Jedro

Slovenska odškodninska družba je pri uresničevanju pravic iz delnic nenominiranega kapitala zavarovalnic, ki je predmet lastninjenja, dolžna varovati interese in koristi lastninskih upravičencev; opravila, ki so ji poverjena v postopku lastninskega preoblikovanja zavarovalnic pa izvajati skrbno in strokovno ter na ta način skrbeti tudi za javne interese. Ker lastninjenje zavarovalnic tvorijo zahtevna pravno – ekonomska opravila, je tudi od upravičencev do lastninjenja pričakovati, da bodo v postopku aktivni in tudi oni nosijo riziko doseganja pravilnega rezultata lastninjenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 37.599,41 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 04. 2007 dalje. Zavrnjen je tudi podredni zahtevek, ki se od primarnega razlikuje le v obrestnem delu – obrestovanje glavnice je zahtevano od vložitve tožbe dalje. Zavrnjen je tudi drugi podredni zahtevek, s katerim se uveljavlja ničnosti 1. alinee 1. odstavka 3. čl. Pogodbe o prenosu delnic Z. d.d. z dne 05. 04. 2007 v delu, ki presega znesek 147,88 € za delnico oz. za kupnino v višini 37.256,76 € za delnico.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Meni, da so nekateri bistveni elementi pogodbe v zvezi z odplačno pridobitvijo delnic urejeni že z zakonom in niso stvar avtonomnega urejanja strank. Pa tudi sicer tožena stranka ni ravnala v skladu z določili ZPLS-1. Bistveno vprašanje je, ali je za kasneje povečano plačilo, ki ga je kot skrbnik enostransko odredila tožena stranka, obstajala pravna podlaga ali ne in če je ni bilo, ali je veljavna sklenitev pogodbe med skrbnikom in cedentom. Važno je, kdaj je sploh prišlo do soglasja glede bistvenih sestavin pogodbe in kako. Za ceno, ki je bila objavljena, pravna podlaga obstaja; za povečano ceno, kakor jo je z odločbo z dne 29. 08. 2006 določila tožena stranka, ni podlage v zakonu. Postopek, ki ga je morala izpeljati tožena stranka, je formaliziran. Za drugo ocenjevanje tožena stranka ni imela podlage. V javnem pozivu so bile navedene vse bistvene sestavine pogodbe, zato je zavezujoč. Ni pravilno stališče, da nima narave zavezujoče ponudbe. Ker gre za odplačno pridobitev delnic v postopku lastninskega preoblikovanja, je smiselna primerjava s prodajno pogodbo. Javni poziv je bil vsebinsko preciziran. Tožena stranka ni imela manevrskega prostora. Navesti je morala le ceno delnice in to je storila. Po ZLPZ-1, ki je specialni predpis, ima poziv zavezujočo pravno naravo in pomeni zavezujočo vsebino pogodbe. Zahteva ima pravno naravo ponudbe za sklenitev pogodbe o prenosu delnic med upravičencem in skrbnikom za količino, ki mu pripada in o ceni iz javnega poziva. Javni poziv skrbnika zavezuje. Prva odločba z dne 30. 09. 2004 je upravna odločba, s katero je pooblaščeni organ odločil o pravici, ki jo upravičencu priznava zakon. Pooblaščeni organ je odločal o statusu upravičene osebe in številu pripadajočih delnic. Iz besedila odločbe izhaja tudi prodajna cena delnic in volja za sprejem ponudbe. Prišlo je do konsenza in pogodbeno razmerje je nastalo z nastopom pravnih učinkov prve odločbe z dne 30. 09. 2004. Druga odločba ne vpliva na status upravičenca, niti ne na število delnic, ampak spreminja le ceno delnice, pri čemer se je Vrhovno sodišče izreklo, da cena delnice ni predmet odločanja v upravnem postopku in druga odločba ne more biti podlaga za višjo ceno delnice. Cedent je pričakoval, da bo pogodbo sklenil pod z zakonom predvidenimi pogoji, zato je druga pogodba, s katero je tožena stranka enostransko spremenila ceno, nična. Zaradi določila, da je delnice treba odkupiti v roku enega leta, je bil upravičenec pod pritiskom. Enoletnega roka ni zadržalo nobeno pravno sredstvo. S tem se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo. Opredelilo se ni niti do trditve, da je cedent ravnanje tožene stranke, še posebej izdaje druge odločbe, jemal kot oblastveni akt. Sodišče se spušča v podrobnosti, kako naj bi delavci cedenta komunicirali s toženo stranko, generalne zadeve pa zanemari. Zanemari, da je bilo že samo ravnanje SOD nedopustna grožnja. To dokazujeta cedentova dopisa z dne 19. 09. 2006 in 02. 11. 2006. Zaradi enoletnega roka je bilo cedentu onemogočeno, da učinkovito uporabi pravno sredstvo. Napačno so presojena tudi dejstva, ki kažejo na ničnost pogodbe. Tožena stranka bi prvenstveno morala varovati interese upravičencev do lastninjenja, pa je svoj položaj nedopustno izkoristila. Očitno je izbrala napačnega ocenjevalca, potem pa napako skušala sanirati, s čemer je napako skušala prevaliti na upravičence do lastninjenja. Tožena stranka bi morala državi plačati odškodnino, ne pa višjo ceno za delnico prevaliti na upravičence do lastninjenja. Državnim organom je dovoljeno le tisto, kar sodi v njihovo prisojnost. ZLPZ-1 niti kakšen drug zakon toženi stranki ne daje podlage za ugotavljanje cene, še manj za njeno spreminjanje brez novega razpisa.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Ponavlja svoje navedbe, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja terjatev, ki jo je nanj prenesel cedent – S. d.d.. V cesijski pogodbi je terjatev določena opisno, zato je prvo od vprašanj, ki se zastavlja, za prenos kakšne terjatve gre. V tretjem členu se govori o prenosu kakršne koli terjatve cedenta do SOD (Slovenske odškodninske družbe), v drugem členu pa se omenja možnost obstoja odškodninska terjatve zaradi nepravilnosti v postopkih z odkupom delnic Z. d.d.. Predmet prenosa je torej odškodninska in kakršnakoli druga terjatev, ki jo ima cedent iz naslova lastninjenja zavarovalnic, v katerem je sodeloval. Tožnik zahtevek utemeljuje kot odškodninsko terjatev in že v tožbi zatrjuje vse elemente odškodninske odgovornosti: trdi, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala, ker kot skrbnik delnic nenominiranega kapitala prodajne pogodbe za delnice ni sklenila v skladu z zakonom – pod pogoji, objavljenimi v javnem pozivu in odločbi z dne 30. 09. 2004 (nedopustno dejanje, vzročna zveza in odgovornost). Škodo pojasni kot razliko med v javnem pozivu objavljeno kupnino (v odločbi z dne 30. 09. 2004 vsebovano ceno) in v pogodbi o prenosu delnic z dne 05. 04. 2007 vsebovano kupnino (v odločbi z dne 29. 08. 2006 vsebovano ceno).

