Jedro

Uveljavljanje drugih ugodnosti namesto tistih, ki so zahtevane s carinsko deklaracijo, pomeni spremembo deklaracije, spremembe pa ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni (2. točka 2. odstavka 50. člena CZ). To, da je carinski organ sprejel nepopolno carinsko deklaracijo, še ne pomeni njegove obveznosti, da bi moral ob sprejemu tako deklaracijo vsebinsko preveriti. Za nepopolno carinsko deklaracijo velja, da se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje ugodnosti v fazi preverjanja carinske deklaracije, ki zajema pregled dokumentov ali pregled blaga ali obojega, delno ali v celoti. Glede na določbo 2. odstavka 52. člena CZ pa preverjanje carinske deklaracije ni obligatorno. Pogoje, pod katerimi se lahko sprejme nepopolna carinska deklaracija, določa tudi 143. člen Uredbe o izvajanju carinskega zakona, iz katerega pa ne izhaja obveznost preverjanja take deklaracije po vsebini.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 760,00 SIT stroškov postopka v petnajstih dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A, št. ... z dne 6. 3. 2003. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik v svojem imenu in za svoj račun vložil nepopolno carinsko deklaracijo pri Izpostavi A, s katero je za postopek sprostitve v prost promet prijavil aparat za pripravo tiskarskih plošč - osvetljevalec v skupni vrednosti ... SIT, blago uvrstil v tarifno oznako 8442 30 00 Kombinirane nomenklature carinske tarife s carinsko stopnjo 12 %, ki je bila na podlagi Uredbe o izvajanju sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in državo Izrael (Uradni list RS, št. 121/00, dalje: Uredba) znižana na stopnjo "prosto" in v polje 39 vpisal šifro 1811. Deklaraciji je bila priložena izjava, s katero se je tožnik obvezal v roku enega meseca od predložitve blaga dostaviti original fakturo od firme VV iz Belgije. Carinski organ je deklaracijo sprejel in evidentiral pod št. 41452 z dne 26. 10. 2001 in določil rok enega meseca, v katerem mora deklarant predložiti manjkajoči dokument. Tožnik je predložil originalni račun z izjavo pooblaščenega izvoznika v zahtevanem roku. Na podlagi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 40/99, dalje: CZ) je Oddelek za preiskovalne zadeve Z opravil naknadno preverjanje deklaracije zaradi uporabe preferencialne carinske stopnje in ugotovil, da je bila glede na priložena dokazila o poreklu blaga preferencialna carinska stopnja neupravičeno uporabljena. O tem je sestavil zapisnik z dne 14. 10. 2002, na katerega je tožnik podal ugovor, na podlagi katerega je Oddelek za preiskovalne zadeve Z dopolnil zapisnik dne 7. 11. 2002 ter dne 21. 11. 2002 podal Carinskemu uradu A predlog za naknadni obračun carinskega dolga. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno in na zakonu utemeljeno določil doplačilo carine in razliko v davku na dodano vrednost za zadevno blago. Ugotavlja, da tožnik ne zatrjuje, da izpolnjuje pogoje za priznanje preferencialne obravnave blaga, ampak zatrjuje, da bi lahko uveljavil ugodnost na drugi podlagi, in sicer Uredbe o avtonomnem ukrepu znižanja ali ukinitve carinske stopnje za določeno blago (Uradni list RS, št. 121/00, dalje: Uredba o avtonomnem ukrepu znižanja), v primeru, da bi ob sprejemu nepopolne carinske deklaracije carinski organ zavrnil izjavo pooblaščenega izvoznika na računu, kar bi po mnenju tožnika moral storiti po uradni dolžnosti, glede na to, da ne izpolnjuje pogojev iz 32. člena Protokola 3 k Sporazumu o prosti trgovini med RS in državo Izrael. Tožena stranka to zavrača s sklicevanjem na 143. člen Uredbe o izvajanju carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, dalje: UICZ), ki določa pogoje, pod katerimi se lahko sprejme nepopolna carinska deklaracija. Iz navedene določbe ne izhaja