Jedro

Opredelitev poslovnega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR ne zanika pravice delodajalca, da kljub obstoju potreb po delu, ki ga določen delavec opravlja na svojem delovnem mestu, spremeni organizacijo dela. Ni bistveno, ali se je obseg del in opravil, ki jih je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opravljala tožnica, dejansko zmanjšal, temveč je bistveno, da so bila zaradi drugačnega organiziranja del tožničina dela razporejena drugemu delavcu (in tajnici) in da je prav zato postalo delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno.

Varstvo delovnega razmerja se v skladu z delovno zakonodajo prvenstveno nanaša na primere zanikanja oziroma nepriznavanja obstoja delovnega razmerja, ko se delo opravlja na podlagi pogodb civilnega prava, čeprav ima razmerje dejansko vse elemente delovnega razmerja (11. in 16. člen ZDR), ne pa na primere, ko stranki delovno razmerje vzpostavita sami in takšno razmerje formalno in dejansko že obstaja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 4. 6. 2007, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri prvem tožencu ni prenehalo, zaradi česar ji je ta dolžan vzpostaviti delovno razmerje, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji obračunati ter izplačati nadomestilo plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zavrnilo tudi podredni zahtevek za ugotovitev, da med tožnico in drugim tožencem tudi od 1. 3. 2007 obstaja delovno razmerje, da ji je drugi toženec dolžan izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z veljavnostjo od 1. 3. 2007 dalje ter tožnici obračunati in izplačati ustrezno plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je med drugim ugotovilo, da so s sporazumom med obema tožencema z dne 5. 2. 2007 pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja tožnice prešle na prvega toženca, tožnica in drugi toženec pa sta sklenila tudi sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in o prehodu delavke - tožnice k prvemu tožencu. Ta se je kasneje zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov odločil, da dela tožnice (direktorice kadrovsko - pravnega področja) ne potrebuje več. Odpoved je bila pravočasna, glede na to, da je odvetniška družba Č. sredi maja 2007 začela voditi vse posle za družbe skupine K. – v to skupino sta spadala tudi oba toženca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je sprejelo dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da so bili v mesecu maju 2007 vsi pravni posli preneseni na odvetniško družbo Č., preostale naloge pa sta lahko v celoti opravila delavec na delovnem mestu poslovnega sekretarja (z nižjo stopnjo izobrazbe, kot se je zahtevala za delovno mesto direktorice kadrovsko - pravnega področja) in tajnica. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe tožnice, da je le manjši del nalog na njenem delovnem mestu predstavljala koordinacija, ter da je pretežno opravljala pravne naloge. Odločilno je namreč, da „se je potreba po delu na področju pravnega (in kadrovskega) sektorja zmanjšala tako zaradi prenosa vseh pravnih poslov na eno odvetniško družbo, kot zaradi vključitve posameznih družb v skupino K. do te mere, da je prvi toženec presodil, da to delo lahko opravi le z enim delavcem z nižjo stopnjo izobrazbe in tajnico.“ Odločitev, da je postalo delo delavke nepotrebno, predstavlja poslovno odločitev delodajalca, ki ne more biti predmet sodne presoje. Pri zavrnitvi pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje o podrednem zahtevku se je sodišče oprlo na ugotovitev, da je tožnica v skladu s 73. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) prešla na delo k prvemu tožencu, in da je na podlagi tega prišlo do razveljavitve pogodbe z drugim tožencem. Na odločitev ne vpliva dejstvo, da se po spremembi delodajalca tožničino delo ni spremenilo oziroma je še naprej opravljala pravne naloge za drugega toženca.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se sodišči druge in prve stopnje sklicujeta na pogodbo o sodelovanju med odvetniško družbo Č. in skupino K., ki pa ne more biti razlog za kakršnokoli spremembo na področju dela tožnice, saj se zaradi tega, ker naj bi pravno zastopanje družb v sistemu K. namesto večjega števila odvetnikov prevzela le ena odvetniška družba, njeno delo in obseg dela nista spremenila. Tudi iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se tožničino delo spremenilo, tožnica pa je bila prevzeta k prvem tožencu iz razloga organiziranja pravne službe. To dokazuje, da ni šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR. Prvi toženec ni prevzel dela dejavnosti drugega toženca in je šele v bodočnosti nameraval organizirati pravno službo. Po drugi strani to pomeni, da je bila odpoved podana po poteku trideset dnevnega roka, saj sta bili stranki s pogodbo med K. in odvetniško družbo Č. seznanjeni že decembra 2006. Pogoj za odpoved iz poslovnega razloga bi bil podan le v primeru, če bi po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi 10. 4. 2006 oziroma po marcu 2007 na strani prvega toženca prišlo do sprememb v organizaciji. Odstop od načrtovanih projektov v prihodnosti oziroma odstop od reorganizacije ne pomeni spremenjenih okoliščin. V zvezi z odločitvijo o podrednem zahtevku tožnica navaja, da vodenje evidenc prvega toženca o delovnem razmerju tožnice nima vpliva na obstoj delovnega razmerja, temveč je za to odločilno dejansko opravljanje dela, od koga sprejema navodila za delo, kdo je nadrejena oseba, itd. Toženi stranki nista sklenili sporazuma o prenosu dela podjetja, torej ni moglo priti do spremembe delodajalca oziroma prevzema tožnice v delovno razmerje k prvemu tožencu. Vsi bistveni elementi delovnega razmerja, v smislu navodil za delo, kraja dela in pristojne osebe za dajanje navodil, so ostali nespremenjeni. Zato je imelo razmerje med tožnico in drugim tožencem tudi po 1. 3. 2007 vse znake delovnega razmerja.

