Jedro

Tožba, kakršno je vložila B. B. je v materialnopravnem pogledu obligacijskopravna - kondikcijska, v procesnem pogledu pa dajatvena. Ne gre torej za spor, ki bi izhajal iz zapuščine. Smrt prvotne tožnice na identiteto spora ni imela vpliva: v primeru smrti tožeče stranke in vstopa dedičev v pravdo na njeno mesto ne gre za spremembo tožbe, temveč za nasledstvo. Ne gre torej za položaj, ko bi spor o obsegu zapuščine pogojeval enotno nujno sosporništvo vseh dedičev v pravdi, kot je presodilo pritožbeno sodišče, ki je nato ravno zaradi domnevno kršenega pravila o nujnem sosporništvu zaključilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen in ni preizkušalo pravilnosti prvostopenjske sodbe, s katero je bil zahtevek zavrnjen zaradi nedokazanosti dejstev, ki bi lahko utemeljevale kondikcijski zahtevek.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pravdni postopek v tej zadevi se je pričel s tožbo, ki jo je B. B. vložila zoper D. D., ženo svojega sina C. C. Uveljavljala je kondikcijski zahtevek: trdila je, da je toženko pooblastila za dvigovanje sredstev s svojega bančnega računa ter ji naročila, naj ji dvignjena sredstva pošilja v Avstralijo, da pa toženka te svoje obveznosti ni izpolnjevala korektno ter je del sredstev zadržala zase. Zahtevala je, da ji mora ta v nasprotju z mandatno pogodbo zadržani znesek plačati.

2. Tožnica je med postopkom umrla. Prvostopenjsko sodišče je njenega pooblaščenca pozvalo k popravi tožbe, ker da postopka ni mogoče nadaljevati z osebo, ki ni sposobna biti pravdna stranka (80. in 81. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pooblaščenec je tožbo popravil tako, da je na strani tožeče stranke poleg pokojne B. B. navedel še njena sina A. A. in hčer E. E., ne pa tudi sina C. C., ki je toženkin mož. Zahtevek je spremenil tako, da je uveljavljal ugotovitev obstoja dolga toženke do pokojne tožnice, ki ga je toženka dolžna plačati v zapuščinsko maso oziroma njenim dedičem. Spremembo tožbe je utemeljil s trditvijo, da zapuščinski postopek še ni zaključen, zapustničini dediči pa so vsi trije otroci, a sta se za nadaljevanje postopka zoper toženko odločila le A. A. in E. E. 3. Sodišče prve stopnje je zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke do pokojne B. B. in za zavezo toženki terjatev plačati v zapuščinsko maso po imenovani oziroma njenim dedičem, zavrnilo. Presodilo je, da okoriščanja toženke ni bilo oziroma da tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena, da naj bi toženka prekoračila pooblastilo oziroma mandat. 4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. Njegovi ključni argumenti so, da gre zato, ker tožeča stranka zahteva ugotovitev, da terjatev spada v zapuščinsko maso, za spor o obsegu zapustničinega premoženja (v primeru ugodilne sodbe bi se zapuščinska masa povečala), v sporih o obsegu zapuščine kot celote pa morajo v pravdi sodelovati na aktivni ali na pasivni strani vsi dediči - ne zadostuje, da dedič, ki je vstopil v pravdo, zgolj preoblikuje zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist vseh dedičev; v pravdo bi torej moral vstopiti tudi toženkin mož C. C., ker so vsi trije zapustničini otroci lahko v sporu glede obsega zapuščine le nujni sosporniki.

5. Prva dva tožnika sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbijata z revizijo. Poudarjata, da je B. B., tožnica, umrla med postopkom, v katerem je imela pooblaščenca. V takem primeru se postopek nadaljuje, dediči umrle fizične osebe pa so njeni univerzalni pravni nasledniki ter zapuščina nanje preide po zakonu. V postopkih, v katerih se odloča o premoženjskih sporih, gre pri procesnem nasledstvu dedičev po umrli pravdni stranki za prisilno nasledstvo, ki se mu dediči ne morejo upreti. Dedičev formalni vstop v pravdo ali poziv sodišča dedičem za prevzem pravde nimata konstitutivnega, ampak le deklaratorni učinek. S smrtjo tudi ne preneha pooblastilo umrlega, ki ga je dal pooblaščencu, pač pa v pooblastilno razmerje po zakonu vstopijo dediči, ki pa lahko pooblastilo naknadno prekličejo. Za konkreten primer navedeno pomeni, da so s smrtjo tožnice B. B. po sili zakona postali tožniki vsi njeni dediči, njen odvetnik pa je po njeni smrti zastopal vse dediče, tudi C. C., ki mu do danes edini ni preklical pooblastila. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da C. C. ni nikoli vstopil v pravdo oziroma je ni prevzel, ne utemeljuje zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi domnevno kršenega pravila o njunem sosporništvu dedičev. Dedičem v pravdo sploh ni bilo treba vstopiti, jo prevzeti ali drugače izraziti strinjanje z njenim nadaljevanjem. Pravilno je naziranje pritožbenega sodišča, da so dediči pokojne B. B. v tem primeru nujni sosporniki. Objektivno koristna procesna aktivnost enega od nujnih sospornikov učinkuje za vse nujne sospornike, ki so udeleženi v konkretni pravdi, zato pasivnost ali celo aktivno nasprotovanje nadaljevanju pravde s strani enega dediča umrle prvotne tožnice ne more preprečiti nadaljevanja konkretne pravde. Celo umik tožbe s strani zgolj enega sospornika ne bi imel pravnih posledic. In čeprav C. C. dejansko ni imel interesa nadaljevanja konkretne pravde, v kateri kot toženka nastopa njegova žena, svojega položaja dediča ne bi smel in mogel zlorabiti na račun preostalih sodedičev in s svojo pasivnostjo slednjima preprečiti nadaljevanja konkretne pravde. Prav to mu je omogočilo pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo. Poleg tega je sodba pritožbenega sodišča sodba presenečenja: v predhodnem obravnavanju pravdne stranke niso bile pozvane k podaji izjavi o uporabi pravila o nujnem sosporništvu dedičev in ta pravila niso bila niti problematizirana niti izpostavljena, zaradi česar je izpodbijana sodba obremenjena ne le s kršitvijo določbe drugega odstavka 351. člena ZPP, temveč tudi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršene so bile tudi določbe 100. in 196. člena ZPP, zmotno pa so bile uporabljene določbe 123. in 132. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

