Jedro

Določba 207. člena ZDR-1 pomeni, da ni nujno, da bi vsi sindikalni zaupniki pri delodajalcu uživali tudi varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v smislu 112. člena ZDR-1. Natančnejša določitev kriterijev, kateri sindikalni zaupniki uživajo posebno varstvo, je prepuščena dogovoru med sindikatom in delodajalcem. Glede na ugotovitev, da toženka in sindikat takega dogovora nista sklenili, tožnik varstva pred odpovedjo ni užival. Pritožba zmotno trdi, da tožnik kot edini sindikalni zaupnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo že na podlagi 112. člena ZDR-1. ZDR-1 v tem določilu res določa, da delodajalec voljenemu ali imenovanemu sindikalnemu zaupniku ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Vendar okoliščina, da zakon uporablja ednino, ne pomeni, da varstvo uživa najmanj en sindikalni zaupnik oziroma zagotovo sindikalni zaupnik, ki je edini kot tak izvoljen oziroma imenovan, ne glede na to, ali je bil z delodajalcem sklenjen dogovor o določitvi števila zaupnikov, ki uživajo varstvo, saj je obe določbi, 112. in 207. člena ZDR-1 potrebno brati skupaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2017, reintegracijski in reparacijski zahtevek. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper del, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik navaja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bil tožnik v trenutku sprejema odpovedi s strani toženke izvoljeni sindikalni zaupnik. Kljub temu nespornemu dejstvu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da varstvo pred odpovedjo po 2. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR-1 preprečuje določba 207. člena ZDR-1 ter dejstvo, da s strani toženke ni bila podpisana pogodba o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo, ki naj bi določila število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo pred odpovedjo. Ker taka pogodba ni bila podpisana, naj tega varstva ne bi užival niti tožnik kot edini sindikalni zaupnik pri toženki. Takšno stališče je pravno zmotno. ZDR-1 v 112. členu določa absolutno prepoved pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi voljenemu sindikalnemu zaupniku, če z odpovedjo ne soglaša svet delavcev ali delavci, ki so ga izvolili. Varstvo enega sindikalnega zaupnika je absolutno in nepogojno določeno že s 112. členom ZDR-1. Določitev večjega števila sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali isto varstvo, pa je prepuščeno pogodbeni svobodi delodajalca in sindikata po prvem odstavku 207. člena ZDR-1. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, saj je pritožba v celoti neutemeljena, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja odločilna dejstva: - tožnik je bil pri toženki zaposlen za nedoločen čas na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2016 in aneksa z dne 31. 3. 2016; - delovno razmerje je tožniku prenehalo 14. 8. 2017 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 5. 2017; - tožnik je bil 20. 6. 2016 izvoljen za sindikalnega zaupnika pri toženki; - med sindikatom in toženko ni bil sklenjen noben dogovor o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo pred odpovedjo skladno s 112. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

7. Pritožba neutemeljeno trdi, da tožnik kot edini sindikalni zaupnik pri toženki uživa absolutno varstvo pred odpovedjo že na podlagi 2. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR-1 ter da je dogovor med sindikatom in delodajalcem po prvem odstavku 207. člena ZDR-1 potrebno skleniti le v primeru večjega števila sindikalnih zaupnikov. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je potrebno določbo 112. člena ZDR-1 upoštevati skupaj z določbo 207. člena ZDR-1, o čemer obstaja ustaljena sodna praksa.

Določba 207. člena ZDR-1 pomeni, da ni nujno, da bi vsi sindikalni zaupniki pri delodajalcu uživali tudi varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v smislu 112. člena ZDR-1. Natančnejša določitev kriterijev, kateri sindikalni zaupniki uživajo posebno varstvo, je prepuščena dogovoru med sindikatom in delodajalcem. Glede na ugotovitev, da toženka in sindikat takega dogovora nista sklenili, tožnik varstva pred odpovedjo ni užival. Pritožba zmotno trdi, da tožnik kot edini sindikalni zaupnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo že na podlagi 112. člena ZDR-1. ZDR-1 v tem določilu res določa, da delodajalec voljenemu ali imenovanemu sindikalnemu zaupniku ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Vendar okoliščina, da zakon uporablja ednino, ne pomeni, da varstvo uživa najmanj en sindikalni zaupnik oziroma zagotovo sindikalni zaupnik, ki je edini kot tak izvoljen oziroma imenovan, ne glede na to, ali je bil z delodajalcem sklenjen dogovor o določitvi števila zaupnikov, ki uživajo varstvo, saj je obe določbi, 112. in 207. člena ZDR-1 potrebno brati skupaj. Navedeno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 41/2016. Na podlagi navedenega skladno z določili ZDR-1 sindikalni zaupnik uživa varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi le v primeru, da je bilo tako izrecno dogovorjeno med delodajalcem in sindikatom.

8. Varstvo sindikalnega zaupnika pred odpovedjo pa je lahko (poleg s sklenjenim dogovorom) določeno tudi s kolektivno pogodbo. Zato je sodišče prve stopnje pregledalo tudi določila kolektivnih pogodb, ki zavezujejo toženko, in sicer Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS - Ur. l. RS, št. 57/08 in nasl.), Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti (KPN - Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.), Kolektivno pogodbo o skupni metodologiji za uvrščanje orientacijskih delovnih mest in nazivov v plačne razrede (KPSM - Ur. l. RS, št. 57/08 in nasl.) in Kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti v RS (KPKD - Ur. l. RS, št. 45/94 in nasl.). Tudi z njimi ni določeno varstvo sindikalnih zaupnikov, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka sama krije svoje pritožbene stroške na podlagi 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).