obveznost preverjanja dokumentacije, torej vsebinskega preverjanja carinske deklaracije ob njenem sprejemu. Iz 2. odstavka 52. člena CZ izhaja, da preverjanje carinske deklaracije ni obvezno, kot zmotno zatrjuje tožnik, niti v primeru, ko gre za nepopolno carinsko deklaracijo niti takrat, ko uveljavlja ugodnosti na podlagi preferencialnega statusa blaga. Tožena stranka pojasnjuje, da je carinska deklaracija vloga, na podlagi katere carinski organ sprejme odločitev glede zahtevanega carinskega postopka. Uveljavljanje druge ugodnosti namesto tiste, ki jo zahteva z vlogo - deklaracijo, pomeni spremembo zahtevka za izvedbo določenega carinskega postopka, taka sprememba pa v primeru, ko je carinski organ ugotovil, da so podatki netočni, po izrecni določbi 2. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dovoljena. Tožena stranka tožniku tudi pojasni, da se določba 655. člena UICZ nanaša na preferencialno obravnavo blaga in možnost povračila oziroma odpusta carinskega dolga v primeru, ko je ob sprejemu carinske deklaracije obstajala pravica do preferencialnega obravnavanja blaga. V obravnavanem primeru ta pravica ni obstajala, tožnik pa zahteva avtonomni ukrep carinske obravnave.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija odločitev tožene stranke, ker meni, da ta ni pravilna. Navaja, da je v skladu z 59. členom CZ v poenostavljenem postopku vložila nepopolno ECL, ki jo je v ustreznem roku dopolnila. Že v dne 26. 10. 2001 predloženi ECL je bilo navedeno, da je država porekla Izrael, država odpreme oziroma izvora pa Belgija. Glede na oznako v ECL je tožeča stranka uveljavljala preferencialno carinsko stopnjo na podlagi sporazuma med Republiko Slovenijo in državo Izrael, carinskemu organu pa je ob predložitvi nepopolne ECL predložila tudi fotokopijo ustrezne fakture v zvezi z blagom. To fakturo je nato v danem roku predložila v originalu. Tožeča stranka meni, da je carinski organ kljub podatkom v ECL tako deklaracijo sprejel in dovolil preferencialno carinsko stopnjo, čeprav bi jo glede na nepravilno uporabo carinske ugodnosti moral zavrniti, saj je iz nje nedvomno izhajalo, da je država izvoznica Belgija in ne Izrael, zato preferencialne carinske stopnje ni mogoče uporabiti. Carinski organ tako ni ravnal v skladu z določbami CZ in UICZ, na podlagi katerih mora izvesti preverjanje točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije. To je dolžan storiti carinski organ tako v fazi vložitve nepopolne carinske deklaracije kot tudi kasneje, ko jo deklarant dopolni z zahtevano listino. Tega pa očitno ni storil. Tako stanje je carinski organ ugotovil šele ob naknadnem preverjanju deklaracije na podlagi 62. člena CZ. Tožeča stranka do sprejema zapisnika carinskega organa ni vedela, da je nepravilno zahtevala carinjenje po preferencialni carinski stopnji, zato je v pripombah (imenovanih ugovor) na zapisnik o naknadnem preverjanju deklaracij predlagala carinskemu organu, da kolikor dejansko ni upravičena do preferencialne carinske stopnje, naj upošteva, da je tožeča stranka upravičena do ustrezne carinske ugodnosti pri carinjenju blaga po Uredbi o avtonomnem ukrepanju znižanja ali ukinitve carinskih stopenj za določeno blago. Po mnenju tožeče stranke je bila že ob predložitvi nepopolne ECL, pa tudi v času naknadnega preverjanja in tudi še danes upravičena, da za predmetno blago uveljavi carinske ugodnosti oziroma stopnjo "prosto", kar pomeni, da za navedeno blago ni bilo predvideno in še vedno ni predvideno nobeno plačilo carinskih in davčnih dajatev. Razlika je le pri oznaki ene ali druge carinske ugodnosti pri carinjenju, in sicer je to zapis v ECL v rubriki št. 36, kjer je tožeča stranka označila carinsko ugodnost s črko "P", ki velja za preferencialno carinsko stopnjo, namesto da bi