Jedro

Splošno načelo je, da je vsaka pravna ali fizična oseba odgovorna za svoje obveznosti in da je treba možnost spregleda pravne osebnosti zadržati v sprejemljivih mejah kot izjemo od načela samostojne odgovornosti gospodarskih družb, tako da pride do spregleda lahko le v tistih primerih, ki jih določa zakon. Pri presoji hude zlorabe je treba upoštevati objektivne in subjektivne elemente.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 57.019.516,28 SIT z nadaljnjimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 1999 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je menilo, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) ni dokazala, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) odgovoren za obveznosti družbe M. d.o.o. po tretji in četrti alineji 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Po tožničini pritožbi je sodišče druge stopnje izpodbijano določbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj presoja pogoje za spregled pravne osebnosti po katerikoli alineji 6. člena ZGD, pač glede na dejansko podlago v tožbi (torej tudi po 2. alineji). Menilo je, da bi bilo koristno zaslišati izvedenca (ki ga je predlagal toženec) v zvezi z oceno občutnega zmanjšanja sredstev družbe in dejstva, da je osnovno sredstvo družbe parcela, katere lastnik je toženec; in glede zatrjevanj, da je toženec kot 50 % solastnik družbe in samostojni podjetnik v celoti prevzel poslovni predmet družbe.

3. V ponovljenem postopku je tožnica znižala tožbeni zahtevek na plačilo 222.100,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 53.224.118,28 SIT od 15. 6. 1999 do 31. 12. 2006; in od zneska 222.100,31 EUR od 1. 1. 2007 do plačila. Ker je toženec umaknil predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, tožnica ga pa itak ni predlagala, je pregledalo listinske dokaze in v soglasju s pravdnima strankama prebralo izpovedi zaslišanih prič in toženca. Nato je zavrnilo (tokrat zmanjšani) tožbeni zahtevek in odločilo o pravdnih stroških.

