Jedro

Ker ne gre za klasično zavarovalno razmerje, ni mogoče uporabiti klasičnih pravil pogodbenega obligacijskega prava, ki temeljijo na načelu pacta sunt servanda, ampak je treba izhajati iz korporacijskega sistema odločanja z večino v najvišjem organu, ki ga določajo pravila. Pravila sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije iz 1993 so določala, da o spremembi pravil odloča Občni zbor na predlog Upravnega odbora, zato je treba za presojo spornega pravnega razmerja uporabiti Pravila iz 2008, ki so veljala na dan nastanka pogojev za uveljavitev pravice tožeče stranke.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 3.178,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2008 do plačila.

Tožeča stranka mora toženi stranki v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.122 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ Tožeča stranka mora toženi stranki v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti 533,40 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.243,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2008 do plačila in povrnitev pravdnih stroškov. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora toženec tožniku plačati 3.178,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2008 do plačila in mu povrniti 714 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Ocenilo je, da sta pravdni stranki sklenili dodatno pokojninsko zavarovanje po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), pri čemer je pogodbeno razmerje nastalo s plačilom premije. Pogodba med pravdnima strankama velja z vsebino, za katero sta se dogovorili ob njeni sklenitvi, zato se ne more spremeniti na podlagi enostranske izjave ene od njiju. Pravila je mogoče spremeniti le z veljavnostjo za naprej, saj bi šlo v nasprotnem primeru za prekomeren poseg v pričakovane pravice.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. K razlogom sodišča prve stopnje je dodalo, da tudi če bi šlo za societetno razmerje, je sprememba družbene pogodbe dovoljena le ob soglasni odločitvi članov, z večino glasov pa le, če bi bilo večinsko odločanje predvideno s pogodbo.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je opredelitev, da sta stranki glede dodatnega pokojninskega zavarovanja sklenili klasično zavarovalno pogodbo po ZOR, v nasprotju s pozitivno zakonodajo in pravnim položajem toženca. Z uvrstitvijo toženca med zavarovalnice in z upoštevanjem pravil, ki so veljala pred več kot dvajsetimi leti, je postavljeno pod vprašaj nadaljnje delovanje in obstoj toženca, s tem pa pravice do pokojnin več kot 16.000 članov. Toženec je bil ustanovljen v letu 1956, ker takratni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja obrtnikov ni uvrščal v sistem obveznega pokojninskega zavarovanja. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bilo, zgodovinsko gledano, vedno uvrščeno v področje socialnih zavarovanj, ne pa klasičnih premoženjskih in osebnih zavarovanj. Toženec nikoli ni bil zavarovalnica in nikoli ni izvajal klasičnega premoženjskega in osebnega zavarovanja, zato zanj smiselno veljajo le načela sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Navedeno potrjuje dejstvo, da je bil toženčev status izrecno urejen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ne pa v Zakonu o zavarovalništvu. ZOR ureja le klasično zavarovalno pogodbo, ki se ne nanaša na pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ob vstopu v članstvo se nikoli ni sklepala zavarovalna pogodba, temveč je članstvo nastalo s pristopno izjavo, s katero je član pridobil tudi pravico odločanja. Toženec ni enostransko spremenil pravil, ampak so bila ta spremenjena na občnem zboru. Iz vseh navedenih razlogov za uveljavljanje tožnikovih pravic lahko veljajo le pravila, veljavna na dan nastanka pogoja za uveljavitev določene pravice, ne pa pravila, veljavna v času začetka plačevanja prispevkov.

4. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 52/2011 z dne 25. 5. 2011 dopustilo revizijo v zadevi glede vprašanja materialnopravne pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da so za odločitev o višini izplačila ob tožnikovem izstopu iz toženca odločilna pravila, veljavna ob vstopu, ne pa pravila, veljavna ob izstopu.

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožnik se je 1. 9. 1993 včlanil v Sklad za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije (pravni prednik tožene stranke), 10. 11. 2008 pa je iz njega izstopil. Ob vstopu so Pravila sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije (v nadaljevanju Pravila 1993) določala, da je član, ki izstopi iz sklada, upravičen do vračila za zavarovalno dobo nad 10 let po 0,5 % na mesec, vendar največ 80 % vseh plačanih prispevkov. Pravila o poklicnem pokojninskem zavarovanju Sklada obrtnikov in podjetnikov (v nadaljevanju Pravila 2008) pa določajo, da je član, ki izstopi iz sklada, upravičen do vračila 50 % vseh nominalnih vplačil. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja razliko med zneskom, ki mu ga je toženec nakazal, in tistim, kar mu po njegovem mnenju pripada na podlagi Pravil 1993. O naravi dodatnega pokojninskega zavarovanja pri toženi stranki

8. Pokojninski sistem Republike Slovenije temelji na treh pokojninskih stebrih. Prvi steber (obvezno pokojninsko zavarovanje) predstavlja javni pokojninski sistem pod okriljem države, ki se financira iz tekočih prihodkov (aktivna generacija plačuje prispevke za upokojence). Drugi pokojninski steber temelji na naložbenem sistemu, kar pomeni, da posameznik ali delodajalec plačuje premije na zavarovančev osebni račun. Sredstva se vanj plačujejo pod tako imenovanim davčnim ščitom. Tretji pokojninski steber pa sestavljajo individualna samostojna dodatna pokojninska zavarovanja na podlagi osebnih varčevalnih računov, ki delujejo po naložbenem načelu. Vključitev v tretji steber je možna brez izpolnjevanja drugih pogojev, saj prinaša najmanjše davčne olajšave v primerjavi s prvim in drugim stebrom.

9. ZPIZ-1 ureja le prva dva stebra, saj v prvem odstavku 292. člena določa, da so oblike prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu z ZPIZ-1 le tiste, pri katerih zavarovanci, vključeni v to obliko zavarovanja, in delodajalci, ki v korist zavarovancev, vključenih v prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, plačujejo premijo prostovoljnega dodatnega zavarovanja, pridobijo davčne olajšave po tem zakonu. Določbe o prostovoljnem dodatnem pokojninskem zavarovanju bi se v skladu s tretjim odstavkom 292. člena ZPIZ-1 lahko uporabljale tudi za toženca, vendar le pod pogojem, da bi minister, pristojen za delo, odobril pokojninski načrt toženca, ki bi določal pogoje za pridobitev pravic iz prostovoljnega dodatnega zavarovanja, vrsto in obseg teh pravic ter postopek za njihovo uveljavitev. Ker se to nikoli ni zgodilo, prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje pri toženi stranki ni predmet urejanja z ZPIZ-1. (1) O statusu tožene stranke

10. Sklad obrtnikov je pravna oseba, ki je ustanovljena za opravljanje storitev prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja samostojnih podjetnikov, samozaposlenih, njihovih družinskih članov in pri njih zaposlenih delavcev (prvi odstavek 382. člena ZPIZ-1). Voditi mora poslovne knjige in letna poslovna poročila v skladu z določbami Zakon o gospodarskih družbah in Slovenskimi računovodskimi standardi (prvi odstavek 386. člena ZPIZ-1). Organi Sklada obrtnikov so skupščina, nadzorni svet in uprava (prvi odstavek 383. člena ZPIZ-1). Ima statut, ki ga sprejme skupščina (četrti odstavek 383. člena ZPIZ-1). V skladu s Pravili 2008 (drugi odstavek 2. člena) člani, ki so pristopili k prostovoljnemu pokojninskemu zavarovanju, tvorijo skupnost zavarovancev in upokojencev, ki združujejo sredstva v skupni sklad, na način, da plačujejo zavarovalne prispevke in si tako določajo svoje pravice in obveznosti, ki jih uresničujejo v primerih, določenih v Pravilih 2008. 11. Na podlagi navedenih statusnih značilnosti je mogoče skleniti, da so pri tožencu izpolnjeni trije temeljni elementi, ki so skupni vsem družbam(2) in sicer skupnost oseb; pogodba (statut); in skupni namen.(3) Ker obstoj tožene stranke ni odvisen od osebne sestave družbenikov (sprejem novih članov ali njihov izstop ne vpliva na njen nadaljnji obstoj), ne gre za osebno družbo,(4) temveč za korporacijo, ki je samostojna, od članov neodvisna družba s pravno osebnostjo (prvi odstavek 382. člena ZPIZ-1), posebnimi organi poslovodenja in zastopanja ter sistemom odločanja z večino v najvišjem organu (skupščini; 383. člen ZPIZ-1).

O naravi spornega razmerja med pravdnima strankama

12. Z zavarovalno pogodbo se sklenitelj zavarovanja (zavarovanec) zavezuje, da bo po načelih vzajemnosti in solidarnosti združeval določen znesek v zavarovalni skupnosti oziroma rizični skupnosti (zavarovalnica), ta pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu odškodnino oziroma dogovorjeno vsoto ali storila kaj drugega (897. člen ZOR).

13. Spornega pravnega razmerja ni mogoče opredeliti kot klasično zavarovalno razmerje premoženjskega prava, saj se od njega v bistvenem razlikuje.(5) Nastalo je s podpisom pristopne izjave tožeče stranke, ki je s tem izrazila voljo, da postane član tožene stranke in plačuje premije v kritni sklad, da si zagotovi poklicno pokojnino za primer starosti, invalidnosti in smrti. Gre za trajno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas. S pristopom k skupnosti oseb (zavarovancev in upokojencev) je tožnik sprejel Pravila 1993, ki vsebujejo obligacijske in organizacijske elemente, vključno z določbo, ki ureja pristojnosti v zvezi s spreminjanjem pravil (47. člen Pravil 1993).

Katera pravila (Pravila 1993 ali 2008) veljajo v konkretnem primeru

14. Ker ne gre za klasično zavarovalno razmerje, tudi ni mogoče uporabiti klasičnih pravil pogodbenega obligacijskega prava, ki temeljijo na načelu pacta sunt servanda, ampak je treba izhajati iz korporacijskega sistema odločanja z večino v najvišjem organu, ki ga določajo pravila. Pravila 1993 so tako določala, da o spremembi pravil odloča Občni zbor na predlog Upravnega odbora (9. točka 47. člena Pravil 1993). To pomeni, da je treba za presojo spornega pravnega razmerja uporabiti Pravila 2008, ki so veljala na dan nastanka pogojev za uveljavitev pravice tožeče stranke.(6) Zavrniti je treba ugovor tožeče stranka, da bi uporaba Pravil 2008 pomenila poseg v njegove pridobljene pravice. Pojem pridobljenih pravic se lahko nanaša le na tiste pravice, ki že individualizirane in določene v ustreznem posamičnem pravnem aktu (na primer v pogodbi) ali glede katerih so se že v času veljavnosti starejšega splošnega pravnega akta uresničili vsi pogoji za uveljavitev določene pravice.

15. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v ugodilnem delu (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

16. Ker je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi propadla, mora toženi stranki povrniti njene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah. Stroški pred sodiščem prve stopnje, povečani za 20 % DDV, znašajo 657 EUR, pred sodiščem druge stopnje 465 EUR, revizijski stroški pa znašajo 533,4 EUR. Tožeča stranka toženi strani v zvezi s pravdnimi stroški, nastalimi na prvi in drugi stopnji (tožena stranka v reviziji zakonskih zamudnih obresti od revizijskih stroškov ni uveljavljala) od poteka paricijskega roka dolguje tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Op. št. (1): V skladu z navedenim je za odločanje v sporih o dodatnem pokojninskem zavarovanju zoper toženca stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti. Odločanje socialnega sodišča je po 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih pridržano med drugim le za spore o vključevanju v prostovoljno zavarovanje in o izvrševanju pogodb iz prostovoljnega zavarovanja, sklenjenih v primerih in pod pogoji, določenimi z ZPIZ-1 (primerjaj sklep VIII R 13/99 z dne 14. 6. 1999, VIII R 33/2001 z dne 19. 12. 2001, VIII R 10/2000 z dne 16. 3. 2000, VIII R 14/98 z dne 17. 6. 1998, VIII R 18/2003 z dne 4. 11. 2003 in druge).

Op. št. (2): V. Trstenjak, Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 171, družbo opredeljuje kot prostovoljno združenje oseb zasebnega prava, kjer se družbeniki združijo zaradi dogovorjenega skupnega namena.

Op. št. (3): Ne gre morda za ustanovo ali zavod, kjer je bistvena značilnost na namen vezano premoženje.

Op. št. (4): Napačne so torej primerjave drugostopenjskega sodišča med spornim pravnim razmerjem in societas.

Op. št. (5): Vrhovno sodišče v zvezi z vprašanjem narave spornega pravnega razmerja še ni zavzelo izrecnega stališča. V zadevi VIII Ips 224/2000 z dne 8. 5. 2001 je o tem odločalo le posredno. Ratio decidendi odločitve v citirani zadevi namreč je, da so pogoji za pridobitev pravic in njihov obseg s pravili tožene stranke lahko drugače določeni od tistih, ki gredo zavarovancem iz obveznega zavarovanja, pri čemer pa je sodišče ta sklep utemeljilo z naravo pogodbenega razmerja.

Op. št. (6): Tudi v zvezi s tem pravnim vprašanjem Vrhovno sodišče še ni zavzelo izrecnega stališča. V zadevi II Ips 752/2007 z dne 7. 11. 2007 je sicer poudarilo, da pogodba velja v vsebini, kot je bila določena ob samem sklepanju, kasneje se lahko spremeni na podlagi sporazuma obeh pogodbenikov, ne pa na podlagi enostranske izjave le enega od njiju. Vendar pa v tej zadevi ni šlo za vprašanje višine izplačila, marveč je bilo ključno, ali se lahko tožena stranka ob dejstvu, da je tožniku pravila izročila šele nekaj dni po sklenitvi pogodbe in da je ta dolga leta redno plačeval prispevek, sklicuje na določbo v pravilih, da zavarovanec izgubi pravico do invalidske pokojnine, če zamolči bolezen, ki je kasneje vplivala na njegovo delovno zmožnost.