Jedro

Tožena stranka je tožnici utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker se je potreba po njenem delu, to je delu na področju pravnega in kadrovskega sektorja zmanjšala delno zaradi prenosa poslov na odvetniško družbo in delno zaradi vključitve družb v eno skupino, tako da je tožena stranka presodila, da lahko to delo opravi z enim delavcem z nižjo stopnjo izobrazbe in tajnico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2007, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2007, ampak še traja, zaradi česar jo je dolžna prvotožena stranka pozvati nazaj na delo na delovno mesto direktorice kadrovsko-pravnega sektorja, v delovno knjižico vpisati delovno dobo za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in obračunati plačo v mesečnem znesku 3.477,47 EUR, plačati ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da med tožnico in drugotoženo stranko od dne 1. 3. 2007 obstoji delovno razmerje, za izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto direktorice kadrovsko-pravnega sektorja z veljavnostjo od 1. 3. 2007 v vsebini, kot je bila sklenjena dne 10. 4. 2006, ter za obračun plače v mesečnem znesku 3.477,47 EUR in plačilo vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, in sicer za izplačilo neto zneskov plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja po plačilu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov do plačila (2. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka toženih strank) se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Navedla je, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri prvotoženi stranki opravljala naloge, povezane s koordinacijo dela in poslovanja, zmotna, saj ni upoštevalo navedb in izpovedi tožnice, da je bilo koordinacije izredno malo. S sklepom upravnega odbora skupine K. z dne 11. 1. 2007 je bila določena za koordinatorko skupine, vendar je večinoma opravljala kadrovske in pravne naloge. Delo koordinatorja pravne službe skupine K. tudi ni bilo zastavljeno kot delo enega delovnega mesta, ampak le kot dodatna funkcija. Za to delo tožnica s toženima strankama ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, niti ni teh nalog prevzela s sklepom upravnega odbora skupine K., saj z enostranskim sklepom ni mogoče spremeniti delovnih nalog zaposlenega. Koordinacija je zajemala približno 1 % vsega tožničinega dela, prvotožena stranka pa v sodnem postopku ni dokazala, da bi odpadla tudi potreba po opravljanju dela s kadrovskega področja in pravnih storitev, kar pomeni, da potreba po opravljanju dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 4. 2006 še vedno obstoji. Ker slednjega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, dejanskega stanja ni niti pravilno niti popolno ugotovilo. Napravilo je napačen zaključek, da je s tem, ko je odpadla potreba po koordiniranju, odpadla tudi potreba po delu na delovnem mestu direktorice kadrovsko-pravnega sektorja in se ni opredelilo do sklepa upravnega organa skupine K. z dne 4. 6. 2007, s katerim je določeno, da se tožnica razreši s funkcije koordinatorke pravne službe skupine K. ter da se na njeno mesto imenuje V.B.. Iz tega je namreč razvidno, da je odpovedni razlog fiktiven, saj se funkcija tožnice ni ukinila, ampak se je zgolj prenesla na drugega delavca. Pogodba z odvetniško pisarno Č. o.p, d.n.o. se je tedaj že izvajala, tako da delo koordinatorja niti ni bilo več potrebno. Iz pravilno izvedenega dokaznega postopka bi sledili zaključki, da se delo tožnice pri toženi stranki od 1. 3. 2007 ni spremenilo, ampak je v enakem obsegu obstajalo še naprej (kar je potrdila priča H.U.), pogodbene storitve med toženima strankama so predstavljale 99 % dela tožnice. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno in v nasprotju z dokazi ugotovilo, da je prvotožena stranka zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov ugotovila, da dela tožnice, ki je bila direktorica za kadrovsko-pravno področje, ne potrebuje več.

V nadaljevanju pritožbe je tožnica iz previdnosti oporekala zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka. Navedla je, da se obrazložitev izpodbijane sodbe opira zgolj na izpoved zakonitega zastopnika prvotožene stranke G.R., ki je imel interes, da tožnica v sodnem sporu ne uspe, tako da ni verodostojna. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem dodatnih prič, ki bi izpovedale o resničnem razlogu za prezaposlitev. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo dne 28. 11. 2007 prepričljivo in verodostojno izpovedala, da je lastnik družb v skupini K. povedal tožnici, V.B., Z.M. in M.E., da se morajo prezaposliti v družbo S. d.o.o. oziroma S.E. d.d. (glede na število invalidskih kvot). Edini razlog za takšno odločitev je bilo nižanje stroškov dela. Tožnica dela za prvotoženo stranko tudi po tem ni opravljala, niti ni opravljala dela po njenih navodilih (kar je mogoče razbrati iz izpovedi G.R., ki ni znal pojasniti, kakšen obseg dela je tožnica opravljala in kakšne storitve, poleg koordiniranja, je družba S. d.o.o. opravljala za D. d.d.). Poleg tega je bil sporazum o prevzemu delavke antidatiran, s spremembo delodajalca nista bila seznanjena svet delavcev in sindikat, tožnica pa je delo ves čas opravljala na podlagi odredb direktorja drugotožene stranke.

