokazujejo tudi notarski zapis in potrdila o posojenem denarju, ta pa mu denarja, kljub obljubam, ni vrnila pri tem pa mu še lažnivo zatrjevala, da je lastnica več nepremičnin, čeprav je vedela, da to ne drži, na ta način pa je oškodovanca zapeljala, da ji je posodil denar oziroma plačal položnico za elektriko. Ker obdolženka oškodovancu vse do danes ni vrnila ničesar, tega namena pa ni imela že ob sprejemu denarja, je zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnala z direktnim naklepom kot obliko krivde, pravilen. Zato pritožba, ki navaja, da je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca in priče E.D., ne more imeti uspeha, saj sta njuni izpovedbi skladni, razen tega pa sta tudi potrjeni z listinskimi dokazi spisa. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko je ocenilo izpovedbo priče E.D., ki jo je ta podala na glavni obravnavi, pri čemer je tudi pojasnila svojo izjavo dano policistom, zato so pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni in se v pritožbi uveljavljana neverodostojnost izpovedbe navedene priče pokaže kot neutemeljena. Zato zagovornik, ki trdi, da sta izpovedbi D. in oškodovanca neverodostojni in da bi sodišče celo moralo preveriti verodostojnost notarskega zapisa z zaslišanjem notarke, ne more biti uspešen, saj so njegove navedbe o tem komu je dal oškodovanec posojilo in da je obdolženko prisilil v podpis potrdila v nasprotju z izvedenimi dokazi, pa tudi pritožba takšne trditve z ničemer ne podkrepi. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da je oškodovanec obdolženki naivno verjel, da mu bo denar vrnila, ker ima nepremičnino, saj se je izkazalo, da je na tej nepremičnini podan predlog za vpis lastninske pravice na novega lastnika S., kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ker je izveden dokazni postopek brez vsakega dvoma potrdil, da je oškodovanec obdolženki posodil v izreku navedeni denar, ta pa mu ga ni vrnila, pritožba, ki skuša to posojilo ovreči z navedbo, da oškodovanec ni dokazal od kod mu denar, ne more biti uspešna. Komu vse je še oškodovanec posojal denar in za kakšne obresti, glede na navedeno za obravnavano zadevo ni pomembno in ne more omajati pravilnega zaključka sodišča prve stopnje o objektivnih in subjektivnih znakih kaznivega dejanja, ki se očita obdolženki. Sicer pa zagovornik v svoji pritožbi podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje ter neuspešno skuša prepričati v nedolžnost obdolženke, zato ne more biti uspešen. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo ter na tej osnovi utemeljeno zaključilo, da je obdolženka izpolnila vse zakonite znake očitanega ji kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, pravilno ugotovilo tudi krivdo obdolženke, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge tudi v celoti sklicuje in zavrača pritožbene navedbe zagovornika, ki prepričujejo, da je bila obdolženka zavedena in prisiljena podpisati potrdilo o posoji denarja. Za takšne trditve zagovornik nima nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku, razen tega pa obdolženka na glavni obravnavi ni predlagala nobenih novih dokazov, čeprav je bila na to pozvana. Po oceni pritožbenega sodišča pa tudi ni bilo nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka, saj je z že izvedenimi dokazi očitano kaznivo dejanje obdolženki v celoti dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem smislu, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje z izrekom obsodilne sodbe.

10. Glede na navedeno, in ker zagovornik v pritožbi, niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji, ki je po njegovem mnenju previsoka. Pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopne sodbe v njeni odločbi o kazenski sankciji ugotavlja, da je sodišče v obravnavani zadevi pravilno težo dalo ugotovljenim obteževalnim okoliščinam, in sicer predkaznovanosti obdolženke za istovrstno kaznivo dejanje, ter da je obravnavano kaznivo dejanje storila v času preizkusne dobe, kakor tudi, da je bila kaznovana po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja ter obdolženki utemeljeno izreklo prostostno kazen v trajanju osmih mesecev. Zato ni nobenih razlogov za spremembo obdolženki izrečene zaporne kazni v njeno korist, še posebej zato, ker sodišče prve stopnje olajševalnih okoliščin ni našlo. Zagovornik, ki se v pritožbi sklicuje na to, da je obdolženka povzročeno škodo za prej storjena kazniva dejanja poravnala, ne more biti uspešen, saj to ni okoliščina, ki bi narekovala izrek milejše kazni. Po oceni pritožbenega sodišča bo namreč prav izrečena zaporna kazen na obdolženko vplivala tako, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj.

12. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev iz člena 383/I ZKP, na katere je dolžno paziti, je pritožbo zagovornika obdolžene zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na določilu členov 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.