Jedro

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.520,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.167.903,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je tožeča stranka zahtevala, ker je v letu 2007 presegla dogovorjen obseg akutne bolnišnične oskrbe. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: Tožena stranka je nosilec sistema zdravstvenih zavarovanj, tožeča stranka pa je ena izmed izvajalcev.

Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za leto 2007, ki je veljala za obdobje od 1. 4. 2007 do 31. 3. 2008. Z njo sta opredelili letni obseg programa za dejavnost akutne bolnišnične obravnave.

Pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev za leto 2007 je bila sprejeta na podlagi 63. do 65. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), 31. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2007, Področnega dogovora za bolnišnice za pogodbeno leto 2007, Področnega dogovora za zdravstvene domove in zasebno zdravniško dejavnost za leto 2007 in sklepov arbitraže z dne 4. 7. 2007. V letu 2007 je tožeča stranka presegla pogodbeno dogovorjen program za 935 primerov akutne bolnišnične obravnave.

6. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožeča stranka upravičena do plačila za 935 hospitaliziranih primerov akutne bolnišnične obravnave, ki jih je v letu 2007 izvedla izven obsega programa oziroma pogodbenega dogovora.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati le takšno količino storitev, kot je bila dogovorjena, do plačila presežnih storitev pa ni upravičena. Pojasnili sta, da sta pravdni stranki za vsako posamezno leto sproti opredelili letni obseg programa po dejavnostih in izhodiščne cene za storitve, ki jih bo tožeči stranki plačala tožena stranka. Ker je tožeča stranka vse dogovore podpisala in z njimi soglašala, po mnenju sodišč prve in druge stopnje s tožbenim zahtevkom ne more uspeti.

8. Vrhovno sodišče poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče se v nadaljevanju zato opredeljuje le do tistih očitkov, ki izpodbijajo razloge sodišča druge stopnje.

9. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določila ZZVZZ in ostale področne pravne akte ter pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama. Pravilno je pojasnilo, da revidentka s sklicevanjem na 42. člen Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2007 ne more uspeti že zato, ker ni ne trdila ne dokazala, da so izpolnjeni vsi pogoji iz njegovega prvega odstavka. Da povečanja števila bolnikov zaradi novoustanovljene univerze in letovanja na slovenski obali ni mogoče šteti za nepredvidene okoliščine iz 6. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2007, je pojasnilo že pritožbeno sodišče, ki se je sklicevalo na izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje. Presoja, da okoliščine, na katere se sklicuje revidentka, niso nepredvidljive, je pravilna.

10. Ne drži, da pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da je tožba nesklepčna v delu, ki se nanaša na ničnost zaradi kršitev pravil o prepovedi omejevanja konkurence. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je tožba nesklepčna zato, ker tožeča stranka ni navedla konkretnih dejstev, ki bi ustrezali abstraktnemu dejanskemu stanju zakona, ki ureja preprečevanje konkurence. Navedla je le, da so sporazumi in dogovori nični na podlagi 6. člena Zakona o varstvu konkurence. Drži, da revizijsko sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, vendar pa mora stranka podati takšne navedbe, ki presojo ničnosti pravnih aktov sploh omogočajo.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 2.065,60 EUR stroškov odgovora na revizijo z 20 % DDV v višini 413,12 EUR in 2 % materialnih stroškov v višini 41,31 EUR, skupaj torej 2.520,03 EUR.