Jedro

Razlogi pritožbenega sodišča o neustreznosti tožbenega zahtevka, ker del parcele brez neustreznega načrta parcelacije ne more biti predmet spora, so v obravnavani zadevi zmotni, saj bo predmet bodoče vknjižbe celotna že obstoječa parcela. Za vknjižbo stanovanjske hiše s stavbiščem tožnik že ima ustrezne listine na podlagi pravnoposlovne pridobitve, za vpis dvorišča oz. funkcionalnega zemljišča, kar je pridobil na podlagi samega zakona, pa potrebuje to sodbo. V taki situaciji parcelacija v smislu oddelitve dvorišča od stavbišča ni potrebna, saj se bo spremenilo le pravno razmerje, sama zemljiška parcela pa bo ostala enaka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju spet zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik funkcionalnega zemljišča površine 63 m² na parc. št. 1893, vl. št. ... k.o. ..., ki spada k njegovi stanovanjski hiši, stoječi na isti parcelni številki, kar da je tožena stranka dolžna priznati in dopustiti vknjižbo lastninske pravice po uradni dolžnosti. Tokrat je sicer pritrdilo tožnikovemu stališču, da je njegov pravni prednik skupaj z nakupom stanovanjske hiše po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) po sili samega zakona pridobil tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, vendar pa je zaključilo, da tožbenemu zahtevku lahko ugodi le s pritegnitvijo izvedencev iz gradbene in geodetske stroke (zaradi ugotovitve, ali spornih 63 m² res predstavlja funkcionalno zemljišče in zaradi odmere ugotovljenega obsega funkcionalnega zemljišča od ostalega dela parcele). Ker tožnik takih dokaznih predlogov ni podal, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Po njegovem stališču mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da zagotavlja ustreznost izvršilnega naslova. Omogočiti mora torej vknjižbo tožnikove lastninske pravice na vtoževanem delu zemljišča. Zato mora biti nepremičnina v listini označena z identifikacijskim znakom. Predvsem pa je poudarilo, da le del zemljiške parcele, tudi če je opisno opredeljen, brez ustrezne parcelacije ne more biti predmet lastninske pravice oziroma vknjižbe. Ob takem stališču je tožnikove pritožbene trditve štelo za nepomembne.

3. Revizijsko sodišče je tožnikovemu predlogu za dopustitev revizije ugodilo in s sklepom II DoR 17/2012 z 29. 3. 2012 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da bi moral tožnik v okviru tožbenega zahtevka zahtevati tudi parcelacijo dela nepremičnine, glede katerega je uveljavljal pridobitev lastninske pravice.

4. Tožnik v pravočasni reviziji glede dopuščenega vprašanja uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga tako ugoditev reviziji, da se ob spremembi sodb obeh sodišč njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponavlja nekatera odločilna dejstva, med njimi pa posebej poudarja, da ima za samo stanovanjsko hišo in stavbišče v površini 71 m² sklenjeno kupoprodajno pogodbo po SZ in v njej tudi zemljiškoknjižno dovolilo. Pravnega interesa za ugotovitev lastninske pravice na tem delu parcele torej ni imel. Ker pa je po sili zakona skupaj s stanovanjsko hišo in stavbiščem pridobil tudi pravico uporabe na tako imenovanem funkcionalnem zemljišču, ki se je kasneje na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) preoblikovala v lastninsko pravico, je za vknjižbo svoje lastninske pravice na celotni parceli s stavbo, torej tudi na 63 m² dvorišča, potreboval sodbo. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je pogoj za zahtevano ugotovitev tudi izvršena parcelacija, na podlagi katere bi se funkcionalnemu zemljišču dodelila posebna parcelna številka. Parcelacija bi bila potrebna le, če bi tožena stranka pravočasno in obrazloženo trdila, da spornih 63 m² ne predstavlja funkcionalnega zemljišča, vendar je tako trditev uveljavljala povsem pavšalno in šele na zadnjem naroku, ko je bila že prekludirana. Do takrat vprašanja obsega funkcionalnega zemljišča sploh ni bilo sporno.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Stališče pritožbenega sodišča dodatno utemeljuje tudi s sklicevanjem na prvi odstavek 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) o potrebnem elaboratu za evidentiranje sprememb oziroma parcelacije v zemljiškem katastru tudi v primeru, ko gre za spremembo na podlagi pravnomočne sodbe ali sodne poravnave.

