Jedro

Ker je bilo revidentu z izpodbijanim sklepom naloženo plačilo stroškov upravne izvršbe v višini 50.000,00 EUR, je v obravnavani zadevi izkazan pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Stroški upravne izvršbe so pravilno naloženi v plačilo revidentu skladno s 117. členom ZUP, na kar je bil pravilno opozorjen v skladu s prvim odstavkom 297. člena ZUP v sklepu o dovolitvi izvršbe.

Izbris samostojnega podjetnika iz registra ne more vplivati na odgovornost fizične osebe kot nosilca dejavnosti za dolgove samostojnega podjetnika, tudi če je do izbrisa prišlo pred izdajo izpodbijanega sklepa o stroških upravne izvršbe.

Vložitev predloga za odlog izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP nima odložilnega učinka na izvršbo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju revident) tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Območne enote Novo mesto, št. 06113-310/2006/178 (8103) z dne 11. 4. 2012. Z navedenim sklepom je bilo ugotovljeno, da je upravna izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe, št. 06113-310/2006-32-8103 z dne 13. 6. 2007, ki je bila nadaljevana 15. 9. 2011 in 27. 9. 2011, delno opravljena, in da dosedanji stroški upravne izvršbe znašajo 50. 000,00 EUR (1. točka izreka), in odločeno, da je revident kot zavezanec dolžan v roku 30 dni po vročitvi sklepa plačati ta znesek (2. točka izreka); odločeno je bilo, da bo glede stroškov dokončanja izvršbe po drugi osebi zavezancu izdan poseben sklep o stroških (3. točka izreka); ter da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa (4. točka izreka). Odločitev upravnega organa prve stopnje temelji na 117. členu in 297. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je z odločbo, št. 0613-14/2005-75 z dne 20. 7. 2012, revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep z dne 11. 4. 2012 zavrnila kot neutemeljeno in se pri tem v zvezi z zavrnitvijo pritožbenih ugovorov sklicevala še na drugi in tretji odstavek 293. člena in na prvi odstavek 292. člena ZUP ter na šesti odstavek 3. člena ter prvi odstavek 72. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), na 18. člen Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju ZPUOOD) in posledično na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, strinja se tudi z razlogi izpodbijane odločbe. Zavrača tožbeni ugovor glede nezakonito izvedene izvršbe, ker naj ne bi bila izvedena skladno s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 13. 6. 2007. Po mnenju sodišča prve stopnje inšpekcijski zapisniki dokazujejo, da je bil revidentu z izvedenim izvršilnim dejanjem odpeljan material, ki ga vsebinsko opredeljuje navedeni sklep o dovolitvi izvršbe. Glede na to in ob dejstvu, da revident ob koncu oprave izvršbe v tej smeri ni podal pripomb, je neutemeljen ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede odpeljanega materiala. Po drugi strani pa to tudi ni predmet relevantnega dejanskega stanja pri sklepu o stroških. Ugovor glede višine stroškov upravne izvršbe je le pavšalen, sodišče prve stopnje pa, na podlagi računa izvršitelja z dne 30. 9. 2011 in pogodbe o prevzemu in odvozu odpadkov z dne 19. 2011, sklenjene med toženo stranko in izvajalcem izvršbe, ocenjuje, da je izpodbijani sklep tudi po višini pravilen in da odgovarja ceni za opravljeno količino odpeljanih odpadkov, za katero se je po pogodbi izvajalec dogovoril. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor pasivne legitimacije oziroma ugovor statusa zavezanca, saj je sklicevanje na 18. člen ZPUOOD nepravilno, ker se ta zakon ne nanaša na fizične osebe oziroma na samostojne podjetnike, ampak na gospodarske družbe, kar pa revident ni bil pred izbrisom s. p. iz registra AJPES niti ob nastanku svoje obveze iz izvršilnega naslova – inšpekcijske odločbe, št. 06113-310/2006-7-8103 z dne 11. 5. 2006. Prav tako neutemeljen je tožbeni ugovor, da je bila izvršba začeta, še preden je bilo odločeno o revidentovem predlogu za njen odlog.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1) in navaja, da je zmotno stališče izpodbijane sodbe glede 18. člena ZPUOOD, saj se ta smiselno nanaša tudi na samostojne podjetnike, ki so po ZFPPIPP in ZGD-1 izenačeni z družbeniki gospodarskih družb, zato ni razloga, da sodišče določbe 18. člena ZPUOOD ne bi upoštevalo tudi v tem primeru. Izvršba je bila proti njemu sprožena neupravičeno, ker sodba ne navaja prepričljivih razlogov, ki bi potrjevali, da je stvari, ki so bile odpeljane z zemljišč, navozil ali imel tam shranjene ravno tožnik. Ponavlja tožbene ugovore in ugovore iz pritožbenega upravnega postopka, da se je predmetna izvršba začela, preden je bilo pravnomočno odločeno o njegovem predlogu za odlog. Dejansko stanje zadeve je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Dobil ni nobenega potrdila s specifikacijo, kaj mu je bilo dejansko odpeljano, zato tudi ni dal pripomb na zapisnik. Klasifikacijske številke iz zapisnikov se res nanašajo na odpadke, nimajo pa nič skupnega s tem, kar mu je bilo odpeljano. Tožniku so bile namreč odpeljane surovine, ki so bile pakirane v vreče, kar je razvidno iz slikovnih prilog. Zato bi morala inšpekcija prej ugotoviti, ali tudi zanje potrebuje kakšno dovoljenje. Če ne, so bili stroški upravne izvršbe odmerjeni brez pravne podlage. Inšpekcija z ničemer ni izkazala, kaj je bilo dejansko odpeljano, kar bi se lahko ugotovilo z zaslišanjem predlaganih prič. Brez specifikacije odvoženega materiala po kvaliteti in vrsti izpodbijanega sklepa po višini ni mogoče preizkusiti. Ker nepreverjeni izračuni ne morejo biti podlaga za prisilno izvršbo, mu je bila kršena pravica do poštene obravnave iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep ter začeto upravno izvršbo zoper njega ustavi. Priglaša revizijske stroške.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in navajala, da revident že 10 let na kmetijskih zemljiščih zbira in predeluje odpadke brez okoljevarstvenega dovoljenja. Povzema potek inšpekcijskega postopka in postopka upravne izvršbe. Pojasni, da je bil med izvršbo ugotovljen tudi obstoj drugih odpadkov, zaradi česar je inšpekcijski organ dne 23. 7. 2009 izdal dopolnilno odločbo, ki pa ni predmet tega postopka. Predlaga zavrnitev revizije.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ki presega znesek 20.000 EUR, saj je bilo revidentu z izpodbijanim sklepom naloženo plačilo stroškov upravne izvršbe v višini 50.000,00 EUR. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi izkazan pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Ker je revizija dovoljena že po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče do obstoja drugega uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni opredeljevalo.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep o stroških upravne izvršbe z dne 11. 4. 2012, izdan na podlagi 297. člena ZUP, s katerim je bilo revidentu naloženo plačilo stroškov delno opravljene izvršbe po drugi osebi v višini 50.000,00 EUR.

