Jedro

Sodišče lahko predlagan dokazni predlog zavrne, sklep o zavrnitvi izvedbe dokaza mora biti obrazložen (na naroku ali v odločbi). Obrazložitev zavrnitve dokaza pa ne sme vsebovati vnaprejšnje dokazne ocene. Sodišče prve stopnje tako ni dolžno izvajati nadaljnjih dokazov, če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano. Zadošča, da sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh plačati tožeči stranki znesek 1.167.903,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v petnajstih dneh plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 821,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožeča stranka (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno apriori zavrnilo uporabo Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) in Kodeksa medicinske deonologije (v nadaljevanju Kodeks). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo pravno podlago za svojo odločitev. Pravilno je upoštevalo določilo 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (nadaljevanju ZZVZZ), Splošni dogovor za pogodbeno leto 2007, Področni dogovor za bolnišnice za pogodbeno leto 2007 in Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za leto 2007. Programski cilji, določeni v URS, ZZDej in Kodeksu, kot tudi v pritožbi eksplicitno navedene določbe (2. in 51. člen URS, 45. člen ZZDej in 9. člen Kodeksa), pa ne predstavljajo pravne podlage za odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku, saj le-ti problematike financiranja pravdnih strank ne urejajo. Zato sodišče prve stopnje svoje odločitve nanje utemeljeno ni oprlo.

Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede očitane napačne razlage 42. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2007 (v nadaljevanju Splošni dogovor). Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je potrebno določbo 42. člena Splošnega dogovora razlagati kot celoto in upoštevaje ostale določbe XI. poglavja Splošnega dogovora. Glede na dejstvo, da je okoliščine, kot so povečanje števila turistov, stalnega prebivalstva in študentov na obali ob skrbni proučitvi razmer, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča možno vnaprej predvideti in jih tako ni mogoče uvrstiti med nepredvidljive okoliščine v smislu 6. člena tega dogovora, kamor Splošni dogovor uvršča elementarne nesreče ali epidemije, slednjih pa tožeča stranka ni niti zatrjevala še manj pa dokazala, utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi 42. člena Splošnega dogovora ni podana. Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da bi bil zahtevek neutemeljen tudi v primeru interpretacije 42. člena Splošnega dogovora na način, kot to razume tožeča stranka, saj le-ta (upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena; 212. člen ZPP) ni dokazala, da bi bili kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka tega člena.

Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka arbitražnega postopka ni hotela izpeljati, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi morala tožeča stranka skladno s 33. členom Splošnega dogovora, v kolikor s ponujeno ponudbo ni soglašala, v sedmih dneh od dneva prejetja ponujene pogodbe toženi stranki predložiti pisno zahtevo za arbitražni postopek. Tožeča stranka je ponujeno pogodbo podpisala, arbitražni postopek pa naj bi zahtevala kasneje, po njenih navedbah dne 14. 12. 2007, kar je bilo glede na podpis pogodbe dne 09. 07. 2007 že prepozno. Navedbe, da je tožena stranka z nekaterimi drugimi bolnišnicami, ki so svoje zahtevke za arbitražo vložile v enakem obdobju kot tožeča stranka, arbitražne postopke izpeljala ter so te bolnišnice dobile tudi izplačila, je tožeča stranka prvič podala v pripravljalni vlogi z dne 22. 04. 2010, to je po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 03. 2010. Skladno z določbo 286. člena ZPP bi morala tožeča stranka v pripravljalni vlogi navesti, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že prej. Ker pa tega ni storila, sodišče prve stopnje navedenih dejstev pravilno ni upoštevalo (šesti odstavek 286. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje upoštevaje pravilo iura novit curia (sodišče pozna pravo), trditev tožeče stranke, da so sporazumi in dogovori, na katerih temeljijo posli, nični, moralo presojati po določbah Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, vendar pa iz opisov dejanskega stanja tožeče stranke ni mogoče razbrati, na katero abstraktno dejansko stanje iz Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence tožeča stranka meri. Slednje pomeni, da zahtevek tožeče stranke v tem delu ni sklepčen.

Glede pritožbenega očitka o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za poslovodstvo brez naročila, ker naj bi tožeča stranka opravljala svoj posel in ne posel tožene stranke, pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi izpodbijane sodbe in dodaja, da sta funkcija in namen tožene stranke v izvajanju obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne pa v zdravljenju bolnikov. Glede na to, da v konkretnem primeru tožeča stranka vtožuje plačilo za opravljene zdravstvene storitve, določb o poslovodstvu brez naročila (199. - 206. člen Obligacijskega zakonika) v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dokaznih predlogov z zaslišanjem prič ni niti izvedlo niti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu zapisalo, da je „dokazne predloge za zaslišanje prič kot nepotrebne zavrnilo, saj je ocenilo, da je dejansko stanje razčiščeno že na podlagi listinske dokumentacije v spisu“. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče lahko predlagan dokazni predlog zavrne. Sklep o zavrnitvi izvedbe dokaza mora biti obrazložen (na naroku ali v odločbi). Obrazložitev zavrnitve dokaza pa ne sme vsebovati vnaprejšnje dokazne ocene. Sodišče prve stopnje tako ni dolžno izvajati nadaljnjih dokazov, če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano. Zadošča, da sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16. 02. 2000). Sodišče prve stopnje je odločitev v zadevi oprlo na listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu. Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič je zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo dejansko stanje razčiščeno že na podlagi listinske dokumentacije. Pritožbeno sodišče takšno odločitev sodišča prve stopnje potrjuje. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, katere dokaze je izvedlo ter pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo pravno relevantna dejstva, ter se do navedb strank, ki so bile za odločitev bistvenega pomena, tudi dovolj izčrpno in prepričljivo opredelilo.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker postopek niti izpodbijana odločba nista obremenjena z zatrjevanimi kršitvami, kakor tudi ne s kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določila 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo.

O pritožbenih stroških Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).