Jedro

Carinski zavezanec mora v primeru uveljavljanja odpusta carinskega dolga vložiti zahtevek na predpisanem obrazcu (priloga 65 k UICZ) ali izjemoma v drugačni obliki, če zahtevek vsebuje vse podatke iz navedenega obrazca. Carinski zavezanec lahko vloži tudi nepopoln zahtevek za povračilo ali odpust dolga, ki pa mora vsebovati vsaj podatke iz polj 1 do 3 in 7 navedenega obrazca, to je: ime vložnika, zahtevek za odpust, pristojni carinski organ in destinacija blaga.

Sprememba carinske deklaracije (v primeru, ko ne gre za postopek povračila ali odpusta dolga) ni več mogoča po tem, ko je carinski organ ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni, in ko je že sprostil blago izpod carinskega nadzora.

Carinski organ ni dolžan sam, po uradni dolžnosti, izvesti carinskega postopka na drugi pravni podlagi. Za takšno spremembo je potreben zahtevek stranke.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 8. 2003, s katero je bila zavrnjena revidentkina pritožba zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 6. 3. 2003. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je carinski organ naknadno obračunal carinski dolg za blago (aparat za pripravo tiskarskih plošč - osvetljevalec), sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji z dne 26. 10. 2001 (v nadaljevanju ECL). Carinski dolg je bil naknadno obračunan, ker je bila preferencialna carinska stopnja uporabljena neupravičeno, saj je izjavo na računu o poreklu iz Države Izrael izdala belgijska družba. Preferencialno obravnavo ureja bilateralni Sporazum o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Državo Izrael, zato takšne izjave ne more izdati družba iz države, ki ni članica tega sporazuma.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke in se v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS ob svoji obrazložitvi sklicuje tudi na razloge tožene stranke. Svojo odločitev v zvezi z dovoljenostjo naknadnega spreminjanja ECL opira na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1251/2005 in 2. in 3. točko drugega odstavka 50. člena Carinskega zakona - CZ. Carinski organ ni dolžan sam izvesti postopka na drugi pravni podlagi. Sprejem nepopolne carinske deklaracije s strani carinskega organa še ne pomeni njegove obveznosti, da jo ob sprejemu vsebinsko preveri. To tudi ne izhaja iz 143. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona – UICZ, niti tega ne predpisuje Pojasnilo o naknadnem preverjanju dokazila o poreklu blaga. Sklicevanje na 655. člen UICZ je neutemeljeno, saj ta določba ureja situacijo vračila oziroma odpusta carine, ko je ob sprejemu ECL obstajala pravica do preferencialne obravnave blaga. Določba 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP se v obravnavanem sporu ne uporabi, ker 6. člen CZ določa subsidiarno uporabo Zakona o davčnem postopku - ZDavP.