6. Ni mogoče soglašati s prvostopenjskim sodiščem, ki odškodninsko odgovornost tožene stranke zanika s stališčem, da v javnem pozivu navedena cena ni bila zavezujoča in da je zaradi naknadne ugotovitve nove, bistveno višje cene, tožena stranka imela utemeljen razlog za odklonitev sklepanja pogodbe po ceni iz javnega poziva. Vrhovno sodišče RS je v odločbi X Ips 677/2007 in drugih že zavzelo nasprotno stališče. Pritožbeno sodišče skladno z Vrhovnim sodiščem ocenjuje, da je bila v javnem pozivu objavljena cena za toženo stranko zavezujoča. Po pravnomočnosti odločbe z dne 30. 09. 2004, s katero je določila še število in vrsto delnic, ki cedentu pripadajo v postopku lastninjenja, je bila pogodbo s cedentom dolžna skleniti in sicer delnice odsvojiti po v javnem pozivu objavljeni ceni. Za obnovo postopka (po uradni dolžnosti), katerega rezultat je odločba z dne 29. 08. 2006, tožena stranka ni imela pravne podlage. Obnova postopka, ki jo je tožena stranka utemeljevala z novim dejstvom oz. dokazom (novo cenitvijo) in posledično novo ceno delnice, ni bila dovoljena. Ker se cena delnice v izvedenem upravnem postopku ni določala, tudi razlogov za obnovo postopka zaradi določanja nove cene delnice ni bilo. S tem razlogom je stališče o nedopustnosti obnove postopka argumentiralo Vrhovno sodišče RS. Predmet odločanja v upravnem postopku je bilo le vprašanje upravičenca do delnic in števila ter vrste delnic nenominiranega kapitala glede na kriterije iz 23. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (v nadaljevanju ZLPZ-1).