10. Revident v reviziji uveljavlja razlog nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je že bilo pojasnjeno v 8. točki obrazložitve te sodbe, revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti. Zato se Vrhovno sodišče do revizijskih ugovorov glede višine stroškov upravne izvršbe in specifikacije zbranega oziroma dejansko odpeljanega materiala ni opredeljevalo. V obravnavani zadevi je bilo odločeno na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

11. V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno, da so stroški v upravni izvršbi nastali v zvezi z izvrševanjem inšpekcijske odločbe z dne 11. 5. 2006 (izvršilni naslov)(1) , s katero je bilo revidentu naloženo, da mora zagotoviti, da odpadno plastiko ter odpadno embalažo drugih povzročiteljev, ki se nahaja v količini cca 360 ton, na tam navedenih parcelah, odda pooblaščenemu zbiralcu, predelovalcu ali odstranjevalcu odpadkov v roku do 1. 10. 2006. Revident sam ni opravil dejanj, naloženih v izvršilnem naslovu in v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 13. 6. 2007, zato so bila ta opravljena po drugi osebi, skladno s prvim odstavkom 297. člena ZUP. Na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 13. 6. 2007 je inšpektorica za okolje, po predhodni najavi, 12. 5. 2008 začela z upravno izvršbo po drugi osebi, ki je trajala do 3. 6. 2008, naslednjega dne pa je bila do nadaljnjega prekinjena. Ker revident naloženih obveznosti iz inšpekcijske odločbe še vedno ni izpolnil, ga je inšpektorica 6. 9. 2011 obvestila o nadaljevanju začete upravne izvršbe, ki se je nadaljevala 15. 9. 2011, 27. 9. 2011 in 28. 9. 2011. Iz zapisnika o ogledu z dne 15. 9. 2011 ni razvidno, da bi revident že sam odstranil odpadno plastiko. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih računov izvršitelja z dne 30. 9. 2011 o opravljeni upravni izvršbi in inšpekcijskih zapisnikih z dne 15. 9. 2011, 27. 9. 2011 in 28. 9. 2011 ugotovilo, da se zaračunane storitve pooblaščenega izvajalca upravne izvršbe ujemajo z zapisniškimi ugotovitvami inšpektorice o poteku izvršbe in da so zato ti stroški upravne izvršbe utemeljeno naloženi v plačilo revidentu.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 297. člena ZUP(2) o izvršbi po drugih osebah in določbo 117. člena ZUP o stroških upravne izvršbe, ki določa, da stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec.