4. Tudi tokrat se je tožnica pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

5. Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku ali podrejeno, razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Predlaga tudi prekinitev postopka in vložitev zahteve, da Sodišče evropskih skupnosti v postopku predhodnega odločanja poda razlago pravil EU. Po njenem sodba pritožbenega sodišča ni pravilna, ker ne odgovori na navedbe v pritožbi in kaže na podcenjevalni odnos do sojenja in nudenja pravnega varstva. Meni, da sodišče ni razložilo odločitve o tem, da niso podani pogoji iz 6. člena ZGD, temveč je pavšalno utemeljilo pritožbene navedbe. Tožnica se zaveda, da spregled pravne osebnosti po 6. členu ZGD (sedaj 8. člena ZGD-1) v slovenski sodni praksi ni povsem zaživel, toda to ni razlog, da sodišče ne bi pojasnilo, zakaj tožena stranka (v nadaljevanju toženec) ni ravnala v nasprotju z zakonom in ne bi ocenilo bistvenih trditev v tožbi in v pritožbi, na kateri se sklicuje v izogib ponavljanju. Pri pravni osebi je treba upoštevati dejansko podstat in pravno bit pravne osebe. Čeprav pravila družb določajo strogo ločenost med obveznostmi pravne osebe in odgovornostjo njenih pripadnikov, je mogoče, da družbenik odgovarja za obveznosti družbe, če pripadnik zlorabi pravno osebo za svoj interes in korist. Meni, da je z ugotovitvami inšpekcijskih organov, prehodom delavcev, prenosom vitalnih poslov itd. dokazala, da družba M. d.o.o. ni bila pripravljena izpolniti svojih obveznosti do države. Da je bilo v njenem interesu, da izigra državo kot upnico, izhaja iz tega, da je poplačala preostale upnike. D. je bil toženec, ki je z aktivnim ravnanjema občutno zmanjšal substrat družbe pod ničlo, tako da je iz uspešne družbe ostala le formalna struktura. Tako se je: premoženje družbe v letu dni zmanjšalo za milijonske zneske (stanje na žiro računu 30. 4. 1999 je bilo 166.663,00 SIT, medtem ko je 30. 4. 1998 bilo na računu 17.731.904,00 SIT); posle, ki jih je opravljala gospodarska družba na podlagi ekskluzivnih pogodb, je izgubila in jih je nase prevzel toženec kot samostojni podjetnik; ta je prevzel tudi delavce družbe, pri čemer je treba upoštevati, da premoženje družbe niso le premične in nepremične stvari, temveč tudi klientela, know-how itd; družba M. d.o.o. je zmanjševala osnovna sredstva s tem, da jih je naložila v objekte, ki so v lasti toženca, saj je gradila objekte na njegovi parceli. Pri tem graja ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bilo zemljišče zavedeno kot osnovno sredstvo družbe. Družba M. d.o.o. nikoli ni bila vknjižena na zemljišču, temveč je s premoženjem upravljal in razpolagal lastnik nepremičnine, kar izhaja iz odločbe št. 480-14/98-59-51-83/jm in ZA-VPI-20/98 z dne 12. 5. 1999 na straneh 201-203 in 215-217. Sodišču druge stopnje očita, da ni ocenilo, da bi bila družba zlorabljena, kar pomeni, da pripadnik zlorabi pravno osebo za svoj interes in korist. Ugotovljenega dejanskega stanja ni niti poskušalo pravno kvalificirati, predvsem pa je zmotno uporabljalo 2. alinejo prvega ostavka 6. člena ZGD, katere namen je varovanje upnikov, pri čemer je potrebna zloraba s strani družbenika. Dodaja, da gre tudi za 3. alinejo prvega odstavka istega člena in teorija tako ravnanje imenuje „mešanje“ lastnega in družbinega premoženja. Pri tem se tožnica sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 767/2000 in I Cpg 965/2001 in na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. 93/02), ki institut spregleda pravne osebnosti obravnava kot splošno načelo (ki je sicer izjema od načela neodgovornosti družbenikov za dolgove kapitalskih družb), ki „vsebuje elemente odprave posledic nedopustnega ravnanja, pa tudi elemente sankcije zanj“ (točka 48 odločbe). Zato meni, da bi morala sodišča pravila o spregledu pravne osebnosti uporabljati kot generalno pravilo. Sklicuje se tudi na doktorsko disertacijo Vidic Mayr: Spregled pravne osebnosti. Tožnica poudarja, da gre za izterjavo davčnega dolga in da se je toženec temu hotel izogniti. Slovenija mora poskrbeti za učinkovito preprečevanje takega ravnanja, še zlasti kot članica EU, ki jo veže Direktiva 90/435/EGS. Da gre za zlorabo glede izogibanja davčnih obveznosti, kadar gre za umetno konstrukcijo brez ekonomske osnove, je tudi praksa Sodišča evropskih skupnosti (glej sodbo C-196/04 z dne 12. 9. 2006, zadeva Cadbury Schweppes, tč. 55). Če Vrhovno sodišče meni, da sodna praksa ne zadošča, potem naj prekine postopek in zahteva predhodno mnenje Sodišča evropskih skupnosti.

6. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev, ker bistveno kršitev določb pravdnega postopka navaja samo pavšalno in teh revizijskih razlogov ne konkretizira. Poleg tega uveljavlja revizijske novote, ki niso dovoljene. Toženec meni, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ker tožnica ni dokazala obstoja pogojev za spregled pravne osebnosti. Toženec ni bil direktor družbe, niti edini družbenik, zato sam ni mogel aktivno vplivati na poslovanje družbe. Zato je toženec ves čas ugovarjal pasivni legitimaciji. Prav tako družba ni bila zlorabljena za oškodovanje družbe. Slabo je začela poslovati zato, ko so zaradi ravnanja tožnice poslovni partnerji z družbo prekinili sodelovanje. To so izpovedale priče, ko so bile zaslišane, in tožnica ni ponudila nasprotnega dokaza. Toženec tudi ni odtujeval sredstev in ni ravnal s premoženjem družbe kot s svojim premoženjem. Toženec nikoli ni zmanjševal premoženja družbe, saj ni podpisal nobenega takega sklepa, in se ni okoristil s premoženjem družbe. Nasprotno: ker družba ni mogla najemati kreditov za svoj razvoj, jih je najemal toženec, ki je lahko zastavil svojo parcelo. Ker tožnica na 3. strani revizije uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti predmet revizije, toženec poudarja, da družbe ni mogoče enačiti z njenim premoženjem. Družba je odvisna od razmer na trgu in toženec ni bil ne direktor, ne edini družbenik. Kaj meni tožnica v reviziji, ko mu očita ustvarjanje „umetnega konstrukta brez ekonomske osnove“ ne obrazloži in gre za nedovoljeno revizijsko novoto. Zato se upira tudi prekinitvi postopka, ki že predolgo traja.

7. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8. Revizija je utemeljena.

9. Revizijsko sodišče je na podlagi 371. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer je pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Sklicevanje na tožbene in pritožbene navedbe ni dovoljeno, saj je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo.

10. Tožnica uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, a jih ne konkretizira, razen kolikor gre za neprimerne navedbe, da je sodišče pokazalo podcenjevalni odnos do sojenja, da ni razložilo sodbe in podobno. Zato tudi revizijsko sodišče lahko na splošno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, da je ocenilo izvedene dokaze in je vse to v sodbi tudi razložilo. Sodišče druge stopnje je to dokazno oceno potrdilo (četrti odstavek na 2. strani), pri čemer je navedlo, da tožnica v pritožbi izpodbija dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov, nasprotnih dokazov pa ni ponudila (šesti in sedmi odstavek na 2. strani obrazložitve). Ker revizijsko sodišče po 371. členu ZPP upošteva le bistvene kršitve postopka, ki so določno navedene v reviziji, ugotavlja, da teh kršitev v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni.

11. Sta pa sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili vseh določb materialnega prava, ki bi jih morali uporabiti (341. člen ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili Zakon o gospodarskih družbah (ZGD)(3) ki v primeru zlorabe omogoča spregled pravne osebnosti, toda pri presoji zlorabe nista upoštevali vseh materialno pravnih določil, ki bi jih morali uporabiti. Res je, da ZGD v prvem odstavku 6. člena določa, da izjemoma lahko odgovarjajo za obveznosti družbe tudi njeni družbeniki. Zakon namreč v splošnem delu poudarja načelo samostojnosti pravne osebe in stroge ločenosti med družbo in družbeniki glede obveznosti, ki zadevajo družbo. Le izjemoma, kadar gre za zlorabo, ki je bistveno povezana s pripadniki pravne osebe, ki z zlorabo dosegajo svoje interese ali koristi, pa omogoča njihovo odgovornost za obveznosti družbe. Pri tem zakonodajalec v 6. členu ZGD primeroma navaja štiri alineje in se omejuje le na področje gospodarskega prava, zunaj tega pa pušča druga pravna področja, zlasti davčnega in upravnega prava.(4) V zvezi z gospodarskim pravom zakonodajalec navaja naslednje primere: če so družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bo dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan, ali če so družbo zlorabili za oškodovanje svojih (pravilno njenih) upnikov, ali če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem, ali če so v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe, in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.

12. Pri presoji, ali je šlo za takšno zlorabo, da je mogoč spregled pravne osebnosti, je treba upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine, torej tudi namen, védenje in dolžnost védenja družbenika, kar je najlažje ugotoviti z zaslišanjem družbenikov.

13. V zvezi s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 6. člena ZGD sta sodišči ugotovili, da tožnik kot 50 % družbenik ni uporabljal družbe za dosego prepovedanega cilja, saj je kot samostojni podjetnik izpolnjeval pogoje za servisne usluge, pa tudi za prodajo vozil. Pri tem pa sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili določila o prepovedi konkurence iz 41. člena ZGD, ki bi ga morali uporabiti. V njem je določeno, da družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo in drugi ne smejo sodelovati v družbi v nobeni od naštetih vlog ali kot podjetniki z dejavnostjo, ki bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe. Zato ni dovolj dejanska ugotovitev, da je toženec kot samostojni podjetnik šele po blokadi računa družbe z neomejeno odgovornostjo sklenil agentsko pogodbo s H. d.o.o. in distribucijsko pogodbo z J. d.o.o., temveč je treba objektivno presoditi, ali je s tem konkuriral dejavnosti družbe in ugotoviti njegov subjektivni odnos do tega. Pri ugotavljanju objektivnih dejstev naj sodišče upošteva stopnjo vključenosti družbenika v gospodarjenje družbe, njegov vpliv na poslovodstvo, kakšen je bil njegov interes za sodelovanje v družbi in drugo, pa tudi dejstvo, da iz predračunov (A4) izhaja, da je družba prodajala avtomobile tudi v času in celo po sklenitvi pogodbe toženca kot samostojnega podjetnika z družbo H. d.o.o. (predračun z dne 30. 3. 1999 , datum valutacije 4. 4. 1999). Subjektivni odnos toženca pa bo sodišče ugotovilo predvsem z zaslišanjem toženca, njegove družbenice in po potrebi zastopnikov podjetij, ki bosta pojasnila, ali je šlo za ekskluzivno pogodbo ter koliko takih pogodb za prodajo je bilo tedaj sklenjenih v Sloveniji.