označila s črko "O", ki označuje avtonomni ukrep carinske obravnave. Dejstvo pa je, da sta glede na stopnjo carinske ugodnosti obe ugodnosti enaki, saj obe predvidevata carinsko ugodnost "prosto", kar seveda pomeni, da ob uvozu tega blaga v RS deklarant oziroma prejemnik ni dolžan plačati carine in davčnih obveznosti. Po mnenju tožeče stranke je v primerih naknadnega preverjanja na podlagi 62. člena CZ potrebno upoštevati predvsem 3. odstavek navedenega člena, ki določa, da v primeru, ko naknadno preverjanje pokaže, da je bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij, carinski organ sprejme potrebne ukrepe, da uredi nastalo situacijo v skladu z novimi informacijami, ki so mu na razpolago. Glede na dejstvo, da je bila v času predložitve ECL in v času naknadnega preverjanja veljavna Uredba o avtonomnem ukrepu znižanja ali ukinitve carinske stopnje za določeno blago, ki je predvidevala carinsko stopnjo "prosto" za predmetno blago, bi moral carinski organ v skladu z določbo 62. člena CZ urediti nastalo situacijo v skladu z informacijami, ki so mu bile na razpolago, torej, da blago ustreza carinjenju po stopnji "prosto" in zato kakršnokoli doplačilo carine ali davčnih dajatev ni upravičeno. V povezavi s tem pa tožeča stranka opozarja na določbo 3. odstavka 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje: ZUP), ki določa, da se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank nasproti njim uporabijo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. Tožeča stranka tako meni, da tožena stranka in prvostopni organ pri svojem odločanju te določbe nista upoštevala, saj bi morala ugotoviti, da je potrebno uporabiti carinsko stopnjo "prosto". Sklicevanje tožene stranke na 2. točko 2. odstavka 50. člena CZ je neutemeljeno za konkretno situacijo. Tožeča stranka namreč ni predlagala spreminjanja deklaracije v postopku, ko je predložila carinsko deklaracijo, ampak je glede na vsebovane podatke v tej deklaraciji po naknadnem preverjanju le ugotovila, da ji glede na dejstvo, da ni upravičena do preferencialne stopnje na podlagi sporazuma med RS in državo Izrael nedvomno pripada pravica do avtonomnega ukrepa carinske obravnave po drugi uredbi in da je za tako carinsko ugodnost podala točne podatke v deklaraciji in jih tudi nima namena v ničemer spreminjati. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi prvostopno in drugostopno odločbo odpravi ter naloži toženi stranki plačilo carinskih dajatev ter plačilo stroškov, podrejeno pa, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da pomeni oznaka v polju 36 ECL dejanje oziroma ravnanje, s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek. Tožeča stranka je z izpolnitvijo carinske deklaracije sama po načelu proste izbire zahtevala ugodnost na podlagi 12. člena Uredbe in ne ugodnosti na podlagi Uredbe o avtonomnem ukrepu znižanja ali ukinitve carinske stopnje za določeno blago. Glede trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določili CZ in UICZ pa navaja, da daje določba 62. člena CZ carinskemu organu pooblastilo, da po prepustitvi blaga preverja carinsko deklaracijo do poteka rokov iz 9. člena istega zakona. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka na glavni obravnavi vztraja pri razlogih iz tožbe in opozori na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-353/04 z dne 31. 5. 