3. V reviziji (prej pritožbi), revidentka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1251/2005 napačno in v nasprotju s prakso carinskih organov. Sodišče bi moralo v zvezi z možnostjo spremembe ECL upoštevati tudi 88. člen UICZ. Zatrjuje, da carinski dolg nastane le za tisto blago, ki je zavezano k plačilu, kar pomeni, da v primeru predvidene carinske stopnje „prosto“ dolg sploh ne nastane. Prvostopenjsko sodišče je napačno interpretiralo Pojasnilo carinske uprave o naknadnem preverjanju dokazila o poreklu blaga. Carinski organ je dolžan po uradni dolžnosti izvesti ustrezen drug carinski postopek v njeno korist, saj takšna zaveza izhaja iz 158. člena CZ. Carinski organ bi moral po odkritju napake v ECL po uradni dolžnosti odpustiti plačilo carine, saj je zanjo tudi na podlagi Uredbe o avtonomnem ukrepu znižanja veljala stopnja prosto. Prvostopenjsko sodišče je bistveno kršilo pravila postopka, ker ni odgovorilo na njeno tožbeno navedbo v zvezi z uporabo Uredbe o kombinirani nomenklaturi s carinskimi stopnjami, zato je v tem delu sodba pomanjkljiva oziroma se je ne da preizkusiti. Opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča U 348/99. Prvostopenjsko sodišče bi moralo upoštevati 7. člen ZUP, saj je organ odločal na podlagi tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo, sedaj revizijo, navaja, da carinski organ ni obravnaval zahtevka stranke za spremembo podatkov v ECL v smislu 50. člena CZ, temveč je na podlagi 62. člena po lastni iniciativi preveril njeno pravilnost. Dodaja, da je Uredba o avtonomnem ukrepu znižanja ali ukinitve carinskih stopenj za določeno blago, izvedba določil k tretjemu odstavku 2. člena Zakona o carinski tarifi – ZCT-1, s čimer je določen način kako deklarant in ne carinski organ pri uvozu blaga, izrazi v vloženi ECL svojo zahtevo za uporabo avtonomnega ukrepa znižanja ali ukinitve carinskih stopenj za določeno blago, česar pa revident ob uvozu ni storil, ampak je to ugodnost zahteval šele v pritožbenem postopku. Sklicevanje na 158. člen CZ je zato neutemeljeno.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz podatkov sodnega registra je razvidno, da je družba A. d.o.o. prenehala obstajati zaradi pripojitve k družbi B. d.o.o in je bila z vpisom z dne 5. 2. 2010 izbrisana iz sodnega registra. B. d.o.o. je univerzalni pravni naslednik revidentke (šesti odstavek 580. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Po 3. točki prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP se postopek po zakonu prekine, če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati. Ker je družba B. d.o.o. univerzalna pravna naslednica družbe A. d.o.o. in ker so bila v tem upravnem sporu vsa procesna dejanja opravljena preden je prišlo do pravnega nasledstva, je Vrhovno sodišče v tej zadevi odločilo kljub prekinitvi postopka (drugi odstavek 207. člena ZPP). Pooblastilo revidentkinemu odvetniku je prenehalo z njenim prenehanjem (prvi odstavek 101. člena ZPP) in ga pravno nasledstvo ni obnovilo.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavanem primeru ni sporno, da revidentka ne izpolnjuje v ECL uveljavljane ugodnosti (preferencialne obravnave) po Uredbi o izvajanju sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Državo Izrael. Sporno pa je, ali ima revidentka po sprostitvi blaga izpod carinskega nadzora pravico uveljavljati ugodnosti na drugi pravni podlagi oziroma ali mora carinski organ po uradni dolžnosti izvesti ustrezen drug carinski postopek v njeno korist. Ob tem je pomembno tudi vprašanje, ali je mogoče revidentkine navedbe v upravnem postopku šteti za zahtevo po odpustu dolga v smislu 158. člena CZ.

10. Pogoje za povračilo ali odpust carinskega dolga določa 158. člen CZ, podrobneje pa je postopek urejen v določbah členov od 644 do 663 UICZ.

11. Revidentka kot carinska zavezanka mora v primeru uveljavljanja odpusta carinskega dolga v skladu z določbo tretjega odstavka 644. člena UICZ vložiti zahtevek na predpisanem obrazcu (priloga 65 k UICZ) ali izjemoma v drugačni obliki, če zahtevek vsebuje vse podatke iz navedenega obrazca (četrti odstavek 644. člena UICZ). Prvi odstavek 647. člena UICZ pa omogoča, da lahko carinski zavezanec vloži tudi nepopoln zahtevek za povračilo ali odpust, mora pa vsebovati podatke, navedene v 1. do 3. polju in 7. polju obrazca iz navedene priloge, to je: ime vložnika, zahtevek za odpust, pristojni carinski organ in destinacijo blaga.

12. Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi revidentka podala zahtevek za odpust carinskega dolga v smislu 644. in 647. člena UICZ. Revidentka se je v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa sklicevala na 655. člen UICZ, ki ureja situacijo odpusta dolga v primeru zahtevane preferencialne obravnave blaga. Zgolj sklicevanja na določbo UICZ pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti niti za nepopolno zahtevo po odpustu dolga v smislu 647. člena UICZ. Vrhovno sodišče ob tem pripominja, da je postopek odpusta dolga samostojen postopek, za katerega so predpisani drugačni pogoji kot za njegov obračun. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi X Ips 49/2007 z dne 27. 8. 2009, ki glede zakonsko dolgovanega dolga in možnosti naknadnega uveljavljanja druge pravne podlage za obračun carinskega dolga v postopku odpusta dolga, predstavlja odstop od do takrat ustaljene upravnosodne prakse (I Up 1251/2005).