7. Dejstva, da cedentu ni bilo omogočeno, da bi s toženo stranko sklenil pogodbo o nakupu delnic po objavljeni ceni, tožena stranka ne zanika. Iz dopisa z dne 29. 08. 2006, sestavljenega istočasno z izdajo druge odločbe, je razvidno, da je bila tožena stranka pogodbo pripravljena skleniti skladno z drugo odločbo. Tožena stranka je nastopala z oblastvenega položaja in po tem, ko je ugotovila neustrezno cenitev nenominiranega kapitala Z. T. d.d., pogodbe po objavljeni ceni ni bila pripravljena skleniti. Delikt oz. protipravnost ravnanja tožene stranke je torej podana.

8. Vendar pa je cedent s tem, ko se je odločil za nakup delnic po ceni, višji od objavljene, v svoje oškodovanje privolil in protipravnost kršitve njegove pravice do nakupa delnic po objavljeni ceni izključil (1. odstavek 140. čl. Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Zoper odločbo, v kateri je tožena stranka protizakonito navedla novo ceno delnice (odločba z dne 29. 08. 2006), se ni pritožil in je postala pravnomočna; s toženo stranko je dne 05. 04. 2007 sklenil pogodbo o odkupu delnic po novo določeni ceni – ceni višji od objavljene v javnem pozivu. Vsi upravičenci do lastninjenja niso tako ravnali. Tisti upravičenci, ki na novo ceno niso pristali, so obnovi postopka nasprotovali in novo izdano odločbo izpodbijali s pravnimi sredstvi v upravnem postopku ter v upravnem sporu. Z revizijo so uspeli in dosegli, da so jim bile delnice prodane po objavljeni ceni. Pritožba pravilno opozarja, da je bila tožena stranka za interese upravičencev do lastninjenja dolžna skrbeti kot kot dober gospodar. Toženi stranki so bila pri lastninjenju zavarovalnic poverjena pooblastila, ki jih je bila dolžna izvesti skrbno in strokovno - skladno s prejetim pooblastilom oz. zakonom. Ni pa mogoče mimo dejstva, da je bilo lastninjenje zavarovalnic zelo zahtevno pravno - ekonomsko opravilo; način številčne opredelitve vrednosti delnic je bil zapleten, vezan na delo ocenjevalca, ki ga je izmed priznanih mednarodnih podjetij za ocenjevanje vrednosti zavarovalnic izbirala tožena stranka. Šele z interpretacijo določb Zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic po Vrhovnem sodišču RS se je izkazalo, da tožena stranka cene delnic ne določa, ampak je pooblaščena le za izvedbo opravil, ki privedejo do njene številčne opredelitve, zneska oz. višine. Tak dejanski stan – kljub temu, da zakon toženi stranki nalaga skrbnost pri izvajanju opravil v postopku lastninjenja zavarovalnic – utemeljuje uporabo 1. odstavka 140. čl. OZ. Tudi od upravičencev do lastninjenja se zahteva aktivna vlogo pri delitvi nenominiranega kapitala zavarovalnic.

9. S pritožbeno trditvijo, da je cedent odločbo z dne 29. 08. 2006 dojel kot oblastveni akt (med drugim tudi v njej navedeno ceno delnic), pritožbeno sodišče soglaša. Vendar pa to ne pomeni, da se ji je bil dolžan brezpogojno podrediti. Odločba je vsebovala pravni pouk o dovoljenem pravnem sredstvu in cedent se je zavestno odločil, da v ponovljenem postopku izdane odločbe tožene stranke ne bo izpodbijal (dopisa z dne 19. 09. 2006 in 02. 11. 2006 – dokaz B1 in B2). Cedent se je torej svoje aktivne vloge v postopku lastninjenja zavedal in zavestno odločil, da pravic, ki mu jih daje zakon s tem, ko za odločanje o zahtevku predpisuje upravni postopek, ne bo izkoristil. Dne 05. 04. 2007 je s toženo stranko sklenil pogodbo, s katero je dogovoril nakup delnic po višji ceni od objavljene. Z zaslišanjem prič M. Š. in S. P. se je potrdilo, da cedent v sklenitev pogodbe (in s tem v svoje oškodovanje) ni bil prisiljen, temveč zgolj postavljen pred dejstvo: pogodbo skleniti ali ne (ugotovitev in argumentacija prvostopenjskega sodišča na 9. strani izpodbijane sodbe). Cedentov položaj v postopku lastninjenja ni bil drugačen od položaja drugih upravičencev do lastninjenja. Vsi so bili delnice dolžni odkupiti najkasneje v roku enega leta po pravnomočnosti odločbe. V ravnanje, s katerim je pristal na svoje odškodovanje, torej cedent ni bil prisiljen. Lastninjenje zavarovalnic je bil zbir zahtevnih pravno – ekonomskih opravil oz. postopek, v katerem je tožena stranka sicer imela pomembno in odgovorno vlogo, vendar se je tudi od upravičencev pričakovalo, da bodo v postopku aktivni in tudi oni nosijo riziko doseganja pravilnega rezultata lastninjenja.

