Jedro

Tožnik ni ponudil nobenega oprijemljivega dokaza, iz katerega bi prepričljivo izhajalo, da je v skupni projekt plačal več, kot je bilo dogovorjeno, oz. da bi bile tožene stranke (katerakoli od njih) zaradi njegovih vplačil neupravičeno obogatena. Zmotno, brez podlage, je njegovo prepričanje, da to izhaja že iz tega, ker prva toženka kot nosilka projekta (societete) ni pripravila ustreznega obračuna.

V pravdnem postopku so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ni namen pravdnega postopka, da sodišče sâmo ugotovi, „kaj se je v resnici med strankami dogajalo„, torej da razišče materialno resnico. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, ki ga je stranka zatrjevala, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). To pomeni, da je treba v primeru, ko tožeči stranki ne uspe s stopnjo prepričanja dokazati zatrjevanih dejstev, na katerih je gradila svoj zahtevek, ta tožbeni zahtevek po dokaznem bremenu zavrniti. Stopnja prepričanja pa je dosežena, ko o dokazanih dejstvih ne dvomi noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki IV. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek A. d. o. o., zoper B. B. za plačilo 31.088,78 EUR z obrestmi zavrne; v V. točki pa se spremeni tako, da je B. B. dolžan družbi A., d. o. o., povrniti 3/4 za pravdo potrebnih stroškov.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prva toženka mora tožniku plačati 1.173,82 EUR stroškov tega pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Pravdne stranke so 28. 11. 2005 sklenile Dogovor o poslovnem sodelovanju, katerega namen je bil nakup stavbe C. in sofinanciranje gradnje stanovanj oz. turističnih apartmajev, namenjenih prodaji ali oddaji na trgu ter razdelitev dobička, nastalega s prodajo ali oddajanjem, v skladu z deležem pri financiranju investicije. Kasneje so ta dogovor stranke ustno dopolnjevale. Stranke so v projekt v različnih časovnih obdobjih vlagale različna finančna sredstva ter prejele korist v obliki apartmajev. Sodišče je njihovo razmerje sprva opredelilo kot več tihih družb med posameznimi fizičnimi osebami in prvo toženko kot nosilko projekta, po ukinitvi te oblike gospodarske družbe pa je njihovo sodelovanje okvalificiralo kot družbeno pogodbo oz. societeto. Tako pravno naziranje v pritožbi ni sporno. Po oceni sodišča prve stopnje je societeta prenehala z zaključkom projekta 7. 10. 2015. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse zahtevke tožnika zoper tožene stranke, tako primarne kot podredne, ugodilo pa tožbi prve toženke zoper njega ter mu naložilo, da ji plača 31.088,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2015 dalje. Odločilo je še o stroških postopka, in sicer da jih je tožnik dolžan (v celoti) povrniti prvi toženi stranki (odmerilo jih še ni).

3. Zoper sodbo se tožnik pritožuje ter jo formalno oz. nominalno izpodbija iz vseh po zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih pritožbenih razlogih, predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Pritožba je obsežna in mestoma slabše razumljiva; v nadaljevanju so povzeti bistveni očitki, kot jih je lahko pritožbeno sodišče razbralo iz gostobesedne, konfuzne in nepregledne pritožbe.

Pritožnik meni, da so mu bile kršene pravice v dokaznem postopku, češ da dokazovanje z izvedencem ekonomske stroke ni bilo pravilno ter se ni izvedlo do konca, izvedenka bi morala biti še zaslišana.