6. Revizija je utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnikov oče na podlagi določb SZ kupil enostanovanjsko vrstno hišo, ki stoji na zemljišču parc. št. 1893, vl. št. ..., k.o. ... Po podatkih zemljiške knjige navedeno parcelo sestavljata stanovanjska hiša (oziroma stavbišče) v izmeri 71 m² in dvorišče v izmeri 63 m². Na parceli je še vedno vpisana družbena lastnina v uporabi toženke. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožniku (kot pravnemu nasledniku matere in očeta) pripada lastninska pravica na stanovanjski hiši s stavbiščem, sporna pa je bila pravna usoda dvorišča v izmeri 63 m².

8. Razlog pritožbenega sodišča za neutemeljenost pritožbe je ožji od razlogov prvostopenjskega sodišča za neutemeljenost tožbenega zahtevka. Neustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka zaradi nepredlaganega elaborata o parcelaciji dela parcele, ki naj bi predstavljal funkcionalno zemljišče, je pritožbeno sodišče utemeljevalo s sklicevanjem na 31., 11. in 3. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ter 7. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), torej na vsebino listine, ki je podlaga za glavni vpis v zemljiško knjigo ter na načelo specialnosti, po katerem je predmet stvarne pravice individualno določena samostojna stvar, ne pa samo njen del. Vendar pa je pri tem prezrlo, da tožnikov cilj ni le vpis svoje lastninske pravice na v tej pravdi spornem delu parcele, temveč na celotni zemljiški parceli, pri čemer ima za vknjižbo stanovanjske hiše s stavbiščem v izmeri 71 m² že ustrezne listine na podlagi pravnoposlovne pridobitve, za vpis dvorišča oziroma funkcionalnega zemljišča v izmeri 63 m², kar je pridobil na podlagi samega zakona, pa potrebuje to sodbo. To v ponovljenem postopku niti ni bilo več sporno. V primeru uspeha v tej pravdi bo tožnik vložil le en zemljiškoknjižni predlog, priložil vse potrebne listine in predlagal vpis svoje lastninske pravice na celotni zemljiški parceli. V taki situaciji parcelacija v smislu oddelitve dvorišča oziroma funkcionalnega zemljišča od stavbišča ni potrebna in tudi ni smiselna. Spremenilo se bo le pravno razmerje, vpis družbene lastnine v uporabi toženke bo nadomeščen z vpisom tožnikove lastninske pravice. Sama zemljiška parcela bo ostala enaka, tudi njene rabe ne bo treba spreminjati, saj sedanja zakonska ureditev pojma funkcionalno zemljišče ne uporablja več. Zemljiška parcela je tudi ustrezno identificirana. Po prvem odstavku 18. člena ZEN predstavlja identifikacijsko oznako parcele sama parcelna številka v povezavi s šifro oziroma znakom katastrske občine. Ker parcelacija v opisani situaciji ni potrebna, velja enako tudi za izostali elaborat o parcelaciji. Ta je v smislu prvega odstavka 8. člena ZEN potreben takrat, ko gre za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb na podlagi sodne odločbe ali sodne poravnave. Gre za evidentiranje dejanskih sprememb v zvezi z zemljiško parcelo, saj je kataster evidenca dejanskih razmerij. Temeljna nepremičninska evidenca o pravnih razmerjih pa je zemljiška knjiga. Res sta obe evidenci povezani in se dopolnjujeta, vendar to še ne pomeni, da je treba zaradi predvidene vknjižbe spremenjenega pravnega razmerja na celotni že obstoječi zemljiški parceli predložiti tudi elaborat o parcelaciji.

9. Razlogi pritožbenega sodišča o neustreznosti tožbenega zahtevka, ker del zemljiške parcele brez ustreznega načrta parcelacije ne more biti predmet vpisa ter sklicevanje na citirane zakonske določbe so v obravnavani zadevi zmotni, saj bo predmet bodoče vknjižbe celotna že obstoječa zemljiška parcela. Ker se pritožbeno sodišče zaradi zavzetega stališča ni ukvarjalo s tožnikovimi pritožbenimi trditvami o materialnopravnih in procesnih kršitvah v širših razlogih prvostopenjske sodbe, je ostala pritožba neizčrpana. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) reviziji ugodilo, drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Izrek o revizijskih stroških pravdnih strank temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.