Jedro

Objekt je po 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov. Tožnik je v postopku sam navajal, da „plovila“ po reki ne premika, in da je ves čas na istem mestu. V tožbi celo navaja, da je objekt zavarovan s sidri, ki preprečujejo odplutje v primeru visoke Krke. S temi navedbami torej ne nasprotuje ugotovitvam inšpektorja, da je objekt s kovinsko konstrukcijo na vseh štirih vogalih povezan s tlemi. Zato tudi okoliščina, da objekt nima vgrajene komunalne opreme, sama po sebi še ne pomeni, da zanj gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je tožnici z izpodbijano odločbo naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo objekta za potrebe opravljanja gostinske dejavnosti, tlorisnih dimenzij 4,0 m x 5,1 m, višine 2,7 m, sestavljenega iz kovinske konstrukcije, oblečene v lesene plošče, zaključenega z ravno streho, ki je istočasno strop nad prostorom, na zemljišču s parc. št. ... k. o. ... (1. točka izreka), da mora navedeni objekt do 30. 11. 2010 odstraniti in na svoje stroške vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), jo opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka izreka), za navedeni objekt izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka), odločil, da posebni stroški postopka niso nastali in da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. in 6. točka izreka).

V obrazložitvi med drugim navaja značilnosti objekta ter njegovo lego, ugotovljeno na inšpekcijskem ogledu ter izjavo direktorja tožnice, da je investitor postavitve obravnavanega plovila, ki se uporablja za potrebe gostinske dejavnosti in je ves čas na istem mestu. Organ ugotavlja, da gre v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) za manj zahtevni objekt, za gradnjo katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Prvostopenjski organ ugotavlja še, da tožnica za obravnavani objekt gradbenega dovoljenja ni pridobila, da spada zemljišče, na katerem objekt stoji, v območje najboljših kmetijskih zemljišč ter da sta lastnici tega zemljišča dve drugi fizični osebi in ne država ali lokalna skupnost, zaradi česar objekta tudi ni mogoče uvrstiti med objekte, namenjene sezonski turistični ponudbi. Dejstvo, da je objekt ob poplavi plaval, po mnenju organa še ne pomeni, da si je pridobil status plovila.

Upravni organ druge stopnje je prvostopenjsko odločbo odpravil v 4. točki izreka (glede prepovedi) in jo nadomestil z novo, v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. Pritožbene ugovore, da gre za plovilo, za katero se določb ZGO-1 ne more uporabiti, je drugostopenjski organ zavrnil, ker ugotovitve o značilnostih objekta ustrezajo opredelitvam objekta in stavbe iz prvega odstavka 2. člena ZGO-1 (točki 1. in 1.1.).

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja, saj naj bi temeljila na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ne strinja se z ugotovitvijo inšpektorja, da gre v obravnavanem primeru za objekt, ki je čvrsto pritrjen na podlago. Meni, da gre za plavajočo napravo. Navaja, da je objekt ob dvigu reke Krke ob poplavi že plaval in niti deloma ni bil potopljen. O tem si je pridobila tudi izvid izvedenca gradbene stroke z dne 28. 9. 2011, po katerem gre za plovni kiosk, ki ni temeljen ali trajno pritrjen na tla in nima komunalne opreme. Od pooblaščenega zavoda A. je tožnica pridobila tudi potrdilo št. KOP/2011/199 z dne 26. 9. 2011 o ustreznosti konstrukcije in kvalitete izdelave čolna, sporni objekt pa naj bi imel vse značilnosti takšne naprave. Tako izvedenski izvid kot omenjeno potrdilo z zapisnikom o ogledu naprave tožnica predlaga kot dokaz. Meni, da ugotovitve inšpektorja ne morejo uspešno „konkurirati“ ugotovitvam potrdila, tj. javni listini. Sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi upravnih organov obeh stopenj, s katerimi sta utemeljila, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo montažnega objekta, in se sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami še dodaja: Med strankama niso sporne dimenzije obravnavanega objekta, njegova konstrukcija, lokacija in čas gradnje, saj tožnica ugotovitev toženke o teh okoliščinah ne izpodbija, deloma pa jih celo potrjuje z izrecnimi tožbenimi navedbami. Ne gre torej za to, da bi toženka napačno ugotovila dejansko stanje, temveč za to, da se tožnica ne strinja z opredelitvijo njenega objekta kot nelegalne gradnje po določbah ZGO-1. Opredelitev, ali gre za objekt, za katerega je gradbeno dovoljenje po ZGO-1 predpisano ali ne, je v pristojnosti inšpekcijskega organa, ki je izdal izpodbijano odločbo in ne zavoda, ki je izdal potrdilo, da je sporni objekt plavajoča naprava. Zato morebitno dejstvo, da ima obravnavani objekt hkrati tudi lastnosti plavajoče naprave, ni odločilno za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa. Tudi s tožbenimi trditvami, da gre za plovni kiosk, ki ni temeljen ali trajno pritrjen na tla, in nima kolektivne in individualne komunalne opreme, ni mogoče utemeljiti tožbenega stališča, da tožničinega objekta ni mogoče obravnavati po določbah ZGO-1. Ne gre namreč za to, da bi objekt moral biti temeljen ali trajno pritrjen na tla, saj je objekt po 1. točki prvega odstavka 2. člena s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov. Tožnik pa je v postopku sam navajal, da „plovila“ po reki ne premika, in da je ves čas na istem mestu. V tožbi celo navaja, da je objekt zavarovan s sidri, ki preprečujejo odplutje v primeru visoke Krke. S temi navedbami torej ne nasprotuje ugotovitvam inšpektorja, da je objekt s kovinsko konstrukcijo na vseh štirih vogalih povezan s tlemi. Zato tudi okoliščina, da objekt nima vgrajene komunalne opreme, sama po sebi še ne pomeni, da zanj gradbeno dovoljenje ni potrebno. Kot je bilo že prej povedano, pa samo dejstvo, da objekt ob poplavi ne potone, na opredelitev objekta po ZGO-1 in Uredbi ne vpliva.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.