6. Tožena stranka na vročeno ji revizijo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Procesni položaj, ki nastopi, ko pravdna stranka, ki je fizična oseba, umre, ZPP ureja različno za primer, ko je umrla stranka imela pooblaščenca in različno za primer, ko pooblaščenca ni imela.

9. Če pooblaščenca ni imela, se postopek prekine (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP) in se nadaljuje, ko ga pravni nasledniki prevzamejo ali ko jih sodišče pozove, naj to storijo (prvi odstavek 208. člena ZPP). Prekinjeni postopek se nadaljuje, čeprav kateri od pravnih naslednikov umrle stranke (dedič) ne izjavi, da vstopa v pravdo in čeprav morda temu celo izrecno nasprotuje. Pravni nasledniki umrle pravdne stranke so namreč njeni dediči, dediči pa so univerzalni nasledniki. Za univerzalno nasledstvo je značilno, da za prenos posamezne pravice ali stvari ni potreben poseben naslov in pridobitni način. V trenutku smrti zaradi materialnopravnega pravila ipso iure dedovanja vstopijo dediči v vsa zapustnikova materialnopravna razmerja, razen v nepodedljiva, hkrati pa nanje preidejo tudi vse zapustnikove pravice iz procesnega razmerja. Povedano pomeni, da dediči vstopijo v pravdo po sili zakona v trenutku prednikove smrti; če o vstopu podajo posebno izjavo, ta ni konstitutivna, pač pa zgolj deklaratorna: dediči so namreč pravdna stranka postali že prej, ob prednikovi smrti.(1)

10. Če je stranko, ki je med postopkom umrla, zastopal pooblaščenec, se procesni položaj od opisanega v prejšnji točki razlikuje le v tem, da se postopek ne prekine, saj ima pooblaščenec v tem primeru še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, dedič pa mu lahko pooblastilo prekliče (prvi odstavek 100. člena ZPP). Tudi v tem primeru dediči v pravdo vstopijo po samem zakonu v trenutku prednikove smrti. Izbira posameznega dediča je le v tem, ali bo v pravdi aktivno sodeloval ali ne. Vendar sodba učinkuje tudi za morebiti pasivnega dediča (tudi takega, ki je morda podal izjavo, da v pravdo ne vstopa). Zajet je s subjektivnimi mejami njene pravnomočnosti.

11. V konkretnem primeru je B. B. zastopa pooblaščenec, zato razloga za (obligatorno) prekinitev postopka ni bilo. Vsi trije otroci B. B., torej tudi C. C., so v pravdo vstopili že v trenutku njene smrti. C. C. po podatkih spisa pooblastila njenemu pooblaščencu ni preklical. 12. Tožba, kakršno je vložila B. B. je v materialnopravnem pogledu obligacijsko pravna - kondikcijska, v procesnem pogledu pa dajatvena. Ne gre torej za spor, ki bi izhajal iz zapuščine. Smrt prvotne tožnice na identiteto spora ni imela vpliva: v primeru smrti tožeče stranke in vstopa dedičev v pravdo na njeno mesto ne gre za spremembo tožbe, temveč za nasledstvo.(2) Ne gre torej za položaj, ko bi spor o obsegu zapuščine pogojeval enotno nujno sosporništvo vseh dedičev v pravdi, kot je presodilo pritožbeno sodišče, ki je nato ravno zaradi domnevno kršenega pravila o nujnem sosporništvu zaključilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen in ni preizkušalo pravilnosti prvostopenjske sodbe, s katero je bil zahtevek zavrnjen zaradi nedokazanosti dejstev, ki bi lahko utemeljevale kondikcijski zahtevek.

13. Zaradi zmotne presoje, da gre za spor v zvezi z obsegom zapuščine in ocene, da so bila kršena pravila o enotnem nujnem sosporništvu, pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožb obeh pravdnih strank. Vrhovno sodišče je zato reviziji tožnikov ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje (prvi odstavek 380. člena ZPP) ter se mu z vprašanjem, ali predstavlja izpodbijana sodba sodbo presenečenja, kot trdi revizija, ni bilo treba ukvarjati.

14. O stroških revizijskega postopka je vrhovno sodišče odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj Juhart, J., Pravdni postopek, Ur. l. SRS v Ljubljani, Ljubljana 1974, str. 257. Op. št. (2): Primerjaj sklep II Ips 144/2014 z dne 26. 11. 2011.