2006, s katero je bila ugotovljena razveljavitev 151.b člena CZ. Tu je Ustavno sodišče RS opozorilo, da namen carinjenja blaga ni v kaznovanju carinskih zavezancev, ampak, da se ocarini tisto blago, za katero je dejansko carino treba plačati. Opozori tudi na pojasnilo o naknadnem preverjanju dokazil o poreklu blaga, izdanih v tujini, ki ga je podpisal generalni direktor Carinske uprave RS in po katerem mora carinski delavec že pri sprejemu deklaracije carinskega zavezanca opozoriti na morebitne napake ali nepravilnosti, kolikor jih ugotovi in zavezancu omogočiti, da deklaracijo popravi. Carinski delavec bi moral tako ravnati tudi v obravnavanem primeru in tožnika opozoriti, da blago ni izraelskega porekla. Doda še, da je bila deklaracija pregledana, saj je šlo za nepopolno deklaracijo, kar izhaja tudi iz samega obrazca deklaracije. Pooblaščenka tožene stranke vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in navedb v odgovoru na tožbo ter doda, da v obravnavanem primeru ni prišlo do naknadnega preverjanja deklaracije po 52. členu CZ, ampak je šlo za postopek sprejema deklaracije, kjer se zgolj formalno ugotavljajo pogoji za sprejem deklaracije. V takem primeru se ne ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje ugodnosti oziroma ali je poreklo blaga izkazano. Tudi če bi preverjali deklaracijo ob vložitvi po 52. členu CZ in ugotovili napake, bi deklaracije ne mogli popraviti v skladu z določbo 2. točke 2. odstavka 52. člena CZ. Ne strinja se z mnenjem tožeče stranke, da mora carinski delavec opozoriti carinskega zavezanca na morebitne napake, predvsem pa to velja v obravnavanem primeru, ko je sporno uveljavljanje carinske ugodnosti. V takih primerih je na strani strank, da uveljavijo ugodnosti ali pa ne, kolikor je ne uveljavijo, se šteje, da ugodnosti niso bile zahtevane. Pojasnilo o naknadnem preverjanju dokazil o poreklu blaga, ki ga je predložila tožeča stranka, se ne nanaša na primer, kakršen se obravnava v tem sporu. Poleg tega pa po njenem mnenju to ni zakonski predpis, temveč le pripomoček, ki ni obvezujoč, izdan pa je zaradi enotne prakse carinskih delavcev. Tudi odločba Ustavnega sodišča RS, na katero se tožeča stranka sklicuje, je drugačna od obravnavanega primera. Obe stranki sta priglasili stroške postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US, dalje: ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Iz upravnih spisov kot nesporno izhaja, da je tožnik vložil nepopolno carinsko deklaracijo, katero je v roku enega meseca dopolnil z dokumentom za dokazovanje porekla in uveljavljal ugodnost na podlagi 12. člena Uredbe, tako, da je v polje 39 ECL vpisal šifro 1811, ki se vpiše za uveljavljanje ugodnosti iz 3. člena Uredbe. Sporno tudi ni, da bi tožnik po opravljeni naknadni kontroli zatrjeval, da pogoje za uveljavljanje ugodnosti iz navedene Uredbe izpolnjuje. Sporno pa je, ali ima tožnik po sprostitvi blaga izpod carinskega nadzora pravico uveljavljati drugo vrsto ugodnosti pri izvedbi carinskega postopka, v obravnavanem primeru ugodnosti na podlagi Uredbe o avtonomnem ukrepu znižanja oziroma ali je carinski organ po uradni dolžnosti dolžan preveriti carinsko deklaracijo in ob vložitvi opozoriti vložnika na neizpolnjevanje pogojev za uveljavitev zahtevane ugodnosti, ter mu s tem v zvezi po uradni dolžnosti priznati ugodnosti (istovrstne) na drugi pravni podlagi, kot jo zahteva v ECL. Po presoji sodišča ter v skladu z ustaljeno sodno prakso (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1251/2005 z dne 20. 7. 2006) sprememba s carinsko deklaracijo uveljavljenega carinskega postopka ni dopustna. Po 10. točki 1. odstavka 3. člena CZ pomeni carinska deklaracija ravnanje oziroma dejanje, s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek. V obravnavanem primeru je nesporno, da je tožnik z vpisom šifre 1811 v polje 39 ECL uveljavljal preferencialno obravnavo blaga na podlagi Uredbe, zato po tem, ko je bilo blago prepuščeno v prost promet, ni možno uveljavljati ugodnosti na drugi pravni podlagi, torej zahtevati drug carinski postopek, predvsem pa carinski organ v primeru, da za v deklaraciji zahtevani postopek pogoji niso izpolnjeni, sam po lastni presoji ni pristojen izvesti drug