10. V pripravljalnih vlogah z dne 23. 08. 2010 in 26. 08. 2010 tožeča stranka primarni in prvi podredni zahtevek utemeljuje tudi s trditvijo, da zahteva vrnitev tistega, kar je bilo plačano brez pravne podlage. S to trditvijo zahtevek utemeljuje z neupravičeno obogatitvijo (190. čl. OZ). Tudi na tej podlagi zahtevek ni utemeljen. Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da podlaga za prehod premoženja obstaja – gre za plačilo kupnine za delnice na podlagi pogodbe o prenosu delnic z dne 05. 04. 2007. Razen tega je tožena stranka v postopku lastninjenja sodelovala kot skrbnik delnic, posrednik. Kupnina za delnice pripada Republiki Sloveniji; tožena stranka je bila kupnino za delnice dolžna nakazati v proračun (24. čl. ZLPZ-1), zato ni obogatena ter ni pasivno legitimirana za zahteve iz naslova neupravičene obogatitve.

11. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovljena dejstva napačno interpretiralo in napravilo napačne zaključke, in kljub temu, da ni uporabilo ustrezne materialnopravne določbe (140. čl. OZ), odločitev ni napačna. Po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva ob pravilni uporabil materialnopravnih določil utemeljujejo zavrnitev primarnega in prvega podrednega zahtevka, zato v odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu ni potrebno posegati in je potrjena (353. čl. ZPP).

12. Utemeljeno je zavrnjen tudi drugi podredni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti dne 05. 04. 2007 sklenjene pogodbe, kolikor določa ceno delnice, višjo od objavljene v javnem pozivu. V vlogi z dne 01. 10. 2010 tožeča stranka trdi, da tožena stranka, ki je nastopala kot nosilec javnih pooblastil, za nekatera svoja ravnanja ni imela pooblastil v zakonu. To je res, saj je sklepala pogodbo v nasprotju z javnim pozivom, ki ga je objavila, torej v nasprotju s pooblastili, ki jih ji ZLPZ-1 daje. Vendar pa to dejstvo ne zadošča za opredelitev pogodbe z dne 05. 04. 2007 (ali katerega od njenih določil) za nično, kajti ničnost je skrajna sankcija, predvidena za primere protiustavnih, nezakonitih in nemoralnih pogodb, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo. Kot nična je v 86. in 88. čl. čl. OZ opredeljena pogodba ali njeno določilo, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Zakon torej v načelu skuša vzdržati pravni posel v veljavi in napotuje na uveljavljanje in uporabo drugih sankcij (načelo afirmacije pravnih poslov). Določila ZLPZ-1 o cenitvi nenominiranega kapitala zavarovalnic in vlogi tožene stranke pri tem vrednotenju so zelo skopa. Toženi stranki nalagajo, da izbere cenilca izmed priznanih mednarodnih podjetij za ocenjevanje vrednosti zavarovalnic in poskrbi za valorizacijo cene delnic z indeksom cen življenjskih potrebščin od dne cenitve do dne plačila; drugih konkretnejših določb zakon nima. S tem, ko je tožena stranka poleg prve cenitve naročila še drugo, ni ravnala v direktnem nasprotju z zakonsko dikcijo o številčnem opredeljevanju cene delnice. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je bila poleg interesov upravičencev (16. čl. ZLPZ-1) kot nosilec javnih pooblastil dolžna varovati tudi javne interese. Da bi tožena stranka namenoma ali iz hude malomarnosti predpis napačno razlagala, tožeča stranka ne zatrjuje. V zgoraj navedeni vlogi omenja sum zlorabe uradnega položaja in pravic, ga pa neutemelji niti z indici; v dokaznem postopku se ni potrdi. V primeru zlorabe uradnega položaja in pravic, bi bilo mogoče govoriti o ničnem poslu ali pogodbenem določilu, nepravilna uporaba (razlaga) ohlapnih zakonskih določil, pa sama po sebi ne utemeljuje ničnosti. S po tožeči stranki zatrjevano cedentovo zmoto pri sklepanju pogodbe z dne 05. 04. 2007 in prisilo, ki naj bi je bil pri sklepanju pogodbe deležen, bi bilo mogoče utemeljevati zahtevek za razveljavitev pogodbe, ki pa ni bil podan (predmet drugega podrednega zahtevka je uveljavljanje ničnosti).

13. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).