V odgovoru na pritožbo sta toženi stranki prerekali navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedli sta, da je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 1996 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 4. 1999 zaposlena pri drugotoženi stranki na delovnem mestu pomočnice direktorja za pravne zadeve. Dne 10. 4. 2006 je z drugotoženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorice kadrovsko-pravnega sektorja. Med nalogami, ki jih je po pogodbi o zaposlitvi opravljala, je bilo tudi koordiniranje dela in poslovanje ter opravljanje dela po navodilih delodajalca. Obseg njenega dela se je spremenil zaradi imenovanja drugotožene stranke v skupino K. v mesecu septembru ali oktobru 2006: s sklepom z dne 11. 1. 2007 je bila tožnica imenovana za koordinatorko pravne skupine K., s sporazumom z dne 5. 2. 2007 so pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja formalno prešle z drugotožene na prvotoženo stranko. Tako je bil razlog za prerazporeditev dejansko organizacijske narave in ni šlo zgolj za zniževanje stroškov. Ker sedaj pri prvotoženi stranki delo opravlja manj zaposlenih z nižjimi stroški, delo tožnice na njenem delovnem mestu ni več potrebno. Odločitev o tem, kateremu delavcu odpovedati pogodbe o zaposlitvi, je bila poslovna odločitev prvotožene stranke kot delodajalca, ki je sodišče ni pristojno presojati. V času, za katerega tožnica zahteva priznanje delovnega razmerja pri drugotoženi stranki, je bila zaposlena pri prvotoženi stranki, kar pomeni, da je glede na to, da je delavec lahko zaposlen za polni delovni čas le pri enem delodajalcu, tudi podredni tožbeni zahtevek neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna in zakonita.

Še zlasti sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tožnica v pritožbi. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma če niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju ter če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedih v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba opisanih nepravilnosti nima, sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da je njegovo odločitev mogoče preizkusiti.

Tudi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje je dejstva, ki so predstavljala podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ugotavljalo iz listinskih dokazov ter izpovedi strank (tožnice in zakonitega zastopnika prvotožene stranke G.R.) in priče H.U. (ki je bila zaposlena pri drugotoženi stranki na delovnem mestu samostojni knjigovodja). Pred zaslišanjem je tako stranki kot pričo skladno z določbama 2. odstavka 238. člena ZPP in 263. člena ZPP opomnilo na dolžnost govoriti resnico, da ne smejo ničesar zamolčati, in opozorilo na posledice krive izpovedi. Sprejeto dokazno oceno je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo ter povedalo, zakaj je zaključilo, da je prvotožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je tako pritožbene navedbe v delu, v katerem oporekajo dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ocenilo za neutemeljene.

Tožnica je z drugotoženo stranko 10. 4. 2006 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorice kadrovsko-pravnega sektorja. Na podlagi spremembe delodajalca (ki je temeljila na pogodbi o opravljanju pravnih storitev med prvotoženo in drugotoženo stranko) so 1. 3. 2007 njene pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja prešle na prvotoženo stranko (kot potrjuje sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in prehodu delavke v S. d.o.o. med drugotoženo stranko in tožnico), ki je tožnici po predhodnem obvestilu z dne 29. 5. 2007 dne 4. 6. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Poslovni razlog je eden izmed razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga definira 1. alinea 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti glede na določbo 2. odstavka istega člena ZDR resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja, v primeru sodnega spora pa ga mora po določbi 1. odstavka 82. člena ZDR dokazati delodajalec, torej v konkretnem primeru prvotožena stranka.