Navaja, da obračun ob prenehanju tihe družbe in ob likvidaciji družbe civilnega prava ni bil opravljen v skladu s sporazumom strank. Nosilec tihe družbe, to je prva toženka, bi morala napraviti obračun, vsaj v januarju 2013. Navaja, da se s toženko nista mogla uskladiti glede njegovih vplačil v obe združbi in glede velikosti njemu izplačanega dobička (trije nedokončani apartmaji in štirje dokončani). Sam je pri sebi ugotovil preplačila, saj je vrednost navedenega evidentno manjša od njegovega vlaganja. Izvenknjigovodsko evidenco prve toženke je zavrnil (korespondenca 2014). V njej je bil napačno prikazan njegov vložek zgolj v višini 231.331,98 EUR, saj je bila njegova bruto višina vplačil ob koncu gradnje julija 2014 399.875,91 EUR, za kar je dobil 145 m2 dejanske površine apartmajev od skupaj 1039,50 m2. Prva toženka je samovoljno določila nedogovorjene odstotke 14,53 % in 16,67 % za sofinanciranje skupne gradnje. Ker so apartmaji že razdeljeni v skladu z dogovorom in vpisani kot etažna lastnina, tožniku preostaja le še ta izravnalni zahtevek.

Prva toženka se je izmikala predložitvi dokumentacije, češ da ne obstaja, zaradi česar izvedenka D. D. ni mogla opraviti svojega dela, svoji tožbi pa jo je predložila (na CDju). Pritožnik ne ve, ali se je sodišče s temi dokazi sploh seznanilo ali jih je zavrnilo. Ob zaslišanju drugi in četrti toženec na njegov vprašanja sploh nista odgovarjala, sodišče pa se je na to oprlo, češ da sta bila skladna.

Izvedenka je navedla, da izvenknjižna evidenca ni verodostojna, priča E. E., ki jo je vodila, pa ni potrdila, da bi se tožnik z njo kdaj strinjal in jo je vodila samovoljno. Priča ni bila verodostojna, povezana je s toženo stranko, ta pa je svoje pravice nepošteno uporabljala. Izvedensko delo izvedenke D. D. ni bilo dokončano, sodišče bi ji moralo dati jasna navodila, kaj naj upošteva in bi jo moralo zaslišati. Tudi njenih dveh dopolnitev ni prejel (1.3.2021 in 7.2.2021).

Predvsem pa iz mnenja izvedenke izhaja, da pravilnosti obračuna tožene stranke ne more preveriti in da ne more podati mnenja, ki bi vzdržalo presojo. Kljub temu je sodišče ugodilo zahtevku tožene stranke.

Nadalje, sodišče bi moralo angažirati izvedenca, ki bi ocenil vrednost izdatkov za kotlovnico in sistem centralnega ogrevanja, za kar ni bilo soglasja (to naj bi bilo po opisovanju pritožbe predmet neke druge pravde, tukaj VSL I Cp 1066/2020), kakor tudi ni dolžan nositi stroškov izgraditve kletnih teras in lož izven gabaritov, mimo gradbenega dovoljenja in družbene pogodbe. Z ogledom kraja samega bi sodišče preverilo, kakšni so bili prvotni jaški.

Pritožnik med drugim navaja, da z natančnimi podatki glede izdatkov poslovanja tihe družbe ni razpolagal, bili pa so ustvarjeni tudi prihodki od najemnin in od kupnine s prodajo dveh apartmajev za potrebe frizerskega salona in je bil dogovor, da se ti prihodki porabijo za poravnavo izdatkov; ker se posebna preglednica ni vodila, tožniku ni jasno, kako so se ta sredstva porabila.

Nadalje pritožnik navaja, da se je njegov vložek v družbo povečal za plačani znesek 30.480 EUR po sklenitvi pogodbe 28. 11. 2012, 11.135 EUR pa je vplačal za pridobitev hodnika, kar se ni uresničilo, zato je toženka obogatena za ta znesek, sam pa prikrajšan.