13. Iz upravnega in sodnega spisa izhaja, da je revidentka od ugotovitve carinskega organa o napačno uveljavljeni ugodnost, od njega zahtevala, da carinski dolg, namesto na podlagi prvotno uveljavljene preferencialne obravnave iz Uredbe o izvajanju sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Državo Izrael, obračuna na podlagi Uredbe o avtonomnem ukrepu znižanja ali ukinitve carinskih stopenj za določeno blago. Uveljavljanje ene ugodnosti, čeprav istovrstne, namesto druge (ugodnosti avtonomno znižane carinske stopnje namesto ukrepa preferencialne obravnave) v carinski deklaraciji, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni spremembo podatkov v carinski deklaraciji.

14. Ob predhodni ugotovitvi, da revidentka ni podala ustreznega zahtevka za odpust dolga po 158. členu CZ, ki bi glede na spremenjeno prakso Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 49/2007 zahteval drugačno presojo, pa Vrhovno sodišče poudarja, da sprememba carinske deklaracije glede na 2. in 3. točko drugega odstavka 50. člena CZ ni več mogoča po tem, ko je carinski organ ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni, in ko je že sprostil blago izpod carinskega nadzora. V obravnavanem primeru sta podani obe oviri za spremembo carinske deklaracije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 50. člena, zato je carinski organ pravilno zavrnil revidentkin zahtevek po njeni spremembi in carinski dolg ustrezno obračunal. Določba 88. člena UICZ, ki ureja spremembo podatkov v ECL, ne pripelje do drugačnega zaključka. Ugovor revidentke, da je takšno že ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča (I Up 1251/2005) napačno in v nasprotju s prakso carinskih organov, ni utemeljen.

15. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da carinski organ ni dolžan sam po uradni dolžnosti v nasprotju z v ECL zahtevanim postopkom preferencialne obravnave, izvesti postopek na drugi pravni podlagi. Za takšno spremembo je po presoji Vrhovnega sodišča potreben zahtevek stranke. Takšna razlaga izhaja iz Zakona o carinski tarifi – ZCT-1, ki v tretjem odstavku 2. člena daje možnost carinskemu deklarantu, da kot nadomestni ukrep konvencionalni carinski stopnji, zahteva uporabo avtonomnega ukrepa. Na drugačno odločitev ne vpliva revidentkino sklicevanje na Temeljna pravila k Uredbi o kombinirani nomenklaturi s carinskimi stopnjami, ki v 4. točki odstavka B določa, da se avtonomne carinske stopnje uporabljajo, kadar so nižje od konvencionalnih. V tem primeru je treba pri odločitvi upoštevati temeljna pravila o hierarhiji predpisov - razmerje med podzakonskim aktom in zakonom – ZCT-1. Slednji pa določa, da je za uporabo avtonomne carinske stopnje potrebna zahteva carinskega deklaranta.

16. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do revidentkinih tožbenih navedb v zvezi z vsebino Temeljnih pravil, pa ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Po presoji Vrhovnega sodišča k drugačni odločitvi ne prispeva uporaba Pojasnil carinske uprave o naknadnem preverjanju dokazil o poreklu blaga, izdanih v tujini – Pojasnilo št. 1/99-A-2, ki je interne narave.

17. Na odločitev Upravnega sodišča RS (in ne Vrhovnega sodišča) U 348/99, na katero se sklicuje revidentka, Vrhovno sodišče ni vezano, saj je samo ni presojalo, tudi sicer pa se nanaša na drugačno pravno in dejansko situacijo kot obravnavana zadeva.

18. Revizijski ugovor, ki se nanaša na uporabo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, pa ni dopusten, saj se nanaša na pravilnost postopka izdaje izpodbijanega akta, zato se Vrhovno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 do njega ne opredeljuje.

19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

20. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 revident sam trpi stroške revizijskega postopka.