Jedro

Na dobro vero in zemljiškoknjižno stanje se lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, in ne tisti, ki je zastavno pravico pridobil v izvršilnem postopku.

Smisel navedenega stališča je v tem, da se varuje pričakovalna pravica tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik (oziroma solastnik) in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. V tem primeru so nanj že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da mu zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti pri nepremičnini parc. št. 1121/20, k. o. ..., last tožeče stranke do 263/10000, in pri nepremičnini parc. št. 1121/11, k. o. ..., last tožeče stranke do 263/10000, ki je bilo dovoljeno s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici Z 10/2013 z dne 14. 2. 2013, ni dopustno. Tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na istih nepremičninah za razliko med priznanim obsegom zavarovanja na deležu 263/10000 in deležem 139/1000 je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge ter prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ter procesnega dejanskega stanja izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - V izvršilnem postopku je 14. 2. 2013 sodišče na predlog tožene stranke kot upnika dovolilo zavarovanje njene terjatve z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve pri nepremičninah 1121/11 in 1121/20, k. o. ..., last dolžnika V., d. d., do deleža 139/1000. - Tožeča stranka je bila s sklepom izvršilnega sodišča napotena na pravdo za ugotovitev, da zavarovanje z vknjižbo lastninske pravice in zaznambo izvršljivosti pri nepremičninah parc. št. 1121/20 in 1121/11, k. o. ..., last dolžnika do deleža 263/10000, ni dopustno.

- Tožeča stranka je vložila tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da izvršba ni dopustna v večjem deležu, in sicer do 139/1000. Svoj zahtevek je utemeljevala na kupoprodajni pogodbi, sklenjeni 3. 11. 2010, in aneksu z dne 29. 5. 2013. - Iz kupoprodajne pogodbe izhaja, da je prodajalec tožeči stranki kot kupcu prodal solastniški delež 263/10000 na nepremičninah parc. št. 1121/11, 1121/12, 1121/13, 1121/14, 1121/15, 1121/16, 1121/17, 1121/18, 1121/19, 1121/20, 1121/21, 1121/22 in 1121/23, vse k. o. ... Overjena kupoprodajna pogodba vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo.

- Glede preostalega spornega 1127/10000 deleža, za katerega tožeča stranka zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je tožeča stranka kot kupec s prodajalcem sklenila aneks h kupoprodajni pogodbi. Z njim sta pogodbeni stranki uskladili zemljiškoknjižno stanje z dejanskim tako, da sta popravili zapis solastniškega deleža na nepremičninah, ki skupaj znaša 139/1000. - Tožeča stranka je trdila, da lastninske pravice ni vpisala v zemljiško knjigo, ker etažna lastnina ni bila vzpostavljena.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je imela tožeča stranka lastninsko pravico v pričakovanju, vendar le do solastniškega deleža v višini 263/10000. Sklicevalo se je na stališče ustaljene sodne prakse, da se na dobro vero in zemljiškoknjižno stanje lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, in ne tisti, ki je zastavno pravico pridobil v izvršilnem postopku (kot tožena stranka). V preostalem deležu, za katerega tožeča stranka zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe (za delež 1127/10000), sta tožbeni zahtevek zavrnili, ker je do sklenitve aneksa h kupoprodajni pogodbi prišlo po tem, ko je tožena stranka že pridobila zastavno pravico v izvršilnem postopku.

8. Tožeča stranka v reviziji sodiščema prve in druge stopnje očita zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi pojasnili, kdaj in kako je tožeča stranka oziroma njen pravni prednik pridobila solastniški delež do 139/1000. Trdi, da navaja nova dejstva in dokaze, ki naj bi se nanašali na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija, ter se pri tem sklicuje na 372. člen ZPP. Obširne nove trditve in dokazne predloge podaja, ker naj bi solastniški delež 139/1000 nastal z združitvijo deležev 263/10000 in 1127/10000, kar naj bi bilo bistveno za zaključek, da je tožeča stranka celotni delež, v katerem zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe, pridobila že s kupoprodajno pogodbo. Pri teh trditvah pa ne gre za nove navedbe in dokazne predloge, ki bi se nanašali na bistvene kršitve določb ZPP in za katere bi veljala izjema glede prekluzije glede navajanja dejstev in dokazov iz 372. člena ZPP. Gre za trditve, ki se obravnavajo po tretjem odstavku 370. člena ZPP, zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

9. Revidentka sodiščema prve in druge stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da je imela v trenutku pridobitve toženkine zastavne pravice v izvršbi pričakovalno pravico tudi na spornem solastniškem deležu v višini 1127/10000. Skladno z ustaljeno sodno prakso(1) je bistven za odločitev odgovor na vprašanje, ali je v trenutku pridobitve zastavne pravice s strani tožene stranke v izvršbi tožeča stranka že razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za vknjižbo svoje solastninske pravice na nepremičninah. Revidentka se sama sklicuje na sodno prakso, iz katere izhaja enako stališče. Smisel navedenega stališča je v tem, da se varuje pričakovalna pravica tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik (oziroma solastnik) in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. V tem primeru so nanj že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da mu zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi.

10. V trenutku pridobitve zastavne pravice tožene stranke v izvršbi (14. 2. 2013) je tožeča stranka razpolagala z zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za vknjižbo lastninske pravice na solastniškem deležu v višini 263/10000. Zavezovalni pravni posel (aneks h kupoprodajni pogodbi, sklenjen 29. 5. 2013) ter razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo, vsebovano v aneksu) za vknjižbo lastninske pravice na solastniškem deležu v višini 1127/10000 pa je pridobila šele po pridobitvi toženkine zastavne pravice. V trenutku pridobitve zastavne pravice se tako tožeča stranka ne bi mogla vknjižiti v zemljiško knjigo tudi kot 1127/10000 solastnica.

11. Vse revizijske trditve o tem, da je bil predmet pogodbe določen tako, da je bilo mogoče spoznati, da se prodaja celoten 139/1000 solastniški delež, na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Tudi, če bi te trditve držale, tožeča stranka vpisa v zemljiški knjigi na še spornem solastniškem deležu zgolj na podlagi kupoprodajne pogodbe ne bi mogla doseči, saj ni razpolagala z zemljiškoknjižnim dovolilom za vpis „manjkajočega“ solastniškega deleža 1127/10000. Pričakovalne pravice tako tožeča stranka zaradi pomanjkanja razpolagalnega pravnega posla za ta delež ni imela.

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 475/2008 z dne 5. 2. 2012 in II Ips 385/2008 z dne 17. 5. 2012.