13. Upravna organa in sodišče prve stopnje so revidenta pravilno šteli za zavezanca za plačilo stroškov predmetne upravne izvršbe. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je bil v inšpekcijski odločbi z dne 11. 5. 2006, ki se izvršuje, in v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 13. 6. 2007 kot inšpekcijski zavezanec naveden subjekt A. A., s. p., in da je bil subjekt A. A., s. p., izbrisan iz registra 8. 1. 2011, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa. Z odločbo tožene stranke, št. 0613/14/2005-62 z dne 8. 3. 2011, je bilo sicer v zvezi z dopolnilno inšpekcijsko odločbo z dne 23. 7. 2009 odločeno, da je zavezanec v predmetnem inšpekcijskem postopku revident kot fizična oseba in ne več A. A., s. p(3). Iz šestega odstavka 3. člena ZGD-1 izhaja, da je samostojni podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, prvi odstavek 7. člena ZGD-1 pa določa, da odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Gre za osebno in neposredno odgovornost za obveznosti iz poslovanja, zato izbris s. p. iz registra ne more vplivati na odgovornost fizične osebe kot nosilca dejavnosti za dolgove samostojnega podjetnika. Z odločbo, ki se izvršuje, je bila revidentu – samostojnemu podjetniku kot inšpekcijskemu zavezancu odrejena obveznost, ki je v odrejenem roku ni izpolnil, zato je glede na navedeno zavezanec za povračilo stroškov upravne izvršbe revident kot fizična oseba. Neutemeljeno je sklicevanje revizije na 18. člen ZPUOOD, saj se zakon nanaša na gospodarske družbe in ne na fizične osebe oziroma samostojne podjetnike, kot je revidentu pravilno razložilo že prvostopenjsko sodišče. Zato je revizijski ugovor, glede enačenja s. p. in družbenika gospodarske družbe in posledično glede ugovora pasivne legitimacije, neutemeljen.

14. Glede na navedeno so bili po presoji Vrhovnega sodišča stroški upravne izvršbe pravilno naloženi v plačilo revidentu, skladno s 117. členom ZUP, na kar je bil pravilno opozorjen v skladu s prvim odstavkom 297. člena ZUP v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 13. 6. 2007. Zato tudi ni utemeljen revizijski ugovor kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 15. V zvezi z ugovori, da v zadevi ni bilo ugotovljeno, da je material navozil in shranil na predmetnih zemljiščih ravno revident, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu, v katerem se presoja pravilnost sklepa o stroških upravne izvršbe, revident ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost samega izvršilnega naslova (prvi odstavek 292. člena ZUP).

16. Prav tako je neutemeljen revizijski ugovor glede nezakonito opravljene izvršbe pred pravnomočno odločitvijo o revidentovem predlogu za odlog izvršbe. Kot sta revidentu pravilno pojasnila že tožena stranka in sodišče prve stopnje, vložitev predloga za odlog izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP(4) nima odložilnega učinka na izvršbo. Morebitna kasnejša ugoditev predlogu za odlog izvršbe (po začetku izvršbe), bi lahko eventualno pomenila podlago za odškodnino. Iz podatkov v upravnem spisu pa izhaja, da je revident podal predlog za odlog izvršbe 14. 9. 2011, o katerem je bilo odločeno z zavrnilnim sklepom z dne 16. 9. 2011. Ta sklep je bil izpodbijan v upravnem sporu, v katerem je bila s sklepom Upravnega sodišča I U 2269/2011 z dne 12. 11. 2012 tožba zavržena kot nedopustna.

17. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

18. Revident z revizijo ni uspel, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Inšpekcijska odločba z dne 11. 5. 2006 je postala pravnomočna 10. 5. 2007 (S sodbo Upravnega sodišča U 1769/2006 z dne 10. 5. 2007 je bila zavrnjena tožba zoper inšpekcijsko odločbo z dne 11. 5. 2006. Zoper navedeno sodbo pa je bila revizija zavržena s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 537/2007 z dne 21. 4. 2010).

(2) Prvi odstavek 297. člena ZUP določa, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške. Zavezanca je treba na to poprej opozoriti.

(3) Odločba, št. 0613/14/2005-62 z dne 8. 3. 2011, je bila tudi predmet presoje v upravnem sporu v zadevi I U 685/2001, kjer je bila tožba zavrnjena kot neutemeljena. S sklepom Vrhovnega sodišča, X Ips 220/2013 z dne 22.1. 2014, je bila revizija zoper navedeno odločitev zavržena kot nedovoljena.

(4) Tretji odstavek 293. člena ZUP določa, da se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda.