Jedro

Za spregled pravne osebnosti so potrebna zavestna ravnanja družbenika. Do spregleda ne pride, če je družbenik prisiljen v poslovne odločitve npr. v zmanjšanje in prenos poslovanja zaradi tega, ker partnerji prekinejo sodelovanje z družbo in zato pride do zmanjšanja razpoložljivih sredstev družbe iz objektivnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 222.100,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni ocenilo, da je tožena stranka povzročila neplačevitost družbe s tem, ko je celotno dejavnost prenesla nase kot samostojnega podjetnika. Sodišče ni ocenilo občutnega zmanjšanja sredstev družbe zaradi skrčenega poslovanja. Interes družbe je bil izigrati določene upnike, saj je toženec druge upnike osebno poplačal s kreditom, ki ga je najel kot fizična oseba. Nepremičnine so v lasti toženca, knjižene pa so bile kot osnovno sredstvo družbe, čeprav je v zemljiški knjigi bil lastnik toženec. Investicijo na zemljiščih je izvedla družba in jo dejansko investirala na zemljišču last toženca. Stanje na računu se je zmanjšalo od leta 1998 do leta 1999 od 17,731.904,00 SIT na 166.663,00 SIT. Toženec je zavestno prevzel kompletne posle družbe, torej tudi klientelo in je zato vedel, da družba ne bo sposobna poravnati obveznosti. Čeprav so objekti na zemljišču last toženca knjiženi kot osnovna sredstva družbe, je treba šteti, da je družba investirala na tujem zemljišču in v tujo korist. Družba je ostala dolžna le DURSU, očitno pa je ostale upnike poplačala. Toženec in žena sta imela namen izogniti se obveznostim.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Na prvi stopnji je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje: Direktorica družbe M. d.o.o. je bila žena toženca T. M., ki ni bila tožena. Tožen je bil samo toženec kot 50 % družbenik. Dejavnost družbe je bila prenešena na toženca kot samostojnega podjetnika izključno zaradi davčnega pregleda in blokade računa. Predstavnik poslovnega partnerja S. je izpovedal, da so predlagali prenos poslovanja na samostojnega podjetnika, ker so šteli davčni pregled za znak nezdravega poslovanja družbe; pred inšpekcijskim pregledom pa je družba poslovala normalno. Toženčeva žena je potrdila, da je zaradi blokade računa partner H. prekinil sodelovanje z družbo.

Sodišče je ugotovilo, da v spisu ni dokazov o tem, da je bila družba zlorabljena za oškodovanje upnikov. Družba je začela slabo poslovati, zato sta dva velika dobavitelja prekinila pogodbo in zaradi tega je družba zmanjšala obseg poslovanja. Toženec je trdil, da je družba ves dobiček vlagala nazaj v razvoj, torej v osnovna sredstva. Po blokadi računa je toženec za družbo najel kredit in ga odplačeval kot fizična oseba. Toženčeva žena je potrdila, da se sredstva družbe niso odtujevala. Sodišče je ocenilo, da ni dokazano, da bi toženec kot delni družbenik ravnal s premoženjem družbe kot s svojim premoženjem. Sodišče je tudi ocenilo, da ni dokazov, da bi toženec sredstva družbe zmanjšal v svojo ali v tujo korist. Do zmanjšanja sredstev družbe je res prišlo, vendar zaradi davčnega pregleda, ker so stranke postale nezaupljive. Sodišče ni ugotovilo, da bi se toženec okoristil na račun družbe. Toženec je dal družbi v uporabo lastno nepremičnino pod vl. št. ... k.o. G. in to brezplačno; toženec pa ni posegel v osnovna sredstva družbe. Sodišče je na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja ocenilo, da ni dokazov za spregled pravne osebnosti po čl. 6 Zakona o gospodarskih družbah, saj ni dokazana zloraba družbe in njenih sredstev.

Proti tako ugotovljenem dejanskem stanju tožeča stranka ni predlagala nobenega nasprotnega dokaza, npr. zaslišanje izvedenca finančne, ekonomske stroke itd. Tožeča stranka v pritožbi le na osnovi dosedanjih dokazov izpodbija dokazno oceno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni točna pritožbena trditev, da je toženec povzročil neplačevitost družbe s prenosom dejavnosti nase kot samostojnega podjetnika, saj je sodišče ugotovilo, da je bil toženec kot družbenik prisiljen v prenos poslovanja, ker partnerji niso več hoteli poslovati z družbo zaradi davčnega pregleda. Tožeča stranka glede te ugotovitve ni predlagala nasprotnih dokazov. Sodišče je torej ugotovilo, da ni šlo za zavestno ravnanje toženca z namenom oškodovanja upnika.

Sodišče je ocenilo, da so se sredstva družbe zmanjšala, ker partnerji niso več hoteli poslovati z družbo, ne pa zaradi zlorabe toženca. Tožena v tej pravdi ni družba, ampak toženec kot družbenik, zato ni mogoče razpravljati o tem, da je družba imela interes izigrati upnike. Poplačilo nekaterih upnikov s sredstvi toženca pa ne spada v dejansko stanje po čl. 6 ZGD, saj ta določba predpostavlja zlorabo sredstev družbe.

Investiranje družbe na zemljišču, ki je v formalni lasti toženca, ne pomeni protipravnega odtujevanja sredstev družbe, saj je investicija transparentna, družba pa ima najmanj obligacijski zahtevek v višini vrednosti investicije; vendar pa je bilo tudi zemljišče zavedeno kot osnovno sredstvo družbe in bi se v eventualnem stečaju reševalo vprašanje, ali zemljišče spada v stečajno maso ne glede na formalno lastništvo toženca.

Tožeča stranka pa sama v pritožbi ne zanika, da je žena toženca 50 % družbenica (pa kljub temu ni bila tožena), zato v nobenem primeru celoten zahtevek ne bi bil utemeljen proti tožencu, četudi bi bil dokazan spregled pravne osebnosti po čl. 6 ZGD.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče pravilno ni ugotovilo nobene zlorabe, ali ravnanja po čl. 6 ZGD.

Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi pritožbene stroške.