Resničnost navedb prvotožene stranke, da je delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi konec maja 2007 postalo nepotrebno zaradi organizacijskih in ekonomskih razlogov, je sodišče prve stopnje ugotavljalo predvsem iz izpovedi zakonitega zastopnika G.R., ki mu je utemeljeno verjelo in ki je povedal, da so bili vsi pravni posli v mesecu maju 2007 preneseni na odvetniško družbo Č. o.p., d.n.o. (kar je razvidno iz pogodbe o sodelovanju z dne 22. 12. 2006) in da sta preostale pravne naloge lahko v celoti opravila V.B. (na delovnem mestu poslovni sekretar, za katero se zahteva nižja stopnja izobrazbe kot za delovno mesto direktorja za kadrovsko-pravno področje) in tajnica. Glede na tako ugotovljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljeno sklicevanje tožnice na dejstvo, da je le manjši del nalog na njenem delovnem mestu predstavljala koordinacija ter da je pretežno opravljala pravne naloge. Pri tem zato ni bistveno, da tožnica ni sklenila pogodbe o zaposlitvi zgolj za opravljanje dela koordinacije oziroma da ji je bilo opravljanje dela koordinacije kot dodatne funkcije naloženo s sklepom upravnega odbora skupine K.. S tem sklepom se njena pogodba o zaposlitvi (med drugim tudi za opravljanje dela organiziranja, koordiniranja, vodenja in poslovanja ter koordinacije dela med drugimi sektorji) ni spremenila. Sicer pa stranke v postopku niti niso navajale, da tožnica tega dela ni opravljala, navedbe so se razlikovale zgolj glede obsega tega dela glede na delo, povezano z opravljanjem pravnih nalog. Neutemeljene so tudi navedbe, da potreba po opravljanju dela tožnice ni prenehala, ampak ga sedaj opravlja V.B. (ki je že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delno opravljal pravne zadeve). V konkretnem primeru je namreč bistveno, da se je potreba po delu na področju pravnega (in kadrovskega) sektorja zmanjšala tako zaradi prenosa vseh pravnih poslov na eno odvetniško družbo kot zaradi vključitve posameznih družb v skupino K. do te mere, da je prvotožena stranka presodila, da ga lahko opravi le z enim delavcem z nižjo stopnjo izobrazbe (V.B.) in tajnico. Takšna presoja in posledično odločitev, da je delo enega delavca postalo nepotrebno, pa predstavlja poslovno odločitev delodajalca, ki ni predmet sodne presoje, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Sicer pa tožnica niti ni navedla, na katerem delovnem mestu bi delo pri prvotoženi stranki še lahko opravljala, poleg tega pa je v pritožbi potrdila, da delo koordinacije po prenosu vseh pravnih poslov na odvetniško družbo Č. o.p., d.n.o. ni bilo več potrebno.

Na podlagi pravilnega zaključka, da je prvotožena stranka dokazala utemeljen in resen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja, ter da je pri podaji odpovedi spoštovala predpisane roke in preverila možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnice, je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2007, reintegracijo in reparacijo utemeljeno zavrnilo.

Prav tako pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka v času od 1. 3. 2007 dalje ni bila v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki, ter utemeljeno zavrnilo podredni tožbeni zahtevek. Tožnica je bila k prvotoženi stranki prevzeta zaradi spremembe delodajalca, saj sta toženi stranki 5. 2. 2007 sklenili pogodbo o opravljanju pravnih storitev, s katero sta se dogovorili, da bo navedene storitve opravljala prvotožena stranka za drugotoženo stranko ter da bo prvotožena stranka prevzela v delovno razmerje delavko, ki je bila pri drugotoženi stranki zadolžena za pravne storitve (torej tožnico). Opisano ravnanje je bilo skladno s 73. členom ZDR, ki določa, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, v primeru če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Na podlagi spremembe delodajalca in po sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in prehodu delavke k prvotoženi stranki je tako tožnici delovno razmerje pri drugotoženi stranki z 28. 2. 2007 prenehalo. Od 1. 3. 2007 dalje pa je bila zaposlena pri prvotoženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2006. Ker je bila tako v vtoževanem obdobju v delovnem razmerju za polni delovni čas pri prvotoženi stranki, ne more uspešno uveljavljati ugotovitve obstoja delovnega razmerja z drugotoženo stranko, kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni mogoče sklepati na obstoj delovnega razmerja tožnice pri drugotoženi stranki na podlagi dejstva, da se njeno delo po spremembi delodajalca ni spremenilo oziroma da je še naprej opravljala pravne naloge za drugotoženo stranko. Prav z namenom, da bo prvotožena stranka zagotovila opravljanje pravnih nalog za drugotoženo stranko, je bila 5. 2. 2007 sklenjena pogodba o opravljanju pravnih storitev, ki je predstavljala podlago za prevzem tožnice in se je s tem delo po njeni pogodbi o zaposlitvi preneslo na drugega delodajalca. Ob prevzemu je tožnica z drugotoženo stranko tudi sklenila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in prehodu delavke k prvotoženi stranki, kar niti ni bilo potrebno, saj bi že na podlagi 73. člena ZDR prvotožena stranka prevzela pravice in obveznosti delodajalca po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 4. 2006. Iz tega razloga niso bistvene navedbe tožnice, ki jih je ponovila v pritožbi, da je omenjeni sporazum domnevno (glede na dopis drugotožene stranke z dne 30. 3. 2007) antidatiran.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04). Tožnica sama krije stroške za sestavo pritožbe, saj v pritožbenemu postopku ni uspela, toženi stranki pa sami krijeta stroške za sestavo odgovora na pritožbo, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja.