Jedro

Pri tožniku je podana II. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, ker je njegova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2012 dalje ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 26. 7. 2012, torej šele od dneva, ko je dopolnil 50 let starosti.

Razlaga 2. alineje 67. člena ZPIZ-1, da je do invalidske pokojnine pod pogoji iz te določbe upravičen le tisti invalid II. kategorije, ki je star nad 50 let že ob nastanku invalidnosti, je zmotna. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je to določbo potrebno razlagati tako, da (ob izpolnjevanju pogojev) pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti. Tožnik ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 50 let, to starost je dopolnil 26. 7. 2012, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno, šele od tega dne dalje, priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 9. 2012 in št. ... z dne 18. 5. 2012 (I. tč. izreka). Tožnika je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 17. 4. 2012 dalje in mu od 26. 7. 2012 dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine, ki se izplačuje od prvega dne po prenehanju zavarovanja (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe odloči o odmeri, višini in izplačevanju (III. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožniku dolžna v 15 dneh povrniti stroške tega postopka v višini 549,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (IV. tč. izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Poudarja, da ne gre za dejanski stan iz 2. alineje 67. člena ZPIZ-1, saj tožnik na dan nastanka invalidnosti, še ni dopolnil 50 let. Posledično navedba, da tožniku poklicna rehabilitacija zaradi starosti ni zagotovljena, ne ustreza dejanskemu stanju. Tožniku bi bilo mogoče, upoštevajoč datum nastanka invalidnosti, priznati le pravico do poklicne rehabilitacije. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaprositi invalidsko komisijo II. stopnje za dopolnitev dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 8. 7. 2014. Dokaznemu predlogu tožene stranke ni sledilo in je dokazovanje sklenilo, ne da bi obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza. Do dokaznega predloga se ni opredelilo niti v sodbi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 67. člena ZPIZ-1, po kateri pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Meni, da je razlaga 67. člena ZPIZ-1 kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, v nasprotju z namenom te določbe in v nasprotju z ostalimi določbami ZPIZ-1. Sklicuje se na 68. člen ZPIZ-1, iz katerega izhaja, da morajo biti pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine izpolnjeni na dan nastanka invalidnosti. Navedeno izhaja tudi iz 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti pridobi z dnem nastanka invalidnosti. Poudarja, da zavarovanec ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine, če na dan nastanka invalidnosti niso izpolnjeni vsi pogoji za priznanje te pravice. Glede na to, da se pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine presojajo na dan nastanka invalidnosti, tudi ni relevantno, da je tožnik starost 50 let dopolnil v času pred obravnavo na invalidski komisiji II. stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako ne do očitane absolutne bistvene kršitve iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 7. 9. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 5. 2012 ter ugotavljalo ali tožnik izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Po 60. členu ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v II. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več (2. alineja). V skladu s 67. členom ZPIZ-1 pa pridobi pravico do invalidske pokojnine, med drugim, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. V izvedenih dokazih, konkretno v dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 8. 7. 2014, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je kot nezakoniti odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 9. 2012 in št. ... z dne 18. 5. 2012 ter tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 17. 4. 2012 dalje in mu od 26. 7. 2012 priznalo pravico do invalidske pokojnine.

V dokaznem postopku je namreč sodišče prve stopnje s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 8. 7. 2014 prepričljivo ugotovilo, da je pri tožniku od 17. 4. 2012 zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 17. 12. 2009 podana II. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. V predsodnem postopku je bilo sicer na podlagi skladnih mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje z dne 17. 4. 2012 in z dne 3. 9. 2012 ugotovljeno, da je pri tožniku zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti. Ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, tj. „gradbeni delavec PO I“. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: pretežno sedeče delo in v toplotno urejenem zaprtem prostoru.

Sodišče prve stopnje je na predlog obeh strank pridobilo še dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje. V dopolnilnem mnenju z dne 8. 7. 2014 je invalidska komisija II. stopnje po ponovni preučitvi celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter opravljenem osebnem pregledu menila, da je pri tožniku od 17. 4. 2012 podana II. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, ker je njegova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Iz obrazložitve dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje izhaja, da je zdravljenje po težkih poškodbah sicer zaključeno, vendar tožnik toži za bolečinami v prsnem košu z oviranim skrajnim pridvigom rok v ramenih in tudi omejenim predklonom v ledvenem delu hrbtenice. Kljub zaraščenemu zlomu gležnjev ostaja omejena gibljivost desnega gležnja in ob obremenitvi pri hoji vztrajna bolečinska motnja, kar ga sili k stalni uporabi bergel. Iz izvidov izhaja, da so bili operativni posegi na traheji in traheostomi le delno uspešni, tako da je še vedno neposredna komunikacija med zunanjostjo in trahejo ter težave pri dihanju tako na nivoju zgornjih dihal kot tudi pljuč. Iz izvidov izhaja tudi, da izboljšanja stanja ni pričakovati. Stanje, ugotovljeno ob osebnem pregledu zahteva številne omejitve pri delu, da bi tožnik, ki ima končano le osnovno šolo in opravlja delo gradbenega delavca za drugo delo potreboval poklicno usposabljanje oziroma rehabilitacijo, ki pa mu glede na starost ni zagotovljena.

Na podlagi takšnega stanja je sodišče prve stopnje dopolnilnemu mnenju invalidske komisije II. stopnje utemeljeno sledilo, saj je skladno z medicinsko in drugo dokumentacijo ter ugotovitvami specialistov. Invalidska komisija je tožnika tudi osebno pregledala, sestavljali pa so jo ustrezni specialisti glede na tožnikove zdravstvene težave, in sicer specialistka medicine dela, specialistka otorinolaringologinja in specialist ortoped.

Sodišče prve stopnje je pravilno razvrstilo tožnika v II. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2012 dalje ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 26. 7. 2012, torej šele od dneva, ko je dopolnil 50 let starosti. Vztrajanje pritožbe, da tožniku pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati, ker na dan nastanka invalidnosti ni izpolnjeval vseh pogojev, oziroma še ni dopolnil 50 let starosti, nima podlage.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 99/2012 z dne 17. 12. 2012 že zavzelo stališče, da je razlaga 2. alineje 67. člena ZPIZ-1, da je do invalidske pokojnine pod pogoji iz te določbe upravičen le tisti invalid II. kategorije, ki je star nad 50 let že ob nastanku invalidnosti, zmotna. Navedeno določbo je po stališču Vrhovnega sodišča RS potrebno razlagati tako, da pridobi pod navedenimi pogoji pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti. Tožnik sicer res ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 50 let, navedeno starost je dopolnil 26. 7. 2012, prvostopenjsko sodišče pa mu je pravilno, šele od tega dne dalje, priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Nadalje iz sodbe opr. št. VIII Ips 99/2012 izhaja, da enako formulacijo uporabi ZPIZ-1 tudi v 3. alineji istega člena, ki določa pravico do invalidske pokojnine vsakemu invalidu II. in III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev (torej s preostalo delovno zmožnostjo), ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tudi te določbe po stališču Vrhovnega sodišča RS ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti ob navedenih pogojih invalid II. ali III. kategorije že ob nastanku invalidnosti star 63 oziroma 61 let, saj takrat na podlagi 1. odstavka 66. člena ZPIZ-1 sploh ne bi mogel pridobiti pravic na podlagi invalidnosti. Takšno stališče je zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 189/2014 z dne 27. 1. 2015. Stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1, je glede na vse navedeno, zmotno.

Pritožba uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu za dopolnitev dopolnilnega izvedenskega mnenja, s čimer naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodna praksa je s široko razlago 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP kot bistveno kršitev opredelila tudi primere, ko sodišče neupravičeno ne izvede dokaza, ki ga je v podkrepitev svojih trditev predlagala stranka. V pripravljalni vlogi z dne 23. 9. 2014 je tožena stranka sicer res predlagala, da sodišče vrne izvedensko mnenje invalidski komisiji II. stopnje, da se opredeli do tega, da tožnik na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 50 let. Prvostopenjsko sodišče pa je nato na glavni obravnavi dne 24. 10. 2014 sklenilo, da se dokazovanje sklene, ker ni nobenih drugih dokaznih predlogov, vendar s tem ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dokazovanje glede na 213. člen ZPP namreč obsega le dejstva, ki so pomembna za odločbo. V skladu z 243. členom ZPP pa sodišče izvede dokaz z izvedencem (oziroma v konkretnem primeru z invalidsko komisijo kot izvedenskim organom), če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Opredelitev do tega, da tožnik na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 50 let, in da na dan nastanka invalidnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne predstavlja ugotovitve ali razjasnitve kakšnega dejstva. Ne gre torej za dokazovanje dejstva, ampak za razlago materialnopravne določbe, in sicer 2. alineje 67. člena ZPIZ-1, ki določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Iz navedenih razlogov torej pritožba ne more uspešno zatrjevati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tudi sicer pa je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi dne 24. 10. 2014, sprejelo sklep, da se dokazovanje sklene, ker ni drugih dokaznih predlogov. Tožena stranka bi morala, v kolikor je menila, da je sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, to uveljavljati takoj, na sami glavni obravnavi, kar pa ni storila. ZPP v 286. b členu jasno določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, torej šele ob uveljavljanju rednega pravnega sredstva, je mogoče upoštevati le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Takšnih razlogov, zaradi katerih morebitna kršitev ni bila uveljavljena že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa pritožba sploh ne navaja.

Glede na vse obrazloženo, in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.