Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ravnanja pripornika ni mogel ves čas nadzorovati in da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost, zato je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik kot paznik v zaporih utrpel 30. 7. 2007. S sodelavcem sta spremljala vklenjenega zapornika do posebne sobe, ko ga je med hojo po stopnicah zapornik nenadoma brcnil tako, da je izgubil ravnotežje in z nogo udaril še v rob stopnišča ter padel ob ograji stopnišča. Pri tem je utrpel zvin desnega gležnja. Sodišče je štelo, da glede na to, da pazniki delajo s tistimi posamezniki naše družbe, ki so kaznovani za svoja protipravna ravnanja in da je med njimi prisotna tudi visoka stopnja napetosti, jeze in tudi nasilnosti, ki jo usmerjajo med drugim tudi na svoje paznike, še zlasti v primerih, ko le-ti izvršujejo potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti, reda in discipline, šteti izvajanje tovrstnih nalog za nevarno delo kljub siceršnji tudi fizični usposobljenosti za ravnanje z zaporniki in priporniki. Tako je štelo, da je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke in da torej obstoji temelj odškodninske odgovornosti.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Meni, da sodišče ni pravilno štelo delo paznika kot delo s povečano nevarnostjo. Tako je napačno uporabilo določbo drugega odstavka 131. člena OZ. Ker je tožnik bil fizično usposobljen za obvladovanje obsojencev oziroma pripornikov in sposoben predvideti običajna manjša nasilna ravnanja pripornikov delo, ki ga je opravljal ne more predstavljati dela s povečano nevarnostjo. Zato ne obstaja odškodninska odgovornost njihovega zavarovanca in predlaga, da se pritožbi ugodi ter da se sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa, da se zadeva razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik s pritožbo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ne izpodbija. Ne strinja se le z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke in ponavlja, da je bil tožnik fizično usposobljen za obvladovanje obsojencev in pripornikov in sposoben predvideti običajna manjša nasilna ravnanja pripornikov, zato zaradi ene brce ne more izgubiti ravnotežja.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 131. člena OZ in pravilno in prepričljivo utemeljilo objektivno odgovornost. Res je v našem pravu objektivna odgovornost izjema, vendar je sodišče prve stopnje povedalo zakaj je tožnikovo delo (in delo paznikov v zaporu) pomenilo večjo škodno nevarnost za okolico. Pritožnik s pritožbo izpostavlja le en vidik tožnikovega dela – njegovo strokovno usposobljenost, pozabi pa na ostale, ki jih je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo in dokazno ovrednotilo. Prepričljivo je povedalo, da pazniki v zaporih ves čas delajo z ljudmi, ki jim je odvzeta prostost in pri katerih je velikokrat prisotna visoka stopnja napetosti, jeze in tudi nasilnosti. Res je, kot trdi pritožnik, da morajo pazniki marsikaj predvidevati in da so zato tudi šolani, vendar pa ravno pri ravnanju z zaporniki, ni mogoče vedno predvideti vseh situacij in se jim izogniti. Sodišče prve stopnje je pravilno tehtalo vse omejitve, ki jih morajo pri izvajanju ukrepov upoštevati pazniki in ki jih je opisal tudi izvedenec, izhajajo pa tudi iz Zakonov o izvrševanju kazenskih sankcij in ostalih predpisov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, z konkretno situacijo. Tožnik je ravnal v skladu z vsemi pravili, uporabil ukrep, ki je bil sorazmeren, hujšega ukrepa ni smel uporabiti, saj so mu pravila to prepovedovala. Tožnik torej ni mogel uporabiti takšnega ukrepa, pri katerem bi bil rizik minimalen, kar je sodišče v sodbi pravilno obrazložilo in se pri tem tudi pravilno oprlo na mnenje izvedenca. Zato zgolj ena okoliščina, ki jo izpostavlja tožena stranka ne pomeni, da bi moral tožnik predvidevati prav vsako reakcijo in se ji tudi izogniti. Nemogoče je namreč, da bi bila pri takšnem delu varnost absolutna in da bi lahko pazniki predvideli in obvladovali vse reakcije zapornikov, obenem pa bi bili dolžni ves čas tehtati sorazmernost ukrepov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ravnanja ni mogel nadzorovati, sam dogodek pa je predstavljal povečano nevarnost. Zato je ob vsem kar je ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, zaključek o tem, da je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke pravilen.

Pritožnik ne pove v čem naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče takšne kršitve ni našlo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, vse predpise, ki urejajo delo paznika in določbo drugega odstavka 131. člena OZ. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti ter potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.