14. Zlasti pa bo moralo sodišče podrobneje pojasniti razmerje med osnovnimi sredstvi družbe in njenim vlaganjem v gradnjo na parceli, vpisani pod vložkom št. 397 k. o. G., na kateri je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik toženec. Pojasnilo prvega sodišča, da zaradi gradnje družbe na tujem svetu promet ni bil zmanjšan in da toženec ni posegel v osnovna sredstva družbe ne zadošča za prepričanje, da ni prišlo do tako imenovanega mešanja sredstev družbe in njenega družbenika, ki je v nasprotju z zakonom ravnal s premoženjem družbe kot s svojim lastnim premoženjem (tretja alineja prvega odstavka 6. člena ZGD). Razlaga pritožbenega sodišča, da gre za transparentno investicijo in da se bo v morebitnem stečaju reševal najmanj obligacijski zahtevek družbe do toženca, ni ustrezen odgovor na pritožbene navedbe, saj bi bila zahteva, da mora upnik čakati na stečaj, preostra glede na funkcijo in razloge spregleda.(5) To še posebej, ker je tožnica opravila pregled poslovanja in s pravnomočno odločbo dokazuje, da družba ni izpolnila obveznosti. Zato bo treba skrbneje pojasniti pravno podlago za vlaganje družbe v gradnjo na toženčevi parceli s tem, da se z uporabo določil o poslovnih knjigah (50.-71. člen ZGD) ugotovi pravna podlaga za vpis v opredmetena osnovna sredstva družbe (58. člen ZGD). Ugotoviti je treba, kdaj so se gradili objekti, kdo je bil investitor in pravno podlago za pravico družbe do uporabe parcele in teh objektov. In čeprav odgovornosti toženca ne zadeva dejstvo, da je njegova družbenica proti koncu leta 1999 ustanovila družbo A. d.o.o., ne bo odveč pojasnilo, ali družba M. d.o.o. še vedno uporablja zgrajene objekte ali jih trži ali kaj. Toženec je sicer umaknil predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, tožnica pa tega ni predlagala, toda z zaslišanjem direktorice in družbenikov M. d.o.o. bo mogoče ustrezno uporabiti materialno pravo.

15. Zmotno je tudi materialno pravno stališče pritožbenega sodišča, da zaradi tega, ker je toženčeva žena 50 % družbenica, celoten tožbeni zahtevek proti tožencu nikakor ne more biti utemeljen. V 413. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(6) je namreč uzakonjena domneva, da pri gospodarskih poslih dolžniki upniku odgovarjajo solidarno. Taka je tudi sodna praksa, pri čemer pa revizijsko sodišče pripominja, da je treba uporabiti analogijo (to je logični način sklepanja po podobnostih) samo tedaj, če se dva primera ujemata v določenih odnosih in znakih. Primerjava posameznih odločb tožeče stranke v reviziji ni taka, pa naj gre za primerjavo v slovenski sodni praksi ali v sodbi Sodišča evropskih skupnosti.

16. Tako se izkaže, da sodišči nista pravilno uporabili vseh določil materialnega prava, zaradi česar je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga bo treba dopolniti. Zato je revizijsko sodišče po določilu drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. Predloga tožnice za prekinitev postopka sodišče ni sprejelo. Ker tako slovenska, kot evropska zakonodaja omogočata spregled pravne osebnosti le izjemoma, revizijsko sodišče ne vidi potrebe, da bi uporabilo 113.a člena Zakona o sodiščih.(7)

18. Revizijsko sodišče je po tretjem odstavku 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008-137/2009. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 30/1993 – 60/2006. Op. št. (4): Več o tem Marko Ilešič in drugi: Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, Založba Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 39. in nasl. Op. št. (5): Obstoječa sodna praksa v elektronski obliki in v prispevku B. Zabela v Zakonu o gospodarskih družbah s komentarjem, Gospodarski Vestnik, Ljubljana 2006. Op. št. (6): Uradni list SFRJ 29/1978 – 57/2989. Op. št. (7): Uradni list RS, št. 19/1994 – 28/2000.