Glede drugega toženca pritožnik navaja, da kot direktor družbe jamči kot porok in kot plačnik, zato njegov ugovor pasivne legitimacije ne bi smel biti sprejet. Glede zastaranja meni, da bi moralo sodišče njegovemu ugovoru ugoditi, saj bi moral toženec v 6 mesecih pripraviti obračun, to že l. 2012 ali vsaj 2013. Pritožnik povzema sporazum iz sestanka 9. 4. 2009, češ da je bilo vplačanih 1.044.000,00 EUR, njegov delež je bil dogovorjen 10,06 %, o skupnih prihodkih in izdatkih pa se niso uspeli dogovoriti. 146.403,51 EUR je bilo dohodkov od prodaje in najemnin, kar bi se moralo upoštevati pri obračunu, pa se ni. Tožnik toženki ne priznava izdatkov (230.753,15 EUR), ki bi jih morala ta dokazati, kar naj bi sodišče spregledalo. Tudi ni dolžan plačati 22.990,79 EUR in 10.170 EUR, saj toženka ni predložila verodostojnih dokazov (stanje na dan 7. 10. 2015). Navaja, da tudi vrste drugih stroškov ne priznava in navaja posamezne zneske ter povzema svoje navedbe iz različnih vlog iz različnih postopkov (navaja opravilne št. posameznih sporov, ne pa vedno tudi sodišč); analizira posamezne postavke iz evidence/preglednice pod postavko »F. F. gotovinska vplačila«. Nakar navaja, da je v juniju 2011 prišlo do dogovora o spremenjenih deležih, za tožnika je to pomenilo 13,73 % površine iz PGD brez frizerskega salona. Nikoli ni pristal na delež 14,53 %, sprememba je samovoljna in izmišljena. Zanika, da bi bil kakorkoli okoriščen. Navaja, da je bila med družbeniki dogovorjen razdelilnik, ki je pri apartmajih upošteval lego in velikost, tako se je dobila izenačena vrednost glede na »meter reducirane površine«. Tožnik je bil tako dolžan financirati gradnjo v prvem obdobju z deležem 13,73 % 26.7.2012 – 28. 11. 2012, nato pa z deležem 15,87%, in ne 16,69%. Plačilo stroškov uprave 2,5 % je bilo plačano in je proti temu, da to plača večkrat. Nosilka posla prva toženka je napram njemu ravnala neodgovorno, z izplačili družbenikoma G. G. in H. H. pa ju je favorizirala na njegovo škodo. Posamezne denarne zneske in odstotke pritožnik še večkrat ponovi, pri čemer navaja vse mogoče različne denarne zneske, ki naj bi kazali, da sam ni okoriščen in da je tožba zoper njega neutemeljena, vsepovsod pa se selektivno in ne docela razumljivo, čeprav izdatno in poudarjeno, sklicuje še na druge že končane pravdne postopke ter posamezne navedbe ali ugotovitve od tam. Sklene, da je sodba, ki jo izpodbija, arbitrarna, ker vsega, kar omenja, ne razčisti.

4. Odgovora na tožbo tožene stranke niso podale.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v še zadostni meri ugotovilo sporna odločilna dejstva tega primera. Materialnopravno je odločitev o tožnikovi tožbi pravilna, zaradi napačne uporabe pravila o dokaznem bremenu pa je napačna odločitev o zahtevku po tožbi prve toženke zoper tožnika.

7. Tožniku niso bile bistveno kršene procesne pravice; imel je vse možnosti obravnavanja (enako kot tožena stranka), tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Vročene so mu bile vse vloge in vsa vabila na naroke.

8. Dokazni postopek je bil izveden korektno, v okviru tega tudi dokazovanje z izvedenko ekonomske stroke D. D. Dopolnitev njenega pisnega mnenja s 1. 3. 2021 je vsebinsko popolnoma enaka dopolnitvi z 10. 1. 2020 in s 7. 2. 2021; pravzaprav gre zgolj za kratko sporočilo izvedenke sodišču (več o tem v nadaljevanju), zato z opustitvijo posebnega prepošiljanja tega obvestila tožniku ni bila kršena nobena pravica. Glede na rezultate izvedenkinega mnenja oz. glede na njeno oceno zbranega gradiva ni bilo nobene potrebe, da bi jo sodišče še ustno zaslišalo na naroku. Prav tako ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče izvedlo ogled kraja samega, saj to k uspehu dokazovanja pravno pomembnih dejstev ne bi v ničemer pripomoglo.

9. Zavrnitev tožnikovih zahtevkov je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da svojih trditev ni dokazal s prepričljivimi dokazi. Njegove trditve o preplačilu v skupni projekt glede na njegov izkupiček apartmajev so ostale na ravni trditev. Pritožbeno sodišče poudarja ugotovitve sodišča prve stopnje (glej. tč. 62), ki so oprte na mnenje izvedenke D. D., in ki so v tej zadevi ključne, in sicer da stranke niso predložile nobenih originalnih in knjigovodskih listin, ki bi dokazovale resničnost posameznih postavk v navedenih obračunih. Prav tako ni v spisu nobenih uradnih izpisov iz poslovnih knjig, in letnih poročil, iz katerih bi bili vidni, prihodki, stroški, dobiček, izguba. Vsi izračuni tožene in tožeče stranke so po mnenju izvedenke lahko vprašljivi, če niso podprti z ustreznimi dokazili – dokumenti. Iz postavk v preglednicah ni možno ugotoviti, če so bile vse prikazane postavke tudi dejansko plačane, kje je bil porabljen nabavljeni material, koliko ur je bilo resnično opravljenih na objektu. Ni nobenih dokazov o verodostojnosti in pravilnosti preglednic (teh je v spisu kar nekaj, nahajajo se zlasti v prilogah A 19, 20, 65, B 8). Tudi drugi izvedeni dokazi sodišča prve stopnje utemeljeno niso prepričali; gre za enostranske listine strank in za njihove izpovedbe. Oboje je diametralno nasprotujoče si.

10. V pravdnem postopku so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odst. 7. čl. in 212. čl. ZPP). Ni namen pravdnega postopka, da sodišče sâmo ugotovi, „kaj se je v resnici med strankami dogajalo„, torej da razišče materialno resnico. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. čl. ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, ki ga je stranka zatrjevala, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP). To pomeni, da je treba v primeru, ko tožeči stranki ne uspe s stopnjo prepričanja dokazati zatrjevanih dejstev, na katerih je gradila svoj zahtevek, ta tožbeni zahtevek po dokaznem bremenu zavrniti. Stopnja prepričanja pa je dosežena, ko o dokazanih dejstvih ne dvomi noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek.

11. Tožnik ni ponudil nobenega oprijemljivega dokaza, iz katerega bi prepričljivo izhajalo, da je v skupni projekt plačal več, kot je bilo dogovorjeno, oz. da bi bile tožene stranke (katerakoli od njih) zaradi njegovih vplačil neupravičeno obogatena. Zmotno, brez podlage, je njegovo prepričanje, da to izhaja že iz tega, ker prva toženka kot nosilka projekta ni pripravila ustreznega obračuna.

12. Ob diametralno nasprotnih trditvah torej sodišče ni moglo prepričljivo ugotoviti, ali kdo je vplačal premalo ali preveč in ali kdo komu še kaj dolguje, kaj šele koliko. Pri številnih izplačilih ni navedenih datumov, nekateri izdatki so združeni, upoštevano so tudi gotovinska vplačila in izplačila ali dogovorni poboti med posameznimi partnerji (glej priloge A 19, 20, 65, B 8, ki so vse enostranske listine, ki ne dokazujejo verodostojnosti in resničnosti podatkov, ki so v njih zavedeni). Tudi že omenjena izvedenka je na številne pripombe le še ponavljala in poudarjala, da na podlagi listin resničnosti trditev ne more ugotoviti in potrditi njihove verodostojnosti. Ob tem ni odveč dodati, da je bil do neke mere dokaz z izvedenko ekonomske stroke celo informativne narave, pa niti ni uspel. Pritožnik še v pritožbi prepričljivo in pregledno ne pojasni, od kod točno naj bi izhajalo, česa in koliko je plačal preveč – zgolj sklicuje se na to, da je po predloženih listinah in preglednicah že bil izkazal ustrezna preplačila. Izvedenka ekonomske oz. finančne stroke, ki naj bi načeloma kot strokovni pomočnik sodišča izračune samo potrdila ali ovrgla, je celo sama skušala razbrati, kaj naj bi strankam na podlagi listin in preglednic šlo, a zaman.

13. Prva toženka je vodila svojo evidenco investicije in financiranja objekta ter na podlagi tega partnerjem izstavljala zahtevke, tožnik pa je naredil izračun s svojimi korekcijami in koeficienti. Bistvene razlike izhajajo iz različno izračunanih končnih („zaklenjenih“) deležev in tožnikovega nepriznavanja določenih stroškov. Podlaga vsega tega bi moral biti dogovor, torej soglasje volj, ki pa je ostal nedokazan – na ravni nasprotujočih si trditev. Preplačila tožnika tako enostavno ni bilo mogoče ugotoviti, kaj šele kvantitativno oceniti, izračunati. Njegovi zahtevki so zato pravilno zavrnjeni po dokaznem bremenu, ostali razlogi, ki jih tožnik še navaja v podporo svojim zahtevkom (o solidarnosti zaveze tožencev), pa zato niti niso več relevantni.

14. Vendar pa je iz popolnoma enakih razlogov treba zaključiti enako tudi glede zahtevka prve toženke do tožnika.

15. Kljub napačnim razlogom sodišča prve stopnje o ugovoru zastaranja (v tč. 96. in 97. obrazložitve sodbe), ta pritožnikov ugovor sicer ni utemeljen. Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. čl. Obligacijskega zakonika - OZ; splošni zastaralni rok). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (1. odst. 336. čl. OZ).

16. Tudi terjatev toženke do tožnika naj bi izvirala iz naslova primanjkljaja plačila h kritju stroškov skupnega projekta. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki v pritožbi niso prerekana, je bila po zakonskem prenehanju (28. 7. 2012) tihih družb (tudi tiste med tožnikom in prvo toženko) z namenom, da se do konca sofinancira dograditev skupnih delov in naprav ter okolice objekta, skladno s solastniškimi deleži na nepremičnini, med pravdnimi strankami sklenjena societeta, torej družbena pogodba. Pritožnik se je zato motil, ko je menil, da je začelo zastaranje teči že z dnem prenehanja tihe družbe.

17. Družba preneha med drugim tudi, ko je dosežen namen, zaradi katerega je bila ustanovljena (2. tč. 1. odst. 1000. čl. OZ; prenehanje družba). Če družba preneha, so dolžni družbeniki opraviti likvidacijo zlasti tako, da poravnajo obveznosti nasproti tretjim osebam, nadomestijo družbenikom stroške in izplačila, ki presegajo to, kar so dolžni s pogodbo, ostanek premoženja pa razdelijo med družbenike po enakih delih kot veljajo za prispevke; pogodba lahko določi drugačne dele. Če sredstva družbe ne zadostujejo za pokritje stroškov in obveznosti, morajo manjkajoči znesek pokriti družbeniki v razmerju, ki velja za njihove prispevke (1002. čl. OZ; likvidacija). Tudi če bi upoštevali datum prenehanja družbe, kot ga je pred sodiščem prve stopnje zagovarjal tožnik - tj. 7. 7. 2014 z izdajo gradbenega dovoljenja (in ne 7. 10. 2015, kar je bil datum, ki ga je o dejanskem zaključku projekta navedla toženka kot njegova nosilka), bi bilo treba ugotoviti, da je bila tožba, ki jo je prva toženka vložila zoper tožnika 6. 9. 2016 (pred Okrožnim sodiščem v Kopru), vložena znotraj 5 letnega zastaralnega roka, torej pravočasna. Ampak navedeno za odločitev ni bistvenega pomena.

18. Vendar, kot že omenjeno, tudi tožbeni zahtevek zoper tožnika ni utemeljen po dokaznem bremenu. Bistvo zadeve izhaja iz že zgoraj povzete ocene izvedenke ekonomske stroke, na katero se je med drugim oprlo sodišče prve stopnje, ki večkrat poudari, da v spisu ni nobenih ustreznih listin, ki bi potrjevale verodostojnost posameznih poslovnih dogodkov. Zato so po njenem mnenju vsi izračuni tožeče in tožene (podčrtalo pritožbeno sodišče) stranke lahko vprašljivi, če niso podprti z ustreznimi dokazili – dokumenti. Iz postavk v preglednicah ni možno ugotoviti, če so bile vse prikazane postavke tudi dejansko plačane, kje je bil porabljen nabavljeni material, koliko ur je bilo resnično opravljenih na objektu. Ni nobenih dokazov o verodostojnosti in pravilnosti preglednic.

19. Popolnoma enako, kot je ugotovila izvedenka in po njej sodišče prve stopnje glede zatrjevanih preplačil tožnika – da ta niso z ničemer izkazana, velja torej tudi za zatrjevano terjatev do njega zaradi domnevno premalo plačanega vložka v skupnem projektu.

20. Sodišče prve stopnje se v delu, kjer razlaga ugoditev zahtevku prve toženke do tožnika (tč. 98. do 100 na str. 50 – 54), sklicuje na pojasnila izvedenke pod tč. VII. obrazložitve, kjer so povzetki njenega mnenja navedeni zlasti v tč. 62. – 68. na str. 28 – 32. V teh pa sodišče prve stopnje natančno povzema navedbe izvedenke, da ni omogočeno presoditi oz. ugotoviti bodisi preplačil bodisi premalo plačanega (glej izrecno tč. 62. in 63., podčrtalo ponovno pritožbeno sodišče). Sodišče prve stopnje se nato sicer opre na preglednico tožene stranke, ki jo je zanjo vodila priča E. E., in navede, da je ta preglednica lahko ustrezna podlaga za pripravo obračuna, ker je edina, ki ji večino časa partnerji niso ugovarjali (ležeče poudarilo pritožbeno sodišče). Vendar je brez dvoma šlo tudi v tem primeru za sporne postavke, čeprav bi preglednica prve toženke (tožnice) „lahko“ bila ustrezna in „nekaj časa“ ni bila sporna. Nato (zato) sodišče prve stopnje napačno zaključi, da se ob pomanjkanju dokazov (nasprotnega) toženca (torej tožnika) izkaže, da njegova „obramba temelji zgolj na njegovih stališčih“ (tč. 100). Na tej točki sodišče prve stopnje naredi ključno napako, saj spregleda, da je v tem delu dokazno breme na tožeči stranki (družbi A. d. o. o.), in ne na tožencu (B. B.). Sodišče prve stopnje dalje navaja (tč. 101), da je bila „[..] tožnica edina upravičena posegati v preglednico, ker je razpolagala z dejanskimi obračuni in gradbenimi dnevniki ter ostalimi relevantnimi podatki“. Vendar pa zanemari, da so tudi to vse zgolj enostranske trditve stranke v sporu, ki jih ni podkrepila z verodostojnimi podpornimi dokumenti in objektivnimi dokazi, kar je ugotovila in ocenila tudi izvedenka ter povzema sodišče prve stopnje. Slednje sâmo izdatno v tem smislu povzema tudi mnenje izvedenke ekonomske stroke v tč. VII. svoje obrazložitve.

21. Ker je torej sodišče prve stopnje glede zahtevka zoper tožnika napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, je bilo treba v tem delu njegovi pritožbi ugoditi in v skladu s 355. čl. in 5. al. 358. čl. ZPP spremeniti IV. tč. izreka sodbe tako, da se tudi tožbeni zahtevek tožene stranke družbe A. do tožnika B. B. zavrne.

22. V preostalem delu se odločitev sodišča izkaže za pravilno in zakonito, in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v preostalem (izpodbijanem, a nespremenjenem) delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

23. Delni uspeh s pritožbo je terjal spremembo odločitve o stroških po temelju. Ker se je tožnik uspel ubraniti pred zahtevkom prve tožene stranke, ji je v njunem medsebojnem razmerju ob upoštevanju vrednosti zahtevkov in obsega nastalih stroškov dolžan povrniti 3/4, in ne vseh za pravdo potrebnih stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik je s pritožbo uspel deloma. Glede na delni uspeh in glede na to, da se toženka ni pritožila niti ni odgovorila na pritožbo, pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno, da prva toženka povrne eno četrtino pritožbenih stroškov tožniku (2. odst. 154. čl. ZPP): Vsi potrebni priglašeni pritožbeni stroški tožnika so 3.492 EUR; 2115 in 807 EUR za takso ter 2375 točk po veljavni Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV; 1/4 je 811 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).