4. V odgovoru na revizijo toženi stranki predlagata zavrnitev revizije. Navajata, da tožnica v glavnem izpodbija dejansko stanje, sicer pa je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v tem, da njeno delo ni bilo več ekonomsko upravičeno zaradi drugačne organizacije dela - prevzema njenih nalog s strani delavcev z nižjo stopnjo izobrazbe. Revizijske navedbe tožnice glede podrednega zahtevka predstavljajo revizijsko novoto.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ter prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revidentka se v uvodu revizije sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih v nadaljevanju ne konkretizira. V obrazložitvi revizije sicer navaja tudi, da je „med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah,“ vendar tega nasprotja ne obrazloži. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Bistven materialnopravni očitek tožnice je, da se kljub prehodu na delo od drugega toženca k prvemu tožencu (iz razloga organiziranja pravne službe) njeno delo dejansko ni spremenilo in da odstop od načrtovanih projektov ne pomeni spremembe okoliščin tožničine zaposlitve in s tem tega, da nadaljnje izvajanje njene pogodbe o zaposlitvi ni bilo več mogoče. Te navedbe ne predstavljajo utemeljenega razloga za drugačno odločitev.

9. V 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Takšna opredelitev ne zanika pravice delodajalca, da kljub obstoju potreb po delu, ki ga določen delavec opravlja na svojem delovnem mestu, spremeni organizacijo dela. Prav za spremembo organizacije, ki je istočasno pomenila tudi zmanjšanje stroškov je šlo, ko se je prvi toženec odločil, da delo na delovnem mestu direktorja kadrovsko pravnega sektorja ni več potrebno, oziroma da ni več potrebe po posebni kadrovski-pravni službi. Tudi sodišče druge stopnje je svojo odločitev utemeljilo predvsem na tej odločitvi oziroma presoji prvega toženca o njegovem nadaljnjem poslovanju oziroma izvajanju del, ki jih je opravljala tožnica. Ta se je odločil, da bo to delo opravil le še z enim delavcem (z nižjo stopnjo izobrazbe) in s tajnico. To predstavlja poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče (razen izjemoma) ne more poseči. Gre torej za organizacijski (podrejeno tudi ekonomski) razlog, katerega obstoj zadošča za potrditev zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Za takšno presojo niti ni bistveno, ali se je obseg del in opravil, ki jih je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opravljala tožnica, dejansko zmanjšal, temveč je bistveno, da so bila zaradi drugačnega organiziranja del tožničina dela razporejena drugemu delavcu (in tajnici) in da je prav zato postalo delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno.

10. V takšnem primeru rok za odpoved teče od odločitve delodajalca za spremenjeno organizacijo in s tem zmanjšanje potreb po delu delavcev. Zato ni mogoče upoštevati drugačnih revizijskih navedb o začetku teka roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Utemeljena je tudi pravnomočna odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka. Iz sporazuma prvega in drugega toženca z dne 5. 2. 2007 izhaja prevzem tožnice k prvemu tožencu s 1. 3. 2007, pri čemer se njen ekonomski in socialni položaj ter delovno mesto ne spremeni, tožnica pa je sklenila tudi sporazum z drugim tožencem o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in potrditvi prehoda k prvemu tožencu. Obenem tudi pogodba o opravljanju pravnih storitev med prvim in drugim tožencem ponovno potrjuje prevzem tožnice, določa pa tudi obseg pravnih in kadrovskih opravil, ki jih bo prvi toženec kot izvajalec še vedno zagotavljal drugemu tožencu kot naročniku. Glede na vse te ugotovitve in dejstvo, da je prvi toženec tožnico tudi formalno prijavil v delovno razmerje, tožnica ne more uspešno zanikati obstoja delovnega razmerja s prvim tožencem, in to kljub temu, če je opravljala delo v isti pisarni in če se njen delokrog oziroma naloge niso spremenile. Pri tej presoji je pomembno tudi, da se varstvo delovnega razmerja v skladu z delovno zakonodajo prvenstveno nanaša na primere zanikanja oziroma nepriznavanja obstoja delovnega razmerja, ko se delo opravlja na podlagi pogodb civilnega prava, čeprav ima razmerje dejansko vse elemente delovnega razmerja (11. in 16. člen ZDR), ne pa na primere, ko stranki delovno razmerje vzpostavita sami in takšno razmerje formalno in dejansko že obstaja.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.