carinski postopek, čeprav z enakim učinkom kot zahtevani, kot zmotno meni tožnik. V obravnavanem primeru tožnik sam priznava, da pogojev za izvedbo postopka, ki ga je z vpisom šifre 1811 v polje 39 ECL sam zahteval, ne izpolnjuje, moti pa se, ko od carinskega organa pričakuje, da bo sam, v nasprotju z v ECL zahtevanim postopkom, izvedel postopek na drugi pravni podlagi, s katerim bi dosegel enak učinek. Ne glede na to pa uveljavljanje drugih ugodnosti namesto tistih, ki so zahtevane s carinsko deklaracijo, pomenijo spremembo deklaracije, spremembe pa ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni (2. točka 2. odstavka 50. člena CZ). Prav tak primer pa je obravnavani primer, saj želi tožnik po tem, ko je carinski organ pri naknadnem preverjanju carinske deklaracije ugotovil, da pogoji za preferencialno obravnavo blaga na podlagi Uredbe niso izpolnjeni, spremeniti carinsko deklaracijo tako, da bi uveljavil carinski postopek in s tem stopnjo "prosto" na podlagi druge uredbe, in sicer Uredbe o avtonomnem ukrepu znižanja. To, da je carinski organ sprejel nepopolno carinsko deklaracijo, še ne pomeni njegove obveznosti, da bi moral ob sprejemu vsebinsko preveriti tako deklaracijo. Za nepopolno carinsko deklaracijo velja, da se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje ugodnosti v fazi preverjanja carinske deklaracije, ki zajema pregled dokumentov ali pregled blaga ali obojega, delno ali v celoti. Glede na določbo 2. odstavka 52. člena CZ pa preverjanje carinske deklaracije ni obligatorno, kot zmotno meni tožnik, niti v primeru, ko gre za nepopolno carinsko deklaracijo. Pogoje, pod katerimi se lahko sprejme nepopolna carinska deklaracija določa tudi 143. člen UICZ, iz katerega pa ne izhaja obveznost preverjanja take deklaracije po vsebini. Take obveznosti pa po presoji sodišča tudi ne predpisuje pojasnilo o naknadnem preverjanju dokazila o poreklu blaga, na katerega se tožnik sklicuje na glavni obravnavi in ki ga vlaga v sodni spis. Pojasnilo se nanaša na tehnične razloge za zavrnitev potrdil o poreklu, in sicer potrdil EUR.1, kar ni predmet obravnavanega spora in tožnik s takim ugovorom ne more uspeti. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na 655. člen UICZ se nanašajo na drugo situacijo kot je obravnavana in sicer na preferencialno obravnavo blaga in možnost povračila oziroma odpust carinskega dolga v primeru, ko je ob sprejemu carinske deklaracije obstajala pravica do preferencialnega obravnavanja blaga. V obravnavanem primeru ta pravica ni obstajala, zato sklicevanje na navedeni člen UICZ ni utemeljen. Po presoji sodišča pa je neutemeljeno tudi sklicevanje tožnika na 7. člen ZUP. CZ v 6. členu določa, če s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, dalje: ZDavP) pa v 15. členu določa, da mora davčni zavezanec (torej tožnik) za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. V carinskem postopku se uporabi torej predpis, ki ureja poseben upravni postopek, to je davčni postopek. Da pa tožnik za svoje trditve ni predložil ustreznih dokazov, je že ugotovila tožena stranka, s tem pa se tožnik pravzaprav tudi strinja. Tudi sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I353/04 z dne 31. 5. 2006 je po mnenju sodišča neutemeljeno, saj se nanaša na drugačno pravno in dejansko situacijo, kot je obravnavana.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, v nadaljevanju: ZPP-UPB2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006, v zvezi s 16. členom ZUS uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, tožeča stranka do povrnitve stroškov ni upravičena. Ker v zadevi ni uspela, mora nasprotni stranki poravnati stroške postopka v višini 760,00 SIT, ki jih je tožena stranka priglasila iz naslova prevoza za prihod na obravnavo dne 18. 9. 2006.